V soboto, 31. 8., smo se odpravili na pohod po Poti stoletnice v zahodne Julijske Alpe. Pot smo pričeli v dolini Bele vode in se ob levem bregu potoka Bela voda (Riobianco) najprej povzpeli do koče Brunner, kjer smo si iz bližnjega korita natočili vode in si skozi veje dreves že lahko malce ogledali visoke vrhove pred nami. Sledili smo poti skozi ruševje in veseli smo bili, da smo se na pot odpravili dovolj zgodaj, saj smo hodili v senci. Pred nami se je pričel odpirati pogled na okoliške vrhove, na Visoko Belo Špico, Roglič, Kraljevsko Špico, kjer je pravi raj za alpiniste.
Tokrat smo se odpravili še v nočnih urah proti Kamniku. Obiskati smo nameravali Ojstrico, ki velja za kraljico Kamniško-Savinjskih Alp. Gora se nahaja nad Logarsko dolino in Robanovim kotom. Že od začetka nas je spremljalo sončno in vroče vreme. Pohod smo pričeli na parkirišču pri planini Podvežak. Pot nas je najprej peljala skozi gozd, nato pa med rušjem na sedlo med Koroškim vrhom in Malo Ojstrico.
V sredo, 21.8. 2024, smo se planinci upokojenci zjutraj z avtobusom odpeljali iz Tolmina proti Gorenjski, na Krvavec do planine Jezerca. Planinska pot nas je usmerila čez Kriško planino in naprej do planine Koren (1675 m). Za nekatere se je tu pot zaključila, drugi pa so pot nadaljevali do vrha, na Kompotelo (1989 m), kjer je bil vzpon poplačan z lepimi razgledi na okoliške vrhove. Vrnili smo se po isti poti do izhodišča. Vreme nam je bilo naklonjeno in pohod je lepo uspel.
Glede na slabo vremensko napoved za nedeljo smo turo izvedli en dan prej. Ne samo dolžina ture, tudi vožnje do izhodišča je bilo za dobre tri ure, zato smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Do parkirišča na 1600 metrih nadmorske višine nas je pripeljala plačljiva gorska cesta. Na turi je bilo kar nekaj novih udeležencev tako, da je bilo potrebno dati navodila glede poteka same ture.
Sredin pohod se je nekoliko razlikoval od naših običajnih ciljev, a se je izkazal kot popolna izbira. Našo pot smo pričeli na Planini in se sprehodili do ostalin gradu Hošperk (Haasberg). Od tu nas je pot vodila do rova iz obdobja med obema vojnama. Takrat je bilo tu 15 km rovov, od katerih je današnji čas dočakalo 1,5 km rovov, ki tečejo ob Unški koliševki (udorna jama z globino 150m in premerom 200m).V nadaljevanju smo šli še mimo Ravbarskega stolpa do vhoda v Planinsko jamo in pohod zaključili na Planini. Lep in vsestransko zanimiv pohod.
V nedeljo, 14. 7., smo se ob svitu odpravile iz izhodišča. Pot nas je sprva prijazno vodila globoko v dolino Možnice skozi čudovit bukov gozd, kar je bilo ravno prav za ogrevanje. Potem pa se je pot postavila pokonci in vse do Jezerskega sedla ni popustila. Na strmino smo pozabile ob grizljanju gozdnih jagod in občudovanju botaničnega vrta, ki se nam je bohotil v vsej svoji pisani lepoti. Vseh vrst gorskih rož je bilo in nismo se mogle odločiti, katera je lepša.
Pohod smo pričeli iz parkirišča na prelazu Cibiana di Cadore. Pot nas je sprva vodila po cesti, ki je zaprta za promet. Kmalu smo zavili na lepo gozdno stezico, ki nas je v položnih serpentinah pripeljala na greben naše gore. Že tukaj so se nam ponudili lepi razgledi na okoliške gore. Nadaljevali smo po travnati poti in kaj kmalu smo dosegli vrh. Na vrhu se nahaja muzej znanega alpinista Reinholda Messnerja. Vojaško utrdbo zgrajeno v prvi svetovni vojni je leta 2002 prenovil in poimenoval muzej v oblakih. Planota na vrhu ponuja 360° panoramo najbolj spektakularnih gora v Dolomitih: Monte Schiara, Monte Agner, Monte Civetta, Marmolada, Monte Pelmo, Tofana di Rozes, Sorapis, Antelao, Marmarole. Turo smo zaključili krožno po cesti.
Pohod od češnje do češnje v organizaciji Planinskega društva Brda, tudi letos je bil dobro obiskan, je potekal po turistični poti Črnica, poimenovani po stari sorti češenj. Od vinske kleti v Dobrovem nas je pot vodila po kolovozih, malo navzdol, malo navzgor, prečkali smo potok in se nato povzpeli do kapelice pri Šlovrencu. Razgledi so bili po deževnem vremenu čudoviti vse do Matajurja, Krna in drugih nam domačim vrhovom ter na drugo stran na Brda (Hruševlje, Neblo) in tudi Furlanijo. Pokrajina je urejena in povsod prepredena z vzorno urejenimi vinogradi.
V nedeljo, 26. 5., ob 6.30 smo se v Tolminu zbrali člani PD Tolmin, PD Kobarid in Planinske družine Benečije. Odpravili smo se skozi Zatolmin in se nato vzpenjali ob vznožju Vodil vrha proti severu. Kmalu se nam je odprl pogled na vas Čadrg, dolino Tolminke in naše lepe gore in korak je postal lažji. Posijalo je sonce, ki nas je spremljalo po poti. Tako smo lahko v vsem svojem sijaju občudovali Krnsko pogorje in cvetoče planinske pašnike, na katerih so počivale simpatične krave. Ko smo po štirih urah hoda prispeli na cilj, so sonce zakrili oblaki in postalo je hladno, a nas je pogrel topel čaj, ki so nam ga pripravili na planini. Po kratkem počitku smo se ob spomeniku padlih udeležili proslave ob 80-ti obletnici bitke pod Rdečim robom, ki se je zgodila v letu 1944. Pozdravila nas je predsednica PD Tolmin Milena Brešan, Žarko Rovšček pa nam je pripovedoval zgodbo o teh težkih časih. Člani PD Tolmin so zapeli nekaj pesmi, skupaj pa smo v spomin na našega dolgoletnega vodnika Rudija Raucha zapeli »Zakrivljeno palico v roki«. Polni vtisov smo se vračali proti dolini ob vznožju Mrzlega vrha in Vodil vrha. Tik preden smo zagledali okolico Tolmina s Kozlovim robom, nas je za kratek čas ujel tudi dež. To nam ni pokvarilo dobre volje, v dolino smo se vrnili zadovoljni in polni pozitivne energije. Zapisala: Mija Kokošin. Foto Miljko Lesjak, Žarko Rovšček, Mija Kokošin #TVU2024, SLOVENIJA PLANINARI
PD Nova Gorica in PD Tolmin vabita v 𝐬𝐨𝐛𝐨𝐭𝐨 𝐢𝐧 𝐧𝐞𝐝𝐞𝐥𝐣𝐨, 𝟔. 𝐢𝐧 𝟕. 𝐣𝐮𝐥𝐢𝐣𝐚 𝟐𝟎𝟐𝟒, na Pohorje od Maribora do Rogle. Člane društev vabimo, da se prijavijo najpozneje 𝐝𝐨 𝐩𝐞𝐭𝐤𝐚, 𝟏𝟕. 𝟓. 𝟐𝟎𝟐𝟒 po tel. 05 302 30 30 (PD Nova Gorica) in vplačajo akontacijo 50 €. Predviden je avtobusni prevoz. Poskrbljeno bo za prenočišče z vključeno večerjo in zajtrkom. Predviden prispevek pri 20 udeležencih bo 110 €, pri 40 udeležencih pa 80 €.
Tokratni pohod smo naredili bolj položno. Za cilj smo si izbrali izliv Soče v morje. Začetek naše poti se je začel v narodnem parku Isola della Cona. Poleg izliva naše lepotice smo si ogledali še park, kjer domuje preko tristo vrst ptic. Čeprav smo bili na morju, smo v lepem vremenu uživali tudi v razgledu na naše gore. Na poti domov smo si ogledali v Sredipolju še spomenik in muzej padlim v prvi svetovni vojni. Na dvaindvajsetih nadstropjih je pokopanih preko sto tisoč padlih. Na koncu se nam je le nabralo nekaj višinskih metrov.
V soboto, 31. 8., smo se odpravili na pohod po Poti stoletnice v zahodne Julijske Alpe. Pot smo pričeli v dolini Bele vode in se ob levem bregu potoka Bela voda (Riobianco) najprej povzpeli do koče Brunner, kjer smo si iz bližnjega korita natočili vode in si skozi veje dreves že lahko malce ogledali visoke vrhove pred nami. Sledili smo poti skozi ruševje in veseli smo bili, da smo se na pot odpravili dovolj zgodaj, saj smo hodili v senci. Pred nami se je pričel odpirati pogled na okoliške vrhove, na Visoko Belo Špico, Roglič, Kraljevsko Špico, kjer je pravi raj za alpiniste.
