O vodniškem odseku

Written on 04 Januar 2012 .

Natisni E-naslov

Krpelj 15

Written on 27 Januar 2010 .

Natisni E-naslov

Krpelj 14 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Written on 23 December 2008 .

3 Naš Krpelj
4 Cvetka Jug: 60 LET KOČE NA PLANINI RAZOR
5 Žarko Rovšček: ČASTITLJIVIH ŠEST DESETLETIJ
Ob jubileju Postaje GRS Tolmin
10 »Moje srce je polno hvaležnosti, a v mojih očeh se sveti ponos.«
Govor ob počastitvi 150-letnice rojstva dr. Juliusa Kugyja v Trenti (-žr-)
13 Tone Bolko: POHODI PLANINCEV UPOKOJENCEV V LETU 2007
25 Viktor Kavčič: V GORAH NAD BAŠKO GRAPO
29 POLETNI TABOR MLADIH PLANINCEV NA PLANINI KUHINJA
30 NAŠI IZLETI IN MISLI OTROK O NJIH
32 Miranda Ortar: NA MLADIH SVET STOJI
34 ZBORNIK POSTAJE GRS OB 60-LETNICI
Uradna in svečana predstavitev v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu, 7. 11. 2008
36 Božo Rustja: KANJON MRTVICE
38 Samo Rutar: SLOVENSKO - ANGLEŠKA JAMARSKA ODPRAVA »MIGOVEC 2008«
Monatip, perspektivna jama - podaljšana in povezana s sistemom Primadone
41 VTKANA V DRUŠTVENO DELO
Razgovor s Cvetko Jug ob njenem življenjskem jubileju (-žr-)
44 Milena Brešan: SILVO KOVAČIČ (1954 – 2008)
45 FOTOKRONIKA

Natisni E-naslov

Regular data of the system Male Boke- BC4

Written on 01 April 2007 .

Data scan by Digitalni studio COPIGRAF Faganelj

 

 

Natisni E-naslov

CHRONOLOGY OF THE SYSTEM MALA BOKA- BC4

Written on 01 April 2007 .

Natisni E-naslov

Uradni podatki sistema Male Boke- BC4

Written on 15 Marec 2007 .

Natisni E-naslov

KRONOLOGIJA SISTEMA MALA BOKA - BC4

Written on 15 Marec 2007 .

     

Natisni E-naslov

Krpelj 6 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Written on 18 Marec 2006 .

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ

Glasilo Planinskega društva Tolmin

Številka 6-2002

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin,
telefon: 05 3883211

Naklada 600 izvodov
Tisk: ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin.

TOLMIN, december 2002

KAZALO

Jubileji so kot kamni ob poti (-žr-)

Žarko Rovšček: NAŠIH PETDESET LET (Poskus napisati kroniko Mladinskega odseka)

Franc Vrabl: ZAČETKI NA OSNOVNI ŠOLI V TOLMINU

Marija Šavli: NADALJEVANJE DELA

Miran Klaves: KAKO JE POGNALO SEME

Marjana Barbič: MLADOST POD TOLMINSKIMI HRIBI

Marija Šavli: PLANINSKA ŠOLA

Majda Pagon: PLANINSKA SKUPINA V TOLMINSKEM VRTCU

Dragica Obid: PLANINSKE SKUPINE V VRTCU NA MOSTU

Dragica Obid: SREČANJA CICIBANOV PLANINCEV

Majda Pagon: NAŠE IZOBRAŽEVANJE

Edo Kozorog: UTRINKI ŽIVLJENJSKIH IN HRIBOVSKIH IZKUŠENJ

Larisa Mugerli : PRVIČ NA KRNU

Špela Jerkič: KJE JE NAJLEPŠE

Cvetka Jug: »HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI IN PIL NJE PRELESTI«
RUDI RAUCH, planinski vodnik, navdušen popotnik, dober organizator...

POZOR – PADALCI! (Ob 90 – letnici Gorske reševalne službe Slovenije)

Aleš Hvala: TOLMINSKA

Nina Kordiš: NA PLANINO RAZOR

Matej Gabrijelčič: NA VRH TRIGLAVA

Uroš Ristić: LAJNAR

Jubileji so kot kamni ob poti.

Opozarjajo nas, usmerjajo naš nadaljnji korak in na svoj način merijo našo pot. Dajejo ji potrebno mero, da vemo, kje smo, in motiv za napredovanje. Brez njih bi stopicali brez vednosti o prehojenem, v neskončnem krogu, kot včasih v megli in metežu. Življenjska pot je za vsakogar različno dolga, usodno zaznamovana in končno izmerjena, z rojstnim kamnom na svojem začetku, približajoča se neznanemu zadnjemu miljniku.

Ob zadnjem večjem kamnu smo ugotovili, da si je naše društvo utrlo že stoletno gaz. Kje smo torej in kam gremo? Letošnje leto mineva v znamenju dveh važnih društvenih mejnikov. Tridesetletnica ustanovitve Jamarskega odseka PD Tolmin je bila obeležena v pretekli številki Krplja. Tokrat stojimo ob polstoletnem mejniku Mladinskega odseka. Njegov jubilej zapolnjuje večino prostora v našem glasilu.

Dejavnost mladine znotraj našega društva sega tudi v čase pred letom 1952, a je pred ustanovitvijo samostojnega odseka težko prepoznavna. Društveni arhiv do takrat hrani podatke o planinski dejavnosti kot celoti in dela mladine ne obravnava posebej. Iz vestnih zapisov o novosprejetih članih (v starih časih so bili vsi objavljeni v Planinskem vestniku) bi morda lahko kaj izluščili o »mladosti« v okviru naših več kot stoletnih naprezanj. Kdo je pravzaprav mladina in do katere starostne meje? Merila so bila različna, spreminjajoča. Včasih smo npr. uvrščali med mladino tudi študente, se pravi tiste »mlade« pri petindvajsetih letih in več (Koliko časa lahko sploh nekdo študira?), obenem smo v kategorijo »odraslih« šteli lahko že sedemnajstletnika, ki je bil zaposlen. Študentu brez lastnega vira dohodkov smo s takim predalčkanjem hoteli prizanesti, zato pa je moral njegov zaposleni vrstnik (po letih) globlje seči v žep. Zagotovo ni v društvu mlado vse tisto, kar spada v mladinski odsek in že a priori staro tisto, kar se dogaja izven njega. Namesto običajnega vprašanja o starosti se tokrat raje vprašajmo, koliko mladostnega utripa je k dejavnosti društva v zadnjih petdesetih letih po svojem rojstvu prispeval mladinski odsek; saj veste, da se vitalnost meri po utripu. Pa presodite o tem sami. V pomoč naj vam bodo številni prispevki o delu Mladinskega odseka ob njegovem polstoletnem jubileju.

Ne sprašujte me, kje smo! Poglejmo najbližnje planinske mejnike. Lani je minilo sto let od odmevne otvoritve Trillerjeve koče na Krnu. Naslednje leto bo petdesetletnica nadelave slovenske poti na vrh Mangarta in še kaj.

Jubileji so kot kamni ob poti! Pa srečno vsem do naslednjega! -žr-

Žarko Rovšček: NAŠIH PETDESET LET
(Poskus napisati kroniko Mladinskega odseka PD Tolmin)

Pogled v zgodovino

Italija je takoj po prvi svetovni vojni z značilno italijansko diplomatsko držo pograbila svoj »priborjen« kos ozemlja in poleg drugih ozemelj zasedla tudi Primorsko. Za tukajšnje ljudi je tako nastopilo daljše obdobje narodnostnega zatiranja; matični del Slovenije se je s tem srečal veliko kasneje, šele ob začetku druge svetovne vojne. Množičnemu uničevanju slovenskega narodnostnega tkiva, ukinjanju slovenskih društev in gospodarskih družb je po aretaciji zadnjega predsednika Franca Štruklja sledila tudi formalna razpustitev Soške podružnice SPD v Tolminu. V ilegalnih razmerah je bil na Poreznu leta 1924 ustanovljen planinski klub Krpelj, ki je imel nalogo ohranjanja planinskih tradicij v Posočju v teh nemogočih razmerah. Med soustanovitelji najdemo znane primorske rodoljube in planince, kot so: dr. Jože Bevk, Evgen Božič in Zorko Jelinčič kot glavni pobudnik ustanovitve. Do jeseni leta 1928 je klub deloval organizirano, kasneje pa so ostale aktivne le posamezne manjše skupine. Prelomnico v delu kluba je pomenila vsekakor aretacija Jelinčiča.

Razmere v društvu pred ustanovitvijo

Dolgo let zatajevana želja po udejstvovanju v svobodnih domačih gorah in tradicija sta storili svoje. Po osvoboditvi tudi tolminski planinci niso mirovali in so tako kot v večini drugih krajev v Sloveniji ustanovili svojo podružnico. Takrat se je današnja Planinska zveza še imenovala Planinsko društvo Slovenije, njene celice pa so bile podružnice. Podružnica Planinskega društva Slovenije v Tolminu je torej vzniknila dobesedno na ruševinah druge svetovne vojne (ustanovni občni zbor 26. januarja 1946). Prvi predsednik je bil Janez Vidmar. Tolminski planinci so se najprej zagnali v obnovo stare vojaške stavbe na planini Razor. V povojni zgodovini društva so se lotevali tudi drugih objektov, saj je prvotno območje delovanja zajemalo celoten takratni tolminski okraj. To je v gorskem svetu pomenilo razsežnosti od Črne prsti do Triglava oziroma Mangarta. Sčasoma so svoje sile usmerili izključno v eno postojanko. Temu so botrovale tudi ustanovitve planinskih društev v ostalih večjih krajih širše Tolminske. Razna razširitvena in vzdrževalna dela na planini Razor so trajala prav do danes. Od tistih prvih povojnih let je društvo poleg izrazito gospodarske naravnanosti počasi širilo tudi druge dejavnosti. Danes ga odlikuje raznolikost dela različnih odsekov, kar se lepo vidi na rednih občnih zborih, ko se zvrsti kar lepo število poročevalcev, zastopnikov posameznih vej planinskega društva. Med njimi ima pomembno vlogo tudi letošnji jubilant, Mladinski odsek.

Kakšna je bila vloga mladih v zgodovini društva v njegovi več kot stoletni zgodovini. Njihovo delo je bilo do ustanovitve Mladinskega odseka prekrito z dejavnostjo celotnega društva oziroma nekdanje podružnice. Če že mladi niso predstavljali večine v stari Soški podružnici, je bilo po starosti gotovo mlado članstvo Planinskega kluba Krpelj. Sestavljali so ga pretežno univerzitetni študentje, bodoči izobraženci. V ohranjenih dokumentih je vedno govora o dejavnosti društva kot celote in lahko o delu mladine razpravljamo šele po ustanovitvi Mladinskega odseka. Stopimo torej na pot njegove polstoletne preteklosti.

Porodni krči in rojstvo

Ustanovitev mladinskega odseka je bila na raznih društvenih shodih predstavljena kot problem in potreba že od ustanovitve društva dalje, vendar je rešitev, ob obilici dela, predvsem na gospodarskem in drugih področjih, ostajala ob strani. Na zanemarjanje dela z mladino so stalno opozarjali tudi različni delegati s Planinske zveze, ki so se kot gostje udeleževali prvih povojnih občnih zborov društva. Iz zapisnika občnega zbora PD Tolmin 14. 11. 1948 povzemamo kritično in značilno opazko neimenovanega »tovariša delegata« (s Planinske zveze Slovenije – op. avtorja): »Potrebna je vzgoja najmlajših v veselje do planin. Zato bi bilo dobro povezati se z učiteljstvom, posebno v gorskih vaseh.« Na občnem zboru 29. 1. 1951 spet zasledimo - tokrat za spremembo samokritično - pripombo predsednika Staniča: »Lanskoletnih izletov so se v glavnem udeleževali samo stari planinci. Napaka je bila, da nismo znali pritegniti našo mladino in ravno na mladini organizirati in ustvariti bodoče pogoje našemu planinstvu.« Kljub tem začetnim težavam in za povojni čas logični izdatni angažiranosti članov na gradbenem in gospodarskem področju je društvo leta 1952 le uspelo ustanoviti mladinski odsek, ki ga je najprej vodil prof. Hinko Uršič. V zvezi s tem zasledimo v društvenem arhivu dve poročili občnemu zboru v letu 1952 in 1954. Iz njih je razbrati, da je dejavnost mladinsko-pionirskega odseka zaživela, vendar s preštevilnimi problemi, da bi postala bolj trajna. Prosvetni delavci, ki naj bi bili glavni spodbujevalec dela z mladino, so bili nekako osamljeni. Ni jim uspelo pridobiti mladih iz gospodarskih organizacij. Obljubljene pomoči ostalih odsekov ni bilo, prav tako ne materialne podpore društva. Po ukinitvi štipendij je dijakom predstavljalo težavo že plačevanje članarine in pokrivanje stroškov izletov. Tedanje stanje na področju mladinske dejavnosti najbolje ilustrirajo naslednji podatki:

1. Leta 1953 je društvo štelo 247 članov, od tega 20 mladincev in 40 pionirjev.

2. V letu 1954 je bilo od 198 članov 13 mladincev in 22 pionirjev.3

Prof. Uršič je kmalu prevzel druge funkcije v društvu. V naslednjih letih posebnih poročil o delu mladinsko-pionirskega odseka ni bilo, skoraj na vsakem občnem zboru pa je kdo razpravljal o mladini. Na učiteljišču in v osnovni šoli so vsako leto opravili nekaj planinskih izletov, vendar brez kakšne temeljitejše povezave s programom in delom društva.

Kako pospešiti delo?

Na svojem občnem zboru leta 1957 so planinci poskušali bolj odločno napraviti konec mrtvilu v mladinski dejavnosti. Po ugotovitvi, da je skoraj polovica članov upravnega odbora starih manj kot 25 let (člane pod to starostno mejo so prištevali med mladince), so imenovali t.i. »iniciativni odbor za ustanovitev mladinske akcije«. Le-ta je dobil nalogo organizirati zbor mladih planincev, vanj pa so bili izbrani: Janez Kavčič, Branko Praprotnik, Silvo Gerželj, Ivan Jermol, Dora Lisjak, Ivanka Kavčič in Mitja Šavli.

Prvi vodniki

Prva dva člana, ki sta se udeležila zimskega tečaja za mladinske vodnike na Smrekovcu nad Šoštanjem, sta bila Ivanka Kavčič in Mitja Šavli (leto 1959). Število članov MO se je povzpelo na 144 mladincev in 39 pionirjev.

Kazalo je, da je delo v Mladinskem odseku vendarle steklo. Takratni predsednik PD Janko Fili pa se je zavedal, da to še ni dovolj in je tako mnenje javno izrazil tudi v svojem poročilu občnemu zboru: »Naš MO bo sicer danes marsikaj poročal o svojem delu, vendar smo tudi marsikaj opustili, kar bi lahko napravili. […] Če bomo pionirju vzbudili zanimanje do gora, ga bo imel tudi kot mladinec in kasneje kot član. Današnji mladinci v Tolminu niso imeli te vzgoje, zato jih sedaj pogrešamo v naših vrstah. […] Imamo nekaj zelo pridnih mladincev in kar lepo število pionirjev. Če bomo začeto delo razvijali dalje, bomo prišli do tiste stopnje mladinske organizacije, ki si jo želimo in ki bi jo morali imeti.« Rezultati kljub vsemu niso bili tako slabi, saj sta med drugim v letu 1959 končala tečaj za mladinske vodnike dva člana MO (Mitja Šavli in Danilo Gorjan), kar je bil dober obet za nadaljnje delo. Organizirali so tudi nekaj izletov in predavanj. Vendar so bili šibki na organizacijskem področju, saj odbor odseka praktično ni deloval.

Pogoste kadrovske spremembe

Leta 1960 je odsek vodil obetaven načelnik Repič, ki je na žalost na jesen zapustil Tolmin zaradi študija. Njegovo funkcijo je naslednji dve leti prevzela Vera Jenko, ki pa je bila preveč osamljena, saj ji dela v odseku ni uspelo širše porazdeliti. Svoje so opravili tudi neprestani odhodi iz vrst vodstvenega kadra na šolanje drugam. Matično planinsko društvo pa je bilo obremenjeno z odplačevanjem anuitet za najeta posojila ob gradnji koče in zato ni moglo kaj prida finančno podpirati delo odseka. Kot rdeča nit se je neprestano vlekla skrb, da bi s povečanjem števila mladinskih vodnikov pospešili delo. V 1963. letu je bil načelnik odseka Jože Švajgelj. Napori, da se vključi v delo tudi mladina iz gospodarstva, so obrodili prve sadove. V letih od 1964 do 1969 je MO vodil Živko Tuta. Njegova zasluga je, da se je odsek organizacijsko bolje utrdil, saj so imeli člani svoje občne zbore. Uvedel je tudi nekaj novih dejavnosti kot npr.: planinske tabore, smučarske ture in sodelovanje na orientacijskih pohodih. Na splošno je bolje oživela aktivnost tolminskih gimnazijcev in učiteljiščnikov, za kar so zastavili svoj vpliv tudi nekateri profesorji, odborniki planinskega društva, ki so poučevali na teh dveh srednjih šolah. Izstopali so predvsem Janko Koren, Marija Puc in Hinko Uršič. Njihovo mentorsko delo je bilo v tistem času neprecenljivo, saj se niso omejevali samo na čas pouka. Člani MO so se v tem obdobju tudi pridno udeleževali prostovoljnega dela pri gradnji ceste v Tolminske Ravne. Že v času, ko je odsek vodil Živko Tuta, je delo z mladimi na osnovni šoli v Tolminu vodil učitelj Franc Vrabl. Njegova pionirska skupina je bila zelo uspešna. To je bilo takrat še toliko bolj pomembno, saj je aktivnost učiteljiščnikov in gimnazijcev leta 1969 pojenjala. Kar precej aktivnih je namreč skupaj s Tutom nadaljevalo šolanje v Ljubljani. Tako je delo mladinskega odseka nekaj časa slonelo predvsem na Vrablovih plečih, pomagala pa mu je Marija Šavli. MO je v letu 1969 štel 122 mladincev in 178 pionirjev. Organizirali so tudi prvi tečaj prve pomoči za 36 pionirjev in številne izlete. Sodelovali so že v akciji »Pionir-planinec«.

Sadovi dolgoletne vztrajnosti

Leta 1972 je prevzela krmilo mladinskega odseka Marija Šavli in ga držala trdno v rokah do občnega zbora planinskega društva 11. marca 1994. To je eden redkih primerov dolgoletnega vztrajanja na določeni funkciji v društvu v vsej njegovi zgodovini. V teh letih odbor društva praktično ni vedel za težave mladinskega odseka, čeprav se je načelnica z njimi ob svojem poklicnem delu vsakodnevno spopadala in jih reševala skupaj s sodelavci, katerih krog je vztrajno širila. Na Osnovni šoli na Mostu na Soči so se v tem času kot vodje skupin zvrstili: Miran Klaves, Marjana Barbič in Slava Štrukelj, v vrtcu v Tolminu in na Mostu na Soči pa Majda Pagon in Dragica Obid.

Poglejmo si nekaj številk, ki ponazarjajo, kako uspešno je Marija Šavli s sodelavci v obdobju 1972-1993 zasejala ljubezen do gora med mladino: 1.) Organizirali so 734 izletov z udeležbo 32.417 otrok (poprečno 44 na en izlet). 2.) Devetkrat je bila organizirana planinska šola, s skupno 219 uspešnimi slušatelji. 3.) V akciji »Pionir-planinec« je za opravljene izlete prejelo zlati znak 16, srebrni 70 in bronasti 302 pionirja. 4.) V akciji »Ciciban-planinec« je prejelo našitek preko 800, priponko več kot 450, nalepke več kot 100 in dnevnike »Pionir-planinec« 50 cicibanov. 5.) V tem obdobju se je izšolalo 7 mentorjev planinske vzgoje za delo v šolah in vrtcih, 8 mladinskih vodnikov za letne razmere in 4 za letno-zimske. Zanimive so tudi nekatere novosti pri delu z mladimi. Mladinski odsek je razširil svoje delovanje še na osnovno šolo na Mostu na Soči, v Desklah in Podmelcu. V osemdesetih letih so pričeli z intenzivnim širjenjem podmladka v vrtcih Most na Soči , Tolmin in Kneža (prvotno število 45 cicibanov iz leta 1980 se je do 1987 že potrojilo). Celoten MO je leta 1986 štel 652 članov, kar je takrat predstavljalo 54 % celotnega članstva. Tečaj za podmladek gorske straže je uspešno zaključilo 21 slušateljev. Pričeli so z organizacijo večdnevnih planinskih taborov, navzven pa velja omeniti pobudo o rednih srečanjih pionirjev in cicibanov planincev v Posočju, ki je prerasla v trajno obliko dela. Obdržala so se predvsem srečanja cicibanov-planincev. Rezultati so postali odmevni tudi izven Planinskega društva Tolmin. Tako je MO leta 1987 prejel priznanje »Mladina in gore«.

Vedno pa ni bilo vse rožnato in brez težav. Tudi razumevanje za tovrstno dejavnost na šolah je nihalo glede na kraj in glede na razmišljanja aktualnega vodstva šole. Svoj prispevek nihanju v intenzivnosti dela so, kljub želji po kontinuiranem razvoju, opravile tudi čisto naravne zakonitosti: razlike v nagnjenju do planinstva med generacijami, občasno pomanjkanje primernih mentorjev ipd. Na osnovni šoli na Mostu na Soči je trajalo npr. kar nekaj časa, da je po odhodu uspešnega mentorja Mirana Klavesa planinska skupina spet zaživela. Na gimnaziji v Tolminu, razen v krajših svetlejših obdobjih, delo nikoli ni trajno steklo, prav tako ne med ostalo mladino po delovnih organizacijah. Pomanjkanje ljudi ustreznih kvalitet in pripravljenosti za mentorsko delo je kronično, delavoljnih navdušencev, ki svoje poslanstvo opravljajo po možnosti še z nasmehom na obrazu (mladi imajo resnobnih obrazov dovolj pri rednih urah v šoli), vedno premalo.

Vodstvo mladinskega odseka je po letu 1993 prevzela dolgoletna sodelavka Marije Šavli, Majda Pagon, ki opravlja te naloge še danes. Ponoviti tako dolgo serijo dobrih rezultatov, pri katerih je določeno dobo v preteklosti tudi sama sodelovala, ni bilo lahko. Tudi statistika iz tega obdobja je bogata. Številčni podatek, da so v tem obdobju organizirali v mladinskem odseku 622 izletov s skupno 12.679 mladimi udeleženci (povprečno 20 na vsak izlet), morda ne pove veliko. Če pa pomislimo, kako velike skrbi in odgovornost za vsak načrtovani izlet so v ozadju teh suhoparnih številk, si lahko predstavljamo, kakšno veliko delo je bilo opravljeno. Poleg številnih enodnevnih izletov se je nabralo tudi precej večdnevnih akcij kot npr.: tabori, srečanja, planinski vikendi, mednarodni tabori itd. Na predšolski stopnji je bilo v akcijo v kombinaciji s športno značko »Zlati sonček« vključenih 497 otrok. V tem obdobju je prejelo 813 mladih planincev našitek, 570 priponko, 293 pesmarico in 166 dnevnik s pohvalo PD Tolmin. Za zavzeto delo so nekateri prejeli tudi priznanja PZS: 143 mladih planincev je prejelo bronasti znak, 35 srebrni in 10 zlati. Odsek je šestkrat organiziral planinsko šolo in izvedel preko 60 različnih predavanj zunanjih sodelavcev in zanimivih gostov. V obravnavanem obdobju so se redno udeleževali vsakoletnih srečanj cicibanov planincev občine Tolmin, petkrat pa je bil odsek organizator srečanja. S predpostavko, da mladim postajajo morda pohodi že dolgočasni, so organizirali različne predstavitve, ki naj bi jim bolj celovito predstavile možnosti gibanja in aktivnosti v naravi, obenem pa jih kasneje usmerile v različne specialne dejavnosti znotraj planinskega društva kot npr.: predstavitve alpinistov, gorskih reševalcev, jamarjev, športnih plezalcev ipd. Nova oblika dela je bila tudi letošnja udeležba mladih na usposabljanju za naziv »Mladi nadzornik« v okviru Triglavskega narodnega parka. V letošnjem šolskem letu je ponovno zaživel tudi planinski krožek na tolminski gimnaziji, ki ga obiskuje 8 dijakov.

Število mladih planincev je letos glede na leto 2001 poraslo za 18%. Tako znaša njihov delež znotraj skupnega števila članov PD Tolmin kar 48%. Vsi ti podatki dajejo Planinskemu društvu Tolmin mladosten utrip, obenem pa dokazujejo, da Mladinski odsek tudi letošnji jubilej praznuje predvsem delovno.

^{1 ROVŠČEK, Ž.: Krpelj in Jelinčič, v: Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom (ob stoletnici rojstva), PZS in PD Tolmin, Ljubljana 2000, str. 47 - 66 .}

^{2 Oba citata sta iz zapisnikov občnih zborov za leto 1948 in 1951. Mapa Zapisniki občnih zborov 1949-1969. Arhiv PD Tolmin (dalje ZOZ - APD).}

^{3 Zapisnik občnega zbora za leto 1953 in 1954 – priloga: Poročilo Mladinskega odseka (ZOZ 1949-1969 - APD)}

^{4 Zapisnik občnega zbora za leto 1958 (ZOZ 1949 –1969 - APD).}

^{5 Zapisnik občnega zbora za leto 1959 (7. 2. 1960) – Poročilo predsednika (ZOZ 1949-1969 - APD).}

^{6 Podatki so zbrani iz letnih poročil načelnice MO Šavlijeve občnemu zboru v obdobju 1972 – 1993 (ZOZ 1970 - 1990 in od 1991 dalje - APD).}

^{7 Potrebno je izpolniti naslednje pogoje: a.) Za zlati znak opraviti program planinske šole, 18 izletov (od tega 6 različnih nad višino 1500 m). b.) Za srebrni znak opraviti 12 izletov (6 različnih nad 1000 m) in tečaj prve pomoči oz. orientacije. c.) Za bronasti znak opraviti 6 izletov (od tega 3 različni nad 1000 m).}

^{8 Pogoji: a.) Našitek. 8 izletov. b.) Priponka: 11 izletov. c.) Nalepka: 16 izletov. d.) Dnevnik: 23 izletov.}

^{9 Podatki so zbrani iz letnih poročil načelnice MO Majde Pagon občnemu zboru PD Tolmin v letih 1994 – 2001 (ZOZ od 1991 dalje - APD).}

^{10 Število vseh članov PD Tolmin v letu 2002 je glede na plačano članarino 765, od tega je mlajših planincev 369. Vir: Podatki o članstvu PD Tolmin (obdelava: Mirjam Hvala).}

Franc Vrabl: ZAČETKI NA OSNOVNI ŠOLI V TOLMINU

Ideja o organiziranju planinskega krožka na Osnovni šoli v Tolminu se je porodila v šolskem letu 1964/65 in to pri učnih urah o Julijcih. Ugotovil sem, da nekaj učencev skupaj s starši obiskuje naše gore, saj so z navdušenjem pripovedovali svoja doživetja. Sklenil sem organizirati izlet, vendar nisem vedel, kakšen bo odziv. Za začetek je bil dober, prijavilo se je okrog deset učencev. Izlet ni smel biti preveč naporen, zato sem se odločil za Polog. Presenečen sem bil nad vzdržljivostjo učencev. Želeli so še k izviru Tolminke. Po krajšem postanku in okrepčilu iz nahrbtnikov smo se podali naprej. Pri izviru nas je čakalo presenečenje. Izvira nismo videli, videli pa smo pravo majhno »jezerce«. Veseli in navdušeni smo se vrnili domov. Sredi zime se je eden od učencev spomnil na »jezerce« ob izviru Tolminke in pripomnil, da je gotovo zaledenelo. Takoj je bil sprejet sklep, gremo se drsat. Nedelja je bila izbrana za dan izleta. Nepopisno veselje je zavladalo, ko smo zagledali ledeno ploskev. Malo me je bilo strah, kaj bo s podplati na čevljih. Strah pa je bil odveč, saj je bil led zelo gladek.

Planinski krožek je začel delovati; včlanili smo se v planinsko društvo. V zimskem času smo načrtovali delo za naslednje leto. Ugotovili smo, da izleti lahko potekajo le v spomladanskem in jesenskem času. Poletje je rezervirano za družinske dopuste. Zimski čas je bil namenjen izobraževanju in vzgoji mladih planincev. Največji problem v tistem času je predstavljala oprema, posebno obutev. Večina je uporabljala za pohode copate – teniske, katerih zgornji del je bil iz blaga, ki ga je premočila že najmanjša rosa in to je povzročalo žulje. Zimsko izobraževanje se je obrestovalo. Na pohodih nikoli ni bilo nobenega problema z disciplino, celo pohvale smo dobivali od planincev, ki smo jih srečevali.

Kje vse smo bili, ne mislim naštevati, ker bi bilo tega preveč. Omeniti pa moram tekmovanje za značko »Pionir – planinec«. Za osvojitev značke je bilo potrebno opraviti določeno število vzponov na različno visoke vrhove. Koliko naših pionirjev je osvojilo značko, se ne spominjam več. Dobro pa se spominjam, da smo po številu osvojenih značk bili na drugem mestu v Sloveniji. Podelitev značk je bila v takratni vojašnici na Pokljuki. Seveda smo se tega svečanega trenutka udeležili v polnem številu.

^{Veselo kepanje na Mrzlem vrhu v zgodnji pomladi leta 1967}

^{(Foto: F. Vrabl).}

Organizirali smo tudi tečaj prve pomoči, ki ga je uspešno opravilo 36 naših pionirjev.

Nikakor ne morem spregledati tistih dveh, ki sta mi pomagala pri organiziranju in vodenju vseh dejavnosti, in to moje žene Danice Vrabl in kolegice Marije Šavli, ki je leta 1972 prevzela vodenje Pionirske planinske sekcije. Hvala njima.

Število pionirjev planincev je iz leta v leto naraščalo in tako je leta 1969 bilo registriranih 178 članov. Čas beži, spomin bledi, zato mi je bilo težko iz spomina izbrskati dogodke, ki bi morda bili zanimivi. Poudaril bi rad, da so bili trenutki, prebiti s takratnimi najmlajšimi planinci, izredno lepi. Upam, da je ostal nekje globoko v njih kanček ljubezni do naših lepih gora. Če je tako, sem neizmerno vesel in srečen.

Marija Šavli: NADALJEVANJE DELA

V februarju 1970. leta sem z osnovne šole v Volčah prišla službovat v Tolmin. Dotlej je obsegalo moje delo v glavnem celodnevno poučevanje. To je bilo prvo desetletje moje službe, vso energijo in čas sem vložila v delo z otroki v razredu. S prihodom v Tolmin pa se je to spremenilo. Poučevala sem »le v enem razredu« in zdelo se mi je , da bi lahko del prostega časa koristno izrabila še drugače. V tistem obdobju sta na šoli službovala zakonca Danica in Franc Vrabl, ki sta imela že organizirano skupino mladih planincev. Število pa se je kar kmalu podvojilo in še sama ne vem, kako sem se znašla v tej družbi. Gotovo se jim ne bi pridružila, če ne bi imela veselja za hojo v naravo. Spoznala sem tudi, da me to zadovoljuje, saj smo učence navajali na koristno, zdravo izrabo prostega časa. Zanimanje za hojo v gore je postalo izjemno in otroci so komaj čakali, kdaj bomo šli na izlet ob koncu tedna.

Prav takrat (v šol.l.1969/70) je MK PZS uvajala akcijo »Pionir – planinec«, v katero so se z veseljem vključili naši mladi planinci. Pridno smo hodili na izlete, jih beležili v posebne dnevnike in 30. avgusta 1970 je ob prvi podelitvi bronastih znakov na zboru pionirjev planincev Jugoslavije na Pokljuki prejelo bronastega 21 naših pionirjev. Tekmovanje »Pionir – planinec« se je izkazalo kot izredno primerna oblika pri vzpodbujanju otrok za obisk gora. V tekmovanje so se vključevali novi, ostali pa so želeli osvojiti tudi srebrni in zlati znak. Pogoji za srebrno in zlato značko so bili že zahtevnejši in potreben je bil tudi tečaj prve pomoči, ki ga je opravilo 36 mladih planincev. Število planincev se je približalo že številu 300, tekmovalcev je bilo vedno več. Zahtevnost izletov smo morali prilagoditi, za zlato značko izvesti tudi večdnevne. Pogoj za to je bila tudi planinska šola. Odločili smo se za izvedbo prve planinske šole, da bi mladi planinci pridobili osnovno planinsko znanje, ki bi ga lahko koristno uporabili na pohodih v gore. S predavanji, ki ga je zahteval predpisani predmetnik, smo začeli v aprilu 1972.leta in zaključili v juniju. Pridobljeno znanje smo preizkušali na orientacijskem tekmovanju in izletih. Šolo je uspešno zaključilo prvih 30 učencev.

Veseli mladi obrazi povedo vse.

Kobariški stol 19. 10. 1985 (Foto:M. Šavli).

Na Krnu – 7.9.1980 (Foto: M. Šavli).

S planinskimi šolami smo nadaljevali. V okviru teh pa smo imeli ob zaključku še nekajdnevne tabore v naši koči na pl.Razor poleti, pa tudi pozimi. Najuspešnejši, »zlati« pa so za nagrado odhajali v počitnicah na enotedenske tabore v organizaciji MK pri PZS v Krnico, Kamniško Bistrico, Bavšico ter na mednarodni na Vršič. Iz vrst teh je potem izšlo kar nekaj vodnikov, alpinistov, gorskih reševalcev.

Udeleževali smo se tudi orientacijskih tekmovanj, predvsem na Primorskem (Sviščaki, Čaven...), pa tudi na Hrvatskem (Kalnik). Čeprav je orientacija eden izmed predmetov planinske šole, smo uvedli še poseben tečaj iz orientacije predvsem za tekmovalce (19 učencev).

V sedemdesetih letih je bil markacist pri PD Tolmin Janko Kutin. Svojo nalogo je jemal zelo resno in mislil tudi na markacijski podmladek. Na naši šoli se je v markacijsko skupino vključilo 9 učencev 7. in 8. razreda. Začeli so z načrtnim delom: obnavljanjem znakov in napisov, čiščenjem poti. V letu 1976 pa so na novo markirali krožno šolsko planinsko pot: Žabče – Žabijski vrh – Tolminski Triglav – pl. Lom ter pl. Kal – Rešelj – Čadrg – Zadlaz Čadrg, obnovili pa markacije od pl. Lom do pl. Razor in pl .Kal. Kdo bi lahko naštel še vse ostale obnovljene markacije! Z Jankom so prečesali vse naše področje. V tem času je bilo opravljeno ogromno delo prav po njegovi zaslugi.

^{Vojščica – 27./28.4.1984 (Foto: J. Kutin).}

Velik poudarek smo namenjali varstvu narave, zato smo leta 1977 izvedli tečaj za gorske stražarje (učenci 6. do 8. razreda). Vodila ga je prof. Marija Puc, inštruktorica za varstvo narave. Mladi planinci so to vzeli zelo resno in 13 jih je prejelo znak gorskega stražarja. Več poletij so izmenoma dežurali na pl.Razor.

Poseben dogodek je bil, če nas je obiskal kak alpinist, jamar, gorski reševalec iz domačega planinskega društva in nam pripovedoval ob diapozitivih. Povabilu pa so se radi odzvali tudi bolj znani: Jaka Čop, Iztok Tomazin, Viki Grošelj, Peter Skoberne, Peter Podgornik...

Tako obsežno delo je zahtevalo veliko mentorjev, saj smo letno odšli tudi na 30 in več izletov. V letih od 1970 do vključno 1993 je na 484 izletih obiskalo gore 29.604 mladih planincev. Na njih smo se srečevali tudi z vrstniki z Mosta na Soči, Deskel, Kobarida, Bovca. Nepozabna ostajajo tudi srečanja mladih planincev Primorske na Vremščici v maju, kamor smo radi hodili tudi mi in sklepali nova poznanstva. Šest mladih planincev pa je Mladinska komisija PZS povabila na tridnevno srečanje pionirjev planincev Jugoslavije na Hrvatskem. V pomoč so nam bili mladinski vodniki, predvsem pa učiteljice na razredni stopnji. Ne smem prezreti vsaj nekaterih, najbolj prizadevnih: Marijo Skubin, Danico Krivec, Emo Rot, Marjeto Uršič, Tatjano Leban, Marijo Zarli, Anko Jan, Romano Krivec, Marijo Melinc. Brez njihove pomoči ne bi dosegli takih uspehov.

Ko ob našem jubileju, 50-letnici Mladinskega odseka PD Tolmin, prebiram zapiske o planinski skupini na tolminski osnovni šoli, vidim, da so bila ta leta zelo razgibana. Lepo je listati po teh zapiskih! Ta leta so minila, zdi se mi nemogoče, tako bliskovito. A pri druženju z mladimi res ne more biti drugače, ne more biti dolgočasno! Ni mi žal, da sem v teh 24 letih »žrtvovala« veliko sobot in nedelj za obisk gora v družbi z mladimi. Še dobro se spomnim zadnjega izleta (takrat nisem vedela, da je to zadnji) s 73 mladimi planinci in nekaj starši na Blegoš. Bil je čudovit, sončen dan (primeren za poslavljanje) in tak bo ostal v spominu prav vsak izlet, pa čeprav je bil deževen, oblačen, moker, mrzel...

Strniti vse to na kratko in obenem povedati vse, se enostavno ne da. Žal je vse to za vas bolj suhoparno poročilo. Kaj smo ob tem doživljali vodniki in naši mladi planinci, pa bo ostalo v glavnem skrito, za vedno pa zapisano predvsem v naših srcih.

Miran Klaves: KAKO JE POGNALO SEME

Že do prihoda na Most na Soči, kjer sem leta 1967 začel poučevati glasbeno vzgojo, sem bil tesno povezan z naravo in gorami. Najprej sem sam v prosten času raziskoval tolminske in mostarske hribe. Ker ni bilo v kraju PD, v šoli ni nihče vodil otrok v hribe, sem začel vabiti učence višjih razredov, da me spremljajo na obiskih bližnjih hribov okrog Mosta na Soči: Bučenico, Kosovd, Mengore in Senico.

Po nekaj popoldanskih planinskih izletih smo postali prava planinska skupina in tako se je rodil planinski krožek v šoli; pisalo se je leto 1968. V šoli smo začeli urejati planinsko kroniko, a žal je na šoli ni več.

V šolskem hodniku sem postavil oglasno desko, kjer sem obveščal učence in druge o delu planinske sekcije.

Na začetku naš krožek ni dobival nobene finančne podpore in je bilo moje delo volontersko.

Ture so postajale vedno daljše in vsebinsko bogatejše. Z učenci smo raziskovali, kje vodi pot do tiskarne KRN, kje so kaverne na Mrzlem vrhu, zanimale so nas planine in delo pastirjev na planinah Stador, Sleme, Razor. Markirali smo pot od Tolminskih Raven do Škrbine in na Mengore, čeprav to delo ni bila naša prioriteta.

Število vseh planincev je bilo okrog 30; na ture pa je z menoj vedno odhajalo le toliko planincev, kolikor je dovoljeval zakon o spremstvu učencev.

Ko je bilo delovanje društva v polnem zagonu, sem moral oditi na služenje vojaškega roka v JLA.

Po povratku leta 1971 sem nadaljeval. Začel sem se zavedati, da mi manjka povezanost z enako mislečimi, zato sem učence vključil v PD Tolmin. Spoznal sem, da imam premalo vedenj o vodenju mladih v gore, zato sem opravil izpit za mladinskega vodnika za letne in zimske razmere. Kasneje sem opravil še inštruktorski izpit.

V letu 1971 je v Sloveniji začela potekati akcija »Pionir- planinec«; tudi moji planinci so se kmalu navdušili za to akcijo in prejeli nekaj značk.

Redno smo se udeleževali tradicionalnega pohoda na planino Sleme in včasih tudi na Porezen. Naše delo smo predstavljali krajanom na oglasni deski na zidu gostilne Skrt. O naših turah smo poročali Pionirskemu listu in Primorskim novicam.

Vodstvo šole nam je omogočilo, da smo lahko za prevoze uporabljali šolski kombi in s tem nam je bilo omogočeno obiskovanje bolj oddaljenih planinskih ciljev. Tako smo obiskali Svinjak, Čuklo, izvir Soče in si ogledali Trentarski muzej. Po stranskih cestah nas je s svojim džipom prevažal Tilio. Ker smo bili člani PD Tolmin, smo večkrat prespali v koči na planini Razor. Tudi na dvodnevne ture smo odšli nekajkrat (Krn, Kriški podi).

Najlepša dvodnevna tura je bila na opuščeni planini Za skalo, saj so planinci sami kuhali na odprtem ognjišču in spali na pastirskih ležiščih. Planinci smo se udeležili tabora mostarskih tabornikov v Lepeni. Od tu smo se preko Doliča povzpeli na Triglav; pri vodenju mladih planincev so mi pomagali planinci, ki so bili pred leti člani planinskega krožka na šoli.

To je bila moja zadnja tura s planinci OŠ Dušana Muniha. S težkim srcem sem zapustil prelepi kraj pod vršaci Rdečega roba, Migovca in hribe okrog Mosta na Soči, saj sem se septembra 1978 preselil v Ljubljano.

Marjana Barbič: MLADOST POD TOLMINSKIMI HRIBI

Začelo se je davnega leta 1983. Na pobudo prijazne Marije Šavli sem se vključila v mladinski odsek pri PD Tolmin in sprejela vodenje otrok z mostarske osnovne šole v gore.

Otroci so se rade volje in v zelo velikem številu udeleževali izletov, ki so vsi potekali v okviru planinskega krožka. Planinski krožek sem vodila na OŠ Dušana Muniha Most na Soči deset let. V tem času smo obiskali bližnje hribe in daljne vršace, planinske pašnike in gozdne jase. Iskali smo planike, skrite v razpokah skal, in se razgledovali po vrhovih, da bi zagledali kozoroga. Z jamarji smo se spuščali v temne in hladne podzemne jame. To je bil čas druženja, povezan z igro in učenjem. V prvem razredu smo se spoznali in do osmega razreda se nismo nismo ločili.Postali smo prijatelji in skupaj doživeli prelepe dneve v gorah. V sobotnih jutrih smo se odpravljali v hribe in po grebenskih stezah dosegali cilje.

Že ob tem prvem stiku z mladimi in prečudovito naravo sem se zavedla, kako velika je posebno na zelo nevarnih poteh odgovornost učitelja, ki vodi v hribe. Ta misel me je spremljala vsa naslednja leta, ko sem skupaj s spremljevalci vodila planince na vse njim dostopne domače vrhove. Prvemu pohodu so sledili še mnogi, številni enodnevni, večdnevni in vedno nepozabni planinski izleti. Na vse so mi ostali lepi spomini. Tudi zato, ker se nam ni nikoli nič hudega zgodilo. Ko smo se podali na zahtevnejše vzpone, nas je vedno varovala gorska reševalna služba PD Tolmin. Hvaležna sem vsem mladim alpinistom in reševalcem ter jamarjem, ki so bili pripravljeni ob prostih sobotah hoditi z nami in nas učiti varne hoje.

Starši so mi v vseh teh letih stali ob strani in mi zaupali svoje otroke. Z leti ugotavljam, da je odgovornost učiteljev in zaupanje staršev osnovni pogoj za tovrstno šolsko dejavnost, ki od učitelja zahteva več kot običajen pouk. Na teh skupnih poteh smo spoznavali gorsko naravo, pa tudi sebe, kar je mojim učencem - planincem dalo optimizma za življenje. Tudi danes je nujno, da mladi hodijo v naravo in preživijo več dni v gorah, kar prispeva k temu, da se utrdijo. Staršev ne skrbi več toliko, saj smo v dobi mobitelov. Otroke pa je treba odtrgati od televizorjev, interneta in disco klubov ter jim omogočiti, da spoznavajo prvobitno naravo. Tolminska je s svojimi hribi in gorami trajen vir navdiha za vse mlade in njihove učitelje. Šele, ko spoznavaš tišino gora in bistrost naših gorskih potokov, lahko pravilno vrednotiš lepoto oboževanih slovenskih gora. Od tod pa do sodelovanja v širšem evropskem prostoru je samo korak, ki pa ne bi bil možen, če otrokom ne bi dali osnovne gorniške izobrazbe v okviru planinske dejavnosti. Na območju Tolminske imamo primerjalno več pogojev za gorsko dejavnost in zdravo življenje v naravi kot kjerkoli drugje v Sloveniji. Zato imamo možnosti, da ob zelo skromnih materialnih sredstvih in z delom marljivih planinskih vodnikov še naprej vzdržujemo planinske krožke.

Hoja v gore je v vseh teh letih tudi meni dala svoj pečat in ostaja nepozabna. Pogled s časovne razdalje pa razkrije tudi zaraščanje naših planinskih poti, kjer smo hodili z otroki, tako da me na nekdanje, sedaj že zarasle steze veže nostalgičen spomin.

Še vedno pa nekako upam, da se bo čas obrnil in se bodo pokazale stezice, ki jih danes ni več.

Marija Šavli: PLANINSKA ŠOLA

V šestdesetih letih so mladinski odseki in Mladinska komisija pri PZS že vodili prve planinske vzgojne akcije z namenom, da bi njeni člani dobili osnovni pouk o vsem, kar mora vedeti in obvladati planinec. Iz teh se je razvila osnovna planinska šola s predmetnikom in gradivom, da bi jo izvajali kar se da enotno. Namenjena je vsem, ki si želijo varno hoditi v gore, predvsem pa mladini.

Program je razdeljen po predmetih v tri sklope. Navajali naj bi se predvsem naravo spoštovati, občudovati in varovati, začutiti njeno veličino. Razširili naj bi znanje o varnem gibanju, nevarnostih v gorah, vremenoslovju, orientaciji, pravilni opremi in prehrani ter prvi pomoči.

S prvo planinsko šolo smo v našem mladinskem odseku začeli 1972. leta na osnovni šoli v Tolminu in jo potem izvajali v povprečju vsako drugo leto za planinsko skupino na tej šoli, pa tudi za mlade planince na osnovni šoli v Desklah in na osnovni šoli na Mostu na Soči. V dveh desetletjih smo tako izvedli 9 planinskih šol, ki jo je uspešno opravilo 219 učencev.

Šolo smo organizirali vedno tako, da so teoretični del znanja pridobivali po predpisanem predmetniku (18 ur) v pomladnih mesecih, poleg tega pa še opravili 20 ur vaj iz prve pomoči. Praktično so to uporabili in poglobili na izletih v okviru petdnevnega tabora na pl. Razor v juniju.

^{Pogovor med počitkom (Foto: M. Klaves)}

Kot predavatelji so se v delo planinske šole vključili mentorji, mladinski vodniki, gorski reševalci, izkušeni planinci, učitelji biologije in geografije, zdravnik, medicinske sestre. Na taboru pa so bili z mladimi planinci vedno inštruktorji GRS in varstva narave, mladinski vodniki in mentorji.

Od leta 1975 izvajamo planinsko šolo nekoliko drugače, a vsako leto. S teoretično snovjo se seznanjajo kar na večdnevnem taboru in jo tudi praktično uporabljajo. Tabori so bili doslej štirikrat na pl. Razor, po enkrat pa na pl. Kuhinja in na Loki pod Raduho. Planinsko šolo je tako opravilo še 240 učencev.

Zadnja tri leta pa smo izvajali izobraževalne tabore tudi za mlajše planince (1. in 2. razred), kjer so se praktično seznanjali z osnovami varne hoje, pa tudi z nekaterimi temami planinske šole, prilagojenimi seveda njihovi starostni stopnji. Zanje sta bila dva tabora na pl. Razor ter eden na pl. Kuhinja, s skupnim številom 68 učencev.

^{Planinski krst za utrditev znanja iz planinske šole.}

Ker število ljubiteljev in obiskovalcev gora narašča, prihaja zaradi nepoučenosti prepogosto do nesreč. Planinska šola je zato gotovo še kako potrebna za pridobivanje znanja izkušenj za varno hojo v gore. Zaželeno je, da se vanjo še naprej vključuje čimveč mladih planincev.

Majda Pagon: PLANINSKA SKUPINA V TOLMINSKEM VRTCU

Ob jubileju mladinskega odseka planinskega društva Tolmin se spominjam, kakšni so bili začetki uvajanja akcije »Ciciban – planinec« v tolminskem vrtcu. Kot mlada vzgojiteljica sem se leta 1976 zaposlila v šolskem centru Tolmin v oddelku vrtca v Volčah. Delo mi je bilo zelo všeč, veliko časa smo preživeli tudi na sprehodih v naravo.

Med letnimi počitnicami leta 1977 sem se udeležila izobraževalnega seminarja za voditelja telesne vzgoje v gozdni šoli v Mozirju. Tam sem izvedela, da bodo začeli v vrtce uvajati program športne značke, ki bo med ostalimi dejavnostmi vključeval tudi 5 izletov v bližnjo okolico. Otroci so te izlete sprejeli zelo pozitivno in komaj čakali nanje. Sprejela sem ponudbo Marije Šavli, ki je bila načelnica mladinskega odseka pri PD Tolmin, in se udeležila izobraževanja za mentorje planinskih skupin v Bavšici. Poleti leta 1981 sem opravila tečaj in Majdi Maglici, ravnateljici VVE Tolmin, predlagala uvedbo akcije »Ciciban – planinec«. Tako smo v šolskem letu 1981/82 razpisali popoldansko aktivnost za otroke, ki so obiskovali malo šolo. Nanjo se je vpisalo 34 otrok. Izlete sem izvajala ob pomoči sodelavk in jih popestrila z ogledom naravnih, kulturnih ali zgodovinskih zanimivosti na poti. Prvi izlet smo izvedli k spomeniku NOB nad Zatolminom, za zaključek leta pa smo se odpravili na skupni družinski izlet v Trento. Tam smo si ogledali izvir Soče, Kugyjev spomenik, trentarski muzej in druge zanimivosti. V naslednjem letu se je število mladih planincev povečalo na 42, v šolskem letu 1983/84 pa že na 54 otrok.. Tega leta so s planinskih krožkom začeli tudi v Bovcu. Povabili so nas, da se na izletu v Trento ustavimo pri njih ter se tako udeležimo prvega srečanja mladih planincev, na katerem nam je Jaka Čop kot gost pokazal diapozitive in nam povedal zgodbico o Zlatorogu. Srečanje je bilo zelo odmevno, tako smo k planinski dejavnosti vzpodbudili tudi vrtec Most na soči in ostale vrtce v takratni tolminski občini. Ravnateljica vrtca in matično planinsko društvo sta bila naši dejavnosti zelo naklonjena, zato so izobraževali nove mentorice. V letu 1986/87, ko sem bila odsotna zaradi porodniškega dopusta, me je nadomeščala mentorica Marta Šorli. Po moji vrnitvi pa smo bili zaradi prevelikega števila mladih planincev prisiljeni otroke razdeliti v dve skupini, ki sva jih sočasno vodili z Marto Šorli ob pomoči drugih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic. Izleti so potekali ločeno, le zaključni tradicionalni izlet v Trento in srečanje mladih planincev smo izvedli skupaj. Izlete so nam večkrat popestrili tudi alpinisti, jamarji, gorski reševalci, jadralci in razni domačini.

Ker smo bili vsestransko aktivni, nas je leta 1991 k sodelovanju povabila tudi Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije. Na Planini pri jezeru je bil v avgustu organiziran enotedenski družinski tabor cicibanov planincev. Tolminci smo se tabora udeležili s 6 otroki in 4 odraslimi. Veselje v otroških očeh mi je vedno znova dajalo zagon za moje delo, marsikatera spremljevalka je sprejela gorništvo kot osebno vrednoto. Tudi ravnateljica vrtca je našo dejavnost vedno podpirala, v novi telovadnici so leta 1997 postavili plezalno steno. V letu 1999/2000 so tudi v Volčah začeli z akcijo ciciban planinec pod vodstvom vzgojiteljice Jadrane Jukić. Ko sem leta 2000 odhajala na novo delovno mesto, me ni skrbelo, da ne bi z akcijo »Ciciban – planinec« nadaljevali. Otrokom moramo že v otroštvu vzbuditi veselje do narave in gibanja v njej. Upam, da se njihova otroška želja po izletih v hribe in gore z odraslostjo ne bo spremenila.Tudi v našem društvu so iz vrst cicibanov planincev zrasli pridni mladi planinci in sedaj so nekateri uspešni alpinisti, jamarji, športni pedagogi in starši, ki bodo vzgajali svoje otroke v planinskem duhu in si bogatili svoj prosti čas s preživljanjem na izletih v naravo in hribe.

^{Srečanje cicibanov planincev leta 1992 na Širokem}

^{nad Mostom na Soči (Foto: M. Pagon)}

Dragica Obid: PLANINSKE SKUPINE V VRTCU NA MOSTU NA SOČI

Bil je 22. november 1984. Trideset otrok male šole, trideset malih cicibanov planincev je ta dan v spremstvu vzgojiteljice mentorice Neve Kovačič, vzgojiteljice Dragice Obid in pomočnice vzgojiteljice Sonje Jovanovič prvič z veselimi koraki stopalo proti Selam pri Volčah. To je bil naš začetek – naš prvi planinski izlet.

Navdušenje za planinski krožek je iz vrtca Tolmin prinesla Neva Kovačič in ob razumevanju takratnega vodstva šole ravnatelja Vida Miklavčiča, pripravljenosti sodelavk in zaupanju staršev je delo steklo. Pomoč so nam takrat nudili tudi učenci višjih razredov OŠ Most na Soči, z nižjimi razredi pa smo izvajali tudi skupne izlete. V prvem planinskem letu smo otroke peljali na osem izletov v bližnjo okolico, udeležili smo se tudi srečanja cicibanov planincev v Tolminu.

Seme je padlo na plodna tla, saj se je ta dejavnost počasi, a vztrajno širila tudi na zunanje oddelke v Podmelec, v Dolenjo Trebušo in na Šentviško goro.

V letu 1987/88 se je na željo staršev nam planincem na Mostu na Soči pridružilo še pet otrok iz vrtca na Idriji pri Bači.

V letu 2002/03 se planinska dejavnost še vedno izvaja v vseh vrtcih in poteka brez težav.

Pri delu z najmlajšimi planinci so nam v pomoč lastne izkušnje in izkušnje drugih, ki si jih izmenjujemo in nadgrajujemo na različnih izobraževanjih po Sloveniji, ki nam jih omogoča PD Tolmin in OŠ Most na Soči.

Poleti 1987 je bil organiziran prvi vzorčni tabor »Ciciban planinec« na Planini pri Jezeru v Bohinju, ki sem se ga udeležila s šestimi planinci.

Z uvedbo devetletne osnovne šole leta 2001 se je starost cicibanov planincev znižala na 4 do 5 let, vendar zanimanje še vedno ostaja enako.

Že štirinajst let pa planinsko dejavnost povezujemo s programom za športno značko »Zlati sonček«. Planinski izleti potekajo v popoldanskem času in sobotah, izleti za športno značko pa v dopoldanskem času. Izletniške točke, kamor se odpravljamo, so v naši bližnji in daljni okolici. Poti nas vodijo po travnikih, med polji, po gozdovih in bližnjih hribčkih in to v vseh letnih časih. Spoznavamo skrite kotičke in razigrano uživamo. Ustaviti se moramo ob bistrem potočku, lepi rožici, pisanem metulju ali medvedovi jami. Tudi če se na poti ulije ploha, uživamo in takega izleta ne pozabimo. Opazimo pa tudi odvržene plastenke in druge smeti, ki ne spadajo v naravo, in vemo, da mi tega ne bomo počeli. Na vsakem izletu je za nas najvažnejša malica in komaj čakamo, da ugriznemo v velik sendvič s salamo, ki nam tako dobro tekne.

Tabela: Pregled dejavnosti cicibanov planincev v vrtcu na Mostu na Soči in v zunanjih oddelkih

Sladkarije pa si med seboj vedno prijateljsko razdelimo. Na izlete vabimo tudi starše, ki se jih z veseljem udeležijo. Otroke navajamo na lep in spoštljiv odnos do narave, jo spoznavamo in doživljamo, skrbimo za zdrav način življenja, razvijamo prijateljske odnose, razvijamo vztrajnost v hoji in se učimo pomagati drug drugemu.

V vseh teh letih smo dobro sodelovali tudi z alpinisti, jamarji, gorskimi reševalci in drugimi ljubitelji gora. Vsako leto so nam polepšali podelitev zasluženih nagrad (našitkov, priponk, pesmaric, knjižic »Mladi planinec« in pohval) z diapozitivi o naravi in gorah ali pa so nas seznanjali s svojo dejavnostjo, kar je bilo otrokom vedno zanimivo. Naj naštejem nekaj imen: Jaka Čop, Žarko Rovšček, Boris Božič, Miranda Ortar, pok. Tomaž Rovšček, Davorin Žagar, Metod Kos, Milko Lesjak, Valter Černigoj in drugi.

Hvala vsem vzgojiteljicam in pomočnicam vzgojiteljic, ki so bile in so polne energije vedno pripravljene sprejeti nove izzive, ki jih prinaša planinska dejavnost. Prav tako gre zahvala vsakokratnemu vodstvu šole za podporo. Vsega tega pa ne bi bilo, če ne bi za vsem tem stalo PD Tolmin.

Delo s cicibani planinci nam je v vrtcih v veselje, a se vsi po vrsti zavedamo velike odgovornosti in smo najsrečnejši, ko se z izleta varno vrnemo domov.

Dragica Obid: SREČANJA CICIBANOV PLANINCEV TOLMINSKE

Srečanja cicibanov planincev Tolminske so izvirna oblika druženja vseh malih planincev in njihovih spremljevalcev iz vrtcev Tolmin, Most na Soči, Kobarid in Bovec. V teh krajih se srečujemo, jih spoznavamo, med nami se tkejo nova prijateljstva in doživljamo nepozabne trenutke v najrazličnejših dejavnostih, ki nam jih pripravijo organizatorji. Vsako leto srečanje izpelje drug vrtec ob pomoči svojega PD. Take oblike druženja, ki je že tradicionalno, ni nikjer v Sloveniji in na to smo zelo ponosni.

Sami začetki segajo v leto 1984, ko je bilo prvo srečanje v Bovcu in so se ga udeležili cicibani planinci iz Tolmina. Že v naslednjem letu smo odšli na srečanje v Tolmin tudi CP iz vrtcev Most na Soči, iz Kobarida in Podbrda. Tako smo se vrstili leto za letom, le da je Podbrdo zaradi težav po treh letih nehalo s planinsko dejavnostjo. Na vsakem srečanju se nas zbere od 150 do 200 CP s svojimi mentoricami in spremljevalci. Do leta 2002 je bilo organiziranih že 19 takih srečanj, kar pomeni dobro voljo, vztrajnost in enkratna planinska doživetja.

V okviru PD Tolmin je vrtec Tolmin organiziral pet srečanj in vrtec Most na Soči štiri. Enkrat smo odšli na srečanje v Podbrdo, petkrat v Bovec in štirikrat v Kobarid. Priprava in izvedba takega srečanja zahteva zelo veliko truda in dela organizatorja, saj si vsak želi, da bi dobro uspelo in da bi bili vsi zadovoljni. V iskanju prepotrebnih sredstev je dobrodošel vsak tolar, ki ga z razumevanjem podari posameznik, obrtnik, društvo ali podjetje. Glavni del našega srečanja zavzema planinski izlet. Naši cilji so bili: Mengore, Sela pri Volčah, Javorca, Široko, Pod Gabrje. Sami pohodi niso nič dolgočasni, saj včasih iščemo zaklade, rešujemo naloge s planinsko tematiko, rišemo, se seznanjamo s kulturnimi znamenitostmi krajev in se učimo prvih pravil varne hoje v hribe. Svojo dejavnost nam prikažejo jamarji, alpinisti, gorski reševalci in športni plezalci ter se v njih preizkusijo tudi cicibani planinci. Da pa je srečanje še bolj zanimivo, povabimo k sodelovanju tudi kinologe, padalce, zmajarje, tabornike, lokostrelce, lovce, gozdarje in druge. Včasih se odpravimo v pravljično Kekčevo deželo, presenetijo nas čarovnice ali pa celo medved. Rada bi izpostavila najbolj uspelo srečanje, a kaj, ko tega ne morem. Vsako je po svoje najboljše in najzanimivejše.

Z vsakega srečanja se vračamo domov polni lepih vtisov, novih izkušenj, obenem pa z majhnim spominkom, ki je vsako leto drugačen in je ustvarjalno delo otrok in osebja v vrtcih.

Spomini številnih udeležencev, med njimi je že nekaj odraslih, naj bodo vzpodbuda, da se tovrstna dejavnost nadaljuje še vrsto let.

Majda Pagon: NAŠE IZOBRAŽEVANJE

Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije je bila ustanovljena aprila leta 1956 na Šmarjetni gori. Na posvetovanju vodij mladinskih odsekov so sklenili, da je temeljna naloga mladinskega odseka planinsko usposabljanje predvsem otrok in mladih. Zato so začeli s pripravami za usposabljanje vseh, ki v planinski organizaciji delajo z mladimi. Leta 1957 je bil izveden prvi republiški tečaj za mladinske vodnike (MV).

Prvi mladinski vodniki

Iz planinskega društva Tolmin sta se Mitja Šavli in Ivanka Kavčič leta 1959 udeležila zimskega tečaja za MV na Smrekovcu nad Šoštanjem, letnega tečaja v Šlajmerjevem domu v Vratih pa sta se udeležila Mitja Šavli in Danilo Gorjan. Zaradi vse večjih potreb po vodnikih se je leta 1964 udeležilo tečaja za MGV 6 tečajnikov, ki ga je organiziral MO Postojna ob pomoči PZS. To je bil prvi tečaj za odbore Mladinskih odsekov Primorske. Drugega tečaja istega leta, na planini Razor, so se udeležili 4 tečajniki iz Tolmina.

V prvem, desetletnem obdobju so poklicni pedagogi s svojim znanjem sooblikovali različne programe usposabljanja. V tem času se je leta 1969 udeležil tečaja tudi takratni mentor na OŠ Tolmin Franc Vrabl, poleg njega pa še Žarko Rovšček z Mosta na Soči. Leta 1969 je bil ustanovljen Odbor za vzgojo in izobraževanje Mladinske komisije PZS, ki je prevzel naloge na področju usposabljanja mentorjev, mladinskih vodnikov in inštruktorjev planinske vzgoje. Istega leta je bila uvedena akcija »Pionir – planinec«.

Udeležba na tečajih za mladinske vodnike je postala naša stalna naloga

Prvim mladinskim vodnikom so v naslednjih letih sledili ostali:

^{1. Iztok Koren in Miran Vrabl (letni tečaj za MV 1973, zimski tečaj za MV 1975)}

1. Brane Vrtačnik (letni tečaj 1974)

2. Rado Pavšič (letni tečaj 1978)

3. Marjan Korečič (letni tečaj 1978)

4. Edo Kozorog (letni tečaj 1980)

5. Bojan Skočir (letni tečaj 1980)

6. Karmen Valentinčič por.LEBAN (letni in zimski tečaj 1984)

7. Mojca Trobec (letni tečaj 1985)

8. Tomi Rejec (letni tečaj 1990)

9. Marko Mežnar (letni tečaj 1991)

10. Valter Černigoj (letni tečaj 1995 )

11. Boštjan Kavčič (letni tečaj 1998)

12. Sandra Kozorog (letni tečaj 2002)

Mentorji

V obdobju 1970 – 1973 je bil izveden prvi republiški seminar za mentorje planinskih skupin. Program usposabljanja je celovit. Njegov glavni namen je oblikovanje odnosa do hoje in gibanja v naravi. Iz PD Tolmin sta se ga udeležili leta 1974 Marija Šavli in Marija Rutar (por. Zidarič). Slednja se je leta 1975 udeležila tudi zimskega tečaja za mladinske vodnike. Leta 1978 se je mentorskega tečaja udeležila Jožica Jerončič iz Deskel. Istega leta je Mladinska komisija PZS skupaj s PD Snežnik iz Ilirske Bistrice ob začetku akcije »Ciciban – planinec« pripravila prvi seminar za vzgojiteljice in vodje akcije Ciciban – planinec«.

Od leta 1980 pa do sredine devetdesetih let so potekali seminarji za mentorje planinske vzgoje večinoma v Bavšici, kjer je bil postavljen Vzgojno izobraževalni center PZS. Iz našega društva so se tečaja udeležile: Majda Kobal (por. Pagon) in Neva Šuligoj (por. Kovačič) leta 1981, Marjana Barbič (1984), Dragica Obid in Marta Šorli (1985), Slava Štrukelj (1994) in Evgenija Golja (2000). Mentorji izhajajo pretežno iz vrst strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Ti so za uspešno delo v krožkih in popoldanskih dejavnostih še posebej pogrešali usmeritve in specialna znanja, ki zagotavljajo pogoje za varnejše gibanje mladine v gorah.

V okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in šport so začeli izvajati leta 1996 mentorske seminarje z naslovom »Srečno v gore«. To je temeljni, začetni in nadaljevalni seminar, ki v povezavi s PZS skrbi za sistematično izobraževanje in izpopolnjevanje mladinskih in planinskih vodnikov ter mentorjev planinskih skupin. Iz PD Tolmin se tega tečaja doslej ni še nihče udeležil, za leto 2003 pa imamo že prijavljene tri mentorice planinskih skupin.

V našem Mladinskem odseku poteka dejavnost na različnih ravneh in okoljih (vrtcih in šolah redno, občasno pa tudi v centru za izobraževanje in usposabljanje ter na gimnaziji). Vodenje planinskih skupin je zelo zahtevno in odgovorno delo, zato so vsa prizadevanja na tem področju dragocena naložba za našo družbo. Ker gre za mlade, je zagotovo poudarek na pedagoškem procesu. Pri vodenju mladih pa ne sodelujejo samo mentorji in mladinski vodniki ampak tudi planinski vodniki matičnega društva, gorski reševalci in inštruktorji GRS Tolmin, medicinske sestre in tehniki Zdravstvenega doma Tolmin, jamarji, športni plezalci, nadzorniki Triglavskega narodnega parka, starši mladih planincev in drugi, ki imajo radi mlade. Vodenje mladih je zahtevno in odgovorno, a dragoceno in hvaležno poslanstvo.

Izobraževalni tabori kot vzpodbuda

PZS z udeležbo na izobraževalnih taborih na poseben način vzpodbuja in nagrajuje mlade planince, ki so si prislužili zlati planinski znak. Že leta 1959 je bil organiziran 10 dnevni tabor v Vratih. Iz naših vrst se ga je udeležilo 6 mladih planincev.

Kasneje so bili vsi tabori enotedenski: leta 1977 v Krnici s 4 mladimi udeleženci iz Tolmina, leta 1978 v Kamniški Bistrici s 3 udeleženci. Leta 1979 so pričeli potekati tabori v Bavšici. Vsako leto v obdobju 1979 – 1987 so se ga udeleževali tudi naši, skupno 21 udeležencev. Leta 1985 je bil organiziran tudi mednarodni tabor na Vršiču, ki sta se ga udeležila 2 mlada planinca. Leta 1995 je bil tabor Mladinske komisije PZS na Šiji planini pod Košuto (udeležba: 8 Tolmincev). Mednarodnega tabora MKPZS na Planini na Kraju (1986) se je udeležilo 5 mladih Tolmincev. Avgusta leta 2002 sta bila povabljena dva naša mlada planinca na tabor Mladi nadzornik Triglavskega narodnega parka pod pokroviteljstvom Europarc junior ranger (Šlajmerjev dom v Vratih 5. – 14. 8. 2002).

Planinske mladinske delovne brigade

Predstavljale so način pomoči prebivalcem gorskih naselij pri vsakdanjem delu ali ob naravnih nesrečah. Poleg tega pa so imele tudi izobraževalne cilje. Udeleževali so se jih srednješolci. Potekale so med poletnimi počitnicami na različnih krajih po Sloveniji. Leta 1979 in 1980 je bila planinska brigada v Bavšici z 9 srednješolci iz Tolmina. Leta 1981 je bila na planini Razor z 9 udeleženci, leta 1984 na planini Polog z dvema udeležencema, zadnja je bila leta 1985 na Uskovnici, ki se je je udeležil en srednješolec iz Tolmina.*

^…

^{* Viri: - Spisek udeležencev tečajev MK po Planinskih društvih (MK PZS 20. 2. 1989)}

^{- ZOZ 1949 –1969, 1970 - 1990, od 1991 dalje, APD.}

^{- PERŠOLJA, B., ROTOVNIK, B.: Mentor planinske skupine, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2001.}

^{Brez vozlov ne gre.}

^{Na taboru mladih planincev na Šiji planini}

^{pod Košuto leta 1995 (Foto: M. Pagon).}

Edo Kozorog: UTRINKI ŽIVLJENJSKIH IN HRIBOVSKIH IZKUŠENJ

»V petek je prišla v razred tovarišica Šavlijeva in nam povedala, da bomo v soboto šli spet na planinski izlet…. Bilo je odlično, komaj čakam, da bomo znova odšli kam v hribe«. Tako so se navadno začeli in končali opisi planinskih izletov v dnevniku pionir-planinec, ki sem ga vse do danes hranil v svojih arhivih. Kot kaže pa sem ga ob moji zadnji selitvi preveč skrbno shranil na tako varno mesto, da ga v tem trenutku ne morem uporabiti za pisanje tega prispevka. Tako se mi včasih zgodi s stvarmi, ki so mi posebej drage – in dnevnik je bil zaradi otroške zagnanosti in prisrčnosti brez dvoma tak.

Če so me moji starši in stric Karlo začeli spoznavati z gorami, lahko brez dvoma rečem, da sem se na planinskih izletih v osnovni šoli preko mladinskega odseka dodobra navdušil zanje. Prelomnica je bila prav gotovo prva resna tura na Križke pode in Razor, kjer sem se pod zvezdnim nebom v senci mogočne kupole Razorja sam pred kočo v mislih zavestno zapisal goram - kakšno naključje, le dobrih pet let kasneje smo prav pred to kočo po prvem resnem zimskem vzponu v severni steni Razorja v noči po hudi snežni ujmi, ki nas je zajela v steni s prijateljema Igorjem in Rajkom, skoraj omagali….. Hkrati so bili izleti preko mladinskega odseka prvo sistematično spoznavanje domačih gora in obenem sistematično učenje hribovskih veščin na planinskih šolah, orientacijskih tekmovanjih in podobno. Logično nadaljevanje je bila tudi vključitev v markacijski odsek pod vodstvom Janka Kutina. Z njim sva s prijateljem Bojanom že drugič premarkirala vse planinske poti, ki jih ima v upravljanju PD Tolmin. Prvič sva jih skupaj z bratom Zvonkom ob vodenju strica Karla že v rosnih otroških letih. Iz teh časov so mi najbolj ostale v spominu gore okoli Krna, kjer je bilo takrat veliko več ostalin iz soške fronte, nepozabna pa je bila nevihta in prisilni bivak v avstrijski kaverni….

Nalednji korak je bil obisk tečaja za mladinske vodnike v Bavšici. Vendar mi je aktivnejše nadaljnje delo v tej sekciji prekrižala odločitev, da odidem v srednjo šolo v Postojno, kar je bilo povezano z bivanjem v internatu v dvorcu sredi Postojne, kjer je nekoč služboval Henrik Tuma. Tu sem se kmalu pridružil alpinistični šoli, kjer nas je v roke prijel himalajec Boro. Ko je videl, da osnove že obvladamo, nam je rekel: »Fantje, ne ga v hribih biksat!« To je bil edini teoretični dan planinske šole, saj nam je potem posodil kar svojo opremo. Njegovo opozorilo, podkrepljeno s številnimi zgodbicami iz »ta resnih hribov«, mi je še danes ostalo zapisano v spominu.

» ....Edo, naš Rogec, se je nad načrtom kmalu navdušil in vadili smo vztrajno, vsak dan, sanjali o velikih, junaških podvigih, v katere smo se želeli sami pretopiti. Morali smo usmeriti moč v cilj, poiskati nekaj, kar nas po isti poti ne bo moglo več pripeljati nazaj. Zdaj smo imeli to nalogo pred sabo: če nam uspe, potem se bo z nami nekaj zgodilo, za zmeraj bomo nekaj več, kot smo bili prej! Edo je to stvar jemal lahkotno, brez posebnih skrbi, kot prigodo, ki mu bo zgolj popestrila življenje. Zato me ni docela razumel, ko sem mu razlagal pomembnost naloge: Moramo uspeti! Moramo se žrtvovati! Rogi je sicer razumel, vendar je bilo zanj vseeno, če bi za nekaj časa še odložili in bi se zadeve lotili drugič. Z Rajkom pa sva pritiskala: Zdaj, zdaj in zdaj! Ali nikoli.

Medtem je prišla Paklenica. Ja, Paklenica. Konec novembra. Rogec je že nekaj tednov prej začel pri zajtrku zbirati odvečne zavojčke marmelade in paštete. Pravo zalogo si je nabral. Paklenica pa je prišla, kakor pride vedno: dolgo, zibajoče, s posebnim vonjem in barvami. Kakor dežela iz onkraj sanj... « (Igor Škamperle, Sneg na zlati veji, Založba Devin, Trst 1992).

Čudovito navdušenje nad alpinizmom in nekajletni pristen in neposreden stik z gorami, daleč stran od nedeljskih planincev in hrupnih koč, je prekinil odhod v JLA ob zaključku srednje šole.

»Macesni žarijo v jesenskih barvah in po travah kljubujejo zadnje barve poznega jesenskega cvetja. Veter, ki bo kmalu postal zimsko mrzel kot ves ta pravljični svet, me prijetno pihlja. Hodim po mehki preprogi in hribi žarijo v večernih barvah... MLADA VOJSKA USTAJ! Šele ko podzavestno pristanem na tleh ob svoji železni postelji, se dokončno zbudim v sedanjosti. OSTAV! Medtem ko lezem nazaj v posteljo, že načrtujem, česa se bom najprej lotil. MLADA VOJSKA USTAJ! Tokrat pristane cel vod na tleh kot eden in začne se tekma za čas. Obenem se oblačim, nategujem rjuhe, da bi iz hribov in dolin napravil vodno gladino...« (Beograd, 1981, Pismo Igorju Škamperletu prvi teden ob prihodu v JLA).

Tudi leta v Ljubljani so bila zapisana treningu, intenzivnemu študiju, sobotnim in nedeljskim turam, služenju denarja z višinskimi deli za svoje cilje ter odhodom na skrbno načrtovane odprave v času po glavnih izpitih oziroma po izpolnitvi formalnih pogojev za vpis v višji letnik – pri tem pa sem se enkrat skorajda zakalkuliral.

»Rado nam postreže s presenečenjem. Čepi na vrhu sneženega stolpa. Nikjer ne vidim klina, na katerem sva žimarila. Le cepin, zaboden v sneg. Na njem si je uredil samovarovanje, poleg tega pa mu je zaupal tudi naju. Ni imel druge izbire. Pravi, da ga je bilo strah, ker se je bal, da se vse skupaj pod najino težo izruje. Tolažil se je le z besedami Rogeca, ki je po vrnitvi iz Tjan Šana pripovedoval, kako je na cepinu zadržal prijateljev osemdesetmetrski padec...« (Matevž Lenarčič, Patagonija, smisel in spoznanje, Založba obzorja, Maribor, 1988).

Vrnitev v domači kraj je seveda pomenila tudi začeti se ukvarjati (poleg hribov) tudi z »realnimi življenjskimi težavami«, kot so služba, dom, družina ipd. Za vse to pa potrebuje človek veliko časa. Nenazadnje je potrebno začeti vračati tisto pozornost, ki smo je bili deležni kot otroci…

»Gozdarska koča na Izgori se počasi pogreza v mrak, izba v njej pa postaja prijetno topla. … Z Igorjem sva po srcu gozdarja in vsak na svoj način tudi ljubitelja narave, zato ni čudno, da sta se najini poti prvič srečali že v srednji gozdarski šoli. Iz podobnih vzgibov sva skupaj tudi tukaj v samotnem državnem (nekdaj deželnoknežjem) gozdu Izgora. ...Iz gozdarskega razmišljanja naju predrami prijetno cvrčanje in vonj po pečenih kostanjih. Izba se je napolnila z domačnostjo in toploto, kakršne ni bila koča deležna že vsaj 20 let! Pogovor steče o najinih nekdanjih prijateljih, s katerimi smo skupaj zahajali v te gore. Veliko jih je v gorah za vedno ostalo: najprej Pavel Podgornik in Tamara Likar, Samo Trošt in Luciano Cergol, pa Marko Kogoj, Bojan Počkar, Robi Černilogar in nazadnje Slavc Svetičič, če ostaneva samo pri Primorcih približno najine generacije. Tudi Igor je imel pred kratkim težko nesrečo na smučišču, kjer je imel bližnje srečanje tretje vrste z nekoliko debelejšo bukvijo. Od takrat praktično še ni bil v resnih hribih, zato bo še zlasti zanj jutri pomemben dan. Poizkusila bova prečiti greben Loške stene do Briceljka! Počasi se spraviva na podstrešje v družbo polhov, kjer smo si uredili prostor za spanje...« (Edo Kozorog in Igor Škamperle, Planinski vestnik, 9/2002).

In zakaj ves ta konglomerat utrinkov iz življenja, kot so ga pisale moje gore? Morda zato, ker sem marsikdaj dosegel cilj (ali pravočasno od njega odstopil) zaradi vzroka, ki mu navadno rečemo: »Ta občutek mu je bil prirojen« Iz biologije pa vemo, da so take stvari zelo težko zapisane v kromosomih. Vse bolj sem prepričan, da s to označbo navadno opišemo drobne življenjske modrosti, izkušnje in nauke, ki smo jih pridobili in spravili v podzavest v otroštvu in jih prav tako skozi podzavest pravočasno uporabili v točno določenih okoliščinah. Z mojimi odločitvami v gorah »po občutku« sem bil doslej vedno zadovoljen – pri tem pa so bili zlasti odločilni nauki mojih staršev, pokojnega strica Karla, tovarišice Šavlijeve in morda še Bora. Vse ostalo so bili večinoma treningi in rutina, ki pa te včasih lahko tudi zapeljejo v nepreplezljive previse. Upam, da bo tako tudi v bodoče, pa ne samo v odločitvah na resnih turah (ki jih je vse manj in manj), ampak tudi v odločitvah v odnosu do najbljižjih, na reševalnih akcijah GRS, na delovnem mestu in drugje. Največ občutka pa je potrebno pri usklajevanju vseh teh aktivnosti med seboj – vsakemu obdobju pa je potrebno pustiti svoj čar...

PRVIČ NA KRNU

»Vstani, vstani,« je klical oče. Bilo je jutro. Športni dan. Na Krn!

Zelo sem se veselila. To je bil moj prvi pohod na posoškega očaka.

Oblekla sem se, zložila vse potrebno v nahrbtnik, in z očetom sva se odpravila na avtobusno postajo Most na Soči. Ura je bila sedem. Ni se nas zbralo prav veliko. Planinci smo prišli.

Minilo je nekaj minut nestrpnega čakanja in pripeljal je kombi. Vstopili smo otroci, pridružili so se nam nekateri starši.

Na planini Kuhinja smo izstopili. Toplo smo se oblekli in se odpravili dogodivščinam naproti. Hodili smo dobri dve uri. Ob poti je bilo veliko predmetov, ki so tam iz časa prve svetovne vojne in fantje so morali vse to pregledati.

Zdelo se mi je, da se pot zelo vleče. Pomagali smo si s klepetom. Končno. Koča. Najprej smo se najedli in napili. Uh, bili smo res lačni, še bolj pa žejni! Kako dober je topel čaj!

Koča stoji malo pod vrhom, zato smo se odpravili še naprej. Na vrhu je bil čudovit razgled.

Na poti v dolino sem z nekaterimi prijatelji pohitela in kmalu smo bili daleč pred skupino. Potem pa smo prišli do križišča. Katera pot je prava? Kar tako, na srečo smo jo izbrali. In prav smo krenili. Potem nas je dohitel Lukov tata in nas spremljal.

Alen je izgubil mobilni telefon. Našli smo ga, on pa ni opazil, da ga nima. V dolini smo mu ga vrnili, on pa je ugotovil, da bo bolje, če ga naslednjič pusti doma. Lepo nam je bilo.

Larisa Mugerli, 6.a

OŠ Dušana Muniha Most na Soči

KJE JE NAJLEPŠE

Ko je sonce posijalo,
je vse hribe obsijalo.
Takrat smo na pot šli.

Po stezi smo se vzpenjali,
veselo si prepevali.
Ko tako smo peli,
naenkrat smo prispeli.

Na mehko travo sedli
in malico pojedli –
kar tako, na mah.

Ko smo si oddahnili,
smo znova ugotovili:
najlepše je v gorah.

Špela Jerkič, 6.b
OŠ Dušana Muniha Most na Soči

»HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI IN PIL NJE PRELESTI...«

^{(Oton Župančič)}

RUDI RAUCH, planinski vodnik, navdušen popotnik, dober organizator...

Bela krajina. Najbrž bi težko našli Slovenca, ki ne bi znal našteti vsaj nekaj značilnosti te zanimive pokrajine, ki jo na severu omejujejo Gorjanci, na zahodu Kočevski Rog, na jugovzhodu oziroma jugu pa reka Kolpa. Bele breze, vinogradi, pisanice, zeleni Jurij, Vinica - rojstni kraj Otona Župančiča, značilna bela ljudska noša, Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih, v osnovni šoli smo brali o Petru Klepcu, ki je bil doma ob Kolpi itd. Nekaj mističnega nosijo v sebi razne zgodbe. Tako vsaj sprejema pokrajino nekdo, ki jo pozna bolj iz pripovedovanj in krajših potepanj po njej.

Rudi Rauch mi je sicer takoj v začetku najinega razgovora povedal, da Srednja vas, v kateri se je rodil, leži v kočevskem delu te raznolike pokrajine, ki se najviše povzpne z Mirno goro (1047 m), z ostanki roškega pragozda tik za njo.

Zaradi vojnih razmer so se veliko selili, kar za trinajst let pa pristali v Semiču, kjer je Rudi Belo krajino užil v vsej njeni lepoti.

Kako se spominjaš zgodnjih otroških let?

Komaj sem v šolskem letu 1941/42 začel obiskovati prvi razred osnovne šole, kot zanimivost naj povem, da je bila moja prva učiteljica žena Lada Ambrožiča - Novljana in sta nas oba kmalu seznanila s partizanskim gibanjem, že smo bili mama in štirje otroci za pol leta odpeljani v internacijo v Treviso. Očeta so že pred tem odpeljali na Rab. Po vrnitvi smo se selili iz zidanice v zidanico, ker naša hiša, ki sicer ni bila požgana, ni bila primerna za bivanje. Osnovno šolo sem nato obiskoval v Semiču in s prekinitvami po raznih vaseh. Pisanih črk se tako v osnovni šoli sploh nisem učil. Bela krajina je bila od leta 1943 dalje osvobojeno leta 1997 (Foto: Ž. Rovšček) ozemlje in šola, ki smo jo obiskovali, partizanska. Predvsem pa imam v lepem spominu iz tistega časa pomladi, cvetenje divjih češenj, sliv, breskev ...

Bela krajina je zaradi odmaknjenosti in obrobne lege ohranila veliko folklornih in etnografskih posebnosti. Zato so se ohranila tudi razna praznovanja, v spominu so mi ostale predvsem martinove nedelje, ki smo jih praznovali skupaj s starši.

Takrat verjetno ni bilo poklicnega usmerjanja, kot ga poznamo danes. Od kod odločitev za geodetsko smer?

Potem ko sem prekinil šolanje na novomeški gimnaziji, sem se odločil za gradbeno šolo v Ljubljani, geodetsko smer. To je bil sicer bolj izhod v sili, vendar pa mi kasneje ni bilo žal in sem poklic do konca z veseljem opravljal.

Najstniška leta navadno prekipevajo od energije in mladostne zagnanosti. Kam si jo ti usmeril?

Takratna povojna leta so bila sicer težka, vendar pa smo imeli mladi tudi možnosti združiti delo in zabavo. Vsa srednješolska leta sem med počitnicami predvsem delal doma na kmetiji, šolsko prakso sem kot normirec opravljal v delovnih brigadah, ki pa sem se jih udeležil tudi kot prostovoljec. V srednji šoli v Ljubljani sem tudi pel v mešanem in moškem pevskem zboru. Naš zborovodja je bil Drago Korošec, brat Ladka Korošca. Tudi kasneje smo se pevci še večkrat zbrali skupaj, npr. ob 20., 30. obletnici, in skupaj zapeli.

Belokranjci imajo danes kar nekaj uspešnih planinskih društev in koč, ki jih upravljajo, pa tudi še gradijo nove. Takrat verjetno še niso bili tako organizirani. Kdaj si ti začel »sanjati« o gorah?

Z bratrancem sva po vojni obiskovala Kočevski Rog, Mirno goro, vendar pa me je takrat bolj kot želja po hoji v hribe gnala zvedavost. Po okoliških vzpetinah je namreč obležalo veliko vojnih ostalin, neeksplodiranega orožja...Danes niti pomisliti ne smem, v kakšne nevarnosti smo se spuščali.

Potem pa sem imel srečo in na gimnaziji pri naravoslovnem krožku naletel na profesorja, ki je bil z dušo in telesom hribovec. Tako smo odšli na prvi izlet iz Novega mesta čez Gorjance v Metliko, še isto leto, tudi datum sem si zapomnil, to je 2. avgusta 1952, pa smo »osvojili« Triglav. Letos tako poteka že 50 let, odkar sem prvič stal, kasneje pa še velikokrat, na naši simbolni gori.

Te je pripeljala v Tolmin služba?

Lahko bi tako rekel, vendar je bila prijava na mesto geometra in kasneje načelnika Geodetske uprave v Tolminu pravzaprav že posledica prvega srečanja s to pokrajino. To pa je že druga zgodba, ki sem jo znancem že večkrat povedal.

Verjetno bi bila zanimiva tudi za naše planince, če bi nam jo izdal.

Tako je bilo. Po končani šoli in služenju vojaškega roka sem se najprej zaposlil na Jesenicah. Osem let sem opravljal službo geometra pri železnici, bil sem referent za meritve, vmes je potekala elektrifikacija železnice, bilo je kar zanimivo. Pet let pa sem delal na katastru. Na Jesenicah sem si ustvaril tudi družino. Z ženo Božo, Jeseničanko, sva se spoznala že v srednješolskih letih.

Potem pa je v tretjem razredu osnovne šole, ki jo je obiskovala hčerka, prišla na vrsto obravnava Baške grape. In da bi jo bolj nazorno spoznali, smo se odločili za izlet, ki pa smo ga iz Baške grape podaljšali do Tolmina in si takrat po podatkih iz Jakčeve knjige ogledali tudi Javorco. Žena je bila tako navdušena in z vzdihom: Tu pa bi bilo lepo živeti! zapečatila našo nadaljnjo usodo.

Okolica Jesenic je sicer zelo lepa, sam kraj pa za bivanje seveda ni najbolj privlačen. Zato odločitev, potem ko me je sošolec opozoril na razpisano delovno mesto na Geodetski upravi v Tolminu, ni bila težka. Tako smo se leta 1973 preselili v Tolmin.

Predvsem terensko delo mi je zelo ugajalo, čeprav so se razmere po potresu zelo spremenile, tako da je bilo potrebno veliko delati tudi v pisarni.

In kot prej okolico Jesenic, tako si verjetno prehodil in se razgledal po okolici Tolmina. Kdo ti je delal družbo?

V začetku smo na okoliške hribe zahajali kar sami, naša družina. Kmalu pa sem se spoznal s tolminskimi planinci: Zdenko Kavčič, Narcisom Michelizza, Radkom Šavlijem in drugimi ter se jim pridružil.

Že po prvih vtisih, ki sem jih dobila po svojem prihodu v upravni odbor, pa tudi kasneje ugotavljam, da namenjaš v planinski organizaciji predvsem in poseben pomen izletništvu.

Res je. Od začetka, v upravni odbor društva sem prišel leta 1976, tudi kot predsednik društva v letih 1977 do 1981, pa tudi še sedaj, vedno sem izletništvo smatral kot osnovno dejavnost društva, temu cilju je pravzaprav namenjeno vsako planinsko društvo, vse ostalo mora biti temu podrejeno. Zato sem to dejavnost poskušal odpreti širšim krogom, prilagoditi izlete za razne skupine, udeleževati smo se začeli pohodov na Stol, Porezen, Blegoš... Pomembno pa se mi je zdelo tudi obveščanje in sodelovanje med društvi, kar danes z veseljem ugotavljam, da kar dobro poteka.

Svoje so k temu doprinesli verjetno tudi meddruštveni odbori. Kot prvi predsednik Meddruštvenega odbora Posočja sem se z delom in pomenom le-tega dodobra seznanil.

Vem, da ti kot planinskemu vodniku planinci zelo zaupajo. Predvsem starejši se s tabo na izletih počutijo varne. Kako se nanje pripraviš?

Priprave na izlet navadno vzamejo kar precej časa. Poti najprej preverim po karti, če je le možno, pot pred razpisanim izletom še enkrat prehodim sam, navadno pa vključim še ogled katere izmed znamenitosti. Za to pa je potrebno še malo pobrskati po raznih virih. Celo življenje se učimo.

Zelo dobro se spominjam prvega pohoda na planino Sleme pod Rdečim robom leta 1977. Pohod je postal tradicionalen, do sedaj jih je bilo že 26. Kolikor vem, je bila to tvoja zamisel. Od kod ideja?

V letu 1977 je potekala akcija 85 vrhov za 85. rojstni dan Maršala Tita. Kot eden izmed vrhov je bil izbran tudi Krn. Ker pa Krn ni najbolj primeren za množičen pohod, sem si zamislil, da bi se manjša skupina sicer povzpela na Krn, vodil jo je Zoran Kocić, ostali udeleženci pohoda pa naj bi se srečali na planini Sleme, znani po bitki iz druge svetovne vojne. Pohod je uspel, udeležilo se ga je tudi veliko otrok, vojaki, kasneje je sodeloval tudi takratni sindikat. Kljub velikim spremembam, ki so se medtem zgodile z našo državo, smo pohod obdržali kot eno izmed akcij v mesecu maju, ko praznuje svoj praznik tudi naša občina v spomin na takratne dogodke.

Po tvoji zaslugi smo v zadnjih letih številni planinci spoznali tudi Kras in Istro.

To področje sem tudi sam spoznal razmeroma pozno. Najprej preko sina Tomija, ki ima tam svoje glasbene delavnice, deloma pa iz vodnika Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras. Izleti so tu možni vse leto, razmeroma lahko dostopni, tudi takrat, ko v višje ležečih gorstvih zaradi zimskih razmer niso možni. Predvsem pa me je na teh planjavah očarala bogata flora. V vsakem letnem času se Kras in Istra odeneta v drugačno podobo. Prečudovita je Čičarija, kadar cvetijo narcise, potonke, perunike... V jesenskem času čarobnost pokrajini daje rdeče obarvan ruj. Tudi kraji, kot so Krkavče, Koštabona, Hrastovlje, Socerb itd. so vsak po svoje nekaj edinstvenega.

Kot Belokranjec in človek, ki zna opazovati in uživati v vsaki pokrajini, si verjetno želel pokazati planinskim prijateljem tudi lepote dežele, od koder izhajajo tvoje korenine.

Prvi izlet v Belo krajino sem menda organiziral že leta 1974. Odšli smo na Gorjance, Mirno goro, kasneje pa smo se po deželi hribčkov in gričev z zidanicami sprehodili še večkrat. Nekajkrat so se nam pridružili tudi osnovnošolski otroci, tako da nas je bilo vedno za poln avtobus.

Zadnja leta se udeležujemo pohoda po Župančičevi poti od Dragatuša do Vinice, ki je speljana mimo asfaltirane ceste in vodi sredi zelene in pestre narave, skozi krajinski park Lahinja, mimo cele vrste kulturnozgodovinskih znamenitosti.

Nekaj posebnega je tudi vaša kašča, preurejena v bivališče, ki pa nudi z ohranjeno arhitekturo posebno domačnost...

Kašča v Črešnjevcu je potem, ko smo jo kupili, kar nekaj časa čakala na obnovo in ker sem jo v glavnem obnavljal sam, se je delo kar zavleklo. Na zunaj je ostala nespremenjena, notranjost pa je preurejena v bivalne prostore. Ker imava z ženo v bližini tudi manjši vinograd, ki ga je potrebno obdelovati, sva v teh krajih kar pogosta obiskovalca.

Zadnja leta je po številu in udeležbi na izletih vse zasenčila planinska skupina upokojencev. Kako se je začelo?

Leta 1998 je takratni predsednik Društva upokojencev Tolmin Franc Kravanja, ki je imel posluh za take stvari, v razgovoru omenil, da bi lahko upokojence, ki so še dovolj vitalni, še posebej animirali za gibanje v naravi. Nekako spontano smo nato prišli na idejo, da bi skupaj s Planinskim društvom Tolmin pripravili program in razpisali izlete oziroma pohode posebej za upokojence. To je bil pravzaprav poskus in nihče ni vedel, če bomo tudi uspeli.

Danes deluje skupina že pet let. Posebej vesel sem, ker nam je s to obliko dejavnosti uspelo razgibati tudi podeželje. V svoje vrste smo vključili upokojence iz Baške grape in Planote, do Slapa ob Idrijci. Izletov se udeležuje po več kot 50 udeležencev. Pri vodenju pa je zelo dobrodošla pomoč Vlada Šorlija.

Nekaj izletov je standardnih, tako se npr. vsako leto udeležujemo 8. februarja pohoda po poteh kulturne dediščine, vsako jesen se naužijemo lepot Krasa, vedno znova pa odkrivamo nove kotičke te naše majhne, a tako raznolike dežele.

Čeprav razpet med Tolminom oziroma Žabčami, Belo krajino in Prekmurjem, kjer prebiva sin Tomi z družino, pa še najdeš čas za še eno dejavnost - poješ in hkrati si tudi predsednik Mešanega pevskega zbora društva upokojencev Tolmin?

V pevskem zboru pojem od leta 1995. Najprej sem na vaje vozil samo ženo, potem pa sem se jim še sam pridružil. Smo kar aktivni, dvakrat na teden imamo vaje, sodelujemo na raznih prireditvah in revijah, kot predsednik zbora pa poskrbim tudi za družabnost in kakšen izlet. Rad pojem, čeprav mislim, da je sin Tomi svojo glasbeno nadarjenost podedoval bolj po ženini strani.

Včasih so dnevi in tedni res prekratki, da bi postoril vse, kar načrtujem, zaenkrat pa mi to še kar uspeva.

Spomnim se tvojih poročanj z raznih sej Planinske zveze Slovenije pred leti.

V preteklosti sem bil kar nekaj let član upravnega odbora PZS, nekaj časa predsednik komisije za lastninska vprašanja, v kateri smo zastavili koncept za nadaljnjedelo, dva mandata pa sem na planinsko organizacijo zastopal tudi v svetu Triglavskega narodne- ga parka. Danes z delom v organih Planinske zveze nisem več obremenjen, zato pa se toliko bolj posvečam drugim stvarem, ki me veselijo.

Rudi na proslavi stoletnice Soške podružnice
levo Karmen Leban, desno slavnostni
govornik Dušan Jelinčič(Foto: Ž.R.)

^{. . .}

Ko sem se v mislih pripravljala na ta razgovor, sem takoj naletela na problem, kako bom Rudija ogovarjala. Kljub temu da me je že večkrat opomnil, naj ga ne vikam, mi to ni šlo od rok. Zato sem pripravila vprašanja, v katerih ga vikam. Pa se je v začetku malo zatikalo in ko me je Rudi opomnil, da je že čas, da bi spremenila to svojo navado, sva pogovor nadaljevala tako, kot vam ga predstavljam.

Cvetka Jug

POZOR – PADALCI!

(Ob 90 – letnici Gorske reševalne službe Slovenije)

V poletnih počitnicah vsako leto odidem v planine, kjer pasem krave. Nebo nad tolminskimi planinami pa je tedaj polno padalcev. Zelo rad opazujem raznobarvne pikice, ki lebdijo na nebu in jih raznaša na različne strani.

Tako je bilo tudi tistega lepega sončnega avgustovskega dne, ko sem pasel na planini Mederje. Bili smo ravno pri kosilu, ko je naš pes začel nenavadno lajati. Hitro smo skočili pokonci in odšli gledat, kaj se dogaja.

»Joj! Padalec, nenavadno hitro se približuje planini!« Že smo mislili, da bo pristal na bližnjem drevesu, a ga je veter dvignil visoko v zrak. Nekaj časa smo še opazovali padalce. Lepo so jadrali nad Mrzlim vrhom; naštel sem jih kakih dvanajst.

Tedaj se je zgodila nesreča. »Poglej! Padalec je padel in pristal na drevesu!« Res, padalec je visel na drevesu. Opazovali smo ga z daljnogledom in poklicali Gorsko reševalno službo. Takrat je še enega izmed padalcev zaneslo na drevo. Eden izmed pastirjev je takoj odhitel na kraj nesreče pogledat, kaj se dogaja.

Reševalci so hitro ukrepali, saj so bili že čez eno uro ob ponesrečencih. Na srečo se padalcema ni pripetilo nič hudega. Le na drevesu sta obvisela in čakala na pomoč. Reševalci so ju sneli z drevesa in ju odpeljali v dolino.

Sreča, da imamo mobilne telefone in telefonsko številko 112, kamor lahko pokličemo, če se pripeti kakšna nesreča. In sreča, da tam čakajo ljudje, ki so v vsakem trenutku pripravljeni pomagati v najrazličnejših okoliščinah

Rok Kurinčič

OŠ Franceta Bevka Tolmin

^{. . .}

Vse pogostejše nesreče v gorah na začetku preteklega stoletja so terjale zanesljivo reševalno službo. 16. junija 1912 je zdravnik Josip Tičar, načelnik Kranjskogorske podružnice Slovenskega planinskega društva, sklical sejo odbora v Kranjski Gori. Na seji je bil sprejet predlog, da se v Kranjski Gori ustanovi reševalna postaja. Kot člani so pristopili številni gorski vodniki in gorniki iz Mojstrane, z Dovjega, iz Podkorena in Rateč. Prihajajoča prva svetovna vojna je le začasno zadržala gornike pri izpolnjevanju njihovega humanega poslanstva, po njej pa je Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva v sezoni 1922/23 ustanovil Centralni reševalni odsek, ki je že kmalu dobil pravilnik o organizaciji reševalnih odsekov in reševalnih postaj SPD. Letos mineva devetdeset let od ustanovitve te humanitarne organizacije na slovenskih tleh. (op. ur.)

TOLMINSKA

Jutranje rose te zbude,
pa se zagledaš v prelepe
tolminske gore.

Palico vzameš v roke
in že se vzpenjaš,
kamor te nese srce.

Okrog tebe tišina …
Nad tabo modrina …
Pod tabo zelena tolminska kotlina …

Aleš Hvala

OŠ Dušana Muniha Most na Soči

»Pogumno srce, urne noge naj te vodijo v gore«

NA PLANINO RAZOR

Gore imam dobesedno pred nosom. Vogel, Mrzli vrh, Vodil vrh, Tolminski Triglav, planina Razor in Škrbina so mi kot na dlani. Pa vendar se nikoli ne odpravim v gore. Tja vleče samo očija, navdušenega botanika. Tako smo se nekega lepega junijskega dne že navsezgodaj in kar brez malice odpravili na planino Razor. Nono, oči, mami in jaz smo sedli v avtomobil in se po ozki ovinkasti cesti, polni prepadov in grap, odpeljali v Tolminske Ravne. Izstopili smo iz avta in se naužili svežega gorskega zraku. Toda nismo se dolgo ustavljali. Pot nas je vodila po kolovozu do križpotja. Zgornja pot se je strmo dvigala k Tolminskemu Migovcu. Spodnja pa se je položno vila na planino Razor, a ne za dolgo. Kmalu se je začela ožiti in peljati vse bolj navkreber. Nono, naš vodič, nas je popeljal v gozd, pokrit z listnato preprogo. Z vej, bukovih, javorjevih in jelkinih dreves, je iz neštetih grl donela ptičja pesem. Vse bi bilo lepo in prav, če le ne bi bilo take strmine. Sopla sem in se znojila, moje noge so postajale vse težje in težje. Končno je bilo gozda konec, strmina pa je bila le še hujša. Zagledali smo gorske travnike in ruševje. Zdaj se je oglasil moj oči: »Uau! Poglej, Nina, to je svišč, tamle so pa kukavičnice.« Oči je zalomastil čez ruševje k skalnati steni. Zaklical je: »Pridite sem! A veste, kako se reče tej rožici?« Seveda nismo vedeli, da je bil tisto avrikelj. Videli smo še mnogo planinskih cvetlic, zlatice, pogačice, masnice, ki so prepredale zeleno travnato odeje, ter planjave rododendrona med ruševjem, ki se je pripravljal na cvetenje. Loteval se me je obup. Komaj sem še hodila in sonce je močno pripekalo. Bližje kot smo bili planini, bolj se je oddaljevala. Zdela se mi je nedosegljiva. Že sem pripravljala scenarij za to, kako se bom zjokala in milo prosila, da se vendar vrnemo domov. In zagledala sem kočo na planini. V meni je posijal žarek upanja. Morda pa le prilezem do koče. Napela sem vse mišice, se še z zadnjimi močmi borila s strmino in … Skoraj po vseh štirih sem le prišla na cilj. Srce mi je razbijalo od napora in zdelo se mi je, da ga slišijo tja do južnega tečaja. A bilo mi je vseeno. Samo da sem prišla na planino Razor. V vsem tistem navalu sreče pa se je oglasil želodec. V koči smo naročili palačinke, ki sem jih hlastno pogoltnila. Tedaj sem se spomnila, da bo moral nekdo s planine nazaj v dolino. Popadla me je groza in najraje bi za celo življenje ostala na planini, da mi le ne bi bilo treba hoditi še navzdol. Moje skrbi so bile odveč. Ne, niso me prišli iskat s helikopterjem, pač pa so noge kar same šle po strmini navzdol. Ko smo prišli domov, sem se kot hlod zvalila v posteljo in se nisem prebudila do jutra.

Sklenili smo, da se v gore vrnemo še to poletje, če se le da.

Nina Kordiš, 6. a

OŠ Franceta Bevka Tomin

NA VRH TRIGLAVA

Nekega ranega jutra, ko sonce še ni pokukalo izza gora, sem se zazrl v daljavo. V mojih mislih se je porodila misel. Danes grem na Triglav. V sebi sem začutil veselje in hkrati dvom. Kaj če sem si naložil pretežko nalogo? Navsezadnje je to najvišja gora v Sloveniji in s svojimi tremi glavami vzbuja strah in spoštovanje.

Kot bi mignil smo že stali ob vznožju gore, na katero smo Slovenci zelo ponosni. S težkim nahrbtnikom sem zakorakal novim dogodivščinam naproti. Čez čas sem ugotovil, da je hoja po skalah in lišajih prav sproščujoča. V meni je počasi zrasla močna volja, zastavil sem si cilj, ki je edini pravi za planince, doseči vrh. Vse okrog mene je bilo tako sveže. Občutki so se mešali, počutil sem se božansko. Zrak je bil čist in zbirale so se meglice. Nebo je bilo sinje modro in vrhovi so se že iskrili v soncu. Pljuča so hlastala za zrakom, kot po svežem pečenem kruhu. Mimogrede je priletel mimo kakšen metulj. Po urah hoje in meditacije z naravo smo končno zagledali vrh. Zdel se mi je zelo blizu, a pot se je vlekla in vlekla. Končno smo prispeli do težko pričakovanega cilja. Zavriskal sem od veselja, ko sem se dotaknil Aljaževega stolpa. Obrnil sem se in v glavi sem začutil omotico. Počutil sem se prerojenega.

Razgled, ki se je razprostiral pod menoj, je bil tako nepopisno lep, da mi je ostal v srcu za vse življenje. Če imaš pogumno srce in urne noge, lahko vedno dosežeš svoj cilj – vrh.

Matej Gabrijelčič, 8. d

OŠ Franceta Bevka Tolmin

LAJNAR

Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest. Drugače povedano, šele človekova zavest ožari goro z lepoto.

Po naključju sem se z družino znašel na Soriški planini. Ravno takrat je na Sorici prebivala skupina otrok, ki so bili v šoli v naravi. Med sabo smo dokaj hitro sklenili prijateljstvo. Bili so zelo zabavni in prav vsi, od prvega do zadnjega, so imeli radi gore. Zaradi tega me je bilo malo sram, saj gora nisem imel rad. Tisti dan so imeli v načrtu pohod na Lajnar. Tudi mene so povabili. Privolil sem. Mama mi je v nahrbtnik, ki sem si ga sposodil v koči, dala vse potrebno. Ko smo se zbrali, smo odkorakali proti vrhu. Po dolgi in naporni poti smo prispeli na cilj. Toda splačalo se je. Bilo je lepo, kaj lepo, čudovito. Prekrasen razgled na dolino, sosednje gore in sneg, ki se je bleščal v soncu. Tih, hladen vetrič mi je kuštral lase. Ta dan je spremenil moje mišljenje in odnos do gora. Sedaj gore opisujem v najlepši luči. V gore se umaknemo, da se sprostimo in zaužijemo čist gorski zrak, ki zamenja s plini nasičen in nezdrav mestni zrak.

Izrek pravi: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.«

Čeprav se v gorah dogaja veliko smrtnih nesreč, ni kriva gora, ampak največkrat človek sam.

Uroš Ristić, 8.d

OŠ Franceta Bevka Tolmin

. . .

Uredništvo se prisrčno zahvaljuje za trud pri pisanju prispevkov vsem mladim piscem na osnovnih šolah v Tolminu in na Mostu na Soči. Zahvala gre tudi njihovim mentoricam: Mirjam Humar, Nevenki Janež, Senki Krapež in Danici Taljat. Odziv je presegel vsa pričakovanja in nam tokrat že zmanjkuje prostora, zato bomo prispevke objavljali še v naslednjih številkah Krplja.

Natisni E-naslov

Krpelj 5 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Written on 09 November 2005 .

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 5-2002

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 600 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, julij 2002

K A Z A L O

• IZ KRPLJEVEGA NAHRBTNIKA

• LETO 2002 – MEDNARODNO LETO GORA

• KAJ SO REKLI NA LETNEM OBČNEM ZBORU

• Narcis Michelizza: O ČOLNU NA BREGU ALI KAKO SMO SNOVALI NAŠE PLANINSKO GLASILO

• Hinko Uršič: GLASILU NA POT

• Jože Medvešček: SOSEDJE IZ BENEČIJE

• 30 LET JAMARSKE SEKCIJE PD TOLMIN

• Žarko Rovšček: KDO JE DR. JOŽE BEVK?

• (ob 30-letnici Jamarske sekcije PD Tolmin)

• Ada Klinkon: POMLADNI SNEG

• Žarko Rovšček: NA ŽRD (Poti in stranpoti)

• Pavle Šegula: NA GORE LE DOBRO OBLEČENI, OBUTI IN OPREMLJENI

Zaradi pomembnih dogodkov, ki so se zvrstili v času od izdaje zadnje številke, nekateri pa so še v teku, lahko rečemo, da smo vam, spoštovani bralci, tokrat postregli kar s pestro vsebino. V prvih dneh meseca marca smo se člani PD Tolmin zbrali na rednem letnem občnem zboru. Zato mu, ob sodelovanju poročevalcev, namenjamo nekaj prostora; ker je od takrat minilo že precej časa, povzemamo le važnejše misli in poudarke.

Ideja o izdajanju društvenega glasila je stara že veliko let. V sedemdesetih letih se je začela osnovati skupina ljudi, ki na poslanstvo planinskega društva niso gledali zgolj s športno – rekreativnega vidika. Začutili so potrebo, da bi objavljali pomembnejše društvene informacije, soočali različna mnenja, poročali o svojem delu, objavljali literarne izdelke itd. Žal, čas in splet dogodkov uresničitvi te ideje nista bila naklonjena. V predalu takratnega predsednika PD Tolmin Narcisa Michelizze pa se je vendarle nabralo nekaj prispevkov, ki so vrsto let »potrpežljivo« čakali boljših časov in danes predstavljajo dokumente tedanje dobe. Michelizzo je vzpodbudilo naše delo, zato se je odzval s svojim komentarjem. Upajmo, da bo še kdaj prijel za pero. Poleg njegovega bomo v naslednjih številkah Krplja objavili še nekatere ohranjene prispevke drugih takratnih sodelavcev. To smo jim dolžni v zahvalo za njihova prizadevanja, ki takrat žal niso obrodila sadov. Ponovno se torej potrjuje resnica, da človekova pisana beseda premaga čas, saj tisto, kar je nekdo zapisal, ostane za vedno. Tako se ohranja tudi rdeča nit našega delovanja skozi več kot stoletno zgodovino društva. Zatorej, dragi planinski prijatelji, tisti, ki menite, da imate vsem nam kaj povedati, o svojem nekdanjem delu in izkušnjah ali o današnjih dogodkih - pišite! Po možnosti v naš Krpelj.

Člani Jamarskega odseka PD Tolmin slavijo letos 30-letnico svojega dela. Tudi Krpelj, ki nosi ime pionirja speleoloških raziskav v Posočju, se pridružuje njihovemu prazniku.

In ne pozabimo! Celotno letošnje dogajanje poteka v znamenju Mednarodnega leta gora. Naj bo tudi naše glasilo prispevek k utrjevanju planinske zavesti!

-žr -

Trajnostni razvoj gorskih območij za ohranjanje in izboljševanje splošne kvalitete našega življenja postaja vse bolj pomembna prvina. V gorskih območjih živi 10 odstotkov prebivalcev zemlje, približno 40 odstotkov pa jih prebiva v nižje ležečih rečnih dolinah. Gorski svet je bogat vir pitne vode, obnovljive energije in rudnin, lesnega bogastva in kmetijskih pridelkov. Gorski svet je pribežališče številnih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ki postajajo že redkost in predstavljajo edinstvene primere prilagoditve na težke naravne razmere. V njem so se ohranila starodavna jedra bogate kulturne, jezikovne in narodnostne dediščine domačega prebivalstva. Z vsemi temi značilnostmi se, kljub manjši površini, a zato toliko bolj zgoščeno in pestro, ponaša tudi slovenski gorski svet.

Pri nas se na kratkih razdaljah izmenjavajo utesnjene soteske in vodnate grape, strma in z gozdom poraščena pobočja, kraške planote z značilnimi morfološkimi pojavi, globoko v relief vrezane ledeniške doline, strmi vrhovi, sodobnemu načinu življenja kljubujoče planšarije, a tudi področja, ki jih je človekova delovna roka žal že opustila. Alpski svet Slovenije (alpska visokogorja, alpska hribovja in alpske ravnine) skupaj predstavlja 42 odstotkov površine Slovenije. Na tem območju, ki je že od pradavnine bivališče ljudi, je 37 odstotkov vseh naselij v Sloveniji, ki štejejo kar 47 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije. Naši predniki so se uspešno prilagajali in kljubovali težkim naravnim razmeram. Naselili so se predvsem tam, kjer so imele doline bolj ravna dna, in izkoristili prisojna pobočja, še posebno bolj položne police. Neusmiljenim podnebnim dejavnikom, ki so nemalokrat omejevali možnosti gospodarske izrabe tal, so kljubovali z dolgoletnimi izkušnjami bivanja v takih razmerah. Pri naseljevanju in gospodarjenju z gorskim prostorom je bil odločujoč dejavnik tudi nagib površin. Njegovo povprečje znaša v slovenskem alpskem svetu 18,4º.

Prvotni odvisnosti naših ljudi od živinoreje se je kmalu pridružilo tudi izkoriščanje gozdov. Vse bolj je naraščal pomen obrti in trgovine. S fužinarstvom so bili položeni temelji razvoja industrije. Industrializacija je istočasno povzročila, da se danes višje ležeča, prometno slabo povezana in samotna območja nezadržno praznijo, prebivalstvo v njih pa stara. Zmanjševanje deleža aktivnega prebivalstva, ki je edino sposobno stalno izrabljati površine za kmetijsko dejavnost, povzroča že vidne in nepovratne spremembe kulturne krajine. Znotraj gorskih območij narašča poseljenost le še v večjih naseljih na ravninah in v dolinah.

Mednarodno leto gora je vzpodbuda za številne dogodke v svetu, ki naj bi nas opominjali na temeljne cilje in pomen trajnostnega razvoja gorskega sveta. Na seznamu držav, ki so ustanovile nacionalne komiteje za izvajanje aktivnosti, je skupaj s Slovenijo kar 72 predstavnic. Vključene so znanstvene ustanove, vladne in nevladne organizacije, posamezniki. Veliko jih je, ki so ta celoletni splet dogodkov sprejeli kot poslanstvo, kot povod za mobilizacijo znanja in človeških virov.

Slovenija, kot gorata in mednarodno uveljavljena gorniška dežela, se je sorazmerno pozno pridružila temu gibanju svetovnih razsežnosti. Oblikovan je bil nacionalni komite, v katerem so poleg predstavnikov ministrstev tudi zastopniki raziskovalnih ustanov in nevladnih organizacij. Celoletna prizadevanja so razdeljena na tri vsebinske sklope: promotivne aktivnosti, raziskovalno dejavnost in različne prireditve. Med promotivne aktivnosti spadajo predvsem izdaje priložnostnih publikacij, priložnostne znamke in obveščanje preko spletne strani. Raziskovalna dejavnost naj bi postavila smernice za stabilen in človeku prijazen trajnostni razvoj slovenskega alpskega prostora. Na seznamu prireditev pa so: festival gorskega filma, različne likovne in tematske razstave. Omenjene akcije so samo okostje, na katerega se bodo navezale številne akcije na regionalnih in občinskih ravneh.

Pobude ob Mednarodnem letu gora 2002 so še posebej številne znotraj nevladnih organizacij. Med njimi je tudi Planinska zveza Slovenije, ki se kot članica pridružuje programu svoje mednarodne krovne organizacije, Svetovne zveze planinskih in alpinističnih združenj (UIAA).

-žr-

Predsednica Planinskega društva:

• zaustavili smo trend padanja članstva. V letu 2001 je PD Tolmin štelo 686 članov, od tega 331 mladih;

• izdali smo dve številki društvenega glasila Krpelj na skupno 80 straneh;

• PD Tolmin ima 15 registriranih vodnikov;

• sodelovanje s sosednjimi društvi je utečeno, prav tako tudi stiki s planinci iz Benečije;

• država nima nikakršnega posluha za prostovoljno delo, kljub temu da naša gospodarska dejavnost poteka v veliko težjih pogojih kot sorodna v dolini;

• brez prostovoljnega dela društvo ne more preživeti.

Vodja Gospodarskega odseka:

• koča na planini Razor je bila odprta od 22.6. do 24. 9., v predsezoni odprta 20, v posezoni 14 dni, obisk 10330 gostov, prenočitev 1280, kar je 10% več kot v letu 2001 (od tega 120 tujcev);

• pretekla sezona je bila kljub nekaterim težavam uspešna, za kar gre zasluga predvsem osebju koče;

• povečana je bila zmogljivost fotoelektrične naprave – skupna instalirana moč sedaj znaša 2000 AH in s tem je zagotovljena stalna in zadostna oskrba koče z električno energijo;

• opravljenih je bilo več investicijsko-vzdrževalnih del na koči, zavetišču na prevalu Globoko in v društvenih prostorih;

• delovne akcije: popravilo dovozne poti na pl. Razor (18 udel.), popravilo od potresa poškodovane poti čez Prehodce (9 udel.), žaganje in spravilo drvi. Opravljenih je bilo skupno 430 delovnih ur;

• 9 članski gospodarski odbor se je sestal na 4 sejah;

• inšpekcijski pregled v koči (zdravstveni, tržni, okoljevarstveni) ni odkril bistvenih pomanjkljivosti;

• čaka nas vrsta delovnih nalog: obnova koče, popravila dovozne ceste, čiščenje zaraščenih planinskih poti z markiranjem in obnovo smerokazov.

Vodja Mladinskega odseka:

O delu na predšolski stopnji:

V kombinaciji s športno značko Zlati sonček je bilo organiziranih 54 izletov s sodelovanjem 100 cicibanov iz Tolmina, Volč, Mosta na Soči, Podmelca, Šentviške gore in Dolenje Trebuše. Skupno se je izletov udeležilo 732 otrok ali 14 na posamezni izlet. Udeležili so se tudi 18. tradicionalnega srečanja cicibanov planincev v Bovcu. Odsek je organiziral predstavitev športnih plezalcev, gorskih reševalcev, predavanje z diapozitivi in ogled Zadlaške (Dantejeve) jame.

80 otrok je prejelo našitek CICIBAN PLANINEC (za 5 izletov), 38 otrok priponko (za 8 izletov) in 29 otrok pesmarico (za 12 izletov). 25 mladih planincev si je z udeležbo na več kot 15 izletih prislužilo dnevnik in prejelo pohvalo PD Tolmin.

O delu na osnovni šoli:

V akcijo MLADI PLANINEC je bilo vključenih 180 učencev na osnovnih šolah v Tolminu, Volčah in Mostu na Soči. Skupno so izvedli 29 izletov z 955 udeleženci (povprečno 32 na posamezni izlet). Ob koncu šolskega leta so se učenci 1. in 2. razreda udeležili planinskega vikenda na planini Kuhinja, učenci 3. razreda pa planinske šole na Loki pod Raduho.

Veliko učencev je izpolnilo pogoje za prejem bronastega, srebrnega in zlatega planinskega znaka. Odsek je vključen tudi v novoustanovljen pokrajinski odbor mladinskih odsekov, v okviru katerega sta bili izvedeni že dve srečanji mladih planincev.

Delo mladinskega odseka podpirajo: starši, matično planinsko društvo, Zavod za šport občine Tolmin in Mladinska komisija PZS.

Vodja Odseka za izletništvo

Največ izletov oz. pohodov je vodil in organiziral Rudi Rauch s pomočjo Vlada Šorlija. Ti izleti, v sodelovanju z Društvom upokojencev občine Tolmin, so bili po udeležbi tudi najbolj množični.

društvenih izletov v lanskem letu so bili: Slavica Boljat (SB), Milena Brešan (MB), Darij Kenda (DK), Janko Koren (JK), Vinko Pagon (VP), Rudi Rauch (RR), Žarko Rovšček (ŽR), Vlado Šorli (VŠ) in Mara Vidic (MV).

Naj o opravljenem delu v letu 2001 spregovori statistika:

Vodja Jamarske sekcije:

• Ob lanskoletni, medijsko in sponzorsko močno podprti, jamarski akciji v brezno Čehi 2 na rombonskih podih je potrebno poudariti, da je že leta 1988 prav na tem območju prišel član našega odseka globlje od 1000 m. Leta 1992 smo dosegli globino 1250 m v breznu Čehi 2. Oba ta dosežka sta bila opravljena v veliko bolj skromnih razmerah in z manj medijskega blišča, spadata pa med vrhunske rezultate.

• Opravljenih je bilo 40 akcij. Izkazali so se mlajši jamarji, ki so v breznu pri Madoni odkrili 2 km rovov in preko 500 m globine. Na novo so registrirali 5 jam. Na področju Migovca so opravili več terenskih ogledov in locirali 3 nove jamske vhode.

• Skupaj z angleškimi jamarji je bila na Migovcu v jami Vrtnarija (globina 500 m) odkrita 300 m dolga Galerija prijateljstva.

• Intenzivne so bile tudi raziskave v Mali Boki. Jamarji so dosegli dolžino 4810 m in višino 602 m. Raziskovanje se opravlja od spodaj navzgor, kar pomeni poleg razgibanosti tudi težave z jamsko vodo in naporno plezanje kaminov. Do konca jame je kar 8 ur hoje in plezanja. Po višinski razliki med spodnjim vhodom in možnim izhodom na kaninskih podih je svetovni rekord realno pričakovan.

• Jamarska reševalna služba (Reševalni center Tolmin) je sodelovala na kar 30 usposabljanjih in 5 reševanjih.

• Ob 30-letnem jubileju jamarske sekcije je bila organizirana ekspedicija v najglobljo italijansko jamo, v brezno Corchia. Dva člana sta obiskala jame na otoku Krku in se udeležila raziskovanja v Hankejevem kanalu (Škocjanske jame).

• V izobraževalnem programu so 3 tečajniki opravili izpite za mlajšega jamarja. Uspešno je bilo tudi vodenje osnovnošolcev in otrok iz vrtcev v Dantejevo jamo in Smoganico.

Vodja Soškega alpinističnega odseka (SAO):

• Odsek je v preteklem letu pridobil dva nova alpinista in enega inštruktorja.

• Jesenske alpinistične šole (18 predavanj, 3 vaje v plezalnem vrtcu) se je udeležilo 25 tečajnikov.

• Uspešno je bil organiziran veleslalom z Rušnatega vrha.

• Član SAO Peter Mežnar se je udeležil osrednje odprave PZS na Ogre v osrednjem Karakorumu. Dosegli so višino 5800 m in zaradi slabih razmer prekinili delo na gori.

• Boštjan Sovdat se je skupaj s Sebastjanom Domenihom iz AO Bovec povzpel na 7010 m visok Khan Tengri (Tian Shan), ostali člani odprave – Peter Poljanec, Renato Leban, David Kapitan, Borut Golja in Brane Zelenjak - pa so dosegli vrh šesttisočaka Pik Čapajeva, s katerega je Poljanec opravil prvenstveni spust s smučarsko desko.

• Člani so v preteklem letu opravili več težkih ponovitev v zaledenelih slapovih, več prostih ponovitev težjih klasičnih smeri, zahtevno zimsko prvenstveno smer v Vrhu Ribežnov in eno redkih zimskih ponovitev Direktne smeri v Špiku.

Vodja Športno plezalnega – odseka:

• Po dvoletnem premoru je odsek spet oživil delo z mladimi.

• Peter Mrak je redno treniral in se udeleževal tekem na državni ravni, na katerih se je uvrščal od 15. - 20. mesta.

• Člani so plezali v bližnjih plezališčih, v slovenskem primorju in v Istri. Dva člana sta se odpravila plezat na Sardinijo.

Načelnik Postaje Gorske reševalne službe v Tolminu

Postaja ima v letu 2002 registriranih 52 članov, od tega 9 pripravnikov. Usmerjenost: 5 aktivnih inštruktorjev, 2 zdravnika, 4 reševalci – letalci, 2 vodnika reševalnih psov, 2 minerja snežnih plazov.

Predstavniki postaje so sodelovali na ravni države pri delu podkomisij GRS: za vzgojo in tehniko reševanja, za zveze, za reševanje izpod plazov ter za informatiko in analitiko.

Reševanja v letu 2001: 25 intervencij (1 poizvedovalna, 5 iskalnih in 19 reševalnih akcij). Skupno so v teh akcijah reševali ali iskali 26 oseb. Največ, osem akcij v preteklem letu je bilo na račun nesreč jadralnih padalcev. Sodelovali so tudi v reševanjih na območjih drugih postaj.

Na akcijah je sodelovalo 46 članov, ki so opravili 1036 ur reševalnega dela.

Usposabljanje: namenili so mu kar 1106 ur. Ob udeležbi na tečajih, ki jih organizira Gorska reševalna služba Slovenije (lavinski, letalski tečaj itd.), so opravili 260 ur.

V preventivno delo spadajo: predavanja za planince, učence, alpiniste, organiziranje in vodenje planinskih taborov, spremljanje pohodov in dežurstva na organiziranih prireditvah itd. Opravili so 2963 ur.

Stalno dežurstvo skupine treh reševalcev v poletni sezoni (od 1. junija do 31. septembra): 8784 ur.

Ostale aktivnosti: Preostali čas so namenili organizacijskemu delu (784 ur), obnovi koče GRS na planini Razor (80 ur), udeležbi na tekmovanjih GRS in družabni dejavnosti.

Vodja računovodstva

Društvo je v letu 2001 imelo 25.792.446 SIT skupnih prihodkov. Njihova struktura je bila naslednja: prihodki iz proračuna (16%), članarine (3,8%), prodaje (30%) in drugi prihodki (45,7%).

Stroškov je bilo skupno 24.732.708 SIT. Največji delež (54,6%) je pripadal stroškom storitev, sledili so jim materialni stroški (21,7%), amortizacija (12,5%), stroški dela (6,7%), drugi stroški (2,7%) in stroški različnih dajatev (1,6 %).

Na koncu vedno nastopi trenutek resnice. Razlika med prihodki in stroški je znašala 1.059.738 SIT.

Za zaključek

Povzetki iz poročil ne povedo vsega o vsakdanjih društvenih problemih, niti ne o prizadevnosti posameznih, bolj izpostavljenih članov oziroma upravnega odbora, s predsednico na čelu. Slej ko prej velja njena uvodna ugotovitev, da planinsko društvo lahko preživi edino na trdnih temeljih prostovoljnega dela. Tako je bilo v naši organizaciji več kot sto let in bo tudi v prihodnje. Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k trdnosti naše zgradbe!

. . .

Veseli me, da smo tolminski planinci sprejeli Krpelj za svoje glasilo. Urednik ga je v uvodniku k prvi številki lepo ponazoril s čolnom, ki ga je treba le odriniti od brega in začeti veslati… Pa je tako res? Poskušajmo!

Med vrstniki smo že dalj časa čutili potrebo, da bi imeli nekaj svojega, nekaj, okrog česar bi se zbirali, uveljavljali svoja mnenja, pokazali skrite veščine posameznikov ali kar tako, samo da bi bili v prijetni družbi; nekako tako, kot imajo taborniki svoj ogenj, ob katerem se duhovno bogatijo, ali pevci, ki v zboru zapojejo in se tako potrjujejo. In kaj naj si omislimo mi, da bi bili na to ponosni in bi nam drugi nemara celo zavidali! Pa ne samo zaradi nečimrnosti, ki je nekaj v vsakem od nas, temveč preprosto zaradi temeljne potrebe po uveljavitvi lastne samobitnosti, da bi bili prepoznavni ne samo po tolminski upornosti, temveč tudi kako drugače.

Za idejo o društvenem čolnu ni bilo treba nikogar prepričevati, saj smo bili vsi prvi med enakimi; vsi smo vedeli, kakšen naj bi bil, da bi ustrezal zastavljenemu cilju: skromen, a dovolj velik, da bi zadoščal našim potrebam, in dovolj majhen, da bi ga bili na deroči Soči sposobni obvladovati, vedno na razpolago vsem ljubiteljem narave, predvsem pa bi moral biti lep in zanimiv, oblikovan po vseh merilih estetike. Z njim bi odkrivali lepote skritih kotičkov, ob njem bi se kresala mnenja posameznikov, bil bi naš spiritus agens, ob katerem bi se zbirali, spominjali in veselili…

Z zanosom smo ustanovili delovni odbor, ki naj bi proučil, kakšna naj bo njegova podoba, kakšno gradivo bomo potrebovali za njegovo izdelavo, kje ga bomo gradili in kdo vse bo pri tem sodeloval; predvsem pa nas je zanimalo, koliko nas bo to stalo in kako bomo stroške pokrili. Ničesar nas ni več zadržalo; kar sami smo odbrali nekaj primernega gradiva za gredelj, za rebra in oplate so se ponudili posamezniki, krmilo je pripravil najstarejši član. Manjše podrobnosti nas niso skrbele, saj smo bili skupina, ki bi goro premaknila in ne samo čolna splavila v Sočo. Kmalu je bilo vse pripravljeno za prvo poskusno splavitev; nekateri so pričakovali že slavnostni trenutek, ko naj bi bil vloženi trud stotero poplačan.

A glej ga, zlomka! Nenadna pomladna nevihta je skalila naše navdušenje, da bi končali začeto delo. Slavje smo morali za nekaj časa odložiti. In ker nevšečnosti nikoli ne pridejo same, ampak vselej pripeljejo še svoje mladiče, je čoln začel samevati. Grozilo je, da bo propadel. Vsi so se mu odrekli, nihče od prvotnih navdušencev ni hotel vedeti zanj…

Od tedaj je minilo že mnogo let, v strugi smaragdnozelene reke se je nabralo veliko proda; sin, tedaj še nerojen, je zrasel v postavnega fanta, nedokončani čoln, pozabljen od vseh, pa je kljuboval času vse do današnjih dni… Neprecenljiva škoda bi bila, če tega žlahtnega gradiva ne bi uporabili za podobno, morda celo za večje in lepše plovilo. Zapeklo me je ob vsakokratnem pogledu nanj, zato je bilo nujno vsaj nekaj storiti, da bi se oddolžili vsem tistim, ki so se trudili in pripravili gradivo zanj.

Danes je zamera pozabljena, imamo svoj čoln, prav tak, kakršnega smo imeli tedaj v mislih. S posadko in sposobnim krmarjem, ki je, ko je bil najvišji dan, izmeril daljo in nebeško stran. Ime smo mu nadeli po predniku, ki je tedanjim rodovom pomenil odrešilno oporo pri premagovanju grozeče nevihte. V najtežjih časih nam je pokazal, kako se moramo boriti za svoj obstoj.

Uspešno plovbo Ti želim, Krpelj!

V letu 1976 bomo praznovali 80. obletnico Soške podružnice SPD v Tolminu in 30. obletnico ustanovitve planinskega društva Tolmin. Upravni odbor društva je zato sprejel pobudo tov. Narcisa Michelizza, da bi društvo začelo izdajati občasno društveno glasilo. Glasilo postaja potrebno, ker se je delo v društvu razčlenilo in število članov močno povečalo.

Planinsko društvo Tolmin ima v svojem sklopu danes več skupin, ki že samostojno načrtujejo svoje delo. Take skupine so planinski odsek na Gimnaziji, skupine na osnovnih šolah v Tolminu, Mostu na Soči, v Desklah, v sklopu društva upokojencev se je oblikoval planinski odsek. Po delovnih organizacijah se kaže težnja organizirati lastne planinske skupine. Taka je v Avtoelektru, ki ima svojo kočo na Stadorju. Posebno močna je skupina v Anhovem, snuje se skupina v Metalfleksu.

Upravni odbor povezuje vse grupe, foto odsek prireja predavanja s planinsko tematiko, organizira skupne izlete, planinsko šolo, tečaje za plezalce, posebna skupina raziskuje podzemeljske jame, upravni odbor se povezuje z družbeno političnimi organizacijami, lovskimi družinami in gorskimi vasmi, posebno pa se povezuje s sosednjimi planinskimi društvi pri nas in v sosednji Italiji. Upravni odbor skrbi za evidenco članstva, saj je v društvu že preko 1200 članov, upravlja svojo glavno postojanko na planini Razor in oskrbuje pota v visokogorskem svetu.

Planinstvo se je v 30 letih po osvoboditvi razmahnilo. Preselitev prebivalstva iz gorskih vasi v dolinska naselja in spremenjeni način življenja kar sili ljudi nazaj v planinski raj. Tudi poskusi posameznikov, da si postavijo vsaj občasno zavetišče v gorskem svetu, kažejo na to.

Ob teh prizadevanjih pa vendarle propadajo stara pota in se zaraščajo steze, senožeti niso pokošene. Vsakoletni pohodi po poteh Gregorčičeve brigade so nas spomnili, da narava prerašča vse, kar je človek opustil. Tu se planinstvo povezuje z zvezo borcev in drugimi političnimi organizacijami, saj je cela kopica spomenikov NOB prav v našem svetu. Zanje bomo morali skupno skrbeti in hkrati za opustele steze in poti. Podobno kot imajo drugod, se bo iz pohodov Gregorčičeve brigade morda rodila tolminska krožna partizanska planinska pot. V našem društvu čutimo, da moramo opisati naša prizadevanja, misli in pobude članov, njihova doživetja gora. Za prvi poskus bo primerno naše glasilo. Moramo pa skrbeti, da bo naše področje častno zastopano tudi v Planinskem vestniku.

Planinska društva Gornjega Posočja – v Bovcu, Kobaridu, Tolminu in Podbrdu bodo morala svoj del Julijskih Alp še oskrbeti z novimi kočami in zavetišči. Ena teh bo koča pri Krnskem jezeru. Tu bo sodelovanje tolminskih planincev potrebno, če ne nujno. Družbene problematike v glasilu ne bo manjkalo, če le bodo člani hoteli pisati o problemih društva.

(Za nenatisnjeno glasilo planinskega društva avgusta 1975 zapisal prof. Hinko Uršič.)

Neke sobote konec maja je stala pred hotelom »Krn« v Tolminu gruča planincev. Poznalo se jim je, da niso domačini. Nekakšna zadržanost se jim je brala z obrazov, kot bi se bali srečanja z domačimi planinci. Skoraj ni bilo besede iz njih. Šele zdravica v koči na planini Razor je odtajala srca. Prisrčno vzdušje v koči je trajalo pozno v noč. Na poti na Vogel drugi dan si nismo bili več neznanci. V Tolmin se nismo vrnili več kot pripadniki dveh planinskih društev, vrnili smo se kot ena sama planinska tovarišija.

Beseda je o srečanju med člani našega društva in člani Beneškega planinskega društva iz Čedada. Ljubitelji gora iz Beneške Slovenije imajo od letošnje pomladi svoje planinsko društvo. Poglejmo, kaj je ob ustanovitvi tega društva zabeležil Planinski vestnik.

»V petek, 28.februarja 1975, je bil v gostišču Oballa v Jeronišču nad Sovodnjami pod Matajurjem, torej že v gorskem vzdušju, ustanovni občni zbor novega domačega planinskega društva. Novo planinsko društvo naj bi povezalo člane in ljubitelje narave na tistih obronkih Julijskega alpskega predgorja, ki se od mejnih gora spuščajo v Furlansko ravnino. Novica o nastanku samorastnika v zamejstvu ob Nadiži, Teru in Idriji bo prijetno odmevala med planinci pod Krnom in Triglavom.

Kar nekako samo od sebe se je rodilo novo društvo. Na podoben način je pred dvainosemdesetimi leti zaživelo Slovensko planinsko društvo in z njim njegove podružnice. To naše najmlajše društvo je nastalo mogoče še v težjih razmerah, kot so bile tiste pred tolikimi leti pri nas. Zaživelo je v deželi, iz katere sta se za stalno ali začasno izselili dve tretjini prebivalcev v razne evropske države. Nastalo je v času, ko bi se ti izseljenci radi vrnili domov, ko bi le našli doma primerne pogoje za življenjski obstoj. Poleg tega je novo društvo ustanovljeno med ljudstvom, ki se je komaj v zadnjem času začelo narodno osveščati. Nastanek tega društva in podobnih kulturnih društev po nadiških dolinah pomeni, da se je tudi v tem pogledu nekaj premaknilo.«

Začetki organiziranega planinstva v Benečiji res spominjajo na prva leta delovanja Slovenskega planinskega društva. Že po sili razmer bo imelo novo društvo tudi narodnoobrambni značaj. V delovni program so vključili beneški planinci skrb za varstvo narave in ustanovitev več odsekov. Razmišljajo celo o postavitvi lastne postojanke na Matajurju. Predvsem si želijo stikov s slovenskimi planinci z obeh strani meje. Lep je bil njihov odziv na srečanju s Kobaridci na Matajurju. Vedrih obrazov so zapustili Tolmin po že omenjenem obisku na planini Razor. Benečani so se udeležili tudi srečanja slovenskih planincev na Vrhu na Doberdobski planoti. Razveseljivo je, da jim je toliko do stikov z nami. Spričo razmer, v katerih živijo, je to tudi razumljivo. Prav je, da so naletele njihove želje na lep odziv pri celi vrsti naših društev.

(Za nenatisnjeno planinsko glasilo 11. 6. 1975 zapisal Jože Medvešček.)

Jamarstvo (raziskovanje lepot podzemlja) ima na Tolminskem globoke korenine, ki segajo v dvajseta leta, pred drugo svetovno vojno. Pionirji raziskovanja podzemskega sveta so bili pri nas člani ilegalnega planinskega kluba Krpelj.

Kljub bogati tradiciji pa organizirano raziskovanje podzemlja ni zaživelo takoj po osvoboditvi. Več kot štirideset let je minilo do ponovne obuditve jamarske organizacije. Leta 1971 je bila v Pološki jami pod vodstvom Inštituta za raziskave Krasa (IZRK) iz Postojne skupna akcija slovenskih jamarjev. Ti so nekaterim Tolmincem, ki so posamezno zahajali v jame, z diapozitivi prikazali lepote slovenskega podzemlja. V sodelovanju s planinskim društvom so potem kmalu ustanovili jamarsko sekcijo pri PD Tolmin.

Prvi štirje člani sekcije, Alfonz Fischione, Zoran Lesjak, Stanko Breška in Brane Bratuž, so z velikim navdušenjem pričeli raziskovati jame. V podzemlje so se spuščali brez ustrezne opreme, s preprosto svetilko v rokah. Hitro so spoznali, da s tako opravo ne bodo prišli daleč. Oviro so jim predstavljale že nekatere enostavne, vodoravne jame, za napredovanje v globokih breznih pa so si morali sami izdelati opremo: karbidovke, lestvice, vitel za spuščanje v brezna, in celo preprost merilec naklona. Pozneje so tudi s pomočjo matičnega planinskega društva nakupili nekaj najnujnejše opreme z merilnimi instrumenti. V planinskem društvu jih je odlikovala skromnost in prizadevnost; denar za nabavo opreme so si običajno prislužili s težkim in nevarnim fizičnim delom. Začeli so tudi s prvimi meritvami in dokumentiranjem novih jam, posebno v neposredni bližini Tolmina.

S prvimi zapisniki in načrti raziskanih jam (l. 1972) so tudi formalno vstopili v Jamarsko zvezo Slovenije. Sledile so povezave z drugimi jamarskimi klubi in izmenjava izkušenj. Seznanjali so se z novostmi na področju opreme in načini raziskovanja jam in brezen. Leta 1978 so pričeli z uvajanjem vrvne tehnike. Tako so jim postala dostopna tudi brezna. V 30 letih delovanja se je v arhivu jamarske sekcije nabralo že lepo število načrtov jam in brezen z zapisniki. Največji dosežki so načrti preko 1000 m dolgih jam v ožji okolici Tolmina (Migovec) in v Kaninskem pogorju (rombonski podi). To je zelo razsežno področje in minilo bo še precej časa, preden bo docela raziskano. Med tolminskimi jamarji so tudi udeleženci nekaterih uspešnih odprav v tujini.

Zadnja leta usmerjajo glavnino svojih raziskav predvsem v jamski sistem Migovca (M 16 in Kavkna jama) in v povezave Male Boke s kaninskimi podi. Opravljeno delo je kar težko natančno izmeriti. Samo v letu 1994 so jamarji tolminske sekcije opravili 695 raziskovalnih ur, od tega 575 ur na večdnevnih akcijah. Leto 1995 je bilo za jamarsko sekcijo pri PD Tolmin izjemno uspešno. Poleg številnih terenskih ogledov so nadaljevali raziskave v Mali Boki, v kateri je bilo v obdobju 1989 - 1996 opravljenih 63 akcij. Posamezen obisk te jame traja več kot 30 ur. Mala Boka slovi trenutno kot najtežavnejša in najbolj perspektivna jama v Sloveniji. Za dosedanje raziskave v njej so tolminski jamarji prejeli nagrado Jamarske zveze Slovenije za pomembna odkritja.

Poziranje po opravljenem jamarskem krstu na srečanju ob 30-letnici Jamarske sekcije na planini Razor (maj 2002). Foto: Radivoj Šajn

Čas med večjimi raziskavami namenjajo jamarji vzgoji mladih članov. V letih od ustanovitve sekcije so organizirali že številne tečaje in tako privabljali podmladek. Zanimanje za raziskave podzemlja je med mladimi kar veliko. Ko pa se srečajo s prvimi napori, nekateri manj vztrajni odnehajo. Starejši člani obiskujejo razne oblike izpopolnjevanja v okviru jamarske zveze. Tako ima sekcija lahko tudi svoje inštruktorje, ki so za delo z mladimi nepogrešljivi. Od nastanka Jamarske reševalne službe Slovenije (1985) člani tolminske jamarske sekcije aktivno sodelujejo v njej. V Tolminu je bil zato ustanovljen tudi Reševalni center (3 reševalci in 2 pripravnika).

Tolminski jamarji pri svojem delovanju niso omejeni. Gostovanja klubov iz tujine ( kot npr. iz Velike Britanije idr.) so že kar tradicionalna, prav tako udeležba članov na medklubskih odpravah v tujini. S takim načinom izmenjave izkušenj so našli svoj prostor tudi v mednarodni areni. Ob svojem jubileju so bili letos (17. – 19. maja) organizatorji 18. srečanja primorsko – notranjskih jamarjev na planini Razor. Še naprej jim želimo uspešno delo!

(gradivo povzeto iz publikacije Jamarske sekcije ob 30 – letnici in zbornika Stoletje planinstva na Tolminskem (PD Tolmin 1996)

(ob 30-letnici Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin)

Dr. Jože Bevk (14.1.1898 – 6.6.1947)

Brskanje po virih

Spet sem se podal po sledovih ustanovitve ilegalnega planinskega kluba Krpelj, ki je vzniknil v naročju slovenskih rodoljubov po italijanski zasedbi Primorske. Planinstvo je bilo vedno del slovenske narodne identitete, zato se je v tistih svinčenih časih, tako kot vsa druga slovenska društvena dejavnost, znašlo na usodni preizkušnji.

V Planinskem vestniku sem že pisal o glavnih akterjih ustanovitve: o Evgenu Božiču iz Klavž, o Zorku Jelinčiču¹ kot pobudniku ustanovitve, še najmanj doslej pa o dr. Jožetu Bevku. Čutil sem nekakšen osebni dolg do tega, da tudi njega enakovredno predstavim. Po daljšem neuspešnem poizvedovanju v Trstu, kjer je preživel zaključek svojega življenja po osvoboditvi, se mi je končno nekega dne odprla pot do vira informacij in to čisto slučajno. Na poti mimo njegove rojstne domačije pri Ulčarju v Laharnu (Bukovo 73) sem skušal potešiti radovednost in sem se ustavil pri njegovih še živečih sorodnikih. Poprej sem o Jožetu Bevku vedel samo tisto, kar je napisal že Zorko Jelinčič v svojih dveh prispevkih v Planinskem vestniku ² in Naših jamah.³ Nekaj skopih podatkov o njem mi je posredoval tudi pokojni krpljevec Evgen Božič.⁴ Na Ulčarjevi domačiji živi danes še Jožetov nečak Peter Bevk z družino. Njegova žena Ljudmila me je potem, ko mi je dala nekaj skopih informacij,⁵ napotila k nečakinji Marjeti Pagon (roj. 1925), ki stanuje v Tolminu, le streljaj proč od mene.⁶ Presenetila me je z bistrino svojega spomina. Pri sebi je imela tudi nekaj fotografij. Predvsem pa me je napotila do žene pokojnega dr. Bevka, za katero nisem pričakoval, da je sploh še živa. Gospa Štefka Bevk, ki živi v Ljubljani, mi je dala na razpolago vse, kar je v obliki fotografskega materiala in skopih pismenih virov o svojem možu imela pri sebi. To mi je olajšalo nadaljevanje raziskav o dr. Bevku. Pred menoj se je nepričakovano in nenadoma razpletla skoraj pozabljena življenjska zgodba enega od treh udeležencev ustanovnega sestanka Krplja. Tako kot pri Jelinčiču in Božiču tudi v tem primeru nimamo opravka s človekom, ki bi bil zgolj planinski navdušenec, ampak gre za zavednega primorskega in slovenskega narodnjaka, intelektualca z zanimivo življenjsko usodo. Kdo je torej dr. Jože Bevk, profesor slavistike in povojni organizator slovenskega srednjega šolstva, naš rojak, ki je davnega leta 1947 komaj devetinštiridesetleten umrl za posledicami zahrbtne bolezni?

Študijska leta in prva služba

Rojen je bil 14. januarja 1898 v Laharnu, zaselku tik nad Reko, tam kjer se v prvih ovinkih vzpne cesta proti Bukovem. Leta 1917 je končal gimnazijo v Kranju.⁷ Iz Osebnega izkaza študentov Filozofske fakultete v Ljubljani⁸ izvemo, da se je po opravljenem prvem semestru filozofije v Zagrebu v študijskem letu 1919/20 vpisal na oddelek za slavistiko in filozofijo novoustanovljene Filozofske fakultete Univerze kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.⁹ Njegova študijska pot je tudi v nadaljevanju zanimiva, saj iz istega vira izvemo, da mu je fakultetni svet s sklepom dne 7.12. 1921 priznal»(en) vojni semester«. Ker v tem viru manjka osebni izkaz s predmetnikom za 7. semester, lahko sklepamo, da mu je bil priznan prav ta semester. O njegovi vojaščini ni bilo moč zaslediti nič podrobnejšega, čeprav je v enem izmed virov omenjeno, da je bil tri leta vojak v prvi svetovni vojni.¹⁰ Ni znano kje in točno kdaj, vendar lahko iz razpoložljivih virov sklepamo, da je vojaško obveznost opravil pred vpisom na univerzo. V študijskem letu 1921/22 sledi še vpis v 8. semester, v katerem pod rubriko»Dosedanje visokošolske študije« , najdemo zabeleženo, »VII. sem. filozofije«. V času študija je stanoval najprej v Akademskem domu v Tivoliju, kasneje, od začetka študijskega leta 1920/21 dalje pa na Dvornem trgu 1 (III). V študijskem letu 1922/23 ni več podatkov o vpisu, kar je logično, saj opazimo, da je dne 14. 6. 1922 vpisan absolutorij. S tem se prekine sled njegovega študija v Ljubljani.

Dr. Jože Bevk na turno smučarskem pohodu v Julijcih

Za razumevanje Bevkove nadaljnje študijske poti je potrebno podati nekaj informacij o takratnih razmerah, ki nam jih slikovito predstavi Zorko Jelinčič v svojih spominih: »Tudi iz razvoja javnih razmer nam je študentom jasneje dozorevalo prepričanje, da z diplomami ljubljanske univerze ne bomo mogli biti zaposleni na Primorskem. Začeli smo s propagando za povratek in za študij na italijanskih univerzah.[…] Na jesen 1922 nas je nekaj deset že odšlo v Padovo in Bologno.«¹¹ Italijanske univerze so dokaj različno presojale vloge naših študentov za nadaljevanje študija. V nekaterih primerih (Padova) so vpisan absolutorij ljubljanske univerze priznavali kot dokončan študij z vsemi izpiti, razen diplomskega. »V ogromni večini slučajev pa tudi za šest semestrov niso priznali nič, komaj kakšno leto študija, a brez izpitov. Treba je bilo začeti od kraja – potem, ko so odločitve o tem zavlačevali skoro skozi vse šolsko leto.«¹² Tudi Bevk se je odločil za prepis na Univerzo v Padovi.¹³ Priznali so mu absolutorij ljubljanske filozofske fakultete (27. 3. 1923)¹⁴ in dovolili direktno opravljanje zaključnega izpita. Iz dokumentov v arhivu padovanske univerze je razvidno, da se je ob koncu leta 1923 iz te visokošolske ustanove izpisal. Dejanski razlog njegovega odhoda na študij v Firencah (R. Istituto di studi superiori pratici e di perfezionamento)¹⁵ v novembru leta 1923 mi je bil dolgo časa neznan. Pred kratkim pa sem v zapuščini Zorka Jelinčiča odkril Bevkovo pismo Jelinčiču, brez datuma, kjer mu sporoča, da živi v Padovi v obupnih gmotnih razmerah, ker je porabil ves izposojeni denar.¹⁶ Za nameček mu niso sprejeli predložene teze za zaključni izpit (»La scuola di lavoro«), ker je bila njegova italijanščina preslaba. Rezervni rok v marcu naslednega leta, na katerega je dodatno računal, so ukinili. V pismu pravi: »…moram znati dobro italijansko, ker mi ne morejo dati diplome, ki mi daje pravico poučevati na italijanskih šolah, če še jezika ne znam dobro.« Ravno želja po diplomi na italijanski univerzi, glavni pogoj za kasnejšo zaposlitev v zasedeni Primorski, pa je bila vzrok Bevkove poti iz ljubljanske univerze v Padovo. V pismu je krivil predvsem samega sebe, ker ni dal pravočasno svoje teze v jezikovni pregled; morda je bilo to povezano z dodatnimi stroški. V brezizhodnem položaju se je sklenil prepisati v Firence, malo tudi zato, da bi se tam bolje naučil italijanščine. Z zadnjim razpoložljivim denarjem je odpotoval tja, a se ni vpisal in so njegovi dokumenti romali v marcu leta 1924 nazaj na univerzo v Padovi.¹⁷ Kaj se je dogajalo v tem in naslednjem letu, ni znano, iz dokumentov pa je razvidno, da je uspešno zagovarjal diplomsko delo (»Naturalizem v slovenski literaturi« - v italijanščini) in bil promoviran za doktorja filozofije 14. 11. 1925.¹⁸

Po nekaterih virih naj bi že jeseni leta 1923 začel poučevati na tolminskem učiteljišču.¹⁹ Bolj kot s stanovskimi tovariši, ki so bili po rodu Italijani in pod močnim vplivom fašističnega režima, se je mladi profesor družil z dijaki. Poučeval je slovenščino, ob katero so se najpogosteje spotikali, saj bi najraje videli, da je na seznamu učnih predmetov sploh ne bi bilo. Njegov mladostni zanos, skromnost, odkritost in poštenje so pritegnili mlade, da so se navezali nanj. Z mladimi se je družil v šoli in na nedeljskih izletih po tolminskih hribih. Velikokrat je, po lastnem pripovedovanju, prehodil pot s Cerkljanskega skozi Trnovski gozd, Vipavsko dolino in na Kras, ko je šel h kateremu od svojih dijakov domov na obisk. Po izjavi Marjete Pagon je v času bivanja v Tolminu stanoval pri Kolarjevih v Zalogu.

Ustanovitev ilegalnega Planinskega kluba Krpelj

V Posočju je že od leta 1896 naprej delovala Soška podružnica SPD. Po prvi svetovni vojni je zaradi notranjih vzrokov in nenaklonjenih časov za slovensko društveno dejavnost počasi hirala; vse do ukinitve leta 1928, ko so oblasti ob aretaciji njenega zadnjega predsednika Franceta Štruklja zaplenile društveni arhiv. Marca 1924 je bil na pobudo Zorka Jelinčiča na vrhu Porezna ustanovljen ilegalni Planinski klub Krpelj. Jože Bevk²¹ je bil poleg Evgena Božiča in Zorka Jelinčiča eden izmed ustanoviteljev. Dogodek je slikovito opisal Jelinčič. Ker v njem omenja tudi dr. Jožeta Bevka, ga povzemamo v celoti.»Bil je [PK Krpelj – op. Ž.R.] nebogljeno dete, porojeno po fašistični obsodbi primorskih Slovencev in Hrvatov na kulturno smrt. Nastal je nekako slučajno. V skupinici prvih slušateljev ljubljanske univerze iz srednje Soške doline, ki se ji je pridružilo nekaj prijateljev, je bila na prvem skupnem izletu na Porezen 16. marca 1924 izrečena misel, da naj bi se taki izleti nadaljevali. Na Poreznu je takrat ležal še precej visok sneg in so nam krplji kar dobro rabili, da smo se dokopali do vrha. Iz hvaležnosti do te koristne naprave smo si kar po njej nadeli ime. Klub je bil vedno ilegalen. Komaj zasilni zapisniki so ostali kar v rokah kronista dr. Jožeta Bevka. Videl jih nisem nikdar in ne vem, kje so končali.«²²

Bevkov prispevek dejavnosti Krplja

»Nismo si delali posebnih iluzij o prihodnosti kluba v onih časih, ki so nas navdajali z mračnim pesimizmom,«²³ pripoveduje Jelinčič. Zavedali so se, da bo klub najbolje uspeval, če bo deloval v ilegali. Zato tudi niso vodili nobene pismene dokumentacije in zapisnikov o svojem delu. Pravilnika niso imeli, vendar pa so se že prvo pomlad dogovorili o programu dela.

Spomladi leta 1924 so izvedeli, da nameravajo tolminski fašisti raziskovati naše jame. Z namenom, da jih pri odkrivanju narodnega naravnega bogastva prehitijo, so se začeli intenzivno posvečati jamarstvu. Ko so prvič slišali »o nekih arheoloških najdbah v Smoganici, kraški jami v strmem pobočju nad Sočo nad Mostom, blizu rojstnega kraja pisatelja Ivana Preglja«²⁴ so se vanjo podali s skromno opravo. Vztrajno delo je obrodilo sadove. Zabeleženi so številni raziskovalni obiski kraških jam na Tolminskem, dokumentirani z opisi in načrti. Ilegalnemu klubu je uspelo opraviti raziskave pred tujci, prvenstvo pa mu priznava celo italijanska strokovna literatura, ki za več jam na Tolminskem navaja kot prvopristopnika

Krpelj C.T. (Club turistico).²⁵ Jože Bevk se je redno udeleževal Krpljevih raziskovalnih podvigov. V Smoganici je bil v družbi ostalih tovarišev 4. maja 1924, 18. maja 1924 in 23. maja 1924.²⁶

Raziskovanje Pološke jame v noči12./ 13.6. 1927.
Z leve proti desni: Zorko Jelinčič,Franc Štrukelj,
Jožko Ščuka in Jože Bevk. Foto: Janez Vidmar

V Zalaški (»Dantejevi«) jami so bili krpljevci kar devetkrat. Pri raziskavi njenega brezna in drugega oddelka so bili v njej nepretrgoma 31 ur. Bevk se je udeležil vseh akcij.²⁷ V Pološki jami je bil skupaj z ostalimi tovariši 24. marca 1924 in v noči z 12. na 13. junija 1927. Sodeloval je tudi v vseh raziskavah jam v Žlebih nad Slapom ob Idrijci (Krasnica, Zidanica, Zevka in Polženca). Obiskali so jih prvič 11. in 25. maja 1924, nato pa še 9. avgusta 1927. Bevk je bil prisoten še pri raziskavah jame v Senici z vhodom iz Baške grape ( 3. in 27. oktobra 1927) in iste jame z vhodom Pod ključem pri Modreju (3. in 20. januarja 1928), ko so odkrili, da sta povezani. Evgen Božič v svojem zapisu omenja še obisk Jeseniške jame (29. maja 1924), ki se ga je prav tako udeležil tudi Bevk.²⁸

Iz dostopnih virov, ki smo jih povzeli, bi lahko zaključili, da so krpljevci prisotnost članov pri jamarskih raziskavah beležili bolj natančno kot pri gorskih turah. Vendar pa je možno, da je ravno Bevk bolj natančno beležil prisotnost posameznikov pri planinskih akcijah. Jelinčičeva opazka, da ne vé, kje so končali »komaj zasilni zapisniki«, ki jih je imel v rokah »kronist dr. Jože Bevk« (o tem je pisal po osvoboditvi), kaže žal na to, da so se verjetno izgubili. Njegova burna življenjska pot, zaznamovana z večkratnimi selitvami, prav gotovo ni bila v prid ohranjanju določenih zapiskov. Iz vsega navedenega lahko samo zaključimo, da je dr. Jože Bevk svoje bivanje v Tolminu poleg drugega temeljito izkoristil za planinsko in jamarsko dejavnost, ki sta mu bili pri srcu, obenem pa tudi dobra pretveza za skrivne sestanke z ostalimi zavednimi primorskimi rodoljubi.

V emigraciji

Dr. J. Bevk med dijaki mariborske realke ( sedi v prvi vrsti v sredini)

Žal je ta, še mladostno obarvan in zanj najlepši del življenja, h kateremu se je pogosto rad vračal v svojih spominih, trajal le tri leta. Po ukinitvi tolminskega učiteljišča (1928) je zbežal pred preganjanjem v Jugoslavijo.²⁹ Do leta 1941 se je v skromnih razmerah nastanil v Mariboru, kjer je kot pogodbeni suplent³⁰ poučeval na realni gimnaziji in se poročil. V zakonu so se rodile tri hčerke in sin.³¹ Po nemški zasedbi Maribora (6.4.1941) so mnogi zavedni Slovenci zapuščali mesto, kajti nacisti so jih na osnovi vnaprej pripravljenih spiskov preganjali in zapirali.³² Tudi Bevka so iskali, zato se je moral z družino na hitro preseliti v Ljubljano.»S seboj smo imeli le tisto, kar smo lahko nosili na sebi in v rokah,« pripoveduje njegova žena Štefka Bevk.«³³ V Ljubljani je takoj vstopil v vrste OF in se zaposlil kot prevajalec na rektoratu univerze. Kot primorski emigrant in zaupnik OF tudi tu ni imel miru. Po nekaterih, predvsem ustnih virih, naj bi odšel v partizane že kmalu, po drugih pa šele ob kapitulaciji Italije.Slednje dokazuje dekret Pokrajinske uprave v Ljubljani (Obči oddelek, 11.12.1943), s katerim se »dr. Bevk Jožef, kontraktualni uradnik rektorata kralj. Univerze v Ljubljani odpusti iz službe z dnem 27. sept. 1943«.³⁴ Ta odločitev je bila posledica Bevkove »neopravičene odsotnosti« v službi, ki so jo ugotovili od istega dne dalje. Datum je vsekakor povezan z njegovim skrivnostnim odhodom v partizane, kar potrjujejo tudi drugi viri.³⁵

Delo v partizanski tiskarni

V partizanih je delal sprva (najkasneje do 1. oktobra 1944) kot korektor v Centralni tehniki KPS (tiskarna Triglav na Goteniškem Snežniku), kjer so mu naporno delo, tiskarski prah in vlaga rahljali zdravje. Še posebej od sredine leta 1944 dalje je prihajalo iz tedna v teden vedno več rokopisov in zahtev za večje naklade. Marsikateri tekst ni bil dovolj jezikovno izbrušen in zrel za tisk in se je dr. Bevk z njim ukvarjal še pozno v noč. »Naši sovražniki imajo elektriko, jaz pa si moram kvariti vid ob karbidovki,« je dejal nekoč s trpkim prizvokom. Takrat bi za dobro luč dal tudi kos dragocenega kruha.³⁶ Ob neprestanem delu so bili trenutki sprostitve, ko je vsakdo ujel kako urico zase, zelo redki. »Dr. Jože Bevk, mož šestinštiridesetih let, pa je šel v prostem času najraje na kratek sprehod ter se razgibal in nadihal svežega gorskega zraka. Počasi se je sprehajal med mogočnimi hojami in bukvami, ki so s strnjenimi krošnjami prekrivale tiskarske barake, če pa je bilo vreme izredno lepo, se je včasih povzpel na vrh Snežnika. Od tam se je razgledoval širom po naši deželi. Pred njim je ležal zgrbančen gorski svet z gozdnatimi hribi in valovitimi nižinami, razmetanimi vasicami in obdelanimi njivami, ki so se mu zdele kot karte na mizi. Nekoč se je vrnil z vrha s šopkom planik. In vselej ob vrnitvi je rad govoril o čudovitem svetu naše bližnje in daljne okolice. Kakor pesnik je govoril o Triglavu in Kamniških planinah, o notranjskem Snežniku in Risnjaku.«³⁷

Jožeta Bevka so sodelavci kmalu vzljubili. Veljal je za plemenitega in delu predanega moža, ki mu je bila tiskarna zelo pri srcu. O njej je znal vedno lepo govoriti. Odlomki iz njegovega pogovora z nekim novim stavcem nam ga predstavijo kot tenkočutnega vzgojitelja, poleg tega pa nam tudi slikovito prikažejo tedanje razmere in zagnanost partizanskih tiskarjev. Ko je novinca popeljal na prvi ogled barak, je spregovoril:»Najprej si bova ogledala tiskarno. Glej tovariš, kakšna dvorana! Ta veliki brzotiskalni stroj je srce našega obrata. [...] Vsega tega pa ni bilo lahko spraviti sem gor. Lani je bilo tu vse drugače. Imeli smo le tisto tnalo z železnim podstavkom, okvir, kamor smo vlagali stavke. To je bila tiskarna, ki jo je izumil tovariš Maj. Z majhnim valjem si namazal stavek, položil nanj papir in pognal čezenj težak valj – in stran je bila natisnjena. Kajpak, to je bil dokaj preprost način tiskanja v primeri z današnjim. Toda za tiste čase in razmere je pomenil veliko. Teksti, ki so bili tiskani na tako preprost način, nam bodo ostali najgloblje v spominu!«Nato sta zavila v stavnico, kjer je dr. Bevk nadaljeval svojo razlago: »Glej, to je naš najmlajši, najlepši in najvišji objekt na vrhu te gore. Naša stavnica. Zelo lepa je in svetla, kajne? Tu dela deset stavcev. Komaj polovica je poklicnih, vsi drugi se uvajajo v delo. Kakor veš, je delo stavca zaradi svinčenega prahu nezdravo. Zato imajo stavci povsod omejen delovni čas. V naši stavnici pa si osemurnega delovnika ne moremo privoščiti. Vojna je. Delo je treba opraviti, pa če delaš tudi šestnajst ur dnevno. A vsi delajo z dobro voljo, ker bi radi čimveč prispevali za zmago. Ko bi ljudje, ki prebirajo naše časopise in brošure, vsaj približno vedeli, koliko truda zahteva tiskarsko delo, kaj vse morajo opraviti, preden pride tisk v roke bralcem, vsi, ki živijo v tem naselju – ne samo tiskarji, marveč tudi dobavitelji, ekonomi, vozniki, kurirji. Za tiskano besedo je treba večkrat tvegati tudi življenje ...«³⁸ Koga ne bi tako pronicljiva razlaga iz ust izkušenega pedagoga navdušila za bodoče delo? Tiskarna Triglav na Goteniškem Snežniku je v mesecu avgustu leta 1944 prav gotovo dosegla enega svojih vrhuncev, saj je natisnila in odposlala kar 167.080 izvodov različnih tiskov, od tega dvanajst številk osrednjih časopisov, kot so bili takrat npr. Slovenski poročevalec, Ljudska pravica in Kmečki glas. Dr. Jože Bevk je bil kot nepogrešljivi člen vpet v delo tiskarne do jeseni leta 1944. Takrat je vodstvo centralne tehnike zaradi reorganizacije dela tiskarno Triglav kadrovsko močno oskubilo. Dolgotrajna poklicna izpostavljenost svinčenemu prahu je tudi terjala svoje žrtve in kar nekaj ključnih delavcev tiskarne z zdravstvenimi težavami je zapustilo delovno mesto. Odšli so na druge naloge na osvobojenem ozemlju. Dr. Jože Bevk je začel svoje delo v Prosvetnem oddelku SNOS. Iz dostopnih virov ni znano, ali je bila premestitev že posledica Bevkovega načetega zdravja ali pa morda bolj ugotovitve nadrejenih, da je oseba z dolgoletno šolsko prakso bolj poklicana za delo v šolstvu.

Delo v prosveti in zaključek življenjske poti

Dr. Jože Bevk na delovnem mestu za katedrom

Z odlokom predsedstva SNOS z dne 9. 10. 1944 je bila, kakor vse srednje šole na osvobojenem ozemlju, tudi meščanska šola Otona Župančiča v Črnomlju preimenovana v realno gimnazijo. Že pred tem je bil dr. Jože Bevk imenovan za v. d. ravnatelja nove realke. Najtežje materialno vprašanje zanj kot ravnatelja je bilo v tistem času aktualno pomanjkanje ustreznih prostorov in najosnovnejšega pohištva, kot so table, klopi in stoli. Že zdavnaj izločene klopi so s pomočjo spretnih rok ponovno usposobili za uporabo in jih tako ponovno vrnili v šolske prostore. 13. in 14. novembra 1944 se je Jože Bevk udeležil ustanovnega občnega zbora Strokovne zveze učiteljev in profesorjev, prve učiteljske sindikalne organizacije, kjer je bil izbran za podpredsednika upravnega odbora. Obenem je bil tudi predsednik profesorske sekcije. Njen upravni odbor je imel sedež prav na črnomaljski gimnaziji, od koder je vzdrževal zveze s podružnicami po gimnazijah na osvobojenem ozemlju. Prizadevali so si pospeševati šolstvo na splošno in dvigati raven slovenske srednje šole. Skrbeli so, da se čimprej odpravi škoda, ki jo je šolstvu prizadejala okupacija, ter pospeševali samoiniciativna in samoizobraževalna prizadevanja svojih članov. Tako so na svoj način sodelovali v osvobodilnem boju in se pripravljali na delo po osvoboditvi.³⁹

Po osvoboditvi je kot referent za srednje šole od 15. 5. 1945 dalje deloval v prosvetni komisiji Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Trst (PNOO) v Trstu.⁴⁰ Bil je med organizatorji slovenskega šolstva (pod zavezniško vojaško upravo) v Trstu in drugje na Primorskem. V tem času je preostali del njegove družine (žena Štefka s sinom in tremi hčerkami) bival v Ljubljani. Na tem mestu je predano vztrajal, dokler ga ni izdalo zdravje, ki je bilo načeto že v partizanskih časih.⁴¹ Tuberkuloza ga je prisilila, da se je, žal prepozno, spomladi leta 1946 umaknil na zdravljenje. 6. junija 1947 je v Topolščici umrl za posledicami zavratne bolezni.⁴² Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah.

Namesto »post scriptuma«

O dr. Jožetu Bevku gotovo s tem prispevkom ni povedano vse. Marsikaj še terja dodatne raziskave: npr. njegovo znanstvo in druženje s pesnikom Srečkom Kosovelom, morebitno publicistično delo, njegova korespondenca z Zorkom Jelinčičem itd. O tem morda ob kakšni drugi priložnosti.

Današnja podoba Bevkove (Ulčarjeve) domačije

V enem izmed nekrologov ob smrti dr. Bevka avtorica s podpisom »Mara« piše naslednje: »Na Golniku je večkrat pripovedoval, da se ne bo mogel več vrniti v Trst, da potrebuje dobrega gorskega zraka. Sanjal je o svojih tolminskih hribih, ki mu bodo vrnili zdravje in katere je ljubil tako neizrečeno. Te sanje je pretrgala mnogo prezgodnja smrt.. Primorska zemlja bo vedno hvaležna svojemu zvestemu sinu!«

Življenjska pot dr. Jožeta Bevka in njegovih vrstnikov odseva del naše zgodovinske, rekel bi predvsem trpke primorske usode. Morali bi se mu oddolžiti vsaj s skromnim spominskim obeležjem na njegovi rojstni hiši v Laharnu. Tako bi simbolično udejanili zaključno misel avtorice tega nekrologa in se mu dostojno oddolžili.

Avtor se za sodelovanje in pomoč pri zbiranju podatkov za ta prispevek prisrčno zahvaljuje naslednjim posameznikom: prof. Metki Gombač iz Arhiva RS v Ljubljani - dokumenti o Bevkovem delu pri PNOO v Trstu, prof. Ivi Vadnjal - Ferjanis iz Kobarida (Benetk) - dokumenti o študiju v Padovi (Arhiv Univerze v Padovi), Bevkovi nečakinji, ge. Marjeti Pagon iz Tolmina in Bevkovi ženi, ge. Štefki Bevk iz Ljubljane za osebne podatke in fotografije.

^{1 ROVŠČEK, Ž.: Mož, ki je bil gornik in še kaj več, v: Planinski vestnik (PV), 2000, str. 55-58. Prim. ROVŠČEK, Ž.: Krpelj in Jelinčič, v: Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom (ob stoletnici rojstva), PZS in PD Tolmin, Ljubljana 2000, str. 47 - 66 .}

^{2 JELINČIČ, Z.: Planinski klub »Krpelj«, v: Planinski vestnik 1956, str. 570-576 (Dalje: JELINČIČ: Krpelj, PV 1956).}

^{3 JELINČIČ, Z.: Planinski klub »Krpelj«, v: Naše jame, 1960, str. 13-15 (Dalje: JELINČIČ: Krpelj, NJ 1960).}

^{4 ROVŠČEK, Ž.: Planinski portret Evgena Božiča, v: PV, 1997, str. 323-325.}

^{5 Zapis izjave z dne 10. 2. 2000 hrani avtor.}

^{6 BEVK (por. PAGON), Marjeta (Na hribih 12, 5220 Tolmin) - Zapis ustne izjave z dne 11. 2. 2000 (hrani avtor).}

^{7 Zbornik 85, Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno-matematične usmeritve Kranj, Kranj 1985, str. 29. Bevk je opravil zrelostni izpit 9.1.1917. Prim.: vir pod op. 9.}

^{8 Osebni izkaz študentov Filozofske fakultete - letniki 1919 do 1922 -Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani.}

^{9 Imatrikulacija 1.3.1920 – št. 14. Univerzitetna matrika-matrika študentov ljubljanske univerze /zimski sem. 1919/20 - zimski sem. 1924/25.}

^{10 PAVLIČ, S., SMOLEJ, V.: Partizansko šolstvo na Slovenskem, Borec, Ljubljana 1981, str.256 (glej opombe – št.18). / Dalje: PAVLIČ, SMOLEJ: Partizansko šolstvo …/}

^{11 JELINČIČ, Z.: Pod svinčenim nebom, GMD, Gorica 1994, str. 91.}

^{12 Prav tam. Zorko Jelinčič se je po enoletnem študiju v Padovi vrnil nazaj na ljubljansko univerzo, da bi dokončal filozofski študij.}

^{13 »..in zato da bi mu bilo omogočeno službovanje v njegovi ožji domovini, se je z ljubljanske univerze prepisal v Padovo ….« Profesor dr. Jože Bevk umrl, v: Primorski dnevnik 10. 6. 1947 / št. 613, naslovna stran (ime avtorja ni napisano).}

^{Usode primorskih visokošolcev v času italijanske zasedbe so same po sebi ali v kontekstu splošnih družbenih razmer vredne proučevanja, saj prikazujejo stiske naših ljudi v obdobju italijanske zasedbe na Primorskem.}

^{14 1.) Prošnja J.B. naslovljena rektoratu Univerze v Padovi za priznanje dotedanjega študija na Univerzi v Ljubljani. 2.) Vpis in dovoljenje za opravljanje zaključnega izpita na podlagi predložene dokumentacije. Arhiv Univerze v Padovi, Centro per la storia dell´ Universita, fasc. 5/127 (Dalje: Arhiv CSUP).}

^{15 Odpustnica in Odpustni list. Prav tam.}

^{16 Pismo J. Bevka Zorku Jelinčiču (brez datuma) – Zapuščina Z.J., hrani sin Dušan Jelinčič – Trst, Piazza Cornelia Romana 2.}

^{17 Pismo R.Istituto di studi superiori pratici e di perfezionamento iz Firenc na Univerzo v Padovi s priloženimi Bevkovimi dokumenti. Arhiv CSUP.}

^{18Listina o imenovanju Jožeta Bevka (orig. Giuseppe Bevk) za doktorja filozofije – Prav tam.}

^{19»… takrat je ravno završil filozofski študij v Padovi in začel poučevati na jesen 1923 na takrat še obstoječem slovenskem učiteljišču v Tolminu.« JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str.570. V tej navedbi Jelinčič ni točen. Po pregledu arhiva CSUP ni več dvoma o tem, kdaj je Bevk diplomiral. Morda pa je začel poučevati pred zaključkom študija?}

^{20 »Tudi on je že prej rad pešačil s svojo družbo slavistov v Ljubljani ali zalezel z njimi v planine.« JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str.570. Bevk pa se očitno ni zadovoljil samo s »pešačenjem«. Iz pripovedi Ljudmile Bevk sem ugotovil, da ga je na domu večkrat obiskal krpljevec Evgen Božič iz Klavž, s katerim sta v bližnjih stenah pod Policami preizkušala svoje plezalske sposobnosti (plezališče s pridom uporabljajo tudi današnji plezalci). Tudi nekatere fotografije iz njegove zapuščine prikazujejo Jožeta Bevka v plezalskem elementu ali na turnem smučanju visoko v gorah.}

^{21 »Profesor dr. Jože Bevk, tihi, a vedno najpožrtvovalnejši planinec, javni delavec in slavist – vzgojitelj …«. JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str. 576.}

^{22 JELINČIČ: Krpelj, NJ 1960, str. 13-15.}

^{23 JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str. 570.}

^{24 Prav tam, str. 571.}

^{25 BERTARELLI, L. V., BOEGAN, E.: Duemila grotte, TCI, Milano 1926. Omemba na straneh: 316, 332, 326, 378, 439.}

^{26Evgen Božič si je sproti zapisoval datume, ture in udeležence v svojo knjižico, ki jo je običajno nosil s seboj. Gre za jugoslovansko izdajo}

^{27Badjurovega vodnika z orig.naslovom: BADJURA, R.: Praktični vodić, Jugoslovenske Alpe, Ljubljana 1922. Ker je med tekstom bolj malo prostora, so informacije kratke, vendar zaradi sprotnega zapisovanja zelo točne. Prim.: ŠTRUKELJ, ing. Fr.: PK »Krpelj«, neobjavljeni rokopis (fotokopija pri avtorju). Prav tam. Božičev zapis omenja akcijo 27. aprila 1924. Dopolnjuje ga Štrukljev neobjavljeni zapis.}

^{28 Prav tam.}

^{29 Že oktobra 1925 so slovensko učiteljišče v Tolminu ukinili. S šolskim letom 1927/28 je učiteljišče že kot popolnoma italijansko prenehalo z delom.}

^{30 Poučeval je slovenski in italijanski jezik, filozofijo in lepopis. MIRNIK, R.: Ob 150-letnici Prve gimnazije - Od realke do gimnazije . Časopis Večer, 20. 1.2001 (podlistek št. 25).}

^{31 BEVK (por. PAGON), Marjeta (Na hribih 12, 5220 Tolmin) - Zapis ustne izjave z dne 11. 2. 2000 (hrani avtor).}

^{32 Že 1. aprila 1941 so vse mariborske šole prenehale s poukom. Potem, ko so nemške enote vkorakale v Maribor, je sledila hitra »reorganizacija« (potujčevanje) šol. MIRNIK, R.: Ob 150-letnici Prve gimnazije – Od realke do gimnazije . Časopis Večer, 29. 1.2001 (podlistek št. 32).}

^{33 BEVK, Štefka (Malgajeva 2 , 1000 Ljubljana) – Zapis ustne izjave z dne 15. 2. 2000 (hrani avtor).}

^{Rektorat kr. univerze v Ljubljani je s tem dekretom imenovanemu dokončno ustavil izplačevanje prejemkov, ženi Štefki Bevk pa prekinil izplačevanje podpore, ki jo je po posebni odločbi (I.št 3295/1-14. 10. 1943) prejemala od 14. oktobra 1943 dalje.}

^{35 Prim.: PAVLIČ, SMOLEJ: Partizansko šolstvo …, str.256 (glej opombe – št.18).}

^{36 OŽBOLT, A.: Utrinki iz podzemlja, Borec, Ljubljana 1979, str. 369.}

^{37 Prav tam.}

^{38 Prav tam. Str. 370.}

^{39 PAVLIČ, SMOLEJ: Partizansko šolstvo …, str. 250.}

^{40 Seznam nameščencev pri Prosvetni komisiji PNOO v Trstu. Arhiv RS, PNOO – Personalni odsek, šk. 38/II (20. 6. 1946). Prim.: Profesorji dodeljeni iz Slovenije v Slovensko Primorje v pas A (II A) - Personalni odsek, šk. 38/II/2.}

^{42 Prim.: 1. Profesor dr. Jože Bevk umrl, v: Primorski dnevnik 10. 6. 1947 / št. 613, naslovna stran (ime avtorja ni napisano). 2. JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str.576.}

Vzporednice. Foto: Ž.R.

^{Nemirna, tiha pomlad,}

^{ki sanje razbijaš v nič,}

^{odpiraš vrata v nič.}

^{Lepota se krije pod tabo.}

»Lepa mladostna leta,« bi človek zavzdihnil ob misli na tisti »takrat«. Misel na vse, kar sem lepega doživljal v preteklosti, me navdaja z nostalgijo in občutkom, da čas neusmiljeno polzi naprej. V srednjih letih podoživljanje lahko še pridno prepletam s trenutnimi doživetji, prišel pa bo čas, ko bom živel samo še za spomine. Tisti, povezani z obiski gora, bodo pri meni vedno v zbirki prijetnejših. Nekateri so bolj umirjeni, kot blag obris oddaljenega gričevja na obzorju, drugi prijetno vznemirjajoči. Včasih je zlà usoda udarila prav blizu in mi prizanesla. Pa spet nepozabni, praznični dnevi, kot da bi jih ukradel iz vsakdanje sivine. Vse to po svoje pomaga, da se ti hribovska strast še bolj zareže v dušo.

Bilo je torej pred več kot dvajsetimi leti, ko sva z mojo boljšo polovico, takrat še neporočena, vihrala po vrhovih in škrbinah Zahodnih Julijcev. Med besedovanjem je prišel namig, verjetno z moje strani, da se po celodnevni turi na Nabojs, s sestopom preko Mazzenijevega bivaka nazaj v Zajzero, še isti dan povzpneva do koče Gilberti na severni strani Kanina. Proti večeru sva se odpravila z Neveje. Bilo je v sredini septembra, v obdobju stanovitnega vremena, ko ti nepredviden podaljšek poletja razvnema dušo in daje občutek, da ti je nekaj poklonjeno. Do mraka sva prispela do najinega predvidenega prenočišča. S spanjem po večdnevnem obleganju gora ni bilo težav. Sama od sebe se je priplazila zora, jutro polno pričakovanj. In kaj sva pričakovala tistega dne? Predvsem lepa doživetja, saj nama vreme ni povzročalo preglavic; nato pa še uspešen vzpon na Žrd, kamor sva se namenila.

Strma pot naju je najprej vodila preko prevala za Belo pečjo, na katerem še danes strašijo ruševine nekdanjega vojaškega objekta. Tam za njim je še ohranjena ploščad zgornje postaje žičnice, ki je stregla vojaškim potrebam in pridno tovorila živež iz doline Reklanice v osrčje kaninskih gora. Pot, bolje rečeno udobna mulatjera, potem prečka severno stran kaninske verige tja do sedla Péravo. Na tem odseku poti se ob vedrem vremenu naužiješ sončnih razgledov proti verigi Poliških špikov, medtem ko si sam v hladu sence. Z malce domišljije potegneš iz spomina romantične pripovedi Kugya, ali morda bolj analitične Tumove spise. Oba je to gorstvo očaralo. Srečanje s surovim severnim delom kaninskega pogorja, bogastvom visokogorskega kraškega reliefa, je nepozabno.

Prestreljenik( Foto: Ž.R)

Globoko spodaj lahko samo slutiš senčno in temačno dolino Reklanice, prispodobo značaja tihega in mrkega Kugyjevega vodnika, »bronastega« Osvalda Pesamosce. Zdi se, kot da bi njegov duh še vedno kljuboval človeški minljivosti in vladal nad dolino.

Tako sva, vsak s svojimi razmišljanji, prispela do sedla Péravo. Prijetno se je bilo nastavljati sončnim žarkom. Med hojo pa je bilo za jesen skoraj prevroče. Pogled nama je uhajal s prevala proti jugu, dol proti Reziji in naprej na pregrado Muzcev. Čakalo naju je še prečkanje severnega pobočja Vrha Grubja (Picco di Grubia, 2250 m) in Škrbine v Senožečah (Forchia di Terra rossa, 2131 m). Najino okrepčilo je bilo kratko, saj sva imela pred seboj še lep kos poti do vrha in seveda povratek. Prvič sva se mudila v tem predelu, zato je najin načrt upošteval tudi obvezno časovno rezervo. Hranila sva jo za tisto, česar v gorah ne moreš nikdar predvidevati.

Po stari navadi sem ob krajših postankih že pogledoval na karto in na tihem razmišljal o tem, kako bi današnjo turo primerno zaokrožila (beri: začinila). Ni mi šlo v račun, da bi se po vzponu na vrh Žrdi kar enostavno vračala po isti poti preko koče Gilberti nazaj v dolino. Pogled mi je begal nekaj trenutkov na karto, pa spet navzdol na skalnate pode pod nama. Zemljevid je na severni strani prikazoval poglobljeno dolino, imenovano Foran del Mus, v naravi vdolbino sredi kamnitega morja, z redko vegetacijo. Zanjo sem kasneje v Tumovem »imenoslovju« odkril slovenski naziv Oslova jama. Skozi Oslovo jamo je po karti sodeč vodila nemarkirana pot navzdol proti planini Goriuda di sopra (1404 m), nakazano pa je bilo tudi njeno nadaljevanje preko strmin vse do doline Reklanice.

Saj veste, tiste črne drobne prekinjene črtice, ki običajno nakazujejo, da je tam (bila ali je še) rahla pot ali nekaj poti podobnega in te ponavadi vedoželjnega premamijo, da jo ubereš na stranpoti in se prepustiš raziskovalni žilici. Koliko te oznake res držijo, lahko seveda kaj kmalu ugotoviš, ko se spoprimeš z realnostjo. Kadar pot enostavno izgine, imaš veliko možnosti, da uporabiš svoj občutek za »nebesno« orientacijo. Ob tem izzivu, klicu po raziskovanju neznanega, ne moreš ostati ravnodušen in pričel se je notranji pogovor s seboj. Tako je bilo do vrha, kjer sem razkril svoje namere.»Če misliš, da se dá tam vrniti v dolino, pa pojdiva,« je dejala Milena.

Oba sva bila še vedno pod vtisom poti iz Škrbine v Senožečah proti vrhu Žrdi. Ker ni bila preveč zahtevna, je bila eno samo uživanje v hoji po ostrem grebenu in razkošnem razgledu na vse strani. Skoraj do vrha nama je sledil osamljen trop ovac, ki so glasno blejale. Obžaloval sem, da nimam s seboj vrečko soli. Tudi na povratku sva se prepustila prijetnemu doživljanju gorske narave, čeprav sem sam že razmišljal o podrobnostih poti skozi Oslovo jamo. Malce me je le imelo, kako jo bova speljala. »Ali tisto, kar je narisano na karti, res vse drži,« je glodal črv negotovosti v meni. Na svoj občutek orientacije sem se kar zanesel, vendar nisem mogel predvidevati, kako se bo zadeva časovno izšla. O povratku po isti poti nazaj proti koči Gilberti nisem več razmišljal, saj je odločitev, da greva v neznano, bila že sprejeta.

Kmalu pod prevalom Péravo sva zavila na stezo, ki se je začela spuščati proti Oslovi jami. Ponekod, do prvega razpotja, sva celo naletela na obledele markacije. Glede na to, da sva se prvikrat gibala po tem, docela neznanem svetu, kar obetavno. Kmalu nisva zasledila nobene oznake več. Izginile so, kot ponikne voda skozi zakraselo rešeto kaninskih podov. Tudi poti ni bilo več. Bila sva v osrčju kamnitega morja. Enkratno okolje, vendar so naju navdajale čisto druge skrbi. Torej je konec udobja, hoje po označeni ali celo nadelani poti? Od tod naprej jo bova ubirala po svoje.

Lopa (Foto; Ž. R)

Sredi tistega pustega in resnobnega sveta mi je pozvanjala stara in oguljena, meni še sveže zveneča vojaška modrost: »Kartu čitaj, seljaka pitaj.« Nehote sem se nasmehnil njeni lepotni napaki. Saj tu ni Vojvodina, kjer lahko pogosto srečaš »seljaka«. V tej gorski samoti se lahko zaneseš le na svoj občutek in karto, na kateri pa so rahle prekinjene črtice nakazovale pot. Sledila sva oblikovitosti terena in se skozi številne naravne razčlembe spuščala navzdol. Beseda »navzdol« je za take priložnosti kar preveč enostavna. Šlo je na prvi pogled za nelogično stopicanje na mestu, gibanje navzgor in navzdol okrog številnih ovir. To je take vrste hoja, ki ti sčasoma gre vse bolj na živce, saj ne čutiš nobenega pravega napredovanja v zaželjeni smeri. Kljub vsemu sva se vztrajno spuščala skozi razgiban visokogorski kraški labirint. Kakih osemsto višinskih metrov naju je ločilo do globoke doline Reklanice. Nepreglednega terena že kar ni hotelo biti konec. Nisem imel višinomera, da bi vsaj približno lahko ocenil, ali lahko kmalu pričakujeva planino. Prihod v planino bi vsemu brezpotju navkljub pomenil, da sva še vedno na pravi poti.»No, zdaj pa imaš svojo Oslovo jamo« , mi je na trenutke in iz ozadja očitala vest. Ko bi bil vsaj sam in bi le sebi polagal račune. Tako pa sem moral neprestano odgovarjati na neprijetna vprašanja, koliko je še do planine, kaj je za naslednjim ovinkom in podobno. Milena me je po prehodu v bolj zaraščeno pobočje vse bolj očitajoče gledala. Raje ima nadelane ali vsaj označene poti, z gotovim in predvidljivim zaključkom; danes pa tako »eksperimentiranje«. Za nameček pa še ta ostra trava in rušje, ki te zbadata po golih nogah. Dolge hlače sva zaradi vročine že navsezgodaj spravila v nahrbtnik. Prehod na travnat, pa čeprav z grmičevjem gosto porasel svet, me je navdajal z optimizmom. Sklepal sem, da je to znak bližine planine Goriuda di sopra. Že sva prišla v velikansko in gosto »plantažo« kopriv, ki bi se jim lahko ognila le v daljšem loku. Tako izogibanje bi pomenilo hojo precej vstran od zamišljene idealne linije, umikanja raznim oviram na tem delu poti pa sva bila že sita. Zatorej, naravnost naprej! V čimbolj ravni črti sem teptal gost »nasad« kopriv. Kljub temu je Mileno tu in tam še katera oplazila po golih nogah. Vse bolj kislo se je držala, saj je bila mera potrpežljivosti že polna. Nič ni pomagalo, morala sva naprej. Na srečo sva kmalu zagledala sledove zapuščene staje. Polovica poti je torej za nama. Sedaj bo potrebno dobiti prehod preko svetá, ki se prelomi navzdol, najprej mimo ostankov stanu nekdanje »spodnje« planine (Goriuda di sotto, 1107 m – po Tumi izvira ime Goriuda iz slovenskega imena Ograda), nato pa strmo, skoraj v enem zamahu v dolino Reklanice. Po njej namreč vodi glavna asfaltna cesta iz Kluž na Nevejo. Čakal naju je še eden, spodnji »nasad« kopriv, da sva prišla iz območja planine. Globlje spodaj sem med drevjem končno našel prehod in komaj nakazano, zapuščeno stezico, ki se spušča najprej preko zaraščenega praga, nato pa sledi večjemu skoku, v številnih vijugah preko navpične stene. Kar naenkrat je bilo konec težav z orientacijo. V takem predelu ni veliko možnosti: ali greš po poti ali preko prepadne stene. Na srečo je bila nekdanja dostopna pot iz globoke doline na »spodnjo« planino še kar ohranjena. Po njej sva dosegla asfalt.

Zaloga pijače nama je že davno pošla, pred nama pa je bilo še več kot pet kilometrov hoje po cesti do Neveje, kjer sva imela parkiran avto. Nikamor več ni bilo možno zaiti, tudi bližnjic nisva iskala, zato je bila hoja po celodnevni visokogorski turi toliko bolj duhamorna in odveč. Stoično in redkih besed sva preživljala zaključno »knajpanje« po vzpenjajočem se vročem asfaltu. Preizkušnja potpežljivosti in trme, da, predvsem trme. Ko sem Mileni predlagal, naj se v travi ob cesti spočije, sam pa skočim do Neveje po avto, je skozi stisnjene zobe odvrnila, češ da toliko še zmore.»Moči je očitno še dovolj,« sem si mislil. Pozno popoldan sva prišla na cilj.

Pljusk dveh razgretih teles v Rabeljsko jezero, ki se od vročega poletja in lepe jeseni še ni docela ohladilo, je prispeval svoje k uspešnosti najine kure; tako po telesni, kot po duševni plati. Kot da bi bile tegobe tistega lepega in napornega dne v hipu pozabljene. Vendar je tudi ta najina šola skozi Oslovo jamo imela svojo ceno. Po tej izkušnji sem bil ob podobnih situacijah deležen manjšega zaupanja. Tudi za ponovitev vzpona na Žrd mi žene ni uspelo nikoli več prepričati. Prav nič ni pomagalo dopovedovanje, da danes vodi tod lepo markirana pot skozi enega najlepših in divjih predelov Zahodnih Julijcev, niti ne dejstvo, da so zapuščeni stan na planini Goriuda di sopra lepo obnovili. Objekt ni oskrbovan, a je vzorno urejen in vedno odprt za obiskovalce. Upajmo, da naša povprečna planinska kultura ne bo izigrala velikodušnosti lastnikov.

Najina tura na Žrd se je že odela s prahom, a ne popolnoma. Še se omenja ob kakšnem družinskem obujanju spominov. Takrat poslušam dramatičen opis, predvsem o tistih koprivah na povratku. Če nisem direktno izzvan, dogodkov običajno ne komentiram. Kot glavni krivec bi moral kakšno reči, sebi v bran; morda vsaj to, da je v gorah prav vse možno. Menda je ta najin »podvig« doživel celo javno predstavitev na jubilejni obletnici ženine mature pred leti. Kar slišim vzdihljaje njenih sošolk, češ, kakšna pota je ubiral njen bodoči življenjski sopotnik, da jo je tik pred podpisom zakonske pogodbe tako kruto in vsestransko, torej tudi po planinski plati, preizkusil. A vsaj na tem mestu, pred prijatelji planinci, moram svečano izjaviti, da moje dejanje ni bilo naklepno. Podlegel sem le svoji raziskovalni žilici. Kakšni bi bili naši obiski gora, če bi lahko vse predvidevali? Priznajmo, da si želimo na samotnih poteh včasih tudi novih doživetij, v zdravih mejah seveda.

Velikokrat se v mislih vračam tja, v svoj zaprašeni herbarij. Med spomini pa niso samo taki, cvetoči in blago dišeči, tudi kakšna kopriva se najde. Kaj hočemo, življenje pač ni samo praznik.

(Foto: Ž. R.)

^{Dr. julius Kugy: Iz življenja gornika}

Vsaka dejavnost zahteva, da smo na njo primerno pripravljeni, izurjeni in opremljeni. Tako tudi hoja in gibanje v gorah. Poletje je čas, ko največ ljudi odhaja v gore, kamor pa se ne smejo odpraviti v dolinskih oblačilih in obutvi. Da bi bila hoja varna in zanesljiva, potrebujemo še kaj drugega, odvisno od tega, kam se odpravljamo in koliko časa nameravamo ostati na poti.

Obutev

Za hojo v hribovitem in gorskem svetu potrebujemo trpežne, visoke čevlje s hrapavim podplatom iz rebraste gume ali s čepki. Izbira je dandanes velika. Čevlji naj ne prepuščajo vlage, naj ne bodo niti pretesni, niti preveliki, zato jih ob nakupu izberemo glede na svoje potrebe. Bodimo zahtevni, saj s slabimi čevlji ne bomo prišli daleč. Za večino izletov zadoščajo lažji čevlji. Kadar pa se odpravimo v visokogorje, kjer nas čaka hoja v grobem skalovju, po meliščih, snežiščih ali ledenikih, obujemo težke gorske čevlje, na katere lahko po potrebi namestimo dereze. Nove čevlje in obuvalo, ki ga daljši čas nismo nosili, uhodimo na krajših pohodih in impregniramo, da ne bodo prepuščali vode.

Nogavice

Enako pomembni kot čevlji so nogavice. Navadno nosimo dva para nogavic. Na goli koži so najprej lahke, gladke, kratke bombažne nogavice, vrh teh pa grobe, debele volnene dokolenke. Dobre so tudi dokolenke iz volne s primesmi iz materiala, ki diha, neprimerne pa so nogavice iz umetnih vlaken. Paziti moramo, da se bodo nogavice prilegle brez gub in zapolnile praznino med nogo in čevljem. Le tako ne bo žuljev in odrgnin. Ljudje z izkušnjami priporočajo, da si stopala pred uporabo novih čevljev ali nogavic natremo z lojem.

Perilo

Za lažje poletne izlete v glavnem ustreza bombažno perilo, umetna vlakna so neprimerna, priporočljiva je majica iz tanke volne. Če nas pot vodi v visokogorje, se obnese perilo iz t.i. termomateriala ali pa angorske volne; kot rezerva ne bo odveč volnena ali bombažna majica z dolgimi rokavi.

Hlače

Gorniki vseh vrst že sto let uporabljamo pumparice, ki pa jih dandanes učinkovito izpodrivajo kavbojke oziroma dolge hlače. Te sploh niso slabe, le če se znojimo v stegna in kolena, nas med hojo zelo ovirajo. Izbira je velika, glede na turo se odločamo med lahkimi in toplejšimi težjimi izdelki iz volne, lodna, gabardena, lasteksa ipd. Priljubljene so hlače iz rebrastega žameta, ki pa nas spravijo v obup, če dežuje. Izogibajmo se hlač iz tkanine, ki ne diha!

Srajca

Večina gornikov in planinskih popotnikov nosi srajce iz bombaža, flanele ali volne. Na lažjih turah in v ugodnih vremenskih razmerah tudi majice brez ovratnika in s kratkimi rokavi.

Anorak, puhasti jopič

Obvezen del opreme med vsako daljšo turo, zlasti če pričakujemo spremenljivo in vetrovno vreme, je vetrni jopič oziroma toplejši, podloženi anorak. Obvezna je kapuca, ki nas varuje pred vetrom in močo. Iz praktičnih razlogov dajemo prednost anoraku z žepi. Puhastega jopiča - vestona na poletnih turah praviloma ne rabimo. Če pa nas pogosto zebe in gremo na večdnevno turo v visokogorje, ne bo odveč, še zlasti če se obetajo ohladitve. Upoštevajmo pa, da kljub majhni teži zavzame veliko prostora v nahrbtniku.

Vetrne hlače

Vrhnje vetrne hlače imajo podobno vlogo kot anorak, varujejo nas pred vremenskimi vplivi od pasu navzdol. Obnesejo se zlasti v vetru in med hojo v mokri travi ali ruševju. Pripravne so izvedbe s hlačnicami na zadrgo, ki jih namestimo brez poprejšnjega sezuvanja.

Zaščita pred dežjem

Opreme, ki bi nas zares obvarovala pred nezaželjeno močo – dežjem in znojem, do danes še nismo iznašli. Dežnik varuje glavo in gornji del trupa, neraben pa je, če si pri hoji pomagamo z rokami ali če piha veter. Na položnem svetu in v mirnem ozračju pa je nadvse koristen.

Trenutno je še najboljša polivinilna pelerina s kapuco, ki zaščiti tudi nahrbtnik. Biti pa mora zadosti velika in med hojo v razkoraku pričvrščena, da ne opleta, da se ne zatika ob ovire in je ne pohodimo.

Malce nenavadna je kombinacija polivinilnega predpasnika in ogrinjala, ki nas varujeta pred dežjem in zaradi dobrega zračenja ne povzročata prekomernega znojenja.

Pokrivalo, rokavice

Pokrivalo je večnamenski pripomoček, saj nas varuje pred močo, sončnim obsevanjem, mrazom in vetrom. Zoper mraz so primerne tople volnene čepice, ki po potrebi varujejo lica in brado. Poleti jih potrebujemo le izjemoma in v višjih legah. Zoper dež se dobro obnese klobuk iz goste polsti s primerno širokimi krajci.

Rokavice, praviloma palčniki, morajo biti gornikov stalni spremljevalec, saj so poleti mrzla jutra, večeri in noči, ob večjih vremenskih spremembah, zlasti preobratih pa temperatura pade tako nizko, da so mogoče omrzline in smo
brez njih na poti s klini in žicami nebogljeni.

Nahrbtnik

Prenašanje opreme v vrečkah in torbah je nerodno in nevarno, zato ostaja nahrbtnik še naprej nepogrešljiv spremljevalec na vseh poteh, v lahkem in zahtevnem svetu, med hojo in plezanjem. Sodobni nahrbtniki so prirejeni za najrazličnejše potrebe: lahke enodnevne družinske izlete, večdnevna romanja, plezanje v stenah in odprave. Praviloma so iz trpežne tkanine, ki ne prepušča vode. Če pogosto zahajamo v hribe in na gore, je najbolje, da imamo na zalogi dva ali tri nahrbtnike in na pot odidemo s tistim, ki najbolj ustreza trenutnim potrebam. Za zahtevno tovorjenje je najprimernejša krošnja. Nahrbtnik naj ima zadostno prostornino in žepe, kamor pregledno namestimo vse tisto, kar nosimo s seboj od oblačil, čepice, rokavic, rezervnega perila in obleke, do hrane, pijače in drugih pripomočkov, npr. zemljevidov, čutare, kozarca, pribora za prvo pomoč, astronavtske folije, bivak vreče, spalne rjuhe ali blazine, kompasa, višinomera, žepnega noža z odpiralom za konzerve, raznovrstnih očal, fotoaparata, denarnice in drugega.

Palice, cepin, pomožna vrvica, plezalni pas, vponka, čelada

Hoja s palicami se je že tako udomačila, da le redkokdo še hodi brez njih. Ne glede na pripombe in nekatera nesoglasja si velja zapomniti, da moramo uporabljati zložljive palice, ki jih naravnamo sebi in trenutnemu okolju primerno.

Cepina v naših gorah poleti ne bomo potrebovali, razen če odhajamo v visokogorje, kjer tu in tam še leže snežišča, na katerih si z njim pripravimo stope ali ob zdrsu zaviramo.

Na zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih poteh se v svetu uveljavlja samovarovanje s plezalnim pasom, varovalno vrvjo in vponko, ki je že marsikomu rešilo življenje. Podobno je s čelado, ki varuje glavo pred padajočim kamenjem in udarci.

Je vse navedeno res potrebno?

Vedno znova, ko je beseda o opremi, slišimo vprašanje, kako priti do te opreme, ki sploh ni poceni, in še pogosteje poizvedbe, če je vse navedeno zares potrebno. Odgovora sta zelo preprosta:

1. Opremo nabavljamo po kosih, zdaj to, zdaj drugo, pač tisto, kar najbolj potrebujemo. Kar manjka, si po potrebi izposodimo (in v uporabnem stanju tudi vrnemo). Ko smo končno opremljeni, opremo samo še obnavljamo.

2. Pripombe in pritožbe, ali res moram vlačiti s seboj vse navedeno, so v bistvu odveč, če se prilagajamo potrebam in hodimo s pametjo. Ko se odločimo za izlet, pripravimo načrt, in ga vsestransko temeljito obdelamo. Izkazalo se bo, kaj rabimo in česa nam ni treba vzeti s seboj. Nekje bomo potrebovali samo čevlje, morda rezervno majico ali srajco. Če sije sonce in že nekaj časa traja lepo vreme, bo odveč oprema zoper dež in mraz, doma bodo ostale celo rokavice. Če je na vrsti kratka enourna hoja in na cilju okrepčevalnica, ne potrebujemo ne čutare, ne pijače, ne spalne blazine, ne hrane in celo nahrbtnika. Drugače bo, če konec junija prečimo Kamniške in Savinjske Alpe ali Julijske Alpe, Karavanke. Vse je odvisno od potreb, našega zdravstvenega stanja in cilja, izkušenj in vremenskih razmer. Ne pozabimo na rezervne nogavice, majico, srajco. Če smo pri močeh, naj bo vrečka za prvo pomoč vedno v nahrbtniku. Morda jo bo potreboval kdo drug, potreben naše pomoči.

. . .

Vselej natančni avtor prispevka, gospod Pavle Šegula, ki se mu za sodelovanje prisrčno zahvaljujemo, nas je opozoril, naj za poglobljeno proučevanje te tematike sežemo tudi po obsežnejšem delu Bineta Mlača: Oprema za gore in stene (PZS 1999).

S e z n a m o p r e m e z a p o h o d v g o r e

Izberi po stvarnih potrebah:

1. Obutev in oblačila

Anorak
Čevlji (lahki / težki)
Hlače (pumparice / dolge hlače)
Nogavice (lahke, dokolenke)
Perilo
Srajca
Rezervno perilo, nogavice, srajca
Rokavice

2. Oprema v nahrbtniku

Bivak vreča
Čepica
Čutara s pijačo
Denarnica. izkaznice
Hrana za prvo silo
Fotoaparat
Ura
Oprema za zaščito pred dežjem
Piščalka
Sončna očala, zaščitna krema
Spalna vreča
Toaletni papir
Višinomer

3. Dodatno za večdnevno turo

Pribor za pisanje
Pribor za šivanje
Toaletni pribor

4. Dodatna tehnična oprema

***

Čas poletnih počitnic se že preveša v drugo polovico. Morda boste svoj planinski korak usmerili tudi v naše najbližje gore. Osebje koče na planini Razor vas prijazno pričakuje. Dobrodošli v naši planinski postojanki !

^{Trije obrazi koče na planini Razor (leta 1946, konec šestdesetih let in danes)}

Natisni E-naslov

Krpelj 4 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Written on 02 November 2005 .

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 4-2001

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 500 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, januar 2002

K A Z A L O

• PLAZ SE JE SPROŽIL

• Janez Dolenc: V HRIBIH SE DELA DAN Za mojo 75-letnico

• JESENSKI IZLET MLADIH PLANINCEV

• Cvetka Jug: DELO, GLASBA IN GORE Tatjana Božič praznuje 60 let

• Gregor Torkar: POSOŠKI ALPINISTI NA KAN THENGRIJU

• Milena Brešan: LIPARI 2001

• Viktor Kavčič: BOGASTVO LEPOT SLOVENSKE PLANINSKE TRANSVERZALE

• Miha Mlinar: LIKOVNA RAZSTAVA TOMAŽA ROVŠČKA

• O ADRENALINU

• ŽARKO ROVŠČEK – JUBILANT

• PROGRAM ODSEKA ZA IZLETNIŠTVO IN PROPAGANDO

   

Sprožil se je plaz, ki sem si ga kot urednik srčno želel. K tej številki Krplja nam je uspelo pritegniti kar nekaj sodelavcev. Ti se pridružujejo dosedanjim, pretežno iz vrst upravnega odbora, katerih poročila smo objavljali v celoti ali v povzetkih. Naj vsak od njih spregovori s svojimi besedami in pogledom na to našo dejavnost. To je bil tudi cilj naših začetnih naporov pri izdajanju glasila PD Tolmin; naše društvo pa ima glede na svojo tradicijo kar lepo število ljudi, ki imajo kaj povedati. Tiste, ki se ne lotijo pisanja sami, bomo skušali povabiti k sodelovanju s pomočjo objavljenih pogovorov z njimi. Naj bo to prispevek k uveljavljanju demokracije na našem področju.

Jasno je, da je bila za začetni zagon potrebna ožja skupina, ki naj bi kasneje prerasla v širši krog sodelavcev. Pri zadnji številki me je že kar malo pekla vest. Da, celo pod nekatere fotografije, ki sem jih za popestritev priložil iz svojega arhiva, se mi je zdelo odveč podpisati, da ne bi morda izpadlo, češ, člani uredniškega odbora se preveč napihujejo, da o glavnem uredniku sploh ne govorimo. Ne bi si rad dovolil pripombe, da je izdajanje društvenega glasila ambicija nekaterih, gorečih društvenih odbornikov, da je list celo nekakšno uradno trobilo upravnega odbora in morda še kaj. Zato se v imenu uredniškega odbora prisrčno zahvaljujem tokratnim »zunanjim« sodelavcem Krplja za njihov trud, predvsem pa za to, da so nam pomagali prebiti led našega dopisništva.

Plaz, ki zlovešče prihrumi v gorah in napoveduje eno izmed najhujših nevarnosti na naših poteh, naj bo tokrat plaz naših prvih dopisnikov, sotrudnikov Krplja. Naj preraste v široko in trajno aktivnost in naj bo naznanilo, da je za tolminske ljubitelje gorskega sveta naš Krpelj zanimivo čtivo, tako kot so si njegovi botri, ko so mu dajali popotnico, tudi zamislili.

Dajmo planinstvu, poleg premagovanja gora in zaprek do njih, še kakšno drugo vsebino. Naj zaživijo tudi njegove globlje duhovne in kulturne razsežnosti, tako kot je že več kot stoletje od prvih začetkov naše organizacije. Če bo k temu cilju prispeval kakšno malenkost tudi naš Krpelj, bomo lahko samo veseli. Pišimo torej, da bomo! Če ne bomo pisali, bo tako, kot da nas nikoli ni bilo, ne nas, ne našega planinskega društva.

-žr-

V greben Podrte gore, Meje, ujeta,

poganjaš se navzgor v neba modrino;

in tvoja gladka skalnata vesina,

kdor jo uzre, se vtisne mu na dno spomina.

V poprh svileni na pomlad odeta,

na svetlo že neugnano rastje rine;

prične se tekma s časom vsakoletna,

ozaljšana, nevesta boš prevzetna.

/Ž.R.: Škrbina/

Profesor Dolenc na Planincev na planini Razor julija 2001 (Foto: Ž.R.)

Rodil sem se 5. septembra 1926 v gorski vasici Četena Ravan (914 m nad morjem) ob vznožju Starega vrha, ki je del verige Škofjeloškega pogorja od Lubnika do Blegoša. Tako sem živel med gorami od otroških let ter mnogokrat šel v družbi sovrstnikov na Stari (1205 m) in sosednji Mladi vrh (1374 m). Želja po izobrazbi me je peljala leta 1937 na kranjsko gimnazijo. Že v nižji gimnaziji nas je razrednik peljal na majski izlet na Šentjošt, Šmarno goro in v Aljažev dom pod Triglavom.

Nemška okupacija leta 1941 mi je za več let prekinila šolanje; zaradi posledic internacije v Dachau sem maturiral šele leta 1950 naljubljanski realki. Kot starejši gimnazijec sem šel večkrat na Blegoš, ki je bil šele po vojni dostopen; poleti 1948 pa sem šel prvič na Ratitovec in zložil prve planinske verze:

Prelep je gorski svet!

Pnem se čez pečine,

dol pod mano gine,

blesti srebrni cvet …

V avgustu 1949 sem se s prijatelji prvič povzpel po Tominškovi poti v prekrasnem vremenu na Triglav in užival božanski razgled. Ko pa sem bil po maturi na oddihu v Bohinju, sem sam čez Komno naredil turo na Krn in prvič zrl v Soško dolino, ne da bi slutil, da me bo moj poklic pripeljal ravno sem.

Že kot dijak sem se ukvarjal z domoznanstvom in narodopisjem rodne Poljanske doline; ko pa sem se vpisal na slavistični oddelek ljubljanske univerze, sem začel misliti tudi na publiciranje. Tedaj je Planinski vestnik urejal slavist Tine Orel in v letošnjem novembru je minilo ravno 50 let, ko mi je objavil prvi planinski članek Ljudsko izročilo z Blegoša, ki sem ga posvetil 100-letnici rojstva sorojaka pisatelja Ivana Tavčarja. Naslednje leto 1952 sem objavil v PV članek Rokovnjači v loškem pogorju na podlagi ljudskih izročil in daljši članek Zadnja pot na Blegoš; v njem so pripovedi starega drvarja in lovca Tinača, ki sem ga spremil na njegovem zadnjem vzponu na Blegoš, kjer si je služil svoj vsakdanji kruh. Ta prispevek je posebno ugajal uredniku Orlu. Sicer sem pa tudi kot študent hodil v gore, leta 1951 na Črno prst, leta 1952 pa na Lubnik, obakrat peš od doma. Takoj po diplomi na slavistiki leta 1956 sem to proslavil s ponovnim vzponom na Triglav.

Potem sem moral za eno leto v vojsko k tankovski enoti v Niš. Ko sem se vrnil iz Srbije, me je ministrstvo za prosveto dodelilo učiteljišču v Tolminu s pripombo: »Primorska kliče!« Najprej sem šel od doma kar s kolesom pogledat, kje in kakšen je ta kraj. Ko sem vozil preko Kladja in Cerkna še naprej iz grape v grapo, me je bilo kar malo strah, kam bom prišel. Toda ko sem v sončnem oktobrskem popoldnevu prispel na Most na Soči, se mi je odprla čudovita panorama: pred mano jezero na Soči v prelepi modro – zeleni barvi, zadaj pa venec tolminskih gora. Pomislil sem: v tem planinskem raju mi bo kot ljubitelju gora gotovo všeč! Tako sem ostal v Tolminu in učil 35 let slovenski jezik na srednji šoli.

Tolmin je okrog in okrog obdan z gorami in vsaka ima svoje čare, zato sem jih rad obiskoval in sčasoma tudi kaj napisal o njih. Že v maju 1958 sem z dijaki opravil osemurni pohod h koči na planini Razor in prvič občudoval lepoto te edinstvene planine zaradi planšarije in alpske flore. Kasneje sem jo celo opeval v pesmi Jutro na planini Razor 11. julija 1983.

Naslednje leto sem v prijateljski družbi naredil kar dve zahtevni turi, na Krn in na Mangart. Ponovno sem spremljal dijake skozi lepo gorsko vas Tolminske Ravne na planino Razor. Ta vas, ki je na isti nadmorski višini kot moja rojstna vas, mi je dala tudi življenjsko sopotnico Rafaelo, učiteljico; poročila sva se v poletnih počitnicah leta 1963.

Na tolminski srednji šoli se je sčasoma uveljavila tradicija, da smo vsako šolsko leto v septembru imeli planinski športni dan. Za planinske pohode smo izbirali le markirane poti: planino Razor, planino Pretovč, planino na Kolovratu, Javorco in Mengore. Razredniki smo bili odgovorni za red in varnost, prof. Janko Koren pa je bil reševalec. S teh pohodov imam lepe spomine na kolega Hinka Uršiča in Dali Puc. Hinko je kot geograf poznal vse gore in steze v okolici, Dali pa kot biologinja vso planinsko floro in favno. Bila sta častna člana PD Tolmin, sedaj oba pokojna; obema sem sestavil in govoril nagrobni govor.

Ker sem prva leta na šoli poučeval tudi nemščino, se dalj časa nisem utegnil oglasiti v PV. Za 70-letnico Soške podružnice SPD leta 1966 je urednik PV prof. Orel pripravil jubilejno številko in zanjo sem tudi jaz prispeval članek Tolminski planinski raj. To je oris moje najljubše planinske poti na planino Razor. Urednik, zelo naklonjen Primorski, je tudi za 75 - letnico organiziral jubilejno številko in jaz sem zanjo prispeval članek Zlati Bogatin. Že kot upokojenec sem leta 1992 objavil v zbirki GLASOVI pod istim naslovom knjigo tolminskih ljudskih pripovedk, ki zajemajo pretežno gorski svet in so jih zbrali moji dijaki, ilustrirala jo je pa moja hčerka, akademska slikarka Jana.

V času 1972-85 sem poslal uredniku Orlu in po letu 1979 njegovemu nasledniku prof. Marjanu Krišlju, sošolcu s slavistike, okrog 20 prispevkov za PV. Naj omenim samo nekaj naslovov: Stari vrh, Prvič na Tolminski Migovec, V planinskem raju pod Krnom, Moja hoja na tolminski Triglav, Planšarjenje na planini Razor, Blegoš skozi čase, Zgode in nezgode ob Žabiškem Kuku, Pastirjevanje na Starem vrhu, Javorca vabi, Vihar nad Škrbino. Med prispevki je tudi nekaj pesmi, npr. Tolminska puntarska himna. Za ilustracijo teh člankov sem pošiljal tudi lastne fotoposnetke, ker sem si nabavil fotoaparat, najprej ruski Zenit, kasneje japonski Canon.

Greben Peči nad planino Razor (Foto: Ž.R.)

Orel in Krišelj sta bila nepozabna urednika PV. Po vsakem poslanem prispevku sem dobil prijazno pismo z mnenjem o prispevku. Ko so pa okrog 1985 iz uredništva odslovili slaviste in jih nadomestili z žurnalisti, ni bilo več nobenega odziva in tematske številke ni bilo niti za 100-letnico Soške podružnice SPD leta 1996. Zato sem poslej le malo sodeloval. Leta 1995 sem za 100-letnico SPD objavil v njem še neobjavljeni članek Simona RutarjaNa visokih gorah, ki sem ga našel v njegovi zapuščini v NUK. Lani sem v zbirki GLASOVI objavil podobno kot v Zlatem BogatinuKres na Grebljici. povedke iz Škofjeloškega pogorja

Seveda pa sem v hribe še naprej rad hodil in bom še v prihodnje, kolikor bom zmogel. Vsako poletje moram vsaj za par dni v naš planinski dom na planini Razor, kjer me vedno prijazno sprejmejo. Nadvse uživam v cingljanju kravjih zvoncev in bučanju vetra v stoletnih bukvah. Ni lepše ikebane kot skupki skal, rušja in planinskega cvetja, zlasti sleča.

Letos me je razveselilo, da je PV začel izhajati v barvah in da je izbran nov urednik, ki spet obeta tematske številke. Zato sem mu za 150- letnico rojstva pisatelja Ivana Tavčarja 28. avgusta poslal za objavo podoben članek kot pred 50 leti. Za svoj 75-letni in Tavčarjev 150-letni jubilej sem 30. avgusta opravil v družbi brata in svakinje lepo turo na Blegoš z izhodiščem iz Leskovce. Mogoče je to moj zadnji obisk gore, o kateri sem veliko pisal.

V hribih se dela dan, v hribih žari!

Spet je prišla jesen in z njo šolski pouk, ki na srečo – poleg ostalega – vedno prinese s sabo tudi nekatere zanimive krožke. In planinski krožek vsekakor sodi mednje. Mentorica Magda je tako spet spomnila osnovnošolce od 3. do 5. razreda, da hribi čakajo nanje. Ker septembra lepih sončnih dni ni bilo ravno v izobilju, smo za naš prvi izlet izbrali neko soboto v oktobru. No, pa se je potem izkazalo, da tudi tista sobota ni bila ravno idealen dan…

Naš cilj je bil Poldanovec nad Lokvami, vremenska napoved pa – mokra… Toda, če se je Magda odločila, da gremo, potem se je gotovo zmenila tudi za lepo vreme. Napovedi se zato nismo ustrašili in zjutraj se nas je zbralo za cel »mali avtobus«. V Volčah so se nam pridružili še Volčani, tako da smo se, večinoma že stari planinski znanci, po nekaj mesecih spet znašli skupaj, pripravljeni na podvig.

V meglenem jutru smo se peljali skozi Most na Soči do Čepovana in naprej na Lokve. Tam je najprej pritegnilo našo pozornost veliko število najrazličnejših gasilskih vozil in šotorov, postavljenih po velikem travniku. Izgledalo je, da ima civilna zaščita nekakšne vaje. Fantje bi se sicer najraje ustavili kar tam in si cel dan ogledovali vsa ta »čuda tehnike«, vendar so se le spomnili, da smo vsi skupaj namenjeni na planinski izlet. Tako, pa drugič…

Kmalu smo se na nekem križišču ustavili in hitro vzeli pot pod noge. Po kakšnih petsto metrih hoje je Magda ugotovila, da se je pri začetku poti »verjetno malo zgrešila«, zato smo se obrnili in vrnili na naše izhodišče. Nekateri so se že razveselili, češ ta Poldanovec res ni bil preveč zahteven, vendar so potem razočarano ugotovili, da avtobusa ni več tam, kjer smo ga pustili in da bomo morali očitno še malo hoditi. Ponovno smo si, še bolj strokovno, ogledali smerokaze in videli, da še vedno kažejo v isto smer, ki smo si jo prvotno izbrali. Še enkrat smo torej začeli znova. Dva ovinka od mesta, kjer smo se prej obrnili, smo vendarle zagledali gozdno pot, kjer bi se naša pot sploh morala začeti. Mateja nas je poskušala potolažiti, da ogrevanje še nikdar ni škodilo in da bomo zato zdaj gotovo lažje hodili. Čeprav smo imeli o tem vsak svoje mnenje, smo se vseeno pridno zapodili po poti.

Po petih minutah pa so nekateri že postali neznansko lačni in utrujeni. Magda pa (kdo ve zakaj), kar ni hotela razumeti njihovih »težav«. Petro in Tejo pa je poleg tega še precej bolj obremenjevalo vprašanje, ali vsi medvedi vedo, da se je potrebno jeseni skriti v brloge in pripraviti na zimsko spanje. Za nič na svetu si jih v tistem meglenem jesenskem gozdu nista želeli srečati.

Tako smo pač vsi skupaj morali hodili malo navzgor, potem pa še malo navzdol. Mimogrede: ta Poldanovec je res hecen hrib, saj pot nanj poteka precej časa tudi navzdol.

Prav kmalu je za popestritev poskrbel rahel dež. Ko smo iz nahrbtnikov vlekli dežnike, pelerine in vetrovke, smo ugotovili, da so nekateri preveč zaupali Magdinim zvezam z vremenoslovci. Še dobro, da so se v nahrbtniku mame Mateje našli vsi trije »pripomočki proti dežju«. Da bi bili vsi približno enako suhi oziroma mokri, smo si vse skupaj nekako porazdelili.

No, kljub rosenju in mokroti smo se vendarle morali tudi ustaviti in pomalicati. Z napolnjenimi želodci in lažjimi nahrbtniki smo nadaljevali pot – spet navzdol. Prav kmalu pa je Jaka začel zaostajati in tarnati o hudih bolečinah v trebuhu (Zelo verjetno je temu botrovala nedoločljiva količina bonbonov, ki jih je zaužil za malico). Luka se je takoj spomnil na gasilce na Lokvah, ki bi jih s svojim mobitelom lahko poklical na pomoč. Na srečo je bila z Jakom tudi njegova mama, ki ni hotela panike. Odločila se je z Jakom vrniti do asfaltne ceste, od koder bi ju lahko kdo po potrebi predčasno odpeljal domov. Kot zelo koristna pripomočka v Magdinem nahrbtniku sta se pokazala tudi tableta lekadola in njen mobi. Tako smo se po nepričakovani učni uri (o tem, kaj narediti v primeru, če nekomu v skupini v hribih postane slabo) razšli - a vseeno ostali na zvezi.

Kmalu se je pot vendarle obrnila navzgor in brez večjih težav smo osvojili naš cilj. Na vrhu se je, kot smo pričakovali, pred nami odprl nepozaben pogled na – meglo. Magda nam je še povedala, kje pod nami naj bi bila Trebuša, mi pa smo se prav hitro naveličali občudovanja mokre beline in se odločili za povratek. Izvedeli smo tudi, da si je Jaka medtem popolnoma opomogel in da nam z mamo prihajata naproti. Malo pod vrhom smo ju res srečali in veseli smo bili, da smo spet vsi skupaj.

Dež pa je še vedno rahlo padal…

Ko smo, bolj ali manj mokri, prišli do asfaltne ceste, je bil prijazni šofer z avtobusom že tam. Suh in topel avtobus nas je zelo navdušil, tako da smo nemudoma začeli na ves glas prepevati. Ker nam ni bilo do ustavljanja, smo pevske vaje nadaljevali do Tolmina. Tu nas je pričakalo sonce in začudeni smo opazili, da v dolini ni bilo o dežju ne duha ne sluha…

Čeprav dan ni bil najlepši, pa nam je vseeno ponudil zelo koristne lekcije iz planinske šole.

. . .

»Domačo nalogo« je napisala mama Mateja Sirk Fili, ki svojega sina Jaka pridno spremlja na planinskih izletih. Vabimo pa tudi ostale starše, da se kdaj pridružijo vodnici Magdi in njenim mladim planincem, saj bodo doživeli marsikaj zanimivega, vzgojnega in poučnega.

Tatjana Božič praznuje 60 let

Za razgovor s Tatjano se nisem odločila kar tako, pač pa sem poleg vsega, kar sem si že večkrat želela o njej izvedeti, imela poseben razlog, in sicer njen letošnji jubilej. Čeprav sama neprestano primerja svoje delo v planinski organizaciji z današnjimi aktivnostmi v društvu, in se seveda ob tem čuti manj pomembno, pa sva na koncu razgovora lahko ugotovili, da vsaka hiša lahko stoji le na dobrih temeljih. In svoj prispevek k rasti planinskega društva v Tolminu je prav gotovo prispevala tudi Tatjana.

Za naslov prispevka sem si izbrala naslov knjige dr. Juliusa Kugyja, saj že nekaj časa ugotavljam, da ljudi, ki jih srečujem v gorah, srečujem tudi kjerkoli, kjer se poje, posluša ali poustvarja glasbo. Da je primeren za zapis o Tatjani, pa boste lahko presodili sami, ko boste prebrali, kaj vse sem izvedela v najinem zanimivem klepetu.

. . .

Lepo obnovljena mogočna hiša v starem delu Tolmina je verjetno tudi tvoja rojstna hiša, pa tudi še vedno tvoje domovanje. Mogoče poznaš njeno zgodovino?

To je res moja rojstna hiša. Obnovila sva jo z možem pred tremi leti. Vendar pa so starši najprej prebivali na Mostu na Soči, kjer so se rodile tudi vse tri moje starejše sestre. Ker pa je oče leta 1930 prevzel od brata trgovino in čevljarstvo, so hišo na Mostu na Soči leta 1935 prodali in kupili hišo v Tolminu. Velika je zato, ker je oče rabil pritličje za trgovino, v kletnih prostorih pa je bila čevljarska delavnica, kjer je delalo 12 delavcev, ki so se tega poklica pri očetu tudi učili. Štirje od teh so še živi. Izdelava čevljev je bila takrat seveda drugačna, saj so vse delo opravili ročno. Izdelovali so tudi gojzarje, ki so jih prodajali po celi Italiji.

Med vojno si bila še otrok. Se je mogoče kljub temu spominjaš?

Vojnih let se sicer ne spominjam. Pred očmi pa se mi večkrat pojavlja slika, kako me je oče pred odhodom v taborišče Mauthausen, kjer je leta 1944 tudi umrl, še zadnjič dvignil v naročje na kamionu, s katerim so jih odpeljali. Vendar nisem prepričana, da se mi je ta prizor kot triletni deklici res vtisnil v spomin. Mogoče ga imam tako živo pred očmi le iz maminega pripovedovanja.

Kako pa si zašla v gore?

Hribi so me od nekdaj mikali. Občudujem jih lahko tudi skozi okno naše hiše,od koder se mi razprostira pogled na Kobalo, Kobiljo glavo, Škrbino, Bogatin.Tolminci so do konca vojne hodili le na bližnje hribe, kot so Žabijski vrh, Kobilja glava, kam dalj pa zaradi italijanske meje niso smeli.

Kot zanimivost naj povem, kako nam je očetov brat Srečko, ki je živel na Jesenicah in ga ni ustavila nobena meja, poslal pozdrave s »Premožnika« namesto z Bogatina, da ne bi ogrožal sebe in drugih.

Po končani osnovni šoli in takratni nižji gimnaziji v Tolminu sem se že vpisala na gimnazijo v Idriji, ko me je stric Srečko povabil k svoji družini na Jesenice, da bi tam obiskovala srednjo šolo. Oče in stric sta si namreč obljubila, da bosta v primeru smrti enega ali drugega poskrbela za njegove otroke. Tako sem štiri leta preživela na Jesenicah in domov odhajala le nekajkrat na leto. Ko sem bila stara devet let, sem bila z njim in njegovo družino prvič na Mojstrovki. Stric me je kot navdušen planinec večkrat vodil po svojih poteh, tako sem bila takrat na Bogatinu, Kriških podih, Begunjščici ... Stric Srečko je gore obiskoval do konca svojega življenja oziroma se je tam tudi končala njegova življenjska pot. V starosti 83 let si je zaželel z vrha pogledati še enkrat na rojstni kraj svoje matere, na Bačo pri Podbrdu. Na strmem terenu na Baškem sedlu pa mu je spodrsnilo, kar je bilo zanj usodno. Našli so ga po dveh dneh in tam postavili tudi neopazno spominsko obeležje.

Kako ste se takrat zabavali najstniki oziroma kako ste izkoristili svoj prosti čas?

V letih od 1955 do 1964, ko sem zaključila študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sem doma preživljala le poletja. Kakšne posebne zabave takrat nismo imeli, zelo radi pa smo prepevali. Tako sem se srečevala s prijateljicami, zvečer smo posedale v parku in pele. Tudi sicer se spominjam, da smo včasih veliko peli, v osnovni šoli na primer tudi med ročnim delom ali med poukom risanja. S prijateljicami smo hodile tudi po okoliških hribih.

Te moje prijateljice iz otroških let so me tudi ob mojem letošnjem jubileju presenetile in počastile s pesmijo Pridi z mano pod Grad, ki so mi jo zapele ob prihodu. Kaj je lepšega za obujanje spominov!

Pa še nekaj. Zelo rade smo tudi plesale, za plesno zabavo pa je zadoščal kar gramofon.

Študijska leta za nekatere pomenijo prekinitev določenih aktivnosti. Koliko časa si si takrat vzela za svoje hobije?

Študijska leta so bila pravzaprav moja najbolj bogata leta glede planinarjenja. S svojimi tremi nečaki iz Splita, ki so bili mlajši od mene le okrog 9 let, smo marsikaj prehodili, delali transverzalo, prekrižarili Pohorje, Karavanke, se povzpeli na Triglav. Vsi trije se še danes radi spominjajo teh naših poti v poletnem času, ko so v Tolminu preživljali počitnice.

Iz zbranih podatkov v zborniku Stoletje planinstva na Tolminskem je razvidno, da si v ožjem vodstvu planinskega društva prisotna že od leta 1964, s krajšimi prekinitvami pa vse do danes, najprej v nadzornem odboru, od leta 1966 do začetka leta 1971 pa tudi kot predsednica društva. Kdo te je povabil zraven?

V letu 1964, ko sem zaključevala študij v Ljubljani, so me vključili v nadzorni odbor društva. Ne vem, kdo me je predlagal. Že v letu 1966 pa so me izvolili za predsednico društva. Takrat sem se pisala še Šorli. Bila sem pravzaprav brez posebnih planinskih in organizacijskih izkušenj, tako kot tudi velika večina drugih. V veliko oporo mi je bil takrat Janko Fili, podpredsednik društva. Razen tečajev za mladinske vodnike, posebnih tečajev za planinske vodnike menda takrat niso organizirali. Bili smo slabo tehnično opremljeni, imeli nismo niti pisalnega stroja, doma ni bilo telefonov, avtomobilov ...

Dolgo je bil glavni problem društva prostor, kjer naj bi se sestajal odbor. Kje ste takrat imeli svojo pisarno?

Sestajali smo se v bivšem domu JLA, saj smo takrat imeli planinsko skupino tudi v vojski in z njimi dobro sodelovali. Nekaj materiala smo imeli spravljenega v Tumovem drevoredu, sicer pa doma. Takrat je bila tajnica društva Ivanka Kavčič, ki je bila zaposlena na sodišču. Ker nismo imeli svojega pisalnega stroja, sva v večernih urah izkoristili njen službeni pisalni stroj. Moram pa priznati, da smo v odboru zelo lepo sodelovali, postali smo veliki prijatelji. Zelo močna je bila tudi skupina iz Anhovega, tako da imam ta naša druženja v zelo lepem spominu.

V letu 1961 je bila razširjena koča na planini Razor. Po vsakem večjem zalogaju nastopi nekaj časa zatišje, ker zmanjka tudi finančnih sredstev. Čemu ste se takrat predvsem posvečali v društvu?

V prvem letu mojega predsednikovanja se je število članov zmanjšalo, zato smo si za naslednje leto zadali nalogo, da poskrbimo za članstvo. Po spiskih smo obiskali tudi bivše člane in dosegli, da se je število iz leta 1966, ko je bilo članov 460, povečalo na 709 članov v letu 1967. Število članov je raslo vse do leta 1972, ko je statistični prikaz pokazal številko 1194. Še vedno pa mislim, da ni bistvena številčnost društva, pač pa aktivnost pravih planincev.

Izletov nismo tako razpisovali, kot se to dela danes, pač pa je vse bolj slonelo na dogovarjanju, brez programa, le na oglasni deski smo objavljali sproti. Tudi nismo imeli oziroma posebej določali vodnikov izletov, saj je bilo samo po sebi razumljivo, da bo izlet vodil tisti, ki je pot boljše poznal.

To sicer ni bil čas velikih gradenj v koči, stalno pa se je nekaj popravljalo. V prvem nadstropju smo iz dveh večjih sob naredili tri manjše, na podstrešju, ki je bilo eno samo skupno ležišče, smo uredili dve sobi, kot sta še danes, preostanek podstrešja je ostalo kot skupno ležišče. V podstrehi prizidka sta bili narejeni dve podstrešni lini, ki sta bili kar nekaj časa rezervirani za osebje. Električna napeljava je bila dotrajana, zato se je vso napeljalo na novo, primerno za napetost 220 V. Kasneje, leta 1972, je bil nabavljen še nov agregat. Opravili smo tudi druga manjša dela. Koča pa v primerjavi s sedanjo še zdaleč ni bila tako urejena in je tudi osebje delalo v veliko slabših pogojih.

Vsako leto smo tudi sodelovali pri čiščenju poti na planino Lom, pomagali pri gradnji ceste v Ravne itd.

Delo z mladimi planinci je v začetku vodil Franc Vrabl, kasneje je vodenja otrok prevzela Marija Šavli. Na srednji stopnji pa sta mlade takrat nekaj časa vodila Živko Tuta, kasneje pa Žarko Rovšček.

V arhivu planinskega društva je ohranjenih precej fotografij, ki govorijo o vaši izletniški dejavnosti. Kje ste si nabirali izkušnje?

Kot glavno nalogo v odboru takrat sem štela vzpodbujati ljudi in jih navajati na izlete v gore. Organizirali smo izlete, ki jih sicer ni bilo veliko, so pa bili nekateri kar množični, tako npr.v letu 1967 na Triglav, potem na Mangart, h Krnskemu jezeru, v snegu na Vogel in Rjavo skalo. Sicer se nas je zbralo od 15 do 20 planincev. Za cilj smo si izbrali tudi Viš in Montaž v Zahodnih Julijcih, uživali smo ob Triglavskih jezerih, na dan planincev v mesecu septembru smo šli na Jalovec, leta 1969 smo iz Zadnjice odšli na Škrlatico.

Pravzaprav je bilo izletništvo kar glavna naloga in skrb takratnega vodstva društva, čeprav smo se tega lotevali, če primerjam z današnjimi razmerami, precej neprofesionalno. Res pa je, da v gore takrat nismo hodili v zimskem času, ker so za to bili bili opremljeni oziroma usposobljeni le nekateri. Programa nismo pripravljali vnaprej, pač pa smo ga delali sproti.

Tatjane ni bilo vedno lahko ujeti v objektiv. Na posnetku s ture na Bavški Grintavec (1969) kaže hrbet (Foto: Ž.R.).

Se ti je mogoče kakšen vrh ali tura še posebno vtisnil v spomin? Ste kdaj doživeli tudi kaj pretresljivega, nevarnega?

Pravzaprav se ne spomnin, da bi kdaj doživela kaj posebnega. V gore navadno ne hodim sama, čeprav sem se pogosto tudi sama podala na pot. Le enkrat se spomnim, da me je bil malo strah, in sicer takrat, ko sem sama sestopala z Vrha nad Škrbino na Škrbino po poti, ki takrat še ni bila zavarovana.

Mogoče bi posebej omenila pot na Mont Blanc. V letu 1969 se nas je zbralo devet planincev, Tolminci in Anhovci, med njimi dve ženski. Takrat sem prvič in zadnjič uporabila dereze. Imeli smo zelo lepo vreme. Iz Chamonixa smo se odpeljali z zobato železnico, na vrhu Mont Blanca pa smo bili 9. avgusta. Nekateri so zaradi višine imeli nekaj težav, sicer pa nismo imeli posebnih problemov.

Vračali smo se čez Švico in nekateri so si zaželeli še na Matterhorn, drugi pa na Monte Roso. Ker pa se nismo uspeli uskladiti, smo se v treh fičkih nekoliko skregani vračali domov.

Dobro se spominjam tudi izleta h Triglavskim jezerom z Vrsnika, ko smo zašli, ker smo sledili puščicam, za katere smo kasneje ugotovili, da so jih postavili jamarji iz društva Ljubljana – Matica do neke jame.

Po končanem študiju v Ljubljani si se takoj zaposlila. Kje?

V letu 1964 sem se zaposlila na Soškem gozdnem gospodarstvu v Tolminu. Moj nadrejeni je bil Evgen Božič, član v letu 1924 ustanovljenega planinskega društva Krpelj kot naslednika Soške podružnice SPD. Večkrat mi je pripovedoval o svoji bogati preteklosti in mi že takrat pokazal svoj dnevnik z žigom Krpljevcev. Dnevnik je bil prvič razstavljen in predstavljen javnosti ob 90. obletnici Soške podružnice SPD leta 1986.

V letu 1971 sem po Božičevi upokojitvi prevzela njegovo mesto v podjetju in ga opravljala vse do svoje upokojitve v letu 1995. Ker pa sem se v letu 1971 tudi poročila in ob treh otrocih ni ostalo več časa za društveno delo, sem morala mesto predsednice predati. Poleg družine me je precej obremenjevala tudi služba, saj je to bil čas, ko so se stvari na področju financ zelo veliko spreminjale, veliko sem delala tudi nadur, tako da za vse enostavno ni bilo časa.

Naj povem še, da sem v letu 1972 transverzalo kljub temu končala, in sicer na Golakih.

Imaš lep, »žameten« glas, ki s svojo temno barvo vsak zbor, kjer prepevaš, posebej obarva. Kdo ti je vcepil ljubezen do glasbe oziroma po kom si podedovala glas?

Glede na to, da sem zgodaj izgubila očeta, pa tudi mame nisem slišala, da bi po njegovi smrti kdaj prepevala, bi lahko mislila, da veselja do petja nisem imela od koga prevzeti. Ker pa vem, da sta tako oče kot mama po prvi svetovni vojni oba pela v zboru pri Zdravku Munihu na Mostu na Soči, sestri so kupili celo citre,doma smo imeli klavir, mi je bila ljubezen do petja oziroma sploh glasbe po starših verjetno zapisana že v genih.

Verjetno ni zgolj slučaj, da ljudje, ki imajo radi gore, sploh naravo, tudi radi pojejo oziroma so ljubitelji glasbe. Ko sem o tem iskala odgovor v knjigi dr. Juliusa Kugyja, sem prišla do zanimivega sklepanja avtorja, da povezave med glasbo in gorami pravzaprav ni, pač pa imajo nekaj skupnega ljudje, ki znajo prisluhniti svoji duši.

Verjetno je tudi tvoja pevska kariera tako dolga kot planinska ali pa še daljša. Kakšni so bili tvoji pevski začetki oziroma v katerih zborih si pela?

Pojem pravzaprav že od otroških let. Ko sem obiskovala peti razred, sem pela v mladinskem zboru pri profesorju Maksu Pirniku, veliko let sem obiskovala tudi glasbeno šolo, kjer sem se učila klavir. Tudi v času študija v Ljubljani nisem zanemarila te svoje ljubezni in tri leta pela v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič (hčerka Ana je zvesta temu zboru že deset let), potem pa sem pevsko pot nadaljevala predvsem pri Veri Clemente Kojić. Tako sem pela v njenem dekliškem oktetu, ki ima ohranjenih tudi nekaj posnetkov na Radiu Koper, sodelovala sem v kvartetu, ki je tri leta sodeloval s folklorno skupino v Tolminu, petnajst let sem pela v Ženskem učiteljskem pevskem zboru, kjer sem od leta 1981 do 1985 prevzela tudi mesto predsednice zbora. V vseh teh skupinah je sodelovala tudi sestra Majda, torej nam je petje morda res v genih. Zaradi mamine bolezni sem za nekaj let prekinila sodelovanje v pevskih zborih. Sedaj pa že šest let pojem v Mešanem pevskem zboru društva upokojencev Tolmin.

Kako danes izkoristiš svoj prosti čas, glede na to, da si upokojena, poleg tega, da v zadnjem času tvoj urnik precej kroji vnuček, ki se mu posvečaš kot pridna nona?

Če razmišljam za nazaj, bi lahko rekla, da sem bila pol življenja »huda« planinka, kasneje vse manj, ker se mati več posveča družini in domu. Posebno po zlomu kolka pred dvema letoma obiskujem le okoliške hribe, včasih pa z možem in sestro gremo tudi kam više. Svojega članstva v nadzornem odboru društva ne štejem za posebno delo,

Poleg ukvarjanja z vnučkom, pri katerem tako kot večina starih staršev poskušam nadoknaditi to, kar zaradi pomanjkanja časa nisem mogla nuditi svojim otrokom, pa še veliko časa preživimi s pevskim zborom, ki poleg rednih dvakrat tedenskih pevskih vaj zapolnjuje naš čas s številnimi nastopi.

. . .

Verjetno boste tudi bralci iz tega zapisa Tatjano bolje spoznali in izvedeli o njej marsikaj, kar v svoji skromnosti ne razglaša na veliki zvon. Dela ji seveda ne zmanjka, saj še vedno skrbi, da ne nazaduje na strokovnem področju, ker pa obvlada tudi delo z računalnikom, priskoči marsikomu na pomoč,.

Čestitkam ob njenem jubileju se pridružujemo tudi vsi planinci.

Sebastjan Domenih in Boštjan Sovdat na vrhu Kan Thengrija (7010 m)
v pogorju Tian Shan (Kirgistan)

V juliju in avgustu 2001 so se alpinisti Soškega alpinističnega odseka in AO Bovec mudili v gorovju Tian Shan na severovzhodu Kirgistana. Sedemčlanska smučarsko – alpinistična odprava v zasedbi Borut Golja, Peter Poljanec, Renato Leban, David Kapitan, Boštjan Sovdat, Sebastjan Domenih in Brane Zelenjak si je za cilj odprave zastavila normalen pristop s severne strani na 7010 metrov visok Kan Thengri.

Po pristanku na letališču v Alma-Ati se je kot po pravilu že prvič zapletlo, ko sta dva kosa opreme odletela v neznano. Po nekajdnevnem čakanju in pripravah so s helikopterjem poleteli v idilično severno bazo na ledeniku Severni Inylchek, s pogledom na severno pobočje Kan Thengrija.

Uvodne dni v bazi so izkoristili za urejanje tabora. Tretji dan po prihodu v bazo so se prvič podali na goro in v treh dneh izvedli aklimatizacijo, postavili tri višinske tabore ter jih oskrbeli s hrano in opremo. Tridnevno sneženje, ki je sledilo, so izkoristili za počitek in nabiranje moči za naskok proti vrhu. Postopno so napredovali proti vrhu, pri čemer so imeli nekateri več drugi manj težav s prestajanjem višine. Borut in Boštjan sta prva prispela v tretji višinski tabor, kjer sta naletela na sonarodnjaka, ki je z drugo odpravo naskakoval vrh z južne baze. Izkazalo se je, da ni ravno pristaš slovenskega gostoljubja in v prostorni snežni luknji (za pet oseb) ni želel prenočiti naših dveh.

Na vrh Kan Thengrija sta se uspela povzpeti Sebastjan Domenih in Boštjan Sovdat. Istega dne so se Borut Golja, Peter Poljanec in Renato Leban povzpeli na 6150 metrov visok Pik Chopajev. Ostala dva člana odprave David Kapitan in Brane Zelenjak sta se zaradi zdravstvenih težav uspela povzpeti do višine 5500 metrov. Petru Poljancu je uspel tudi prvenstveni spust z desko z drugega višinskega tabora na 5600 metrih, ocenjeno V, S6^-, 1400 metrov.

Člani odprave se za podporo zahvaljujejo sponzorjem: Vidussi Sport, Infinity Sport, Beti Metlika, Foto - Video Kragelj, Foto Červ, Foto Fantasy, PD Tolmin, PD Kobarid, Občina Kobarid, Metalfleks, Turistično društvo Podbrdo, Elan, d.d., Tehnomat Kranj, Petrol Tolmin, Avtoboom, Vulkanizerstvo Leban, Vulkanizerstvo Valentinčič, Anapurna Sport, Klima naprave Vidrih, GRS Postaja Tolmin, GRS Postaja Bovec, Letni vrt Bovec, Odisej Tolmin, Tondach, Krovstvo Metod, Tekos, d.o.o., Tolmin, Bar Gotar, Trgovina Tulpa, Černilogar, d.o.o., Vidiho grafična delavnica Dragomer in Klub tolminskih študentov.

Tian Shan - v kitajščini pomeni nebeško gorovje - je po velikosti in višini eno od najznačilnejših pogorij Centralne Azije. V dolgi verigi se razteza od kazahstanskih puščav, globoko v notranjost Kitajske, vse do njene meje z Mongolijo. Najvišji vrhovi (okrog 7000 m) so v sredini pogorja, ob meji Kirgistana s Kitajsko.

Ob številnih različno uspešnih slovenskih odpravah, ki so bile organizirane kot izmenjava med nekdanjimi jugoslovanskimi in sovjetskimi alpinisti, omenjamo predvsem 10-člansko slovensko odpravo v Tian Shan leta 1985. Vodila jo je Marija Frantar, udeležila pa sta se je tudi alpinista Soškega alpinističnega odseka, Edo Kozorog in Ivan Rejc. V območju alpinističnega tabora Ala-Arča, kjer so bivali, so 4000 - 4800 m visoki vrhovi. Poleg drugih sta Kozorog in Rejc skupaj opravila naslednje prvenstvene vzpone: SV steber Boksa (v spomin na Marka Kogoja), Tolminski ozebnik v Ak-Tooju in Slovenski ozebnik v Svobodni Koreji. V sestopu sta ponovila SV greben Teke-Tora, Kozorog pa je v navezi s Kotnikom in Preložnikom ponovil še smer Barber v Svobodni Koreji. Rejc je v tej smeri doživel tudi nesrečo, a se je 80-metrski padec zanj srečno končal, saj je lahko sestopil sam.

(Op. uredništva)

Proti vrhu na otoku Vulcano

Bilo je sredi prejšnje zime, ko je Darij spet pripovedoval o čudovitih sredozemskih otokih, ki jih je obiskal pred leti. Bolj kot smo ga poslušali, bolj je v nas zorela misel, da bomo avanturo ponovili.

25. aprila smo se v Gorici vkrcali na vlak, ki nas je pripeljal v Benetke, od tam pa do Reggio Calabrie na koncu italijanskega škornja. Prihod v Milazzo na Siciliji se je zavlekel, saj so priprave na premik vlakovne kompozicije na trajekt zahtevale kar nekaj časa. Sončnega Milazza nismo preveč občudovali, saj smo se utrujeni in lačni takoj odpravili degustirat italijansko paštašuto.

Liparske ali Eolske otoke tvori sedem vulkanskih otokov (Alicudi, Filicudi, Salina, Lipari, Vulcano, Panarea in Stromboli), ki so bili že v davnih časih znani po nahajališčih obsidiana, kovine, iz katere so pred odkritjem železa izdelovali orožje in orodje. Termalne vrelce Vulcana in Liparov pa je hvalil že Cicero. V srednjem veku so celo verjeli, da predstavlja veliki krater na Vulcanu usta pekla. Otoki so nastali v pliocenu, Panarea, Filicudi in Alicudi pred približno 300.000 leti, sledila sta Salina in Lipari pred 130.000 leti, Vulcano pred približno 100.000 leti, medtem ko je Stromboli, najmlajši med njimi, nastal šele pred 40.000 leti. Danes sta aktivna le še Vulcano in Stromboli.

Naš prvi cilj je bil otok Vulcano. Po nekaj urah vožnje s trajektom smo pozno popoldne prej zavohali kot zagledali pristanišče Porto Levante. Zrak je bil nasičen z vonjem po amoniaku in žveplu. Nekaj časa smo se pogajali za ceno prenočišča in s pridom uporabili izkušnje iz pustolovščine v Peruju. Nato smo se odpravili še na krajši večerni obhod.

Na Vulcano smo se vzpeli brez posebnih težav, saj je visok le 391 m. Na vrh pelje dobra steza, ki smo jo hoteli v začetku malo skrajšati, kako pa je z neznanimi bližnjicami, je tako znano. Nekako smo se dokopali do glavne steze, ki je delno speljana po robu globokega kanala, nastalem ob iztekanju lave. Že kmalu smo opazili značilne rumeno obarvane skale, čudili smo se fumarolam, odprtinam, iz katerih se neprestano vali rumen dim z značilnim vonjem. Izločeni sulfati tvorijo na skalah zanimive strukture v raznih odtenkih rumene barve. Po obveznem fotografiranju nas je pognal naprej šele veter, ki je potegnil v napačno smer. Na vrhu se je odprl čudovit pogled na okoliške otoke in celino, lepo je bil viden vrh Etne na Siciliji, pod nami pa se je razprostiralo dno kraterja. Ko hodiš po dnu, koraki strašljivo votlo odmevajo. Z veliko vnemo smo se lotili brskanja po ostankih lave z željo, da bi našli vsaj majhen košček obsidiana. Na povratku v Porto Levante smo občudovali raznobarvno cvetje, ki je maja in junija najlepše. Zelo lepo uspevajo oleandri, rožmarin, materina dušica, vinska trta, pomarančevci, limonovci, veliko vrst kaktusov in drugo. Odhod trajekta smo pričakali na plaži. Nenad in Marjan sta se edina opogumila in se okopala v menda zdravih fumarolah. Če so zdravilne, nista ugotovila, je pa njihov značilen vonj (beri: smrad) dodobra prečistil njune dihalne poti.

Naš naslednji cilj je bil otok Lipari. Z namestitvijo ni bilo problemov, saj so nam ponujali več variant že v pristanišču. Vstali smo že ob šestih, da bi se čimprej povzpeli na vrh San Angelo (naš Angel je trdil, da vrh ni poimenovan po njem). Po dobre pol ure hoje je steza, ki bi morala biti glede na zemljevid zelo dobra, čudežno izginila. Žal mi je bilo, da nisem kupila novega zemljevida, saj je bil Darijev star več kot deset let. Kasneje se je sicer izkazalo, da so na zemljevidu z letom izdaje 2000 vrisane enake poti kot na Darijevem, ki pa jih je v resnici že davno prerasla makija. Vrnitev seveda ni prišla v poštev, zato smo pogumno zagrizli v hrib. Hojo je oteževala bodikava makija, ki je bila na določenih mestih še vsa črna od preteklih požarov. Začuda nihče ni preveč godrnjal, naša neugnana mladca Nenad in Marjan sta jo celo mahnila po svoje. Nekako smo se prebili na vrh, kjer smo si ogledali velikanski betonski plato, ki je bil zgrajen kot vodni zbiralnik. Na otokih je zelo malo padavin, zato so nameravali problem rešiti na ta način, ki pa ni prinesel dobrih rezultatov, saj je padavin premalo. Pot smo nadaljevali do ogromnega dnevnega kopa plovca. Zanimivo je bilo gledati močne delovne stroje, ki so na robu 200 m strmine porivali rudo v dolino. Po kar zahtevni turi smo se zgodaj popoldne spustili v Canneto. Večer smo preživeli v mestu, kjer smo si privoščili darove civilizacije.

Naslednje jutro smo se komaj uspeli zriniti na edini hidrogliser, ki ob nedeljah vozi do Strombolija. Tak prevoz je sicer dražji kot trajektni, a se je naložba izplačala, saj smo kljub ogledu in postanku na skoraj vseh otokih prišli na Stromboli v dveh urah. Tudi tukaj so nam prišla Darijeva znanstva zelo prav. Lastnik Villaggio Stromboli nam je prijazno dovolil, da smo lahko pustili odvečno prtljago v njihovem varstvu, na razpolago pa smo dobili celo tuš. Gesta je bila zelo prijazna, saj morajo zaradi pomanjkanja vodo voziti s tankerji s celine. Stromboli (tudi mestece ima isto ime) je zelo slikovito mestece z majhnimi belimi hiškami, tako ozkimi ulicami, da se dva motorna tricikla (ti so poleg motorjev edino prevozno sredstvo na otoku) lahko srečata le na določenih mestih, z vrtovi, polnimi dišečih cvetočih rastlin, limonovci, ki se šibijo pod težo zrelih sadežev... zelo lepo. Popoldne smo se odpravili proti vrhu. Noč smo nameravali preživeti na grebenu 924 m visokega Strombolija, tako da bi si lahko ogledali in fotografirali njegove nižje ležeče kraterje z izbruhi. Vročina je bila izredna, tako da smo se dobesedno v potu svojega obraza povzpeli na vrh. Že med potjo nas je občasno doseglo oddaljeno bobnenje, pospremljeno z velikimi oblaki prahu in pare, ki je pričalo, da je vulkan še kako aktiven. Na vrhu smo si najpogumnejši poiskali zavetje za prenočitev, ostali pa so se umaknili na nekoliko nižji greben.

Ob mraku je prispelo na vrh veliko skupin turistov z vodniki. V skladu z Regolamento per le escursioni allo Stromboli občine Lipari je pristop na vrh dovoljen le v spremstvu lokalnih vodnikov. Kršitev je tudi sankcionirana. Na srečo smo odlok prebrali šele ob vrnitvi v hotel. Obiskovalcev je bilo veliko in ker so bili kot pravi Italijani zelo glasni, smo si prav oddahnili, ko smo ostali sami. Začeli smo uživati v čudovitih prizorih. Medtem se je že stemnilo, tako da so bili izbruhi, pospremljeni z močnim bobnenjem in bučanjem, zelo lepo vidni. Fotoaparati so non stop »škljocali«. Sredi noči, ko smo ravno zaspali (človek se vsemu privadi), nas je zbudilo Nenadovo kašljanje in preklinjanje. Veter je vulkanski prah in pepel usmeril proti nam, tako da je bil premik nujen. »Tabor« smo prestavili na drugo stran grebena v zaklon, zgrajen iz grobih skal, ki so ga naredili prejšnji obiskovalci. Nenadu se je vulkan dokončno zameril, zato jo je mahnil kar v dolino, kar pa ni bilo niti malo lahko, saj je ponoči zaradi temno sive in črne barve kamnin vidljivost zelo slaba. Zjutraj so bile vse nočne muke poplačane - dočakali smo čudovit sončni vzhod.

Zvečer smo si s trajekta še zadnjič ogledali potoke valeče lave, ki se zliva po strmini Sciara del Fuoco prav do morja. Izbruhi in prebijanje lave po strmem pobočju do morja so zelo slikoviti, saj se lava ob stiku s kamnino iskri. Spekter barv je prečudovit.

Naše potovanje se je bližalo koncu. Utrujeni, zasilna ležišča smo si pripravili kar na zgornji palubi prepolnega trajekta, smo naslednje jutro prispeli v Neapelj. Pred odhodom večernega vlaka proti domu smo imeli še ravno prav časa, da smo si ogledali ostanke starodavnih Pompejev, ki jih je 24. avgusta leta 1979, ob izbruhu Vezuva, zasula sedem metrov debela plast pepela.

Potovanje smo zaključili s skupinskim fotografiranjem v Gorici, kamor smo utrujeni (tudi zadnjo noč smo »prespali« na vlaku), vendar zadovoljni, pripotovali 2. maja.

Samo tisti more svojo domovino prav ceniti in ljubiti, kdor jo pozna, kdor je videl njeno prirodno lice in spoznal njeno ljudstvo.

/Josip Wester: Iz domovine in tujine/

Avtorjev mladostni portret

Slovenijo, mlado srednjeevropsko državo s površino cca 20.000 km² , naseljuje okoli dva milijona prebivalcev. Zanjo je značilno, da je geografsko bogato obdarjena z gorovjem najrazličnejših oblik in velikosti. Izvirna in posrečena je bila zamisel Planinske zveze Slovenije o planinski transverzali, ki smotrno povezuje najlepše predele naše gorske pokrajine od Drave preko Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, njihovih predgorij in Kraških planot do Šavrinskih brd, pa vse do obale Jadranskega morja.

Za to našo planinsko transverzalo sem iz Kamniško - Savinskih Alp izvedel že leta 1958, ko me je šolski upravitelj in tajnik takratnega PD Most na Soči Ivan Murovec vpisal v društvo. Od takrat naprej sem pričel s prijatelji hoditi v bližnje gore in prebirati planinsko literaturo. Po ukinitvi PD Most na Soči sem se leta 1960 vpisal v PD Tolmin in kmalu postal član Upravnega odbora, zadolžen za območje Mosta na Soči. V PD Tolmin nas je bilo takrat z Mosta včlanjenih samo sedem, med njimi ing. Milan Mikuž in njegova žena ter Franc Štrukelj. Prav on in njegovi znanci v PD Tolmin so vzbudili v nas mladih odločitev, da smo se podali na to dolgo, naporno, a nadvse lepo in pestro planinsko pot. Leta 1962 sva z Nejcem Rovščkom obiskala na domu tajnika PD Tolmin, uglednega profesorja Hinka Uršiča, ki nama je izdal dnevnik s slovenske planinske poti.

Na slovensko planinsko pot, označeno s krožčasto rdeče belo markacijo in pripisano številko ena, sem stopil na planini Razor 1. julija 1962, končal pa sem jo 22. avgusta 1969 na Kokrškem sedlu. Hodil sem torej več let, največ sam. Medtem sem odslužil tudi JLA. Veliko časa sem porabil, da sem prišel do izhodišč v gore in za povratek domov. Običajna prevozna sredstva so bila: vlak, avtobus in kolo. Na poti sem preživel lepe sončne dneve, močil me je dež, zašel sem v megli, se tresel od vetra in mraza, a spoznal sem svet in ljudi od Pohorja do morja. Srečal sem mnogo somišljenikov, ki jih je navdihovala ljubezen do gora, do domovine in bil sem srečen. Na občnem zboru PD Tolmin leta 1969 nama je skupaj s starosto tolminskih planincev Jankom Filijem podelil posebno spominsko značko predstavnik Planinske zveze Slovenije in znani dolgoletni urednik Planinskega vestnika Tine Orel. Bila sva četrti in peti član PD Tolmin, ki sva prehodila Slovensko planinsko transverzalo.

Preden pričnem z neposrednim opisom prehojene poti, naj bralcem povem, da sem se za ta zapis odločil zato, ker iz leta v leto opažam manjše število planincev – transverzalcev. Zato iskreno želim tudi s tem prispevkom dati vzpodbudo, da bi čimveč naših članov zmoglo voljo in napor, potreben za to pot. Ne bo jim žal. Tudi ko pridejo bolezni in tegobe starosti, jim bosta misel in pogled hitela na obzorja gora, ki so jih nekoč doživeli. Bogati spomini jim bodo vedno krepili dušo in telo.

Bralci Krplja, v nadaljevanju vam bom v zgoščenem zapisu predstavil Slovensko planinsko transverzalo od Pohorja do Tolmina.

Pot čez Pohorje, prehojena v dveh dneh, nam ostaja v spominu po gozdovih, položnih kolovozih in zelenih senožetih. Številne planinske koče in domovi v zavetju temnih gozdov, prijazni ljudje, starodavna cerkvica sv. Areha in mnogi pomniki spominov iz krvavih borb za našo svobodo. Po sestopu s Pohorja si privoščimo ogled Slovenj Gradca, mesta z mnogo kulturnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Sledi vzpon na 1670 m visok Plešivec. V neposredni bližini Doma na Plešivcu je cerkev sv.Uršule. Ob mojem obisku so številni romarji in duhovniki slavili prvi žegen. Pogovori in petje so trajali pozo v noč. Jutro je ponudilo obsežen razgled na Mislinjsko, Šaleško, Mežiško in Dravsko dolino. Na zahodu so kipele v nebo Kamniške in Julijske Alpe, na severu pa prostrana in zelena Koroška z Visokimi turami in Grossglocknerjem na obzorju.

Med Plešivcem in naslednjo markantno goro, Raduho (2062 m), poteka pot po nekdanji deželni meji med Koroško in Štajersko. Prijazni oskrbniki v štirih planinskih kočah so mi, tako kot v vseh drugih na poti, v dnevnik pritisnili žig in se poleg podpisali.

Savinjske Alpe zapustimo na Rogovilcu in se po ogledu Solčave in Logarske doline podamo v Robanov kot, od tu pa se strmo povzpnemo na Ojstrico (2349 m). V osrednjih Kamniških Alpah je med kočami in domovi zelo slikovit, na ledeniški krnici zgrajen Frischaufov dom na Okrešlju. Markacije nas vodijo skozi Turski žleb, mimo Rinke na 2532 m visoko Skuto in preko Grintovca (2558 m) in Kočne do Češke koče, od koder sestopimo na Jezersko.

Iz doline Kokre se skozi gozdove polagoma vzpenjamo na najvišji vrh pogorja med Kokro in Tržiško Bistrico, na 2132 m visok Storžič. Tu se nam nudi izreden razgled na Gorenjsko, Ljubljansko kotlino, Julijce, Kamniške Alpe in Zasavsko hribovje. Nadaljujemo pot preko Kriške gore do Tržiča. Po ogledu mesta se povzpnemo na greben osrednjih Karavank, na Begunjščico in 2236 m visoki Stol. Obiščemo Roblekov in Valvasorjev dom in po ogledu Javorniškega rovta pri Hrušici prečkamo Savo Dolinko.

Vstopili smo v osrednje Julijce. Spodobi se, da še pred tem v Dovjem obiščemo spomenik graditelju planinskih poti in postojank, triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. Pot nadaljujemo skozi dolino Vrata do Aljaževega doma in spomenika planincem-partizanom, ki so darovali svoja življenja v osvobodilni vojni. Spomenik predstavlja ogromen plezalni klin z vponko. Pred nami se vzpenja 1000 m visoka prepadna severna stena Triglava. Transverzala nas vodi proti vrhu Triglava po Tominškovi poti, mimo Staničeve koče in do Triglavskega doma na Kredarici, ki je na višini 2515 m najvišja naseljena stavba v naših gorah. Od tu smo po strmi, z jeklenimi pletenicami in klini zavarovani poti, v eni uri na vrhu mogočnega Triglava (2863 m). S prijateljema Narcisom in Nejcem sem bil tako 21. avgusta 1963 prvič na vrhu Triglava. Na Aljaževem stolpu je bila v počastitev dneva vstaje razvita slovenska zastava. Z vrha se je ponujal obsežen razgled preko mozaika domačih hribov in dolin vse do Dolomitov in Tur. V daljavi se je bleščala gladina morja in mehki obrisi Panonske nižine.

Ob sestopu nas transverzala usmeri k Domu Planika, k Tržaški koči na Doliču in naprej čez slikovite Kriške pode in Prisojnik (2547 m) na Vršič. Tu obiščemo vse tri planinske koče in nadaljujemo pot po strmih gorah, ki objemajo Trento. Najslikovitejši vrh v tem delu Julijcev je 2643 m visoki Jalovec, simbol naše planinske organizacije. Z Jalovca se spustimo globoko v dolino Trente, vse do višine 990 m, kjer s pobočja Travnika vre iz skalne razpoke živo zeleno-modra Soča. V dolini Trente si ogledamo spomenik dr. Juliusu Kugyju, alpinetum Julijana in muzej ter obiščemo pokopališče, zadnji dom slavnih trentarskih gorskih vodnikov.

Z leve proti desni:
avtor prispevka, Narcis Michelizza in
Jernej (Nejc) Rovšček na vrhu
Triglava 21.8. 1963.

Pred nami je vzpon na Prehodavce, Malo in Veliko Špičje in odpre se nam svet prelestne doline Triglavskih jezer, ki je bila že po prvi svetovni vojni razglašena za zaščiten narodni park. Ko zapustimo dolino Triglavskih jezer, smo kmalu v območju visokogorske planote Lepe Komne in pred nami je venec bohinjsko-tolminskih gora. Mimo Krnskega jezera se povzpnemo na 2245 m visok markanten vrh Krna. Zaradi svoje lege in višine se nam z njega ponuja čudovit razgled na Visoke Ture, Julijce, Karnijske Alpe, Dolomite in bližnjo Soško dolino, Furlanijo in naprej do morja, vse do Benetk. Posoške gore in ljudi je z neizbrisnimi sledovi zaznamovala prva svetovna vojna. Planinska pot od Krna do Črne prsti nad Baško grapo je vsem nam, tolminskim planincem, dobro poznana, vključno z lepo in prijetno kočo PD Tolmin na planini Razor.

Pot čez Porezen in Idrijsko hribovje je lažja in vodi skozi gozdove in naselja. Obiščemo Cerkno in Idrijo, nato pa se povzpnemo na Vojsko in od tu naprej na Golake. Hodimo skozi Trnovski gozd, mimo Predmeje, do Cola nad Vipavo. Na Nanosu so ob mojem obisku kmetje iz doline še kosili travo, zato sem lahko prenočil kar pri njih v seneni kopici. Z Nanosa se nam za zelenimi hribi morje navidez še bolj približa, a do njega je še nekaj dni hoje. Pot nas pelje mimo kraških zanimivosti: Predjamskega gradu, Postojnske jame in preko sv.Trojice do Pivke. Naslednji vrh je Vremščica (1026 m) in za njo lep podzemni svet Škocjanskih jam. Po prehojenih gričevnatih Brkinih in Čičariji se povzpnemo še na zadnji tisočak, 1028 m visok Slavnik, od koder je lep razgled na Tržaški zaliv z zeleno Istro ter Karnijske, Julijske in Kamniške Alpe. Z vrha Slavnika potrebujemo preko Ospa, Tinjana, Škofij in Hrvatinov še devet ur hoje do Ankarana.

V Strunjanskem zalivu se naša planinska transverzala konča, ostanejo pa dragoceni spomini na bogastvo doživetij in lepot prehojene poti.

Ko sva nekajkrat ob večernih urah kramljala pri Skrtu ali pri Miklavžu na Mostu, je pogovor vedno nanesel na glasbo, kulturo, arheološko bogastvo, ki ga je na Mostu v izobilju, slikarstvo, slikarje, pa tudi na njegove slike. Zanje je vedno skromno pridal, da so to le določeni poskusi in da se šele uči. Ko pa je Tomaž nekega dne prinesel v Tolminski muzej velik zabojnik svojih risb in slik, smo vsi tam prisotni z velikim ponosom zrli v neuokvirjene stvaritve in mu v en glas rekli: »Tomek, želimo tvojo razstavo!« Ob koncu lanskega leta smo se že približno dogovorili za čas v mesecu avgustu ali septembru leta 2001.

Tako se je tudi zgodilo. Dne 19. 10. 2001 smo v pritličju Tolminskega muzeja odprli drugo samostojno razstavo Tomaža Rovščka - Tomeka, le da smo tokratno razstavo na veliko bolečino vseh nas morali poimenovati »Spominska razstava«, brez prisotnosti avtorja.

Tomeka so pol leta pred tem svečanim dogodkom sprejeli v svoja nedrja tolminski vršaci: Škrbina, Migovec, Kuk, Tolminski Triglav, Meja - hribi, ki jih je občudoval, jim posvečal prosti čas, jim namenjal hvalnice v lepi slovenski pisani besedi, jim s svojim močnim basom prepeval Gregorčičevo »Nazaj v planinski raj«, jih lovil skozi fotografski objektiv ob prvi jutranji zarji, ob najvišjem soncu in ob mraku ter jih v vsej njihovi krasoti veličastno upodabljal tudi na platnu ali papirju.

Morda mu je izmed vseh teh naštetih znanj bila najbolj pisana na kožo prav umetnost črte, sence in barv. Malokdo je zares vedel, kaj vse Tomek ustvarja. Predvsem pa je malokdo vedel, da je v manj kot desetletju in pol, odkar se je začel intenzivneje ukvarjati s tem, zrasel od poprečnega amaterskega slikarja do velikega poznavalca različnih slikarskih tehnik. Tomekov strm in hiter vzpon v likovnem izražanju je lepo viden že po samih datumih oz. letnicah določenega dela.

Začel je enostavno - z risbo in karikaturo. Risbo s svinčnikom je nadgradil z uporabo tuša, ki se ga je držal predvsem ob budnem zaznavanju arhitekture in stavbnih detajlov z Mosta na Soči ali bližnje Šentviške planote. Kot bi mu črta ne zadoščala več, se je že leta 1990 prvič poizkusil v uporabi pastelne tehnike. Močne barve in kontrasti so ga privlačili predvsem ob opazovanju hribovske pokrajine, tako naše kot južnoameriške – andske. Dvakratni daljši obisk Peruja pa mu je poleg alpinističnih podvigov prinesel tudi vpogled v njihovo svojstveno kulturo pod modrim andskim nebom in z ljudmi s čokoladnimi obrazi in z velikimi temnimi očmi.

Odprtja razstave so se množično udeležili njegovi številni prijatelji in pritličje Tolminskega muzeja je bilo zares pretesno za vse. Za še večji umetniški in duhovni vtis večera sta poskrbela hčerka Petra in sin Samo, ki sta ob Tomekovih avtorskih izbranih diapozitivih z njegovo pisano besedo pričarala Tolmincem nepoznane plati hribov, ki jih sicer dobro poznajo. Tomaževo prisotnost med nami smo tistega večera zaznali vsi, ki smo ga poznali: svojci, svetolucijski pevci, tolminski in drugi planinski prijatelji, sovaščani, sodelavci in prijatelji.

Vse to je Tomaž delal našim prelepim tolminskim hribom na čast. A vsaka lepa stvar zahteva in pobere svoj davek. Planinski »bog« pa ima možnost izbirati le med dobrimi in poštenimi ljudmi, ker drugih v gorah ni!

Tomek, hvala ti za vse!

Tu sem.
Ne zrem v časa tek brezbrižno.
Tu sem in vem,
da življenja mojega obzorje ni brezmejno.
Zato sem tu in zdaj je čas,
da to, kar delam, je skozi stvarstvo izpeto.

(Tomek 1997)

O adrenalinu je zadnje čase precej govora. Slišimo in beremo npr. o adrenalinskih športih (padalstvo, alpinizem, kanyoning itd.), o življenju, polnem adrenalina, o adrenalinskem dopustu ipd. Morda ste že videli komercialno obarvan turistični prospekt o dolini adrenalina – t.j. o dolini Soče, oziroma Posočju, kjer so velike možnosti za t.i. adrenalinske športe; torej športe, ki so povezani z določenimi nevarnostmi, tveganji in razburljivimi situacijami, ki naj bi današnjemu, vsega naveličanemu človeku, popestrile (beri: začinile) preživljanje prostega časa, da mu dopust v brezdelju ne bi minil preveč dolgočasno in enolično. Marsikdo si zaželi takega modnega in pospešenega sproščanja adrenalina, ne da bi se poglabljal v to, kaj pravzaprav adrenalin je in kakšen je mehanizem (vzrok) njegovega nastajanja.

V zmedi in naglici današnjega življenja smo priča številnim stresnim situacijam, začenši doma, na poti v šolo ali službo, v šolskih klopeh in na službenem mestu ter še marsikje drugod. Pomislimo samo, koliko ur, povezanih z nenadnimi in nepredvidenimi dogodki, preživijo nekateri za volanom, a ni nujno, da so ravno poklicni šoferji. Vse take in podobne stresne situacije med drugim izzovejo tudi sproščanje adrenalina. Ali nam ga torej res tako primanjkuje, da si ga želimo privoščiti tudi v trenutkih prostega časa, ko naj bi se izognili vsakdanjim napetostim in zadihali bolj sproščeno?

Za bolj poglobljeno razmišljanje morda ne bo škodila vsaj kratka osvetlitev nekaterih pojmov.

so specifične snovi, ki jih izločajo posebne (specializirane) žleze z notranjim izločanjem, kar pomeni, da se njihovi izločki iztekajo direktno v kri. Adrenalin je hormon sredice nadledvične žleze (po njej ga ameriška literatura imenuje epinefrin), ki je bil prvi hormon, izoliran v čisti obliki. Izolacija teh kemičnih snovi je zelo težavna naloga, ker jih najdemo vedno le v majhnih količinah. Ponavadi je potrebna stotisoč- do milijonkratna obogatitev izvornega biološkega materiala, preden dobimo komaj vidno količino čiste aktivne spojine - hormona. Učinke aktivnih snovi proučujejo s t.i. biološkimi testi, torej na poskusnih živalih. Adrenalin ima več farmakoloških učinkov. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu delovanje na sistem krvnih žil. Zožuje periferne krvne žile in v večjih odmerkih zvišuje krvni pritisk. Najvažnejši biokemijski učinek adrenalina pa je zvišanje nivoja glukoze (grozdnega sladkorja) v krvi, ki ga povzroči aktiviranje (energetskih) rezerv glikogena v organizmu. Glikogen, ki mu pravimo tudi živalski škrob, se namreč kopiči v jetrih in mišicah kot rezervna snov. Različni stresni dejavniki lahko vplivajo na povečano sproščanje adrenalina, ki preko zapletene verige kemičnih reakcij relativno hitro mobilizira glukozo iz telesne glikogenske rezerve. Glukoza pa je, kot vemo, pogonsko gorivo za mišice. Funkcija adrenalina je reakcija v sili, pri velikem padcu koncentracije glukoze v krvi, ali pri nenadni povišani potrebi v nenavadnih okoliščinah. Takih okoliščin, ki človeka prisilijo v takojšnjo mišično akcijo, pa je v vsakdanjem življenju človeka veliko. V današnjih življenjskih razmerah velikokrat pride v stresnih situacijah do povečanega izločanja adrenalina, čemur pa vedno ne sledi tudi akcija mišic.

Pa se povrnimo k zastavljenemu vprašanju. Ali nam v vsakdanjem življenju, polnem stresnih dejavnikov, res primanjkuje adrenalina?

Ne primanjkuje nam stresov, niti ne posledičnega sproščanja adrenalina, ki iz glikogenskih rezerv v mišicah in jetrih aktivira glukozo, kot pogonsko gorivo oziroma energijo za mišično akcijo. Tej bliskoviti pripravi organizma, ki je ostala človeku iz pradavnih časov primitivnega življenja v divjini, je v nenadnih situacijah skoraj vedno sledila tudi akcija mišic ali mišično delo, s ciljem obrambe ipd. Današnji človek je, kljub obilici stresov, največkrat »prikrajšan« za ta normalni potek reakcije, za mišično delo, ki naj bi sledilo. Aktivirana glukoza v krvi ostane torej neporabljena. Zato naj bo cilj sodobnih, t.i. adrenalinskih športov, ne samo izzivanje nevsakdanjih in razburljivih situacij, ki naj bi sproščale adrenalin, ampak tudi posledična fizična akcija ali mišično delo.

Naj tudi gorništvo in njegove ekstremnejše izvedenke, kot način izrabe človekovega prostega časa, pomagajo predvsem vzpostaviti ravnotežje med vsakodnevnimi umskimi in fizičnimi napori. Le v tem smislu uravnotežen človek bo lahko kljuboval preizkušnjam in zablodam moderne dobe. V tem pogledu bi lahko rekli, da ima gorništvo vse prvine pozitivnih terapevtskih učinkov.

-žr-

Je že tako, da tudi uredniki praznujejo svoje življenjske jubileje. Čeprav je Žarko pozoren do svojih planinskih prijateljev in sodelavcev, ki se jih spomni ob posebnih prilikah, jim namenja svojo pozornost, lepe misli in želje, je zelo nerad odstopil v našem glasilu prostor prispevku, ki je namenjen njemu in njegovemu jubileju.

Iskrene čestitke!

Kadar je potrebno v našem društvu ovekovečiti pomemben dogodek, predstaviti prizadevnega člana, pobrskati po arhivih ali rešiti pozabe pomembnejše pa tudi manj pomembne trenutke, takrat navadno ne razmišljamo kaj dosti oziroma se kar ve, da bo to najbolje opravil Žarko. Nalog, ki so mu naložene oziroma si jih sam zastavi, velikokrat je namreč prav on pobudnik za temeljitejše obravnave posameznih tem, se vedno loteva zelo resno, vestno in dosledno in kot takega se ga spominjajo tudi sošolci iz srednješolskih klopi.

In prav v tista leta, ko je »kot srednješolski in planinsko obetajoč mulc«, če uporabim njegove besede, doma z Mosta na Soči, vsak dan redno prihajal k pouku na gimnazijo v Tolminu, segajo njegovi začetki vključevanja v delo odbora Planinskega društva Tolmin. Ali je mogoče, da je od takrat minilo že več kot 30 let?!

Ko smo se 14. februarja letos, prav na valentinovo je prijokal na svet na Mostu na Soči, zbrali planinski prijatelji na praznovanju njegovega 50. rojstnega dneva, je z velikim navdušenjem pripovedoval tudi o teh planinskih začetkih, o srednješolskih profesorjih, ki so znali in si vzeli čas tudi za tovrstno vzgajanje mladih, odraščajočih ljudi, o izletih v zimskih in letnih razmerah, delovnih akcijah...

Mlade planince na gimnaziji je takrat vodil prof. Hinko Uršič, sam navdušen ljubitelj gora, ki je na mlade prenašal svoje znanje in izkušnje.

Študijska leta navadno nekoliko zavrejo aktivno sodelovanje v domačih društvih. Vendar pa se je Žarko že leta 1974, še preden je zaključil študij na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, ponovno vključil v delo takratnega upravnega odbora planinskega društva v Tolminu. V letu 1981 je bil izvoljen za podpredsednika, v letu 1982 pa je kot predsednik prevzel krmilo tolminskega planinskega društva, ki ga je vodil do leta 1988. To so bila za

Na obisku pri krpljevcu Evgenu Božiču na njegovem domu v
v Klavžah (1996). Žarko Rovšček sedi ob njem na desni. Stojita:
levo - Tatjana Božič, desno - Evgenova žena Marica.

vodenje društva zelo zahtevna leta, povezana s številnimi problemi v zvezi s popotresno sanacijo in razširitvijo zmogljivosti koče na planini Razor in posredno ali neposredno povezanimi težavami z vodenjem postojanke.

Samo takratnemu zagrizenemu vodstvu gre zahvala, da je danes koča lahko v ponos društvu in jo radi obiskujejo planinci od blizu in daleč.

Kljub temu da opravlja zahtevno delo kot mejni veterinarski inšpektor in se v službo vozi celo v Koper, je še vedno zapisan planinstvu. Nabit z energijo, dobro voljo in poln optimizma pa se tudi sicer rad ukvarja s športom in če le utegne, sede na kolo, se s kajakom spusti po reki Soči ali uživa na belih strminah. Planinci predvsem uživamo na njegovih izletih v Zahodne Julijce in Karnijske Alpe, ki jih zelo dobro pozna in jih je tudi sam velikokrat prehodil oziroma preplezal. Mislim, da se ne motim, če rečem, da so to njegove najljubše gore.

S svojih poti se navadno vrne tudi z zelo lepimi fotografskimi posnetki, saj je že velikokrat dokazal, da je tudi mojster fotografije, in nas njegovi posnetki marsikdaj rešijo iz zadrege, ko je potrebno slikovno dokumentirati posamezne dogodke.

S posameznimi prispevki se je Žarko v različnih revijah in časopisih oglašal že v preteklosti. V letu 1996, ko smo v društvu pripravljali praznovanje ob 100-letnici ustanovitve Soške podružnice SPD, pa je sprejel in odlično opravil svojo nalogo ter skupaj s sodelavci pripravil zbornik Stoletje planinstva na Tolminskem. Če danes potrebujemo kakršenkoli podatek o društvu, je potrebno le pobrskati po tem almanahu, ki je plod neštetih ur zbiranja, pregledovanja, primerjanja in preverjanja dobljenih podatkov.

Kako pomembno vlogo lahko odigrajo ohranjeni zapisi, je Žarko spoznal na lastni koži, zato se zdi, da danes še z večjo zavzetostjo nadaljuje začeto delo.

Predvsem njemu gre tudi zasluga, da ni bila zamujena še ena priložnost za primerno oddolžitev ob 100-letnici rojstva Zorka Jelinčiča, tigrovca, publicista, ustanovitelja Krplja, zavednega rodoljuba in enega od organizatorjev planinstva na Primorskem, ki je bila v preteklem letu kronana z izdajo zbornika Zorko Jelinčič- Nad prezrtjem in mitom.

Želja, da dogajanje v društvu in širše ne bi utonilo v pozabo in da bi bili o vsem tem obveščeni tudi vsi člani, pa je botrovala zamisli o izdajanju društvenega glasila, za kar ima največ zaslug spet Žarko, ki je glasilu izbral tudi ime Krpelj.

Tako kot ima rad mir in tišino, ki jo vsakdo lahko doživi in občuti le v gorah, tako potrebuje tišino in mir tudi, kadar piše. Zato na svojem računalniku dela predvsem ponoči in ko dobro opravi delo, ga to spet spodbudi za nove načrte. Očitno pa svet ob sotočju dveh tako lepih in različnih rek, kot sta Idrijca in Soča (kljub temu, da sedaj prebiva v Tolminu, se čuti Žarko namreč še vedno Mostar in se tja namerava tudi vrniti) nudi tudi dober navdih za pisanje, saj je v teh krajih pognalo korenine kar nekaj umetnikov oziroma literatov. Tako se tudi njemu, kot nam je zaupal, v določenih trenutkih porodi kakšen verz.

Kot član upravnega odbora je Žarko še danes nepogrešljiv v društvu. S svojimi izkušnjami, ki si jih je pridobil v vseh teh letih dela, večkrat prijateljsko usmerja delo in marsikdaj s svojimi predlogi pomaga poiskati najboljšo rešitev, ko se društvo znajde pred določenimi nalogami. Ker pa je ravno prav star oziroma mlad, uspešno krmari med mlajšimi in starejšimi člani in zna spretno zgladiti tudi razna nesoglasja, do katerih, tako kot verjetno povsod, včasih pride med člani.

Cvetka Jug

(Prispevek je bil objavljen v lanski majski številki Planinskega vestnika na straneh 238-239).

PLANINSKE TURE

POJASNILO:

L - lahka - nezahtevna označena ali neoznačena pot
Z - zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si zaradi varnosti občasno pomagamo z rokami
ZZ - zelo zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si na zahtevnih mestih občasno pomagamo z rokami in samovarovanjem

DATUMI IZLETOV SO OKVIRNI. MOREBITNE SPREMEMBE BODO OBJAVLJENE NA OGLASNIH DESKAH.

SREČNO POT IN VAREN KORAK !

Natisni E-naslov