Planinsko društvo Tolmin vabi v soboto, 27.7.2019, naTorre Clampil, 2079m, in Torre Winkel, 1845m, v Karnijskih Alpah. Izhodišče ture bo na cesti, ki pelje na Mokrine, pri kasarni Marta Laritti se podamo proti planini Winkel (planina Kot). Med balvani najdemo stezo, ki nas popelje po grebenu na oba vrhova. Sestop na sedlo med Konjskim Špikom in Torre Clampil, ter po dolini na izhodišče. Zelo zahtevne hoje bo za okoli pet ur. Obvezna uporaba plezalnega pasu, samovarovalnega kompleta in čelade. Prijave in vodenje Slavica Boljat, tel. 051 622 962.
V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili proti Jezerskemu. Naš cilj je bil Jezerska Kočna. Glede na dolžino in zahtevnost ture smo bili vsi zadovoljni, da nas niso pričakale visoke poletne temperature. Hitro smo dosegli Češko kočo, kjer smo naredili prvi postanek.
Konec junija smo šli z Rudijem po Soški poti. Štartali smo v Vodenici in skoraj vso pot hodili ob naši smaragdni lepotici Soči. Nekaj časa po desnem bregu, nekaj časa po levem. Pohod smo zaključili v kampu v Soči.
V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali proti zahodu. Naš cilj je bil Rauchkofel, v Karnjiskih Alpah. Parkirali smo na parkirišču za vasico Collina. Senco nam je delal mogočni Collias, najvišji vrh Karniskih Alp tako, da je bila hoja prav prijetna.
Sredi maja smo bili z Rudijem in Maro na VOLNIKU. Z avtobusi smo se pripeljali v Repen in tam štartali. Kar nekaj časa smo hodili po gozdu, tudi po brezpotju in prispeli na teraso. Od tam je bil prekrasen razgled, saj velja Volnik za najbolj razgleden hrib v tem pogorju. Vrnili smo se v Zagradec in z avtobusi domov.
V nedeljo, 26.5.2019, smo se tolminski planinci že 43. podali na tradicionalni pohod na planino Sleme pod Rdečim robom.Pohod organiziramo v spomin na žrtve padle leta 1944 pod Rdečim robom in v okviru prireditev ob prazniku občine Tolmin. Po uvodnem pozdravu predsednice Milene Brešan je Pavel Četrtič osvetlil tedanji čas. V kulturnem delu prireditve pa so se s petjem izkazali prisotni.
V dolino smo se pohodniki vrnili tik pred nevihto.
Le malokomu, ki se vozi po vijugasti cesti od Idrije proti Godoviču oziroma Ljubljani, seže pogled v ozkih grapah kaj višje od nekaj metrov po strmih bregovih. Še težje si je predstavljati prehodnost terena, skoraj nemogoče pa se zdi, da je po takih strminah nekoč potekala trasa ozkotirne železnice.
Pot smo vzeli pod noge po kratkem postanku ob Zbiljskem jezeru. Nadaljevali smo ob jezeru, po stezi čez travnik, po cesti do Valburge. Tu smo se po kalvariji povzpeli na Stari grad nad Smlednikom, kjer smo malicali in uživali v razgledih, saj je bilo vreme, kot bi ga narisali. Pohod smo nadaljevali po lepi gozdni poti proti sv. Tilnu in se spustili v Repnje.
Na idrijski konec nas ne zanese prav pogosto, pa je mogoče škoda, da si večkrat ne vzamemo časa za ta del sredogorja, ločnico med alpskim in dinarskim svetom, ki ne presega višine 1200 metrov. Zadnjo nedeljo pa smo se z vodnico Slavico Boljat naužili lepot po poteh, kamor sami navadno ne zaidemo.
Zimski Dobrač je vedno zanimiv, zato se je nabrala kar lepa skupina. Sončno in toplo vreme nam je omogočilo res lepo turo do vrha s kičastimi razgledi od Pece do Grossglocknerja in čez.
