Na Devinsko obalo in v Benečijo
V prvem mesecu tega leta je bil predviden pohod kot že nekaj let v toplejše kraje. Tokrat na tržaško stran.Vsi, zdaj že precej v letih, si želimo za tako nalogo, če je le možno, lepega in toplega vremena.
Januar tej želji nikakor ni bil naklonjen, in zgodilo se je, da smo se odpravili na to pot ne kot smo navajeni ob sredah, temveč zaradi ustrezne vremenske napovedi – v četrtek,12.februarja. Rudiju ni lahko. Za ta dan se je odločil po poprejšnjem razgovoru z vremenskimi napovedovalci. Dobro so svetovali, zakaj deležni smo bili v tem letu verjetno enega najlepših dnevov.
Spet nas je bilo dva avtobusa dobre volje in to na nam že kar dobro znani lepi izhodiščni poti. Iz Tolmina imamo štiri: v smer Bovca, Idrije, Podbrda in Gorice. Vse so vijugaste, vse spremljajo bistre vode, pestro razgibane zelene vzpetine. Vse smeri so lepe, saj nam nudijo dovolj razkošja, ki ga narava premore.
Kmalu smo bili v Vrtojbi in že na drugi strani pri sosedih. V Štivanu smo se ustavili ob znani romarski cerkvi.Po Rudijevim uvodnem pozdravu in uvodni besedi o vsebini našega pohoda smo krenili v tem nenaseljenem zelenem predelu za njim in prispeli do prve posebne zanimivosti, do izvira reke Timav. Tu se je veljalo ustaviti in občudovati ta naravni čudež. Izpod skalovja v dolžini več kot 20 metrov je vrela voda že kar v količini kake naše Idrijce. Kaj vse kraška tla v sebi hranijo? Kolikšne količine te mokre dobrote premorejo. Po tej naravni posebnosti smo lahko sklepali, da je verjetno pod vsemi tukajšnjimi naselji, nam najbližji je bil Devin, precej kraških votlin. Videti je bilo, da je po izviru vodni tok reguliran z raznimi pregradami, in da ga izkoriščajo tudi za druge gospodarske namene. Prvi vtis o vsem tem je bil dovolj zanimiv.
Kmalu smo bili že bolj ob poraščeni in razčlenjeni obali z manjšimi zalivi. Domačinom koristijo predvsem za poceni naveze svojih, po videzu sodeč, tudi kar zahtevnejših plovilih. Ob obalnem ravninskem potepanju in ogledovanju je bilo možno ugotoviti, da se turistična sezona še ni pričela, in da je pred njo še potrebna krepka urejevalna metla. Zagotovo je za večji poletni zaslužek ne bodo prezrli.
Povzpeli smo se na višje obalno obrobje in se nekoliko ustavili na primerni razgledni vzpetinici nad morjem, od koder smo bili deležni lepega razgleda na očarljivo izstopajoči devinski grad. Pravzaprav smo imeli pred seboj obsežno obalno panoramo, ki nam je predstavila tudi naš del Jadrana vse do za nas in Hrvate politično razvpitega Piranskega zaliva in še nekoliko proti jugu, že odprtega morja.
Od tod smo nadaljevali in prišli v Devin.Nekaj časa nas je pot vodila skozi bogatejši del kraja. Levo in desno so se vrstile mogočne individualne mestne hiše oz. vile, vsaka obdana z visokimi ograjami. Vhodi skozi bogato vrtno zelenje v domovanja so bili opremljeni z alarmnimi napravami, v pomoč pa so jim bili še glasni napadalni štirinožci. Rekli smo si:« Vse to bogastvo se ne more primerjati z našim. Dokler lahko hodimo brez teh naprav svobodno, veselo, sproščeno in družabno po naši vesoljni naravi, smo bržkone zdravi, kar je nedvomno naše največje bogastvo.«
Od tu smo krenili na Rilkejevo pot Nemški pesnik Rainer Maria Rilke,izrazit lirik, je našel začasno duhovno zavetje za svoje nemirno življenje v Devinu, od koder mu ni bilo daleč priti na lepo razgledno obalno sprehajališče, kjer je lahko dobil dovolj navdiha za svoje slovite pesniške verze. Devinski kotiček s svojo obalo je stičišče ne le slovenske in italijanske, temveč tudi evropske kulture. Od tod tudi v našem pesništvu po ljubezni hrepeneča Lepa Vida. Pot je ponekod navpično nad morjem ne predolga med Devinom in Sesljanom, vendar naravno slikovita, lahko prehodna in dobro varovana. Na tem področju je bilo možno videti in opazovati obalna počitniška naselja, ki bodo ob primernem času spet oživela.
Prišli smo v Sesljan, ki sodi kot Devin v Nabrežinsko občino.Mimogrede pa še povejmo, da je bil kraj v času Avstroogrske z močnim slovenskim življem priljubljeno obmorsko letovišče z avstrijskimi hoteli.
Med prvo svetovno vojno je bila v Sesljanskem zalivu avstrijska mornariška baza, med drugo vojno, ki smo jo doživeli tudi mi, pa so imeli Nemci tu tudi podmorniško oporišče. Vsej tej romantiki tod, tudi temna neljuba zgodovina ni prizanesla.
Splošni vtis:veliko smo hodili, veliko videli in tudi našo zgodovino kritično podoživeli.
V Beneško Slovenijo
Že drugega programiranega pohoda v tem letu nismo uspeli opraviti po načrtovani sredi, 4.marca. Rudi se je odločil, da gremo dan poprej, in sicer nekam na vzhod, kjer naj bi po mnenju vremenarjev ne bilo padavin.
Ko sem se napotil zjutraj na avtobusno postajo, je bil pogled namenjen tudi Kolovratu, najvišjemu mejnemu grebenu med Benečijo in našo deželo. Padalo ni, celo neka jasnina se je obetala. Takoj sem pomislil na izvedbo prvotnega načrta, in domneva se je uresničila. Na postaji nas je Rudi obvestil, da se je odločil glede na obetavno vreme za pohod v Benečijo. Ne bom ponavljal besed o kazni, ki jo je pripravljen prevzeti, če bo kaj narobe.
Počakali smo nekoliko na avtobus pohodnikov, ki se zberejo iz določene okolice na Mostu na Soči, in že nas je krenilo 84 na sever proti Robiču. Vlada, Rudijevega pomočnika, je tokrat nadomeščala vodnica Boljatova, znana po pogostem vodenju zahtevnih planinskih tur. Veseli smo bili take časti, in ker se je upokojila, se bo morda priključila še našim, za njene sposobnosti morda le prelahkih poti.
Na Robiču, nekdanjem pomembnem mejnem prehodu, ni bilo opaziti nobene slovenske ali italijanske uniforme. Brez ustavljanja smo nadaljevali proti Špetru, tam zavili na levo v področje vzdolž Matajurja in Kolovrata na beneški strani. Avtobusa sta vijugala predvsem stalno navkreber. Pred pričakovanim izstopom sta zavila na ožjo, še bolj strmo in vijugasto pot in se ustavila v gorskem naselju Hlasta.Tu nas je Rudi pozdravil in predstavil podrobneje naš pohodni program.S tem zadnjim strmim, vijugastim delom nam je nekoliko skrajšal nadaljnje napore.Zaradi boljše orientacije nas je na tem mestu opozoril, da je vzporedno s cesto, po kateri smo se pripeljali, na drugi strani hribovja proti vzhodu večji kraj Klodič, vas koder pelje cesta tudi skozi znane vasice Kras, Laze Dreka, Trinko in nekdanji mejni prehod na Kolovrat.
Mi na tej strani pa se bomo podali na greben, ki ga je narava razporedila precej odmaknjeno od Matajurja in Kolovrata. Po grebenu, katerega precejšen del predstavljajo zdaj že zaraščene senožeti, bomo hodili in se ustavljali ob treh cerkvah, čeprav v našem primeru ne gre za romarsko pot.
Po teh uvodnih spodbudnih besedah smo krenili. Nekaj časa smo imeli na voljo cesto, pozneje kolovoz, ki pa je višje v kraški gmajni, tudi bogati s kostanji, prešla v navadno, zdaj že precej zaraščeno stezo. Zvrstili smo se v več kot 100m dolgo kolono.Spredaj Rudi, zadaj Boljatova. Lepo drug za drugim ( pa ne v ravni vrsti ) gremo mi na delo. Malo pogovorov, več je bilo občudovanja mnogih na tleh ležečih kostanjevih ježic.Tudi še kak cel plod je bil med njimi. Oglasil se je nekdo:«Tu še ni dovolj merjascev«. Po dobri uri hoje po grebenu, malo po levi, pa malo po desni ob njem smo prisopihali do prve cerkvice sv.Lucije. Po zunanjosti sodeč je deležna verjetno zdaj bolj kot kulturni spomenik ustrezne pozornosti. Tu smo imeli premor za počitek, okrepčilo, ogled cerkvene zunanjosti pa sproščen razgovor.
Tako smo opravili približno tretjino naše naloge v primernem vremenu. Ni bilo kaj prida sonca, če ga je sploh kaj bilo. Za nas pa je bilo tako vreme ob še kar zahtevni hoji velika ugodnost.Po premoru smo nadaljevali po enaki, že kar precej zabrisani stezi proti jugu. Kdaj pa kdaj nam je pogled šinil v smer še kar oddaljenega Matajurja ki je glede na sredozemski vpliv na tej strani precej manj bel kot na naši. Tudi Kolovrat, naš dobri znanec, nam je bil lepo na očeh.Po kake pol ure hoje od cerkvice sv. Lucije smo se srečali z drugo, ki pa je bila , žal, že v ruševinah. Po ostankih razvalin ni bilo možno ugotoviti, kateremu svetniku je bila posvečena. Bili so to dokazi, da so delo veščih kamnosekov oz. kiparjev. Ustavljali se tu nismo, upočasnili smo le korak in iz te gmajne prispeli spet na že krepko poraščen kolovoz, kmalu za tem pa na prelaz Sv.Martina. Od tu je sledil sestop mimo Kanalca in Plataca do našega izhodišča.Tod ni bilo nobenega prometa,kar je nedvomno odsev ugašajočega življa v teh krajih, ki se nam v pobočjih predstavljajo kot še kar lepa naselja,zdaj pa že skoraj prazna gnezda.
Ob opazovanju teh naselij, skozi nekatere smo tudi šli na poti navzdol, se misel rada ustavi ob zgodovini naših prednikov, ob njihovem vztrajnem trudu ustvariti si dom v tako odročnih področjih. V teh strminah so glede na njihovo oblikovanost hiše ozke, stisnjene druga nad drugo, podprte z raznolikimi podpornimi zidovi, nad katerimi so pridobili tudi kak košček zemlje za preživetje. Krčili so nedvomno gozdove in zagotovo častili kostanj kot pomembno dobroto za dom in prodajo.Stopajoči med temi hišami smo opazili in ogovorili samo starejšo ženico.ki smo ji povedali, da smo bili pri sv.Luciji. Lep otožen nasmeh in dala nam je prednost po strmih stopnicah med hišami navzdol.
Ko sem omenil sv.Lucijo, sem se spomnil, da je imel Rudi ob prihodu iz kostanjeve gmajne na cesto nadaljevati pot vzporedno pod Kolovratom proti vrhu Sv.Martina. Imeli bi do nje še kako dobro uro dela, vendar po spoznanju, da bi ga bilo le nekoliko preveč, smo krenili navzdol.
Spodaj že precej nižje, smo se ustavili. Po krajšem kramljanju in opazovanju okolice brez domačinov smo od tod nadaljevali pot zdaj že v avtobusih še nižje. Izstopili smo v sv. Leonardu na njegovem sejmišču, kjer so pohodniki iz Volč in okolice pripravili piknik. Na razpoložljive pulte so razgrnili in ponudili svoje domače raznotere dobrote. Tudi za žejo je bilo poskrbljeno tako, da so lahko vsakogar zadovoljili. Ob zares odlični vinski kapljici se je stopnjevala židana volja in kmalu je bilo slišati domačo ljudsko pesem. Po številu pevskih navdušencev bi že smeli pomisliti na pevski zbor pohodnikov. Ne gre pričakovati kake vrhunskosti, pač pa pripravljenost za spontano priložnostno ljudsko pesem.Tak običajni že zaključni postanek traja kako dobro uro, ker nas navadno že nekoliko pozno popoldne opozarja na odhod domov. Za slovo se ob taki priliki še prileže: »Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan…« ali pa: »Oj,zdaj gremo…, nazaj še pridemo« in že smo po vsem doživetem dobre volje na svojih sedežih za vrnitev na Tolminsko.
Bili smo v Benečiji, videli smo jo,razmišljali o njej, in lahko v prispodobi ob srečanju s starejšo ženičko rečemo: Lepa si, vendar s prijaznim otožnim nasmehom.
Anton Bolko
