Planinsko društvo Tolmin

Po trasi feldbana

FeldbanLe malokomu, ki se vozi po vijugasti cesti od Idrije proti Godoviču oziroma Ljubljani, seže pogled v ozkih grapah kaj višje od nekaj metrov po strmih bregovih. Še težje si je predstavljati prehodnost terena, skoraj nemogoče pa se zdi, da je po takih strminah nekoč potekala trasa ozkotirne železnice.

Glede na številne semaforje na cesti v zadnjih letih in postanke, na katere so obsojeni vozniki oziroma potniki, ogledi terena od daleč niti ne bi bili tako nemogoči. V soboto, 6. aprila, pa smo skupina tolminskih planincev, pridružilo se nam je tudi nekaj planincev iz drugih društev, na Marino pobudo spoznavali in prehodili pot od Godoviča do Idrije po trasi, po kateri je v času prve svetovne vojne potekala ozkotirna železnica, in skorajda s ptičje perspektive opazovali promet v dolini.

Po zgodovinski poti, znani iz prve svetovne vojne, nas je popeljala prijazna Anka Rudolf, v planinskem društvu v Idriji je zadolžena za področje varstva narave, tudi nas je med potjo opozorila na posamezne rožice, ljubiteljsko pa raziskuje dogodke iz časa prve svetovne vojne. Razložila nam je, od kod ime »feldban« ali poljska železnica, kot so železnico poimenovali domačini  (dobesedni prevod iz nemškega izraza Feldbahn), čeprav so strokovnjaki kasneje iz vojaške terminologije razvozlali, da izraz v bistvu pomeni vojaško železnico (bojno polje). Vojaško poveljstvo Avstro-Ogrske jo je začelo graditi avgusta 1916, potem ko zaradi italijanskega prodora do Soče oskrbovanje avstrijskih vojakov po bohinjski železnici ni bilo več mogoče. Od Logatca, kjer so imeli skladišče hrane, orožja, streliva, do soške fronte so zgradili ozkotirno železnico (širina od 600 do 700 milimetrov) do Trnovskega gozda in do Dolenje Trebuše. Gradili so predvsem ujetniki, največ je bilo ruskih, vojaške barake so imeli kar ob progi, verjetno pa tudi pokopališča, saj so delali v zelo težkih pogojih. Vozičke so najprej vlekli konji, kasneje pa majhne lokomotive na generatorje.

Naša pot se je začela na Godoviču z ogledom nedokončanega, 300 metrov dolgega tunela, v katerem so lepo vidne posamezne faze gradnje iz tistega časa. Nedaleč stran so v septembru 1916 začeli graditi zelo zahteven odsek ozkotirne železnice, dolg 12 kilometrov, do Idrije. Gradnja je bila zaradi zahtevnega terena zelo težka. Izdelati so morali številne nasipe, useke, tudi tunel, dva mostovža in viadukt. Kljub zelo težkemu terenu so odsek železniške proge zgradili v treh tednih, kar si danes zelo težko predstavljamo. Premagati so morali višinsko razliko okrog 300 metrov, posebno teren nad Zalo in na delu v Strugu pa je tako prepaden,  da mu tudi danes, z vso mehanizacijo, verjetno ne bi bili kos. Železnica, ki je obratovala dobro leto, ni nikjer ohranjena, lepo pa je vidna trasa, kjer je potekala. Večino tirov so demontirali vojaki, nekaj pa tudi domačini, ki so tirnice pa tudi železniške pragove uporabili kot gradbeni material.

Nekateri so na pohodu za ozkotirno železnico iz prve svetovne vojne prvič slišali, drugi smo že slišali zanjo ali o njej kdaj kaj prebrali, pa pozabili nanjo, po tem zanimivem ogledu pa prav gotovo ne bomo pozabili niti železnice kot tehnični dosežek takratnega časa, pa tudi ne ljudi, skupaj jih je bilo več kot  20 000, vojakov in ujetnikov, ki so v nemogočih razmerah delali, trpeli in umirali za neke tuje cilje.

Naša pot se je končala v Idriji. Anka Rudolf nas je še opozorila na ploščo, ki so jo postavili v spomin narodnemu heroju Janku Premrlu - Vojku. Na pobočju hriba, približno 30 metrov nad cesto, je bil 16. februarja 1943 smrtno ranjen in čez en teden za posledicami rane umrl v taboru na Brinovem griču.

Več fotografij si lahko pogledate tukaj.

Cvetka Jug

Foto: Cvetka Jug in Simon Tulipan

Natisni E-naslov