Na Kucerjih v Julijskih alpah
Če se hočeš povzpeti na vrh planiške velikanke, moraš premagati več kot tisoč stopnic. Pogled navzdol na strmo doskočišče pa te navda še z večjim spoštovanjem do pogumnih fantov in deklet, ki si upajo spustiti v globino. In to je bil naš prvi vzpon v soboto, 7. septembra 2024, ko smo se s planinsko vodnico Slavico Boljat odpravile na Kucerje, 1619 metrov visok vrh v Julijskih Alpah na mejnem grebenu med Slovenijo in Italijo. Ker je vročinski val že nekoliko popustil, po meglenem jutru pa nas je v Planici pričakalo jasno vreme in sonce, smo dobro razpoložene startale ob letalnici. Le tri smo se zbrale v Tolminu, kar pa ni pokvarilo vzdušja.
Po ogledu letalnice smo nadaljevale pot po gozdnem dovozu in nato kmalu zavile na stezo v gozdu. Pot ni markirana, na poti tudi nismo videle nobene table. Čeprav je bilo na parkirišču v Planici vse zasedeno in povsod veliko ljudi, ki pa so očitno bolj izbirali med sprehajalnimi potmi, na poti nismo srečale niti enega planinca. Malo uhojena steza se dviga kar precej strmo, za malo več rekreacije je poskrbelo tudi drevje, ki leži razmetano po tleh po vetrolomu. Bolj neokrnjeno naravo si težko predstavljaš. Celo pot pa so nas spremljali dobro vidni mejni kamni na nekdanji graničarski stezi, tako da cilja ne moreš zgrešiti. Čez pobočje Macesnovca, ki se strmo spušča v dolino, smo prišle do cilja in lepih razgledov. Tu se je tudi končala gozdna meja in naša pot. Pod Malimi Poncami je namreč globoka škrbina, ki ni prehodna za «navadne« planince. V daljavi nam je Slavica pokazala Kamnitega lovca, Višarje, na vzhodu Ciprnik, Sleme, proti jugu Mojstrovko, Travnik in Jalovec.
Pot navzdol je zahtevala kar nekaj previdnosti. Ker pa smo sestopile v Ratečah, nas je čakalo še približno dva kilometra poti ob robu gozda do avta v Planici. Potem pa vračanje preko Predela, kratek postanek v Logu pod Mangartom in za slovo vedno lep pogled na Loško steno, zelo priljubljeno in velik izziv za plezalce.
Cvetka Jug
Več fotografij tukaj
