Košnja in porezavanje vej na poti s planine Stador na Kobiljo glavo in pl. Stador - Ljubinjske Ravne. Na delu poti je Ivo obnovil stare markacije in napravil nekaj novih. Akcije so se udeležili 4 markacisti: Perdih Srečko, Valentinčič Boris, Bellomo Ivo in Lesjak Zvonko.
V sredo, 21.8. 2024, smo se planinci upokojenci zjutraj z avtobusom odpeljali iz Tolmina proti Gorenjski, na Krvavec do planine Jezerca. Planinska pot nas je usmerila čez Kriško planino in naprej do planine Koren (1675 m). Za nekatere se je tu pot zaključila, drugi pa so pot nadaljevali do vrha, na Kompotelo (1989 m), kjer je bil vzpon poplačan z lepimi razgledi na okoliške vrhove. Vrnili smo se po isti poti do izhodišča. Vreme nam je bilo naklonjeno in pohod je lepo uspel.
V torek, 13.8.2024, smo Tolminski gorski reševalci skupaj z dežurno ekipo GRS na Brniku in posadko helikopterja Letalske policijske enote intervenirali dvakrat v slabi uri.
Na prvo intervencijo smo se odpravili že nekaj pred dvanajsto uro. Planinec je pri sestopu z Vrha Škrli proti Tolminskim Ravnam na neoznačeni poti zaplezal v strm in zelo zahteven teren, iz katerega se ni mogel rešiti. Reševalci smo se s terenskimi vozili, tudi s štirikolesnikom in dronom, odpeljali v Polog v iskanje kraja nesreče, saj prve informacije o lokaciji niso bile točne.
V soboto , 03. 08. 2024, je za Tolminske markaciste prišla na vrsto košnja in čiščenje planinske poti iz planine Sleme do jezera Lužnica. Popravili smo tudi varovalno jeklenico. Akcije se je udeležilo kar 9 markacistov, kar je omogočilo, da smo delo opravili kvalitetno hitro in varno klub letošnji bujni rasti.
British Embassy Ljubljana je z osebo Imperial College Caving Club [ICCC]. Praznovanje 30 let prijateljev, ki raziskujejo globine Slovenije! Jamski klub Združenega kraljestva Imperial College Caving Club JSPDT že tri desetletja raziskuje neverjetni Sistem Migovec Sistem Migovec. Tudi letos obeležujejo 50 let, odkar so se slovenski jamarji prvič podali v “votlo goro. ” Od leta 1994 so se jamarji Imperial College vsako leto vračali v Triglavski narodni park (ki letos praznuje 100. obletnico! ) raziskovati in preučevati jame. Zahvaljujoč desetletjem raziskovanja je njihova predana ekipa študentk in študentov pomagala, da je Sistem Migovec postal najdaljša jama v Sloveniji, ki se razteza preko 45 km! Kako res impresivna in navdihujoča skupina ljudi. Naša Chargé d’Affaires Helen Teasdale, sama alumna Imperial College London jih je obiskala, ko proslavljajo konec še ene uspešne odprave. Še na mnoga leta skupnega poglabljanja v neznano in napredovanja našega razumevanja naravnega sveta.
Glede na slabo vremensko napoved za nedeljo smo turo izvedli en dan prej. Ne samo dolžina ture, tudi vožnje do izhodišča je bilo za dobre tri ure, zato smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Do parkirišča na 1600 metrih nadmorske višine nas je pripeljala plačljiva gorska cesta. Na turi je bilo kar nekaj novih udeležencev tako, da je bilo potrebno dati navodila glede poteka same ture.
V nedeljo, 21. julija 2024, je pri koči na planini Razor potekalo tradicionalno srečanje planincev in drugih ljubiteljev gora. Letošnji program srečanja je bil bogat. Že v jutranjih urah so se pohodniki odpravili na prelaz Globoko; na prireditvenem prostoru pri koči je bila na ogled oprema gorskih reševalcev Postaje GRS Tolmin, reševalci pa so promovirali varno hojo v gore; jamarji Jamarske sekcije PD Tolmin so predstavili 45 km dolg jamski sistem v Tolminskem Migovcu in okoliških hribih, razstavljene so bile slike članov KUD Goriška paleta.
Sredin pohod se je nekoliko razlikoval od naših običajnih ciljev, a se je izkazal kot popolna izbira. Našo pot smo pričeli na Planini in se sprehodili do ostalin gradu Hošperk (Haasberg). Od tu nas je pot vodila do rova iz obdobja med obema vojnama. Takrat je bilo tu 15 km rovov, od katerih je današnji čas dočakalo 1,5 km rovov, ki tečejo ob Unški koliševki (udorna jama z globino 150m in premerom 200m).V nadaljevanju smo šli še mimo Ravbarskega stolpa do vhoda v Planinsko jamo in pohod zaključili na Planini. Lep in vsestransko zanimiv pohod.
V nedeljo, 14. 7., smo se ob svitu odpravile iz izhodišča. Pot nas je sprva prijazno vodila globoko v dolino Možnice skozi čudovit bukov gozd, kar je bilo ravno prav za ogrevanje. Potem pa se je pot postavila pokonci in vse do Jezerskega sedla ni popustila. Na strmino smo pozabile ob grizljanju gozdnih jagod in občudovanju botaničnega vrta, ki se nam je bohotil v vsej svoji pisani lepoti. Vseh vrst gorskih rož je bilo in nismo se mogle odločiti, katera je lepša.