Planinsko društvo Tolmin

Zimska ponovitev Puntarske

b_250_150_16777215_00_images_phocagallery_2012_soskiao_puntarskapozimi_izstop_skozi_okno.jpgV petek, 27. januarja sva z bratom Rokom opravila zimsko ponovitev Puntarske smeri v Vršacu.  Letošnja mila zima ne ponuja pravega zimskega alpinizma, zato pa se odpirajo možnosti za zimske ponovitve sicer letnih smeri. Zgornje ostenje mogočnega Vršaca je že od novega leta popolnoma kopno. Ravo zato sva se odločila, da poskusiva s Puntarsko smerjo.

Čeprav sva se držala načela light and fast, saj sva nameravala z vzponom opraviti v enem dnevu, je pogled na najine polne, z zimsko in letno opremo napolnjene, 40 litrske nahrbtnike obetal marsikaj drugega.  Na dostopu po Zadnjici sva se v jutranjem mraku zagledala v Beli trak. Od daleč je izgledal zabit s snegom. Že sva si obetala olajšano plezarijo po grapi do zgornjega dela Puntarske, ko sva ugotovila, da je Trak leden in ne zasnežen, midva pa brez lednih vijakov. Vseeno sva poskusila, a v steklenem ledu hitro obrnila in izgubila nekaj dragocenega časa.  Hitro sva krenila do vstopa Puntarske smeri. Spodnji del je bil mestoma poledenel, poličke pokrite s snegom. Plezala sva v gojzarjih, občasno sva zapičila cepin. V osrednjem delu sva v iskanju najlažjih prehodov krenila levo od originala in razmeroma hitro dosegla plato pod zgornjim delom. Ker je bilo nadaljevanje še vedno zasneženo, sva vztrajala v gojzarjih. Plezalke sva obula šele na slikovitem štantu na luski, kjer naju je kot naročeno obsijalo toplo sonce. Sledil je najtežji raztežaj, zato sva odložila težke nahrbtnike. Rok ga je suvereno prosto preplezal. Jaz sem v prvem poskusu suvereno odletel, nato pa previs mimo strehe tudi sam prosto preplezal. Sledila je čista plezalna poezija po zajedah do izstopa skozi okno. Vrh sva dosegla z mrakom. In ko je že vse kazalo na popoln dan, je trenutek nezbranosti na nočnem sestopu botoval padcu čez manjši skokec. Nedolžen padec, če le ne bi z vso težo s pokrčenim kolenom priletel na skalo. Sprva je kazalo, da jo bom odnesel brez posledic. A bolečina in oteklina sta se stopnjevali, hoja je postala nemogoča. Ko sem se po vseh štirih privlekel do koče na Prehodavcih, nama je postalo jasno, da v dolino ne bom mogel. Nekaj časa sva se obotavljala, nato pa le poklicala na pomoč. Prespala sva v bivaku. Naslednji dan sem se, namesto, da bi se udeležil GRS vaje na Zelenici, s helikopterjem odpeljal v dolino. Na tem mestu bi se zahvalil vsem, ki so v reševanju sodelovali; GRS se je kot že neštetokrat odlično izkazala.
Pregled in slikanje v lokalni bolnišnici sta k sreči izključila poškodbe skeleta in vezi; poleg otekline je v kolenu še nekaj izliva, tako da bi moralo biti po nekajdnevnem mirovanju spet normalno in neboleče gibljivo.

Nejc Kurinčič

Natisni E-naslov