POLLETNA KRONIKA POHODOV V LETU 2008
Vsi naši pohodi so običajno ob sredah, tokrat pa se je organizator Rudi odločil za četrtek. Vremenska napoved za sredo ni bila v ničemer obetavna.
Vremenarji so se ušteli tudi za četrtek, saj je bil večji del Slovenije povsem deževen. V takem vremenu smo šli na pot tudi mi z dvema avtobusoma. Tolažili smo se, da se bo vreme morda le izboljšalo do prihoda na izhodišče našega pohoda.
Tudi tokrat smo se peljali po bližnjici preko Italije ob vzhodnem robu Trsta v Koper. Po kratkem postanku v našem pristaniškem mestu smo nadaljevali na jug do Dragonje. Ob našem prihodu je bilo še oblačno in v presledkih je rahlo rosilo. Rudi je predvideval, da bo v tem koncu našega sveta vreme prizanesljivejše. Ni se zmotil, zakaj pohod je potekal ob občasnem rosenju nemoteno v dobri volji in nihče ni bil moker.
Po zelo kratkem postanku v bližini hrvaške meje, kjer je bilo v preteklosti nekaj neljubih obmejnih sosedskih dogodkov, smo krenili proti severovzhodu po nam že kar dobro znanih kraških tleh v Šavrinsko gričevje. Tod gnezdijo mnoge vasi in vasice, značilne z zelo staro še povsem pristno kraško arhitekturo. Kamen na kamen, zelo lep, a trpke vsebine. Kot povsod jih je tudi tukaj že načel zob časa in vsaka primerjava o številu vaščanov nekoč in danes je porazna.
Šavrinsko gričevje obsega del slovenske jugozahodne Istre. Gosta mreža vodnih tokov se je z lahkoto zajedla v kraški fliš in ga razčlenila v doline, delne ravnine in griče. Glinščica, Rižana in razvpita obmejna reka Dragonja so tu doma. Še so možnosti za razvoj vinogradništva in oljkarstva, vendar brez prizadevnih rok tu ni videti lepše prihodnosti.
Po kaki dobri uri pridne hoje navkreber smo prišli v Krkavče,značilno kraško vas, ležečo na kraški ploščadi. Nekoč je štela 600, po popisu pred 10 leti 260, zdaj je zagotovo še manj prebivalcev. Videti je bilo lepe kraške hiše, vendar nobenega življa, nobenega domačina, nobenega naraščaja.
Pa vendar. Rudi je poskrbel, da nas je nekdo ob prihodu sprejel in pozdravil. Ta nekdo je bil izjemno živahno zgovoren domačin, ki je oskrbnik tukajšnje cerkve Sv. Mihaela. Po kratkih spodbudnih uvodnih besedah smo že sedeli v cerkvenih klopeh in poslušali duhovito gostiteljevo razlago o pestri zgodovini tega božjega hrama. Glede na postopno nastajanje te cerkve nas je povabil še na ogled zakristije, ki je bila zdaj že skoraj pred 200 leti prvi prostor za bogoslužje. Mnogokaj bi bilo možno še povedati iz razlage, vendar za našo kroniko naj bo to dovolj.
Prisrčno slovo s podarjenimi oljčnimi vejicami in naprej proti Pučam. Kmalu za Krkavčami smo se ustavili ob takozvanem znamenitem krkavškem kamnu – pilu. Zanj trdijo, da se je pojavil na tem mestu že v 1. stoletju pred našim štetjem. Gre za grobo obdelan kamen stebričaste oblike, visok kak meter in pol. V vrhnjem delu je vanj vklesano po videzu otroško bitje v odročenju in s svetniškim sijem okrog glave. Kakorkoli, ponaša se s častitljivo starostjo, davni predniki pa so ga verjetno spoštovali kot nenavadno, zagotovo božansko posebnost. Ceni ga tudi še sedanji živeči rod, kajti, če ga je kaj manj, je bil na delu le zob časa. Po krajših razgovorih in ugibanjih ob njem smo nadaljevali podobno pot kot poprej do Krkavč.
Nekoliko pod Pučami smo se po daljšem trudu spet ustavili in namenili premor za obnovitev porabljenih kalorij. Sonca še zmeraj ni bilo, padalo pa tudi ni. Odsev dobre volje je bila pred nadaljevanjem poti zborno ubrana pesem » Snoč pa dav je slanca pala«. Kmalu smo bili v vasi Puče. Po programu bi morali premeriti še pot do Šmarij, vendar časovna stiska nas je prikrajšala za to nalogo. V bližnji gostilni smo ob kavi ali kaki drugi osvežilni pijači pričakali avtobusa.
Vračali smo se po isti poti domov, in še do časa ujeli vlakovno zvezo za pohodnike iz Baške grape.
Dan je bil otožen, mi pa zadovoljni in prijetno razpoloženi.
Enkrat v letu se podamo tudi v Benečijo med sosede, naše rojake. Žal so že na italijanski strani. Dežela ni velika, če pa bi jo hoteli podrobneje spoznati in doživeti, bi imele naše že nekoliko utrujene noge še precej početi. Sicer pa predstaviti ta košček, nekoč naše domovine, s svojstvenim narečjem, ni težko.
Ustaviti se je treba na severozahodni meji med Slovenijo in Italijo. Najboljši pogled, podoben že nekoliko ptićji perspektivi nam nudijo primerne razgledne točke na Kolovratu, ki predstavlja nekakšno višinsko mejno prelomnico. Na zahodni strani opazujemo ob lepem vremenu Italijo z Benečijo in ravninsko Furlanijo, na vzhodni strani Slovenijo z bližnjo prelepo Soško dolino, ki jo spremljajo mogočni Julijci s Kaninom in Krnom na čelu.
O tem, da je Kolovrat nekakšen muzej na prostem z utrdbami, strelnimi jarki, kavernami, kapelami in žičnicami, ob katerih je možno podoživljati smrtonosno 1. svetovno vojno v tej kroniki ne gre podrobneje govoriti. Je pa ta muzej zanimiv za pohodnike, ki se odločijo za krajše ali daljše variante označenih poti miru.
Naš pohod je bil tokrat usmerjen bolj v zahodni del pokrajine. Vremenu in množičnosti ni bilo kaj očitati. Na prehodu meje in tudi drugod v Italiji nismo imeli nobenih kontrolnih sitnosti. Prve dobrote EU! Večina starejših pa se je ob tej priliki spominjala preteklosti, prvih let po vojni, ko se je Primorska osvobodila, nova SFRJ pa je ob tem času tolkla še hudo gospodarsko krizo.Marsičesa pri nas še ni bilo, kar se je dalo v Italiji že dobiti. Takrat je bili možno mejo prestopiti le z obmejnimi prepustnicami, pri čemer je bil znan za gornje Posočje predvsem prehod na Robiču. Ko smo ga tokrat prestopili in po nekaj kilometrih prispeli v Stupico ,so se spomini obudili.Čeprav se do danes po tolikih letih ni kaj prida razvil, če se je sploh, je bil za takratne razmere s svojimi trgovinami ponudbeno kar dobro prilagodljiv.
Ustavljali se tu nismo, vendar kot vsem brez gospodarskega zaledja odmaknjenim krajem, se mu ne obeta kaka lepša prihodnost. Takih krajev pa je žal, v sicer lepi razgibani Benečiji še mnogo. Kako neusmiljena je gospodarska šiba, priča najmanjša občina Dreka, kjer živi danes samo še 120 občanov, pretežno starejših.
Pot ob Nadiži nas je vodila mimo bolj ali manj znanih naselij do večjega Špetra, ki je ob Čedadu drugi najrazvitejši kraj v Benečiji.Razveseljivo je, da ima Špeter tudi kar dobro obiskano slovensko šolo. Tudi tu se nismo ustavili, ampak zavili na levo in nadaljevali mimo Ažic, Dolenje in Gorenje Merse, pa še Srednjega ter se ustavili v Gornjem Tarbiju. Dovolj je bilo zanimive vožnje po poteh še pestrih naravnih privlačnosti.Ob izhodišču slišimo vedno še nekaj Rudijevih pozdravnih, poučnih in tudi spodbudnih besed. Iz Tarbija smo potem krenili v smer Stare gore. Zanimiva hoja nas je vodila po razgibanem grebenu in na poti v Staro goro smo se ustavili pri cerkvicah Sv. Ivana in Sv. Miklavža. Pri slednji je še obeležje, spomin na neusmiljeno 1. svetovno vojno, ki je kot drugod tudi tod terjalo obilo žrtev na obeh straneh, posebno ob zadnji ofenzivi avstro ogrske vojske. Sicer pa ne gre ponavljati teh grozot, saj jih pravzaprav predstavlja večji del Benečije s Kolovratom na vrhu kot narodni muzej.
Težke življenjske pogoje Slovencev tod skozi mnoga stoletja je zagotovo ublažila močna religioznost, kajti Benečija je polna cerkva, kjer so si ljudje iskali tolažbe in upanje v lepše življenje. Tako je zagotovo tudi nastala romarska cerkev na Stari gori. S samostanskimi objekti predstavlja mogočno svetišče, ki že tradicionalno privablja mnoge romarje, izletnike in pohodnike. Mnogoterost in obseg tega svetišča sta tolikšna, da vsega ni možno dobro spoznati v kratkem času. Izkoristili pa smo seveda možnost lepega razgleda nad bogato ravninsko Furlanijo.
In če že govorimo o svetiščih, potem ne gre prezreti Čedermacev, ki so že nekoč skrbeli za ohranitev našega jezika, počenjajo pa to v naše veliko zadovoljstvo še danes.
Splošna misel o beneških Slovencih. Prišli so pred mnogimi stoletij v ta razgibani hribovski neobdelani strmi svet. Krčili so gozdove, da so pridobili zemljo za domove, živino in pridelke.Težko živeli, životarili. Kako pa zdaj? Vasi se praznijo, ljudje bežijo za boljšim kosom kruha v dolino, obdelovanje zemlje opuščajo, nekdanje senožeti in pašniki so skorajda opuščeni in se spreminjajo nazaj v podobo, kakršno so imeli pred stoletji.
19. marca: Kladje - Žiri
V sredo, 19. marca, pa spet malo na Cerkljansko. Prejšnji dan je nekako skrivnostno namignil, da bomo verjetno šli v toplejše kraje, da bi glede na vremensko napoved ne imeli spet kakih sitnosti v snegu.
Rudi je ostal zvest programu. Imeli smo sneg, lep sneg, vendar premagljiv in vsem spodbuden naravni okras.
Kladje je bilo izhodišče, tokrat kar za 94 pohodnikov, spet nekaj novih obrazov. Kmalu smo se znašli na gozdni stezi, obdani s prelepimi majhnimi in visokimi smrekami, obloženimi s pravljično snežno odejo. Sneg je prijetno škripal pod nogami, in ko smo prišli iz gozda v večjo snežno belino, se je le oglašala že pomlad s svojimi vijoličastimi žafrančki, ki so radovedno kukali izpod ne predebele snežne odeje. Videz je bil podoben bolj božičnemu kot velikonočnemu razpoloženju.
Po manjšem naporu smo prispeli letos najprej na Bevkov vrh. Tu smo se ob popolni jasnini z rahlim mrzlim vetrom ustavili, segli po prvem okrepčilu in si privoščili prelep razgled na Matajur, naše Julijce, Triglav za Črno prstjo, pa proti desni naprej na Ratitovec in končno na ponosne Kamniško-Savinjske Alpe. Porezen je bil pred nami kakor na dlani. Razvil se je živahen razgovor z Rudijevo razlago o vseh videnih vršacih. Pred nadaljevanjem pohoda se je odločil spremeniti program. Zaradi avtobusne povezave na ledinskem področju bomo krenili proti Žirem,kraju ki je ostal po končani 1.svetovni vojni na jugoslovanski strani. Nekaj mejnih kamnov smo imeli možnost videti, kot spomin na leto 1918, ko je bilo konec nesrečne 1. svetovne vojne.
Takoj pod Bevkovim vrhom, ko smo se podali spet nekoliko navzdol Žirem naproti, smo šli mimo nekdaj zagotovo mogočne kmetije. Velika enonadstropna hiša in poleg nje obnovljeno gospodarsko poslopje za najmanj 20 glav živine, krmo in stroje sta bili tu le še nemi priči o nekdanjem trdnem kmetovanju. Ni ga bilo med nami, ki se ne bi zamislil ob pogledu na ta prizor. Ob opazovanju travnatih površin Bevkovega vrha in še naprej ogromnih površin niže ob kmetiji, koder smo šli v gosjem redu, smo lahko sklepali, da jim krme zagotovo ni primanjkovalo. Kaj je moglo biti tako usodno za to zares lepo kmetijo? Morda: smrt, bolezen,dedni prepiri…
Kot običajno drugod je tudi cerkljansko področje zelo razgibano. Nadaljevali smo navzgor, navzdol in spet navzgor, pa malo navzdol do tiste točke, kjer se je odcepila z vozne poti steza krepko navzgor proti Sivki. Pred tem odcepom je sledil spet kratek premor, za njim pa korajžen korak navkreber na Sivko. Že smo bili na lepi gozdni poti in se kmalu nekoliko zasopihani na tem vrhu ustavili. Na voljo nam je bila tudi skrinjica z žigom in vpisno knjigo. Kar lep zalogaj podpisov je dobila. Nekateri smo nekoliko pomodrovali in obujali spomine o Sivki pred 40 leti, ko je bil tu še mlad smrekov gozd. Zdaj se predstavlja z mogočnimi smrekami, v ponos vsakega gozdarja. Ambient je bil dovzeten za prijetno razpoloženje in brez nekaj pesmi pred našim nadaljevanjem proti Žirem seveda ni šlo.
Spet smo šli drug za drugim, kilometer za kilometrom v spodbudni naravi, pa vendarle že morda nekoliko predolgi poti. Čas teče, nič ne reče Iz Kladja smo krenili nekaj pred 9. uro in ko smo uzrli Žiri pod seboj, je bilo že krepko popoldne. Nič zato, kraj je pred nami. Nihče ne bi verjel, da bomo potrebovali še dobro uro do konca tako razpotegnjenih Žirov, našega končnega cilja. Pa ni bilo tako. Naša avtobusa sta nas pričakovala na tistem koncu, kjer se kraj začne. Pa smo šli mimo lepe farne cerkve z dvema zvonikoma, nekateri smo jih videli že več, potem mimo šole z lepimi spomeniki o NOB, mimo Alpine, pa na drugo stran glavne dolge žirovske ceste proti gasilskemu domu, kjer je bila že zbrana naša glavnina.
Za kako tarnanje ni bilo časa, zakaj spet se je nepričakovano izkazala skupina slavljencev, tokrat tudi taki, ki so že 50 let zvesti drug drugemu. Dovolj je bilo dobrot za prigrizek in žejo.
Vinska kapljica ima še vedno posebno moč. Že so bili zbrani pevci in si dali duška z nekaj še kar ubrano zapetimi pesmimi. Več kot je pohodnikov, več je tudi pevcev, in glasovna ubranost napreduje ter spodbuja k še večji popolnosti.
Pozno popoldan smo hvaležno sedli v naša avtobusa,pa po ovinkih do Kladja,pa po ovinkih mimo Cerknega do Želina, pa po ovinkih do Tolmina utrujeni, vendar zadovoljni prišli domov.
Kot običajno ob sredah smo se tokrat 16. aprila odpravili v Polhograjsko hribovje. Bilo nas je spet precej, vreme pa je bilo izrazito aprilsko.
Pred odhodom smo ugibali, po kateri solidnejši poti se bomo napotili v ta svet, ki se ga mnogi še kar dobro spominjajo s pohoda pred skoraj desetimi leti. Takrat je bila v središču pozornosti Grmada, po višini podobna precej hribom v tem okolju.
Na Želinu sta avtobusa zavila v levo na Cerkljansko stran in kmalu smo bili po vijugasto vzpetinasti cesti na Kladju, od koder smo nadaljevali do Gorenje vasi, potem pa od tu v Polhov Gradec.Po daljši, vendar prijetni vožnji, smo dospeli na izhodiščni cilj našega pohoda.
Pa še nekaj besed o kraju in njegovem okolju na Polhograjskem. Obdajajo ga mnogi hribi, med katerimi izstopajo že omenjena Grmada, stožčasta Polhograjska gora, košati Tošc in najvišja Pasja ravan (1020). So svojstveno lepi, ne previsoki naravni posebneži, ki pa se z našimi Julijci ne morejo kosati. Če pa želimo tu v dnevu obiskati dva hriba, imamo kaj delati.
Zbrali smo se ob Blagajevem spomeniku nad gradom z velikim in lepo urejenim parkom. Predstavlja pa zagotovo osrednjo znamenitost kraja.
90 pohodnikov je prisluhnilo Rudijevemu uvodnemu pozdravu in kratki razlagi o odkritju iz ledene dobe preživele in do začetka 19. stoletja neznane lepe cvetoče rastline. Ob tem času so jo prinesli tamkajšnjemu grofu Blagaju in po njem se imenuje Blagajev volčin. Grof jo je počastil s spomenikom, ob katerem smo bili zbrani.
Presenečenja, da bi lahko videli to rožo, nismo doživeli. Po Rudijevih besedah je na tem področju, kamor smo bili namenjeni, odmrla. Podnebne in druge naravne razmere ji niso bile naklonjene. Največja krivca za to so zadnje mile zime in divjad.
Po tej razlagi smo se ozrli na stožčasto oblikovani hrib (Polhograjska gora) s cerkvico sv.Lovrenca na vrhu, in že hiteli drug za drugim za Rudijem odločilnemu cilju naproti. Višina. Komaj za dva naša tolminska grajska hriba. Napor hoje pa za štiri naše grajske hribe.
Nobene postopnosti. Takoj v gosjem redu smo stopali navpično po tem strmem stožcu k sv. Lovrencu. Začela se je telovadba. Dvigali smo noge in kolena do brade visoko preko kamenja in skal, prepreženim s pestrim koreninskim sistemom. Podobno, vendar ne toliko strmo pot smo premagovali na pohodu k sv. Joštu na Kranjskem. Tu smo dobesedno telovadili navkreber. Ni bila dovolj samo »mladostna« gibčnost, ampak tudi moč, da se je dalo premagovati tako strmino s tolikšnimi ovirami. Ta pot je tudi v karti vrisana od vznožja do vrha z ravno črto.
Na srečo, deževalo ni. Ni bilo mokro, pa tudi ne spolzko. Po kaki uri pridnega miganja smo prilezli do cerkvice sv. Lovrenca. Tu se nam je razgrnil v dolino lep razgled po lepi polhograjski svojstveni pestrosti, zanimivi tudi za turistični razvoj.
V sedlu, nekaj minut nižje pod vrhom, smo se ustavili v domačiji pri Logarju,kjer sta nam bila na voljo čaj in kava. Počitek in pijača sta se vsem v nekoliko hladnem vremenu izjemno prilegla. Tudi za to postrežbo in ugodje je poskrbel Rudi. Po daljšem premoru in olajšanju nahrbtnikov za lačne želodce smo krenili spet v Polhov Gradec navzdol. Pot v dolino je bila mnogo lažja, zakaj ubrali smo jo po cesti, speljani tako, da jo lahko premagujejo ustrezna vozila. Brez ovir pa tudi navzdol ni šlo. Začelo je namreč deževati. Ta nebodigatreba je hitro spremenil našo podobo. Z dežniki in v vseh mogočih pelerinah smo bili videti malo zaskrbljeni in molčeči. V dolino smo prišli nekoliko ovlaženi, vendar pripravljeni nadaljevati pohodno nalogo. Tu spet zbrani smo poravnali račune za vožnjo. Ko sem vprašal nič utrujenega poskočnega šestletnega Luko, če je že poravnal račun, mi je odgovoril, da vodiči nič ne plačajo.
Dež se je nekoliko polegel, vendar ozračje je bilo turobno, nič spodbudno. Ko smo tako kramljali, kam v tem vremenu naprej, se je Rudi odločil za vrnitev domov.
Vajeni smo običajno daljših pohodov in prihodov domov proti večeru. Tokrat smo bili doma že popoldne. Splošni vtis: lepo in koristno.
14. maja: Po poti belokranjskega partizanskega odreda
Daleč je iz Tolmina ta pot. Ob 5.30 smo bili že zbrani,od koder smo z dvema avtobusoma krenili proti jugu. Vreme kot naročeno, vožnja prijetna v najlepšem pomladanskem zelenju kot posebna paša za oči. Pomembnejši kraji na poti: Idrija, Logatec, kjer smo se odcepili na avtocesto proti Ljubljani. Glavno mesto ob našem prihodu ni bilo več v njej znani megli. Tu smo zavili na desno v smer Zagreba naprej v ustrezni hitrosti proti Novemu mestu. Ko smo v njegovi bližini zapustili avtocesto, zavili spet na desno in se zapeljali skozenj, je Rudi izbral do naše izhodiščne pohodne točke, in sicer do vasice Laze, manj znano pot, ob kateri je bilo mnogo manjših naselij. Za orientacijo velja na relaciji kakih 15 km omeniti naslednje pomembnejše kraje: Škrjanče, Birčna vas in Uršna sela.
V Lazah smo se ustavili , od daljšega sedenja pretegnili ude; kdor je želel, je lahko segel po kaj v svoj nahrbtnik. Laze je majhen kraj, vendar iz pretekle narodnoosvobodilne zgodovine zelo pomemben. Ob tej priložnosti velja povedati, da so bili ti kraji ob Kočevskem Rogu in v Beli krajini zelo narodno zavedni. Hitro so se vključili v partizanske vrste in imeli so tudi mnogo žrtev. Tu v Lazah, v zelenem gaju dreves, z gozdom v ozadju stoji, umetniško pomemben spomenik, posvečen 19 padlim partizanom že v novembru leta 1941. Spomenik je delo Stojana Batiča,ustrezni verzi pa delo Lojzeta Krakarja.
Zbrali smo se ob spomeniku, kjer nam je na kratko o partizanskem bojevanju zoper okupatorje in partizanskih žrtvah spregovoril domačin.
Od tu smo potem nadaljevali pot skozi gozd, primerljiv s kočevskimi,v smer Semiča. Na tej poti je bila med nami tudi sedaj Tolminka, kot dekle pa še domačinka , ki je o tem težkem osvobodilnem obdobju vedela veliko povedati. Vsaka hiša je bila naklonjena partizanskemu gibanju. Ko je padel narodni heroj Mihelčič, so se odločili iz nekega doma kar tri sestre za odhod med partizane. Ena med njimi je imela celo komandno nalogo. Žal, vse tri so bile žrtve krute usode, nobena ni dočakala svobode.
Nadaljevanje proti Semiču je potekalo malo navkreber vse do Smuka, zelenega grička, kjer stoji cerkvica sv. Lovrenca. Bila je slučajno odprta, in imeli smo možnost ogledati si tudi notranjost. V tem zelenju razkropljeni, smo se po dveh urah hoje nekoliko odpočili, potem pa nadaljevali na severno stran navzdol po enako mogočnem gozdu v Semič. Navzdol je šlo nekoliko hitreje in kmalu smo prišli iz gozda do gornjega roba semiških vinogradov. Razporejeni so nad mestom na dokaj strmih sončnih pobočjih in so kraju v poseben naravni okras. Od tu je sploh zelo lep razgled po širnem semiškem gričevju, po lepi Beli krajini. Spust od tu v mesto je bil nekoliko strm, vendar kratek Ustavili smo se v gostišču »Pri Pezdircu«. Ime ne zveni ravno prikupno, gostišče pa je bilo, kar velja tudi za gostinsko osebje.
Rudi, Belokranjec povrhu, je poskrbel ob našem 10-letnem pohodniškem jubileju za opoldansko pogostitev. Deležni smo bili svečanega kosila in potrebne pijače. Zadovoljstvu in dobremu razpoloženju kaki dve uri tukaj ni bilo kaj očitati. Sledilo je nadaljevanje v Rudijevem drugem domu, v bližnjem Črešnjevcu, kjer si je kaščo preuredil v počitniško hišico.
Že med potjo, pa še tu, sta ob pomoči mnogih ženskih rok gostila in pomagala Rudijeva sestra in njen soprog. Samopostrežno nam je bilo na voljo dovolj peciva in pijače.
Ob veselem razpoloženju je bilo govora o preteklih pohodnih dogodkih. Osrednjo besedo o tem pa je imel Rudi. Slišali smo nekaj splošnih misli o pohodniški organizaciji, koristnosti in udeležbi. Statistični podatki so ponazarjali predvsem udeležbo, ki se je vidno stopnjevala iz leta v leto. Najvidnejši sodelavci so bili posebej imenovani in obdarjeni z buteljko vina. Ob tem pomembnem dogodku se je oglasila tudi predsednica planinskega društva Milena Brešan. Poudarila je zadovoljstvo, da ima tako uspešno sekcijo, ki jo zagotovo ne prekaša kaka druga v Sloveniji.
Vse to pestro razpoloženje je polepšala še pesem ob spremljavi harmonike. Slišati je bilo mnogo ljudskih pa tudi partizanskih pesmi. Komu se je mudilo ob taki dobri volji domov? Pa vendar, upoštevaje vlakovne zveze v Baško grapo in še dlje, smo se morali popoldne posloviti s tega prizorišča, ki predstavlja veliko zelenja, sadnega drevja in nekdanjo kaščo,originalen izdelek še v povsem izvirni naravni podobi.Les je videti nekoliko utrujen, toda še vedno trden za mnogo prihodnjih dni. Spominja na kajžo in posredno na koroško pesem Z nobenim purgarjem pa jes ne tavšam…kajža res ni velika, pa je taka kot se šika. Tudi Krjavelj bi se obnesel v njej. Ker smo že blizu Dolenjske, dodajmo še Levstikovega Krpana. Temu bi bil lahko Rudi še najbolj podoben. Velik, močan, bister, premaga vsako še tako zapleteno pohodno nalogo. To je dokazal v vseh 10 letih na 120 pohodih z visoko poprečno udeležbo planincev - pohodnikov. Kakih 40 pa tudi več zahtevnejših planinskih akcij mimo omenjenih zagotovo lahko še dodamo. Ni kaj, lepa bera, lepo delo. Rudi, hvala za bogat trud, a bodi Krpan še naprej.
Sreda, 11. junija. Spet nas je za dva avtobusa. Zanimanje za pohodništvo je ob 10-letnem jubileju še v večjem porastu.
Kam? Na Kras, ki ga že kar precej poznamo, zagotovo pa še ne dovolj. Ve se, kdo je programer in vodnik hkrati. Povsem odkrije svoje karte ponavadi tam, kjer je konec naše vožnje. Tako smo kar dolgo v prijetnem pričakovanju.
Vreme nam je naklonjeno.Med vožnjo izletniško razpoloženje. V začetku lahko opazujemo našo pogosto spremljevalko lepo Sočo vse do Solkana, kjer se poslovimo tudi od obeh mostov, zagotovo izjemnih arkitekturnih mojstrovin.Zavijemo proti Solkanu na levo po novi koristni obvoznici.Pričakovanja, da bomo krenili proti Kopru so bila zaman. Nadaljevali smo proti Razdrtemu v pravem pomenu besede. Žal,traja gradnja avtoceste kot nadomestilo lokalne ceste od Vipave pa do avtoceste na vrhu klanca le nekoliko predolgo, kar se gotovo pozna tudi za uspešnejši gospodarski in turistični razvoj na Goriškem. Po stari lokalni cesti se je bilo potrebno prilagoditi razmeram. Počasi smo sledili vijugasto koloni težkih tovornjakov in se oddahnili na vrhu. Tu smo zavili na desno proti jugu. Skozi Razdrto, Hruševje, Prestranek smo nadaljevali pot do Pivke, pomembnejšemu naselju tudi zaradi križišča v smeri proti Divači, Ilirski Bistrici, Postojni, od koder smo prišli, in še proti snežniški strani.
Ko že govorimo o pomembnosti kraja, potem seveda velja omeniti, da je imela tod in tudi v Ilirski Bistrici vojaščina svoje pomembne postojanke še v času SFRJ. Pivka je bila znana predvsem po tankistih,za kar smo dobili tudi potrditev v že zastarelih spomeniško razstavljenih tankih.
Pa če se povrnemo v čase, ko je Primorsko dobila Italija po 1. svetovni vojni postreženo kot na pladnju.Take kasarne, iz italijanskih časov, po določenem kopitu narejene, so se vrstile od Bovca, Čiginja , Tolmina, Cerknega, Idrije, Ajdovščine, Postojne, Pivke do Ilirske Bistrice. Kako majhna pokrajina, vendar malo katera je bila na svetu tako varovana. Vemo, zakaj. Osvoboditev Primorske je nedvomno eden največjih uspehov NOB. Še prej, posebno pa v svobodni Sloveniji,so se vse te vojašnice spremenile v koristne gospodarske oz. družbeno potrebne objekte, na pr.psihiatrična bolnišnica v Idriji.
Da se povrnem na pot iz Pivke proti Ilirski Bistrici. Nekdo je omenil Prem in Dragotina Ketteja. Kako spoštljivo do našega tudi izstopajočega pesnika moderne, enega od pomembnejših obdobij naše literarne zgodovine. Kot Krašovec Srečko Kosovel nas je tudi Kette mnogo prezgodaj zapustil.
Ustavili se nismo, ampak pridno nadaljevali v Ilirsko Bistrico,skoraj končnega izhodiščnega cilja.Do sem smo opravili kar dolgo izletniško vožnjo, ki nam je omogočila opazovati in bežno spoznavati spet za večino neznani svojstveni slovenski raj.
Tu, v pravzaprav glavnem mestu Brkinov, smo že precej nestrpno izkoristili možnost za plus ali minus.Slednji je imel prepričljivo prednost, pa tudi plusa nismo zanemarili. Gostinci prijazni, ustrežljivi in kava se je prilegla.
Po primernem premoru smo nadaljevali še nekaj kilometrov vožnje v pravi kraški svet. Velja povedati, da je od Ilirske Bistrice do prvih naselij proti vzhodu, do prvih podgorskih notranjskih krajev ogromna kraška praznina brez neposredne cestne povezave. V to naravno bogato praznino, ki jo predstavlja razgibani Kras, smo se podali in se po kakih 6 – 7 kilometrih ustavili, izstopili pa nadaljevali lepo v gosjem redu navkreber za Rudijem. Kam? Radovednost se je stopnjevala, pa ne do take mere, da bi bili kaj slabe volje. Hodili in hodili, nekateri klepetaje, večina tiho zamišljeno opazovaje povsem prebujeno razgibano kraško naravo v vsem cvetnem razkošju. Vedi, kako se imenuje vsaka roža? Potrebovali bi izkušenega botanika. Šimon je na tem področju kar doma, vendar tudi zanj je bila ta raznolikost prehuda. Prišli smo na območje takozvanega Volovjega rebra. Vemo da vznemirja duhove v zvezi z vetrnicami, nujnimi ekološko neoporečnimi proizvajalkami prepotrebne električne energije.Kar se vetra tiče, smo se lahko vsi prepričali, da je bil naš stalni klimatski zaveznik.
Ustavili smo se na skalnati vzpetinici po kaki dobri uri ne prenaporne hoje. Na njej si je Rudi vzel nekoliko zvišan položaj in nas vse ob njem in pod njim pozdravil ter pričel z razlago: kje smo, naravne lepote, razgled, vračanje v dolino.
Bili smo na vzpetini, od koder smo videli nekaj tudi do 100 metrov visokih primerno zasidranih stolpov z napravami za ugotavljanje moči in smeri vetra. Gre za meritve, ki naj bi bile podlaga za dokončno odločitev o postavitvi vetrnic.
Kar se tiče cvetnega razkošja, je bil Rudi mnenja, da je še bogatejše ob poti v dolino. Imel je prav. Razgled nam je omogočil po razlagi videti proti jugovzhodu področja, kjer gnezdi Ilirska Bistrica in se raztezajo Brkini, od tu proti severozahodu je bilo videti v meglo zavito Pivko, nasprotna vzhodna smer nam je v oddaljenosti predstavljala Sviščake z znanim Snežnikom in na severovzhodu je bilo v meglo zavito Cerkniško polje.Med tem zahodom in vzhodom, ogromnem nenaseljenem kraškem področju, smo bili mi. V dolini je bilo videti kraj Koritnice, kamor smo krenili po daljšem okrepčevalnem premoru razkošnejšem cvetnem bogastvu naproti. Tudi na tej poti po grebenih so si mnogi nabrali kak šopek svilnate trave, ki se je že naslednji dan razvila brez vode v suh rahlo volnen šopek.
V Koritnice smo prišli po daljši ne naporni hoji, se tu spet posedli v avtobusa in se vračali bogatih vtisov domov. Tokrat nas je pot vodila spet skozi Pivko, kjer smo imeli tretji premor za to in ono.
Vedno pa tudi kdo poskrbi za presenečenje Tokrat sta se nam na Notranjskem priključila Rudijeva sestra in svak. Oba imamo v prelepem spominu s srečanj v Beli krajini. No, in tokrat ne bi bilo to, kar sta, če nas ne bi pogostila z odličnim domačim vinom in sokom.Ponudbo smo hvaležno sprejeli in Gustl je dal povod za pesem. Pevcem se je pridružil tudi Rudijev svak, in nastal je pevski zbor, ki je sredi Pivke kar odmevno zadonel. Pavlica, živ leksikon za besedila in napeve, je bila v izdatno pomoč.
Prej pa ne gremo dam, da se bo delal dan…, vendar se dobesedno po tej pesmi nismo ravnali. Nekaj čez sedmo smo se že bližali Tolminu nedvomno vsi dobre volje.
Anton Bolko
