Po Slovenski poti na Mangart
V soboto, 3.8.2013 se je po Slovenski poti na vrh Mangarta povzpela
manjša skupina planincev pod vodstvom planinskega vodnika Darija Kenda
in s tem simbolično obeležila 60 - letnico te planinske poti.
Sestopili so po Italijanski smeri.
Vršni del Mangarta je po drugi svetovni vojni prerezala
krivična državna meja med Italijo in Jugoslavijo. Planinci so morali
po stari planinski poti, ki je vodila preko severnega ostenja Mangarta
na vrh in obstaja še danes, dvakrat prečkati državno mejo in pri tem
kake pol ure napredovati po italijanskem ozemlju. Gibanje v mejnem
pasu, povezano s pogostimi kontrolami obmejnih enot, je predstavljalo
resno oviro razvoju slovenskega planinstva na tem območju. Zato se je
Planinsko društvo Tolmin pred šestdesetimi leti odločilo, da za
60-letnico Slovenskega planinskega društva zgradi po našem ozemlju
preko 500 metrske zahodne stene novo planinsko pot. V planinski
zgodovini to ni osamljen primer. Tako sta nastali tudi Hanzova na
Prisojnik (l. 1926) in zavarovana severna pot na Mojstrovko (l. 1928).
Dotedanja južna dostopa na omenjena vrhova sta namreč po prvi svetovni
vojni ostala na italijanski strani rapalske meje.
Ključ lažjega dostopa na mangartsko sedlo, ki je bilo
izhodišče za novo zavarovano pot, je bila cesta, zgrajena pred drugo
svetovno vojno. Le-ta je bila v prvih letih po vojni zanemarjena in
delno poškodovana. Več delovnih akcij je bilo potrebnih, da so jo
usposobili. Obnova ceste in nadelava nove poti na Mangart nista bili
več >>navadni<< društveni akciji, ampak sta v razmerah političnih
napetosti s sosednjo Italijo postali tako pomembni dejanji, da ju je,
kljub začetnemu oklevanju, gmotno podpirala tudi tedanja oblast.
Pripomogel je tudi tisk, ki je o prizadevanjih planincev obširno
poročal. Tako se je v osrčju Julijcev med pripravami na množično
planinsko slavje ob 60-letnici SPD v Vratih pridno kovala še ena izmed
takratnih delovnih zmag. Medtem so predstavniki planinskega društva
skušali pri oblasteh izposlovati odprtje Predela za mednarodni promet.
Rojevale so se že prve ideje o poteku nove poti na vrh Mangarta.
Pri tem je bil Franc Ceklin, takratni podpredsednik PD
Tolmin in načelnik Alpinističnega odseka, gotovo osrednja osebnost.
11.4.1953 sta se skupaj s članom AO Jankom Korenom mudila na
mangartskem sedlu, da bi določila smer. Ceklin se je odrekel prvotni
zamisli o smeri preko JZ dela stene, ker je predvideval večjo
izpostavljenost vetru. Smer bi bila obiskovalcem, ki se pripeljejo na
sedlo, preveč od rok in izguba višine do njenega vstopa bi bila
prevelika. Odločil se je za traso po SZ steni, kakršna je še danes.
Po ogledu komisije 15. maja 1953 na mangartskem sedlu so lahko
priprave na gradnjo šele uradno stekle. V visokogorju je bilo potrebno
računati na zelo kratko gradbeno sezono itd. Delavci so bili nevešči
plezanja, zato je bil za napredovanje in varnost v steni odgovoren
član alpinističnega odseka Peter Berginc, ki je opravil opravil levji
delež prostovoljnih ur. Kljub temu, da je večkrat ponagajalo vreme, je
delo potekalo neprekinjeno do 26. avgusta. Uradna otvoritev poti je
bila malo prej, 23.avgusta 1953. Nočno neurje pred slovesnim dogodkom,
proti jutru je zapadlo že 20 cm snega, je poskrbelo, da se je Mangart
odel s prazničnim poprhom. Večina udeležencev se je povzpela na vrh.
Na ta dogodek nas spominja tudi plošča ob vznožju smeri z napisom "PD
Tolmin". PD Tolmin je namreč v prvih letih po drugi svetovni vojni
pokrivalo celoten teren nekdanjega Okraja Tolmin.
Žarko Rovšček
Fotografije Slavice Boljat si lahko ogledate tudi tukaj.
