Pohodi v juliju in avgustu
Na Češko kočo
Sreda, 23 julija. Tokrat na Češko kočo. Odhod že pred šesto zjutraj. Pohodnikov se je pojavilo čez sto, zgodnejša jutranja ura ni predstavljala nobene ovire.
Češka koča vzbuja že pozornost s svojim imenom. Je dejansko delo neke podružnice češkega planinskega društva iz Prage l. 1900, v času, ko smo bili Slovenci vključeni v veliko avstroogrsko monarhijo, lahko bi rekli v manjšo evropsko skupnost z nekaj Germani, Slovani in vsemi Madžari.Preureditev sedanje koče je že plod PD Jezersko. Svoje primerno izbrano mesto ima v gorski divjini Kamniško – Savinjskih Alp, kamor nas je vodila zahtevnejša pot.
Z dvema avtobusoma smo se peljali mimo Cerknega po Poljanski dolini, pozdravili mimogrede častitljivo zgodovinsko mesto Škofjo Loko, in odtod nadaljevali mimo Kranja ob Kokri in skozi Kokro na Jezersko, v bližino mogočnih strmin Grintovca in Kočne, nedaleč od zdaj sproščene avstrijske meje.
Jezersko se imenuje po planšarskem jezeru, ki ga napaja potok Jezernica, pritok Kokre. V tem lepem že osamljenem gručasto urejenem naselju smo se ustavili in odločili za pohod na Češko kočo. Bili nas je kaj videti. Nekaj časa po cesti v čredni pojavnosti in za redka vozila nismo bili resna ovira.
Prvič smo se ustavili ob prestopu na markirano gorsko pot. Tu nas je Rudi pozdravil, ob tem pa posebno pozornost posvetil novim obrazom med nami. Nato je bilo slišati; »Dovolj je bilo dosedanjih sprehodov. Danes nas čaka zahtevnejša naloga, prepričan sem, da ji boste vsi kos. Vsi boste prišli na predvideni cilj« Ni kaj, to je bila nedvomno prva zelo pomembna duševna ali duhovna spodbuda za dovoljšen pogum.
Od tu naprej se je družba nekoliko zožala in temu primerno podaljšala. Možno je bilo nadaljevati po dva ali trije vštric. Začeli smo se vzpenjati skozi bogat gozd, posledično so se napori stopnjevali, temu primerno tudi redkobesednost. Po kaki uri vzpenjanja smo se še v gozdnem predelu ustavili, in sicer na že nekako zabrisanem razpotju. Imeli smo kratek premor in slišali smo spet Rudijeve spodbudne besede za nadaljnje napore. Tu je še dodal materialno spodbudo: »V koči vas čaka domača obara.«
Nadaljevalna pot je bila že steza. Kakih 100m naprej od našega postanka sem opazil kažipot z napisom:«Kačje rajde – Češka koča 45min.« Takoj je treba povedati, da velja teh 45 min. zagotovo za mlajše, izkušenejše planince.
Kačje rajde so primerna prispodoba nadaljnje poti; tukaj smo se razporedili in hodili že previdneje drug za drugim v vedno bolj skalna strmino, sem pa tja prepreženo s koreninami: na levi pogled v globino, na desni skalna stena za morebitni naslon ali oprijem. To so torej kačje rajde. Kmalu pa je sledila tabla z napisom »Hudičevi klanci«. Vsi vemo, da hudiči niso bili nikoli kaj tolažilnega, prej kaj opozorilnega. Zdaj so že sledili odseki s skalnimi grbinami, ki smo jih lažje premagovali s pomočjo tkzv. »zajlami« na desni strani, pa tudi s pomočjo »šteng«, kot so jih nekateri imenovali. Vendar to niso bile ne »štenge« ne »lojtre«, ampak nekaj vmesnega brez opore za roke, v katerih so bile palice tukaj povsem odveč, prej v napoto. Tako smo na teh »štengah« telovadili, kot vrvohodci, iskali ubranost in ravnotežje. Pogosto smo si pomagali z nasloni na desno stran skalnega zavezništva. Na srečo niso bile predolge ali previsoke, sicer bi imeli z omahovanjem še več težav. Te so verjetno imenovali hudičeve klance, bilo pa jih je kar nekaj za lažje premagovanje ovir.
Vreme je bilo sivo, sveže, povsem ustrezno za naše telesne napore, in po kaki dobri uri na teh rajdah smo vendarle uzrli toliko pričakovano kočo. Sledili so vzdihi zadovoljstva in tudi radovedni pogledi na bližnje in bolj oddaljene kamnite strmine. Tudi zruškov je tu dovolj, med njimi tudi tisti, ki je zakril slap Čedco. Na tej višini in temu primerni temperaturi je bilo videti še nekaj zaplat snega.
Čeprav smo bili te dni deležni v dolini kar precejšnje vročine, vreme , tu na višini okrog 1600m, ni bilo prijazno. Bilo je vlažno, vetrovno in hladno.Zaradi tega je večina takoj poiskala zatočišče v koči. Žal, je premogla le 70 sedežev, tako da so pogumnejši ostali zunaj in bili deležni dobre obare kasneje.
Ob koncu tukajšnjega okrepčila smo bili vsi v koči in se že pripravljali na vrnitev. Spodbudna ni bila, pričelo je namreč rahlo rositi. Potrebna bo še večja previdnost. Rudi nas je opozoril, da se bomo vračali nekaj časa po isti poti, nato pa po drugi nadaljevali v dolino.
Mnogim starejšim,pa morda tudi že telesno prizadetim (kolena!) hoja navzdol ni po volji. Razmere v kačjih rajdah in hudičevih klancih so se v mokroti še poslabšale. Sestopali smo počasi skrajno previdno med koreninami, po hrapavih skalnih površinah, na »štengah« tudi ritensko ali raje ob njih. Kdaj tudi po riti, kar je gotovo bolje kot po glavi, je rekel Rudi.Tako smo klanec za klancem, čeprav mokre in hudičeve, počasi premagovali in premagali ter prišli na tisto drugo varnejšo pot navzdol.
Na tem prehodu se je prva tretjina pohodnikov po Rudijevi komandi ustavila in odločila počakati na počasnejše, zagotovo še previdnejše. To čakanje se je zdelo nekaterim že nekoliko dolgo in nismo mogli mimo domneve, da se je verjetno pripetilo kaj neprijetnega. Na srečo so prišli s previdno, vendar ne usodno zamudo vsi celi in zdravi do tu čakajočih. Tudi Rudi, ki je temu dogodku skrbno sledil, se je kmalu pojavil, da gre spet na čelo skupine. Slišal sem ga, ko je rekel, da je v takem vremenu to eden boljših pohodov.
Naprej navzdol je šlo kot po maslu, ustavili smo se nekoliko ob vznožju tovorne žičnice,ki oskrbuje tudi Češko kočo. Malo smo pokramljali, se nekoliko opomogli s krepilnimi pijačami, potem pa nadaljevali že po širši gozdni poti v smer Jezerskega. Rudi je nadaljnji cestni pohod nekoliko skrajšal tako, da sta nam prišla avtobusa naproti.
Ob vračanju domov smo se ustavili na primernem mestu ob reki Sori v Škofji Loki. Šlo je spet za krepčilne dobrote, ki so jih tokrat pripravili tolminski slavljenci. Na splošno je prevladovalo veliko zadovoljstvo med nami ne le zaradi teh dobrot, ampak predvsem zaradi tega, ker smo brez nezgode tako uspešno opravili zahtevnejši pohod. Posebno je odleglo Rudiju, pa še pomočnikoma za varstvo na poti Milanu in Vladu.
Med 104 pohodniki je bilo tudi precej pevcev iz raznih pevskih zborov, in razpoloženje je odsevalo kajpada še v veselem petju.
Pa še povzetek o današnjem podvigu. Rudi nas je temeljito preizkusil in tudi srečne okoliščine so prispevale svoje, da se je njegovo prepričanje povsem uresničilo. Ne gre namreč pozabiti ob vračanju na ovire kačjih rajd s hudičevimi klanci, ki smo jih v mokroti tako uspešno premagovali.
Rudijevo spodbudno opozorilo in naše izkušnje po toliko pestrih poteh v desetih letih niso bile zaman.
Pot v neznano
Sreda,20.avgusta, v neznano. Rana ura, zlata ura in krenili smo že pred šesto. Nekaj manj nas je bilo kot ob težji preizkušnji na Češko kočo, vendar še vedno za dva avtobusa.
Kam? Rudijevega vnuka Luke ni bilo v bližini , da bi nam razodel skrivnost. S tolminske avtobusne postaje smo zavili na desno, kaj več nam bo pa znano na križišču pri Peršetu. Tu smo zavili spet na desno. Domneve takšne ali drugačne, vendar daleč od pričakovanj. Važno je že, da smo na naravno lepi soški poti. Toliko opevana Soča, je bila dolgo z nami. Kmalu smo lahko pozdravili naš Krn in njegove nižje sosede. Po kobariški obvoznici smo nadaljevali na bovško stran.Iz Kobarida do Bovca je še kar dolga vožnja, preozka pot vse do vstopa v srpeniški konec pa je vredna le graje.
Na obvozni poti v Bovcu smo se lahko ozrli nekoliko po Kaninskem pogorju in se mimo športnega letališča kmalu pojavili pred križiščem, kjer smo spet ugibali, ali na levo ali na desno. Lani smo že bili v Trenti in na Vršiču. Tokrat pa se je uveljavila leva stran, v smer zdaj že znanega mangartskega kolesarskega maratona.
Vreme nam je bilo še naklonjeno in imeli smo možnost opazovati tudi razgibanost našega gorovja na čelu z Mangartom. Rane, ki jih je pred leti povzročilo nenadejano neurje z mangartske strani so bile po naši sodbi že zaceljene. Pričakovanja, da se bomo tu kje ustavili, so bila zaman. Ne, Log pod Mangartom, ne Strmec, oba smo prevozili in že bili skozi italijansko stran. Nikjer žive duše, tu je vse opustelo, podobno je bilo v Rablju, znanem po opuščenem rudniku svinca. V obeh krajih je odseval dokaz, kaj pomeni za življenje gospodarski molk.
Pa smo bili spet na meji, po drugi poti v Slovenijo. Prispeli smo v Rateče, znano po vremenski napovedi kot najhladnejši kraj. Mnogi so bili šele prvič tod.
Rateče predstavlja še kar živahno gručasto naselje, kjer je število prebivalcev še rahlo v porastu. Tu pa je že območje, kjer cveti zimski turizem. Blizu sta Tamar, Planica in najvažnejša Kranjska gora z Vitrancem. Slikovita pokrajina s strmimi pobočij za vse vrste smučarskih zahtev v evropskem in svetovnem merilu.
V Ratečah smo se ustavili in po Rudijevi napovedi, da je naš današnji cilj pohod na vrh Tromeje, smo dobro oprtani že krenili za njim v breg. Iz vasi, vsa v rožah, smo prišli kmalu na gozdno cesto, speljano skozi lepo poraščenost navkreber. Po kratki, morda polurni hoji smo se ustavili ob sotočju dveh bistrih potočkov, zagotovo začetnikov kake večje reke v dolini. Kraj je bil primeren za kratek predah in Rudijeva pojasnila, da bomo nadaljevali po krajši, nekoliko bolj strmi stezi na vrh. Če smo zadnjikrat bili kos zahtevam na Češko kočo, jim bomo tudi danes.
Tako smo se ognili cesti in zavili na lepo gozdno stezo, postlano na gosto s smrekovimi iglicami. Povedati velja, da so tod kot še mnogokje pri nas, lepi smrekovi gozdovi; tudi pomemben dodatni kapital, ki ga moramo ohraniti. Hodili smo kot po mehki preprogi, ozirajoč se na levo in desno po gobah, zakaj teren je bil tudi primeren za dvoje posebnih nabiralnih dobrot: za gobe in borovnice (črnice po koroško). Borovnice smo že zamudili, gobe pa še rastejo. Ratečani jih zagotovo cenijo. Enega smo srečali s torbico v roki. Na vprašanje, ali jih nabira za prodajo, je bil odrezav: »Pa ne, jih sam rad jem.«Tudi naši Lenčki se je nasmehnila sreča.Kljub hitri hoji navkreber, sta se ji ob poti ponudila dva mlada zdrava jurčka.
Po dobri uri prijetne hoje smo prispeli do doma na tromeji. Velik, pa tudi na zunaj prikupen, je bil še zaprt. Gostom, tudi tujim ob tromeji, nudi obilo kuharskih dobrot. Pred vrati je stala velika tabla s ponudbo v italijanskem in nemškem jeziku. Tudi jurčki so bili omenjeni.
Na obsežnem domskem dvorišču smo se nekoliko ustavili, okrepčali in nadaljevali proti vrhu. Dom je kakih 200 – 300m pod njim. Pot še zmeraj lepa, morda zdaj že nekoliko skalnata. Nekoliko pod vrhom se je Rudi ustavil na majhni, z borovničevjem porasli jasi, zakaj od tu smo imeli že lep razgled v dolino in na nasproti se dvigajoče planine. Po kratki Rudijevi razlagi o vseh pomembnih zanimivosti smo po 10 – 15 minutah prišli resnično na načrtovani cilj, na mejo treh držav.
Na vrhu, okrog 1500m, stoji leseno znamenje v obliki stolpiča s krožnim napisom v nemškem jeziku. Prevedeno: državna tromeja Romanov, Germanov in Slovanov. Umna rešitev, še zdaj, kar se narodov tiče, povsem veljavna. Tu misli in čustva niso mogla mimo minulih zgodovinskih dogodkov. Boljše nazornosti za tako razmišljanje nismo mogli imeti. Gledali smo namreč v globel na severno stran in videli lep del nekdanje Karantanje, zibelko našega slovenstva.
Prišla je Pavlica s prijateljico Marjučo naokrog in mi rekla: » Zapojmo tisto koroško Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin…« Zapeli smo jo tiho v tercetu. Ta venec treh dolin z visokim Dobračem nad njimi nam je še podrobneje pojasnil Rudi. Na skrajni desni te doline,na severovzhodu smo videli Beljak, Osojsko jezero, Vrbsko jezero in rahlo tudi Celovec. Da, pred toliko stoletji lep del naše nekdanje domovine.Še pogled na drugo stran k našim velikanom: Mangart, Jalovec,Ponce in drugi sosedi.
Po krajšem premoru zaradi bližajočih se temnih oblakov smo se namenili spet v dolino. Vrh, ki smo ga zapuščali, je razgiban, obsežen in primeren za planinsko pašo. Vračali smo se po avstrijskem ozemlju in še v bližini vrha srečevali Avstrijce, ki jim je na voljo gondolski prevoz.
Pot navzdol je bila še kar strma in nekaj prvih deževnih kapljic je še pospešilo naš korak, vendar nič hudega ni bilo.Do čakajočih avtobusov spodaj smo prišli polni lepih vtisov in kot običajno, sicer nekoliko utrujeni, vendar dobre volje.
Že prej sem omenil, da smo se vračali po avstrijskem ozemlju. Spodaj sem ugotovil, da smo hodili po avstrijskem obmejnem pasu do Korenskega sedla. Najprej smo šli skozi avstrijski obmejni, bivši uradni prehod z vsemi pritiklinami za policijo, žandarje, vojake, carinike itd., potem po podobnem slovenskem (nekoč SFRJ) prehodu. Tokrat sta bila oba popolnoma prazna, razen nas, nobene uradne ali civilne osebe. Vse nekdanje zapletene in neprijetne mejne sitnosti so odpadle. Rudi pa je na vrhu posebej opozoril na to, da smo že iz Rateč hodili po poteh, ki so bila nekoč v popolni lasti vojske oz. graničarjev. Drugi tu takrat niso imeli kaj iskati.
Tako, pa smo prišli do avtobusov. Rade volje smo jih hitro zasedli in se oddahnili. Lepo je bilo. Kako pa naprej po naši severni Sloveniji. Krožna pot nas pelje po lepi dolini, kjer zdaj samevajo pobočja, ki so v zimskem času polna domačega in mednarodnega življa.
Ni kaj, v Kranjski gori se ustavimo. Vreme se je uredilo. Dobili smo skoraj uro prostega časa za to in ono. Šli smo na kavo, pa tudi na »kremšnite«, ki jih je Rudi še posebej omenil..Vse lepo hitro mine in že smo spet na poti. Razpotegnjene Jesenice smo lahko spoznali od začetka do konca. Da, tudi z našega konca so se vozili služiti svoj vsakdanji kruh v to središče.
Približujemo se Bledu. Že njegov vhod nam pove, da smo prišli v enega od centrov slovenskega turističnega raja. Zelenje, cvetje, jezero, blejski grad, hoteli, okoliško gorovje, turisti.Opazujemo in vidimo, da so parkirišča kar zasedena. Dober znak za blejski mošnjiček. Nadaljujemo Bohinju naproti. Po naravni danosti in lepoti se lahko kosa s svojim sosedom, vendar videti je bilo, da ima turistov manj. Ponaša pa se tudi z dobro obiskanimi smučišči,n.pr. na Kobli.
Naprej na jug preko Soriških planin. Spet smo na poti skozi prelepo naravo, bogato gozdov in bližamo se Sorici, kjer smo pa že blizu doma.Preden nadaljujemo na Petrovo Brdo in v Baško grapo, se še enkrat ustavimo v prijaznem gostišču, da ustrežemo predvsem žeji. Zasedli smo vsa prosta mesta tudi zunaj in naročali predvsem pivo. Brez komentarjev ni šlo, in tako je beseda nanesla tudi na pestrost našega pohoda. Ob omizju z Rudijem in drugimi sem nekoliko podvomil o vsebini današnjega pohoda, in sicer ali smo pohodniki ali izletniki. Morda ima naša predsednica Milena le prav, ker nas je ob neki priliki uvrstila med izletnike. Takrat sem nasprotoval tej trditvi in zagovarjal pohodništvo. Rudi, pa tudi drugi so bili mnenja, da smo pohodniki, ki opravijo 3 do 4 ure, včasih tudi več manj ali bolj zahtevne hoje. Do izhodišča za pohod se pripeljemo in ko ga opravimo, se odpeljemo. Če se na poti kje malo ustavimo, pozabavamo, kaj pojemo, popijemo, kdaj kaj rečemo, tudi zapojemo, so vse to le ocvirki za popolno vrednost pohoda.
Ta zadnji sproščujoči premor pred pragom našega domovanja je bil že nekakšen zaključek. Še Petrovo Brdo, strmo ovinkasti uvod v Baško grapo in sama grapa do Tolmina je še pred nami. Posebej to poudarjam, ker sodi tudi ta del med tiste zemeljske lepote , ki smo jih danes že prevozili in prehodili.Je divje razgibana z lepimi domačijami, vsa v bujnem cvetju. Kakšna skrb in ljubezen do tega naravnega osrečujočega bogastva. Še na koncu grape, ne znam imenovati kraja, vidim skromno domačijo pod in ob skale stisnjeno, vendar vso v najlepšem cvetju. To so posebni pokloni za naše razpoloženje.
In če bi ocenjevali to precej dolgo krožno pot s pohodom na Tromejo, pa potem domov po mnogih krajinskih lepotah in doživljajih, bi bila ocena zagotovo zavidljiva.
