Planinsko društvo Tolmin

  • Home
  • Odseki
  • Ostalo
  • Slovesnost ob 60. obletnici postavitve spomenika dr. Juliusu Kugyju

Slovesnost ob 60. obletnici postavitve spomenika dr. Juliusu Kugyju

Planinska zveza Slovenije, Triglavski narodni park in Občina Bovec vas vabijo na SLOVESNOST OB 60-LETNICI POSTAVITVE KUGYJEVEGA SPOMENIKA V TRENTI, ki bo v petek, 2. avgusta 2013, ob 18.30, v Trenti pri Kugyjevem spomeniku ('Na Turi', 48. ovinek ceste na Vršič).

»Po prvotni zamisli naj bi stal spomenik na Šupci pod Vršičem, toda temu načrtu so se uprla vsa planinska društva Posočja, Turistična olepševalna društva Tolmin, Most na Soči, Cerkno in Idrija ter planinsko društvo v Trstu. Po zaslugi našega podpredsednika tov. Ceklina Franca, je v ostri debati z arhitektom in kiparjem – graditeljem spomenika, zmagala ideja, da se postavi spomenik barda naše Trente na Trati v Zgornji Trenti.«
                                         (Poročilo predsednika Rudija Jereba o delu PD Tolmin v letu 1953)   

Poleg pomembnih, tudi političnih dogodkov, so pred šestdesetimi leti praznovali tudi 60-letnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva in v tem okviru so nastale številne pobude za pomembne delovne akcije znotraj planinskih društev. Odpirali so nove planinske postojanke in poti, odkrivali razna spominska obeležja itd. Dela na ruševinah druge svetovne vojne ni zmanjkalo, tudi pridnih rok planinskih navdušencev ne. V ta vrvež se je vključilo tudi PD Tolmin, predvsem z gradnjo Slovenske poti na vrh Mangarta. Vključilo pa se je tudi v akcijo za postavitev spomenika dr. Juliusu Kugyju v Trenti, ne sicer kot njen prvi in glavni pobudnik, vendar ga je vrtinec dogajanj ob določanju lokacije potegnil vase, tako da je v drugi fazi igralo precej aktivno vlogo. Dr. Juliusu Kugyju, mednarodno priznanemu gorniku in klasiku gorniške literature, je z literarno predstavitvijo naših Julijcev v svetovni areni pripadla vloga njihovega ambasadorja. Zato je ideja o trajnejši počastitvi spomina nanj s postavitvijo spomenika dozorela že prej kot deset let po doktorjevi smrti. Poleg Planinske zveze Slovenije so jo podpirale tudi tuje gorniške organizacije (avstrijski Alpenverein in preko svoje sekcije v Trstu tudi italijanski CAI). Imenovali so skupen akcijski odbor ter izdelavo kipa poverili kiparju Jakobu Savinšku, načrte za ureditev okolice in podstavka pa arhitektu Kobetu. V aprilu leta 1953 zasledimo v  Planinskem vestniku kratko notico: »Dela na spomeniku  dr. Kugyja   dobro napredujejo. Akademski kipar Savinšek Jakob je svoje delo že izvršil, kip sam pa se že nahaja v livarni v Zagrebu. Spomenik je izredno dobro uspel in gre za to umetniku vse priznanje. Odlit bo v bron in slovesno odkrit še letos.«  Avtorja sta si zamislila postavitev na znani razgledni točki, Šupci pod Vršičem. Lahko dostopen in razsežen razglednik hitro očara mimoidoče, tudi tiste, ki se morda prvič in s pomočjo vozila znajdejo v osrčju gorskega sveta. Kdor se loti prelaza Vršič z gorenjske strani in se najprej spopade s številnimi strmimi vijugami nad Kranjsko goro, doživi na primorski strani prav na Šupci  nepozabni in prvi vizuelni stik z dolino »mlade« Soče, obkroženo s podkvijo nanizanih gora. Če se vzpenjamo na Vršič s trentarske strani, pa imamo občutek, da se naše - z gorami ozaljšano - obzorje vse bolj širi in razgled narašča v neustavljivem crescendu. Pod težo takih vtisov je marsikdo brez premisleka pritegnil predlogu obeh snovalcev »bronastega« Kugyja. A ne vsi.

Med ljubitelji gora, poznavalci in častilci Kugyjevega izročila na Primorskem, pa tudi drugod, je nenadoma zavrelo. Predvideno lokacijo so odločno odklanjali »prvič, ker ni v Trenti, ki je bila dr. Kugyju vse življenje izhodišče v planinski svet in drugič, ker bi bil ta spomenik na tem mestu tako odročen, da bi bil praktično dostopen le avtomobilistom,«  saj v okolici ni nobene pomembnejše planinske poti. Očitno so takrat  dajali prednost planincem, pohodnikom in ne motoriziranim turistom. Krog somišljenikov, tolminskih puntarjev novejše dobe, se je sklenil okrog glavnega pobudnika in poznavalca Kugyjeve literane zapuščine, Franca Ceklina.  Takrat je bil podpredsednik PD Tolmin, načelnik Alpinističnega odseka in  odseka za propagando, obenem pa snovalec številnih naprednih zamisli, pomembnih  za razcvet planinstva v Posočju. Z dobro nabrušenim peresom je v svojih sestavkih o  planinstvu in turizmu večkrat presenetil bralce takratnih časopisov.

PD Tolmin je torej s Ceklinom na čelu prevzelo pobudo in skupaj z vsemi posoškimi planinskimi in turističnimi društvi poslalo na PZS odprto pismo z zahtevo, »naj se spomenik Kugyju ne postavi na Šupci, kakor sta želela arhitekt in kipar, temveč v Trenti«.  Radio Ljubljana in Radio Koper sta protest posoških planinskih društev objavila v celoti.  Gospodarska komisija PZS je prisluhnila argumentom primorskih društev in menila, da bi  spomenik dr. Kugyju »moral stati v bližini Juliane ali vsaj v Sp. Trenti.« Njeno jasno stališče je povzel tudi Planinski vestnik: »Gospodarska komisija PZS se ne strinja z mestom, ki so ga za spomenik določili arhitekti.«  Tako je preko Gospodarske komisije PZS prišlo – vsaj glede lokacije spomenika – med naročnikom in izvajalcem do razkoraka. Avtorja sta namreč vztrajala pri svojem predlogu. Vanj sta izlila vso svojo ustvarjalno energijo, kipar Savinšek pa tudi rezultate sistematičnega dveletnega študija Kugyjevih del. Spomenik je bil že skoraj izdelan, ko se je vroča polemika najbolj razplamtela.  Njen vrhunec, prava »borba na nož«, kot se spominja Ceklin, je bil sestanek komisije za lokacijo.

 Končno so se po večurnem prepričevanju, v katerem je zelo pomembno vlogo odigral ravno Franc Ceklin, odločili za popolnoma novo lokacijo spomenika, tam kjer je še danes. Šest desetletij in številni obiski spomenika so gotovo opravičili pravilnost izbrane lokacije

 (Povzeto iz članka Žarka Rovščka:Kako se je Kugy vrnil v Trento, Krpelj 8-2003, str.22)

Natisni E-naslov