Planinsko društvo Tolmin

PO STEZICAH, KI SO VČASIH BILE

b_250_150_16777215_00_images_stories_pohodi_2019_Planota_17_2.jpgIdeja za pohode Po stezicah, ki so včasih bile se je porodila v vodniškem odseku že pred več kot desetimi leti. Kar nekaj let smo z Darijem spoznavali Baško grapo in zaključili s srečanjem pohodnikov na Kneži, s Slavico smo bili v Loški Koritnici, Vinko pa je dober poznavalec Šentviške planote, razgibane pokrajine, ki je pravi raj tako za pohodnike kot tudi kolesarje.

Naša pot v nedeljo, 24. novembra, se je začela vzpenjati blizu Stopnika po še kar strmem kolovozu in nato mimo zaselka Tiunk. Imena nikar ne iščite po zemljevidu, ker ga ne boste našli, saj so ga poslovenili v Tilnik. Ker so se vremenoslovci spet zmotili, napovedanih razjasnitev ni bilo, pač pa je začelo rahlo pršeti, mi pa, večni optimisti seveda, smo bili veseli, da vsaj ni lilo. Vseh 18 nas je bilo dobro razpoloženih in kljub klepetu smo marsikaj opazili, tudi prve telohe, ki so se sramežljivo skrivali pod mokrim listjem, pa kapelice, ki so vsaka zase nekaj posebnega. Bližali smo se naselju Daber, še prej pa se ustavili blizu izvira potoka, kjer so nekoč postavili več manjših mlinov in žag na vodni pogon. Turistično društvo je pred leti obnovilo mlin in žago tik za izvirom. Vinko nam je povedal in pokazal, kako so iznajdljivi ljudje takrat v preteklosti zaradi pomanjkanja materiala za cevi in mlinsko kolo uporabili kar ostanke orožja iz prve svetovne vojne, naboje pa celo predelali v ležaje za mlinsko kolo. V bližini gručastega naselja Daber, ki je bilo naseljeno že v železni dobi, so številne vrtače in kraške jame, tako kot so značilne za večji del pokrajine.  

Kar hitro smo prišli do Šentviške Gore na višini 624 metrov, ki je glavno naselje Planote, čeprav ne največje. Ogledali smo si baročno cerkev sv. Vida, kjer je bil že leta 1192 sedež šentviškogorske prafare. Oltarje in freske je poslikal Tone Kralj, ki je za posamezne like uporabil celo zgodovinske osebe, kot npr. za biriča Mussolinija.

Poti so dobro označene s smerokazi, pa kljub temu se po Šentviški planoti lahko izgubiš med številnimi kolovozi, cestami in stezicami. Mi smo seveda pridno sledili Vinku, ki je tokrat za postanek poskrbel pod nadstreškom Zuzovega vikenda, kjer nas je pričakala hčerka Mica s še toplo Majdino ocvirkovco - kako je dišala - in čajem. Vse dobrote, da vsega niti ne naštevam, so pripomogle  k še boljši dobri volji in zraven so spadali tudi vici.

Nekateri smo že lani občudovali Bukov gaj z obnovljenim vodnjakom z izvirsko vodo, drugi so se tu ustavili prvič. Vodnjak je uporabljala bližnja Črvova domačija, predvsem za napajanje živine, ob obnovi so na novo postavili tudi vago za zajemanje vode, kakršne danes na Planoti ni več videti. Preden so na Planoti zgradili vodovod, so bili namreč vodnjaki zelo pomembni za preskrbo z vodo, tako ljudi kot živine. V bližini so še vidne tudi razvaline Črvove domačije, mimo pa pelje pot na najvišji vrh na Planoti, to je Črvov vrh z 974 metri. Ker so se megle kar dobro razkadile, smo bili poplačani z zanimivim razgledom po Baški grapi, manj pa po okoliških vrhovih.

In potem do Ponikev, največjega kraja na Planoti. Če kdo dobro pozna te kraje, je to prav gotovo Karla Kofol, ki nas je pričakala pred cerkvijo, edino Plečnikovo stvaritvijo na tem našem koncu. Cerkev ima zelo burno zgodovino, zgrajena je bila v srednjem veku, med drugo svetovno vojno je bila požgana in skoraj v celoti porušena, kar veliko zapletov je bilo do izgradnje nove, precej spremenjene po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika. Danes ima status kulturnega spomenika in je poznana daleč naokoli. V cerkvi je Tolminski muzej ob 50. obletnici smrti Jožeta Plečnika uredil tudi manjšo, zelo zanimivo razstavo o zgodovini in obnovi cerkve. Razstavljenih je tudi nekaj kosov posodja in drugih predmetov iz takratnega obdobja. Nekaj posebnega pa je tudi božji grob iz debelejšega kartona in lesa, ki so ga iz Češke prinesli v 19. stoletju in ga vsako leto ob velikonočnem času postavijo v cerkvi, kjer osvetljen skozi raznobarvne brušene kristale pričara posebno vzdušje, kot so povedali nekateri iz naše skupine.

Po vseh etnografskih, zemljepisnih, zgodovinskih in kulturnih zanimivostih smo dan zaključili pri Veri na Pečinah.  Kot je povedal Vinko, je idej za obisk Šentviške planote še veliko, zato se že veselimo naslednjega.

 Več fotografij si lahko pogledate tukaj.

Tekst: Cvetka Jug

Foto: Simon Tulipan

Natisni E-naslov