V tretje gre rado, smo rekli v nedeljo, 20. 9.2026, ko smo prišli na vrh. Dve leti je bil namreč na programu PD Tolmin in obakrat odpovedan. Tudi letos smo ga morali malce prestaviti, vendar le za en dan, kar pa se je izkazalo za najboljšo potezo. Kajti nedelja bi bila težko lepša. Bil je sončen, topel, brezvetrn dan, ki ga je dobra družba le še popestrila. Seveda nismo bili sami, srečali smo veliko pohodnikov in kar nekaj tukajšnjih prebivalcev, svizce, gamse in kozoroge. Od vrha smo se s težkim srcem poslovili, saj se je videlo daleč naokrog in nismo mogli prenehati občudovati vrhov Julijskih Alp. Po zanimivem spustu po skalah, skozi kamin in po skalnih poličkah, smo se odžejali v koči in se še malce pozabavali v okolici spodnjega Kriškega jezera.
Naša pot: Zadnjica → sedlo Luknja → Bovški Gamsovec → Pogačnikov dom na Kriških podih → Zadnjica
Kdaj: sobota, 26. september 2026, zbor ob 8.30 pred Kulturnim domom v Dolenji Trebuši. Zaključek ob 15.15 pred Knjižnico Cirila Kosmača Tolmin. TEMA: Letos hodimo v znamenju novele Zlato. Po celotni poti pa tudi letos pester kulturni program, možen bo ogled Kosmačeve domačije, ne bo zmanjkalo okrepčil prijaznih domačinov, vključeno je preprosto kosilo, živa glasba, gledališka uprizoritev in več! BUS iz Tolmina in nazaj (odhod zjutraj ob 8.00 v Dolenjo Trebušo, avtobus ustavlja na vseh postajah vmes) Startnina: 10 € NAGRADNA UGANKA: na poti boste prejeli odlomke iz novele Zlato z uganko, žreb na zaključku pohoda prinese lepo nagrado! Več: KUP
Planinsko društvo Tolmin vabi v soboto, 26.9.2026, na 32. tradicionalni pohod na Breški Jalovec. Iz Breginja se bomo povzpeli na Muzec do bivaka. Nadaljevali bomo po grebenu čez Gabrovec in Nizki vrh do Breškega Jalovca. Sestop v Brezje. S kombijem nazaj v Breginj. Lahke hoje bo za 7 ur.
Prijave in informacije: Davorin tel. št. 031868031 in Nada tel. št. 031876010.
Naš tokratni cilj je bila 1114 m visoka Slivnica, v ljudskem izročilu najbolj znana kot domovanje čarovnic, ki naj bi po legendi tod okoli kuhale nevihte v Coprniški jami tik pod vrhom. Do nas so bile prijazne, saj so nam namenile čudovito vreme.
Pot smo pričeli v vasi Brezje in se po lepi makadamski cesti skozi gozd zložno vzpenjali proti vrhu, od kjer je čudovit razgled predvsem na Kamniško Savinjske Alpe. Nekaj minut hoje navzdol se nahaja koča, kjer smo se ustavili, okrepčali in naužili razgledov na Cerkniško jezero, ki je bilo v tem času brez vode, Notranjsko podolje in okoliške planote. Od tu nas je čakal samo še spust do Cerknice. Lep pohod je bil.
Delimo zapis vodnice Alenke Lužnik: S PD Tolmin se odpravimo na Groser Hafner 3076 m. Po deževnem dnevu se nam obeta krasno vreme in kristalno čisto modro nebo. Na začetku nas pričaka precej močvirnata pot, proti koči je že bolje. Če za Triglav pravimo, da so gor sami tujci, bi v nedeljo rekli, da smo Slovenci zasedli Groser Hafner, saj nas je bilo na vrhu več kot 50. Zanimiv vrh zaradi pokončno postavljenih kamnov, imenovano Mačje pokopališče, ki spominjajo na kamnite nagrobnike. Ves čas smo imeli fantastične razglede daleč naokoli. Ko smo se vračali mimo koče, je zadišalo po šmornu in nismo se mu mogli upreti. Imeli smo nepozabni dan za bogove, naslednje leto se vrnemo na sosednje vrhove.
Turo, ki je bila sprva organizirana za soboto, smo po stalnem spremljanju vremenske napovedi preložili na nedeljo, kar se je izkazalo za super odločitev. Jutro na planini Pecol je bilo sveže, ozračje pa čisto, da smo kristalno jasno videli okoliške gore.
Le nekaj kilometrov za slovensko-italijansko mejo, tik ob Trbižu, se skriva 700 m dolga slikovita soteska Ziljice. Prav to smo tolminski planinci upokojenci izbrali za prijeten avgustovski planinski izlet. Pot smo podaljšali po poti Alpe Adria do Trbiža in naprej do spodnje postaje gondole za Svete Višarje.
V soboto, 1.8.2026, smo se člani PD Tolmin podali na eno izmed najbolj zahtevnih zavarovanih planinskih poti pri nas, na Kopiščarjevo pot na Prisojnik. Preizkusili smo v visoki turistični sezoni dobro organiziran javni prevoz in se iz Trente na Vršič in nazaj peljali z avtobusom. V prvem delu vzpona je bilo še dovolj sveže, da nam pri vzponu skozi znamenito Prisojnikovo okno ni bilo preveč težko. Ob pomoči številnih varoval smo se enakomerno vzpenjali in uživali v divjem, razgibanem skalnatem svetu.
Julijski planinski izlet tolminskih planincev upokojencev je bil zgodovinsko obarvan. Po vožnji iz Tolmina proti Ljubelju smo se najprej ustavili v Spominskem parku v spomin na jetnike koncentracijskega taborišča Ljubelj, zunanjega taborišča Mauthausna. V času obstoja taborišča (1943-1945) je bilo v njem zaprtih okoli 1800 jetnikov, ki so gradili za nemški rajh predor Ljubelj. Sprehodili smo se mimo ostankov temeljev nekdanjih objektov do krematorija in ob spominu na grozote, ki so se tu dogajale nobeden ni ostal ravnodušen.
Bila je zadnja junijska nedelja, 28.6.2026, zaznamovana z vročinskim valom, ko smo se v okviru PD Tolmin odpravili v Ziljske Alpe nad Spittalom. Tudi tokrat sta bila ta glavna Nada in Davorin. Prek planine Gusenalm smo prečili kar štiri dvatisočake - Seetalnock 2130 m, najvišji vrh Goldeck 2142 m, Fuchsnoch 2112 m in Maartennock 2039 m. Nadina skupina je skočila še na 2217 m visoki Staff. Kljub temu, da je vročina pljusknila tudi na te nadmorske višine, smo vedri, to dobrih deset kilometrov dolgo turo, zaokrožili na izhodišču Seetal.
Takole je turo opisal in fotografiral udeleženec Vladi Volarič, hvala.
PD Tolmin v nedeljo, 28.6.2026, na Goldeck 2142 m. To je razgledna gora v Ziljskih Alpah nad Spitalom. Najbolj je poznan kot smučišče, a je tudi poln lepih planinskih poti. Zapeljali se bomo v Avstrijo in po panoramski cesti do izhodišča Seetal. Peš bomo nadaljevali mimo planine Gusenalm in preko vrha Seetalnock do glavnega vrha. Sestopili bomo krožno preko zadnjega vrha Martennock do izhodišča. Lahke hoje 4-5 ur. Ob ugodnih razmerah, bomo za zainteresirane turo podaljšali do vrha Staff 2217m, za dodatne 3 ure.
Prijave in informacije: Davorin 031868031 in Nada 031876010.
V tretje gre rado, smo rekli v nedeljo, 20. 9.2026, ko smo prišli na vrh. Dve leti je bil namreč na programu PD Tolmin in obakrat odpovedan. Tudi letos smo ga morali malce prestaviti, vendar le za en dan, kar pa se je izkazalo za najboljšo potezo. Kajti nedelja bi bila težko lepša. Bil je sončen, topel, brezvetrn dan, ki ga je dobra družba le še popestrila. Seveda nismo bili sami, srečali smo veliko pohodnikov in kar nekaj tukajšnjih prebivalcev, svizce, gamse in kozoroge. Od vrha smo se s težkim srcem poslovili, saj se je videlo daleč naokrog in nismo mogli prenehati občudovati vrhov Julijskih Alp. Po zanimivem spustu po skalah, skozi kamin in po skalnih poličkah, smo se odžejali v koči in se še malce pozabavali v okolici spodnjega Kriškega jezera.
