Pohodi upokojencev
Sv. Jakob nad Preddvorom
Vremenska napoved je bila vse prej kot obetavna. Še najslabša naj bi bila naša običajna pohodna sreda. Da, to se je poznalo tudi ob tokratni udeležbi. Prijavili so se najzvestejši Rudijevi pohodniki.
Bilo nas je le 64, krenili pa smo v poznem sivem vlažnem jutru šele ob 7.30 po že dobro znani razgibani Baški grapi in od nekdanjega neurja prizadeti Selški dolini do zgodovinsko znamenite Škofje Loke. Tu smo se ustavili v nič kaj uglednem predmestnem parkirišču, računajoč, da je to le vmesni postanek za kako kavico, potem pa sledi nadaljevanje do Preddvora. Pa ni bilo tako. Izstopili smo, deževalo pa ni, čeprav smo po napovedi računali, da bo lilo kot iz škafa.
Zbrani ob Rudiju smo prisluhnili pozdravu in načrtu današnjega pohoda. Že med vožnjo je ugotovil, da bi bila pot iz Preddvora na hrib sv. Jakoba zaradi precejšnje strmine za današnjo nalogo prenaporna in zaradi mokrote celo nekoliko tvegana. Šli pa bomo od tu na hrib sv. Andreja. Gor in nazaj kaki dve uri hoje. Šoferjema avtobusa in kombija je dal še ustrezna navodila,potem smo krenili za njim po predmestnih poteh, ob katerih smo se lahko tudi prepričali po arhitekturi starih hiš, da smo v mestu še z bogato srednjeveško zgodovino. Tega bi bilo še več lepo ohranjenega v ožjem delu mesta, vendar to naj bi bilo na voljo za kako izletniško akcijo. Če že govorimo o opazovanju zgodovinskih in kulturnih posebnostih, imamo tega kar precej več ali manj na vseh naših pohodih, katerih cilj je predvsem hoja v pestri hriboviti ali gorati naravi.Nič od škode pa zagotovo ni, če doživimo mimo tega kaj več. Tako se lahko pohvalimo z duhovno in telesno rekreacijo.
Po ne predolgi ravninski hoji smo prispeli v vznožje našega sv. Andreja. Bilo je mokro, vendar na srečo, deževalo pa ni. Vzpenjali smo se bolj po nekih kar strmih poteh, podobnim žlebovom ali drčam, polnim listja in ostankov kostanja. Kostanjevega drevja je bilo tod kar precej. Če je bila pot strma, pa ni bila nevarna. Napor, ki ga je zahtevala, je bilo možno z nekoliko truda s pomočjo palic kar uspešno premagovati, in po kaki uri hoje navkreber smo prispeli do lične cerkvice Sv. Andreja, ki je bil na zunanji steni na površini kakih 3m2 na novo lepo upodobljen. Bili smo na vrhu, dežja ni bilo, čeprav je po nizkih temnih oblakih že rahlo pretil. Imeli smo daljši premor za okrepčilo, žal, brez izrazitega razgleda. Kljub temu to ni vplivalo na običajno dobro počutje.
Vračali smo se po isti poti navzdol, seveda nekoliko hitreje ob spremljavi nekaj kapljic dežja, in opoldne smo bili že spet blizu Škofje Loke. Rudi nas je že poprej opozoril na dodatno pot, če bomo imeli dovolj časa. Bilo ga je dovolj, pa smo namerili korak proti bližnjemu griču Sv. Križa. Glede na križev pot, nas je nekoliko spominjal na naše Mengore, pravim nekoliko, kajti postaje, ki jih predstavljajo že obledelo poslikane kapelice, se ne morejo primerjati s tistimi, ki jih je pri nas obnovil pater Rupnik. Te, tukaj, so skoraj povsem ob barvo, nujno je potrebno posvetiti tem kulturnim nabožnim spomenikom umetniško pomoč.
Po krajšem premoru smo se vračali na naš izhodiščni prostor v Škofji Loki. Avtobusa in kombija pa tu ni bilo. Nič zato, bomo pač malo počakali in se še nekoliko posvetili vsebini naših nahrbtnikov, pa še kaj rekli. Rudi se je takoj potrudil dobiti zvezo s kakim šoferjem po mobitelu. Žal, ves trud je bil zaman. Zveze ni mogel dobiti. Ugotovil je, da sta nam vozili šli neopravičeno naproti, in da sta zdaj nekje v neki odmaknjeni globeli, kjer pa po mobitelu nista bili dosegljivi. Ni mu preostalo drugega, kot pomisliti na taksi, ki pa tudi ni na voljo za vsakim vogalom. Po nepopustljivem prizadevanju mu je le uspelo odpeljati se na domnevni kraj. Trud ni bil zaman. Po daljšem čakanju, družbo nam je medtem delal od časa do časa že močnejši dež, sta se pojavili vozili. Rudi je bil videti še kar dobre volje, čeprav tega ob neljubem dogodku res nihče ni mogel pričakovati.. Verjetno sta se mu skrb in jeza ob uspehu takoj pomirila.
Ni nam bilo trebe dvakrat reči. Takoj in z veseljem smo bili v vozilih na svojih sedežih. V mraku smo se vračali, bili lepo pomirjeni in čeprav nam dež le ni prizanesel, s pohodom zadovoljni. Vendar posebno presenečenje je še sledilo. V avtobusu se je Rudi po mobitelu povezal z drugim mlajšim Rudijem, gospodarjem gostišča na Petrovem brdu. Slišal sem :«Če imaš zdaj zaprto, te prosim, da nam narediš uslugo, odpri nam gostišče.Podbrdčani so pripravili kulinarične dobrote, ki bi jih radi pospravili na svetlem in suhem. Kako pivo in kavo bomo že naročili, da boš prišel na svoj račun.« Pogovor je uspel.
Kmalu smo bili pod drugo toplo streho prijaznega gostilničarja. Ob tokratni pogostitvi, ki so jo pripravili Podbrdčani, se je razvilo tako razpoloženje, kakršnega glede na mučno mokro čakanje v Škofji Loki res ni bilo možno pričakovati. Nastal je živahen klepet in za tem je sledila še pesem, ki je pridobila na kakovosti nepričakovano tudi po zaslugi tamkajšnjega domačina, nekoč člana Belih vran. Pesem ,ki jo je spremljal s kitaro, je prešla v plesni ritem, in že so se pojavili na precej utesnjenem prostoru poskočni pari. Plesne strasti so se stopnjevale in prav tako splošno vzdušje, ki pa mora imeti v našem primeru tudi časovne omejitve. Smo namreč po domovanjih sodeč zelo pisana druščina, vezana med drugim tudi na vozni red vlaka.
Minil je spremenljivo moker, po razpoloženju pa lep dan.
Po Komenskem Krasu
Odhod ob 7.30. Vreme po napovedi zares lepo. Pot: Tolmin, Nova Gorica, Šempeter, Prvačina, Dornberk,Branik – smer Štanjel. Tod smo se že vozili in tudi tokrat smo lahko podoživljali lep del naše pestre Primorske.
Od Branika naprej smo se ustavili na prvem ovinku vzpenjajoče se ceste nad gradom Branik,izstopili, se otovorili z nahrbtniki in palicami, nekoliko vrnili na tej cesti, potem pa zavili navzgor v levi breg tega področja po ozki, že skorajda zaraščeni stezi zdaj že v značilnem kraškem gozdu. Pred leti, denimo pred vojno, so bile socialne prilike take, da so tod še imeli pašnike. Kot že pogostokrat smo se spet razvrstili drug za drugim in premagovali tudi tu pa tam trnove ovire. Ob poti, bliže vrhu, je bila še kar visoka na pol suha trava, v kateri nas je spremljalo kar precej dežnikaric, žal že na meji uporabnosti. Množica teh gob je bila tudi nekakšen dokaz, da tod domačini ne hodijo pogosto.
Po kaki dobri uri ne prenaporne hoje smo prisopihali na precej obsežno lepo razgibano vršno planoto, kjer smo se ustavili.Potreben je bil krajši premor za poseg po kalorijah v nahrbtnike, razgovore, predvsem pa v tako lepem vremenu za izjemno bogat razgled.
Kot zmeraj je Rudi pojasnjeval vse zemljepisne naravne posebnosti, za nas pohodnike pomembne. Najprej, neposredno pod nami dve dolini: Braniška in Vipavska dolina. Za njima pa razprostrani bogati Trnovski gozd z znanim Čavnom nad Ajdovščino. Gorski veljaki bolj na levo, kot so Kaninsko pogorje, Matajur, Krn, bolj na desni pa Javornik in Nanos so vredni še posebnega spoštovanja in pozornosti. Ob takih razgledih sledijo tudi radovedna vprašanja in običajno tudi ustrezni odgovori.
Ob tej priliki ni šlo prezreti že tretjega pohodnika – slavljenca, ki je učakal 80 let. Posebne počastitve je bila tokrat deležna Alma Bolko, pohodnica od vsega začetka. Podeljeno ji je bilo priznanje, za katerega poskrbi naša »tajnica« Janja.. Bistveni del priznanja se glasi: «Potrjujemo, da si naša slavljenka dneva, in postala si bolj zrela, izkušena, lepša, pomembnejša in za leto mlajša.« Da postaneš mlajši ob takem jubileju,je posebno darilo. Zagotovo kot spodbuda, da bi ostala zvesta pohodom še v prihodnje.
Če že govorimo o čarobni pomladitvi oz. pomlajevanju, potem ta posebna vrednota ne velja samo za jubilante, temveč za vse pohodnike. Kaj nas, denimo, pomlajuje? Nedvomno družabnost, sprostitev, množičnost, zadovoljstvo ob prehojenih poteh naše pestre še zdrave, neokrnjene narave. Vse to je tudi spodbuda za mlajše počutje, ki nam daje voljo za premagovanje raznih naporov.
Za uvod smo jubilantki nazdravili s požirkom žgane pijače, in v pričakovanju še zaključnega slavja nadaljevali pot po kolovozu skozi kraško gmajno mimo mnogih vijugastih vrst vinogradov spet kako uro do Kobjeglave. Kraj se je predstavil kot urejeno naselje z obsežnim trgom. Pomembnost mu je povečal lep spomenik, posvečen borcem NOB.
Tu smo se nekoliko ustavili. Zavetje smo dobili nepričakovano pod streho velike večnamenske dvorane, ki je premogla tudi bife za kavo željne. Mnogim se je zelo prilegla, nič manj pa večini v dvorani za nas pripravljena odlična bela in rdeča vina letošnje trgatve.Začelo se je nekakšno martinovanje, vendar ni trajalo dolgo. Pohoda še ni bilo konec. Morali smo še v Komen, znan po križišču cest v Sežano, Novo Gorico in Vipavsko dolino.
Živahno smo premagovali novo daljšo pot,ponovno po pestri vinorodni prirodi.Komen je bil predzadnja postaja našega potepanja in tja smo bili namenjeni, da še kaj hodimo, vidimo in podoživimo. Tam sta čakala tudi naša dva avtobusa. V tem kraju se nismo ustavljali. Naš naslednji končni pohodni cilj je bila Planina v Vipavski dolini. No, ta kraj nam je že dobro znan. Že nekaj let je v novembrskem programu. Tokrat smo se peljali, zakaj pot iz Komna v Planino bi bila za pešačenje le predolga Peljali smo se spet v Kobjeglavo, od tod pa preko Gaberij v Planino k znanemu vinogradniku. Sprejme nas zmeraj odprtih rok v večjem, za nas zasilno opremljenem prostoru gospodarskega poslopja, kjer se konča naš pohod. Tu se je začelo zaključno slavje v počastitev sv. Martina in tudi današnje jubilantke. Dobra kapljica pa je bila spet na voljo in še kaj za pod zob. Organizator? Ve se, kdo. Posledice so bile skladne z razpoloženjem. Živahno kramljanje in vesela pesem. Vse kaže, da imamo vedno več pevcev in tako tudi nenačrtovan pevski zbor.
Po določenem telesnem naporu imamo navado zaključiti pohod z zabavno vsebino, ki predstavlja, recimo,piko na i. Zabavni del je bil morda nekoliko kratek, zakaj ob tem času nas zgodnji mrak že opozarja na odhod domov. Sicer pa dobra volja tudi na vožnji ne ugasne; ob prihodu na našo domačo postajo se poslavljamo z iskreno vedrino. Spet je minil lep praznik, zaključni v tem letu še pride.
Ob robu Banjške planote
Ne prezgodaj smo se podali na pot. Bilo nas je spet za dva avtobusa.Kje bomo načeli banjški rob? O tem smo lahko le razmišljali. Potrpimo, kmalu nam bo Rudi vse razodel.
Vozimo se ob nestanovitnem vremenu po nam že zelo znani razgibani cesti ob zmeraj prikupni Soči v smer Nove Gorice. Pred Solkanom še bežen pogled na dva izjemno lepa kamnita oboka, potem pa na levo navzgor v smer Grgarja do Grgarskih raven. Spoznali smo dva obcestna kraja, ki še nekako živita, zakaj ob zapuščenih, propadajočih domovih, nekateri po zunanjem videzu nekoč gospodarsko ugledni, rastejo novi »morda« sodobnejši. V Solkan ali Novo Gorico, kjer služijo mnogi tukajšnji domačini vsakdanji kruh, ni daleč.
V Grgarskih Ravnah smo se ustavili, izstopili in zbrani ob Rudiju prisluhnili pozdravu in pohodnemu načrtu.Najprej smo si šli ogledat presenetljivo zgodovinsko, pa tudi kulturno znamenitost, ki jo predstavlja v prvi svetovni vojni l.1916 zgrajen avstro-ogrski vodnjak. Občudovali smo monumentalen kamnit kompleks s koritom za vodo, nad katerim je bila plošča s posvetilnim napisom.
Ker je šlo tokrat za zaključni pohod v letu 2008, vezan še na običajno zaključno srečanje s kosilom v Desklah, smo se kar hitrih nog usmerili od tod proti Jelenku (787m). Mimogrede: Jelenk v idrijskem hribovju je večini bolj znan, toda nič ni narobe, da spoznamo danes tudi tega na Banjški planoti. Nekaj časa smo hodili po malo rabljenem ponekod že zaraščenem kolovozu, kar je bil že znak upadanja kmetijskega gospodarstva, potem pa prešli na stezo in nadaljevali drug za drugim navkreber. Bilo je nekoliko vlažno, vendar za varno hojo še kar primerna zakrasela podlaga. S krajšim vmesnim postankom smo se približali cilju v slabih dveh urah. Izrazito zakraseli Jelenk predstavlja po svoji tvorbi določen rob planote. Posebno zanimiv je kot najvišji tod po svoji izrazito škrapljasti tvorbi, naravnem učilu o škrapljah v učbeniku. Vrh je kamnit prepadni rob, ob katerem je bilo potrebno upoštevati izjemno previdnost, da ne bi kdo omahnil navpično na drugo stran v globino, kjer bi se mogel srečati tudi z Matildo. Nekaterim se ta naravna ovira ni zdela nevarna. Tolažili so se s tem, da je na drugi prepadni strani spodaj vse poraščeno in telebnil bi lahko na mehko.
Dostop do tega prepadnega roba je ovirala kakih 15 do 20m široka škrapljasta ploščad. Paziti smo morali resnično na vsak korak. Škrapljaste ovire so namreč pogoste skalne močno nazobčane razjede in razpoke, plod mokrih podnebnih razmer daljne preteklosti. Sam sem bil v taki zadregi, da sem se na nekem mestu podal kar na vse štiri. Smešno, vendar padec na tako podlago ne bi bil brez posledic. Za pomoč gre zahvala pohodniku iz Ruta. Razbremenil me je palic in še roko mi je podal, da sem se lahko zravnal ter nekako skobacal do roba. Pogled navzdol, in kar se da hitro iz škrapljaste zadrege. Pomiril sem se nekoliko niže na varnejši podlagi, potolažil pa tudi, ker sem zvedel, da je bilo precej mlajših, ki so opustili hojo po tej naravni oviri in raje počakali na vrnitev v dolino.
Vračali smo se še nekaj časa po še zmeraj značilni kraški gmajni s koristno in tudi manj koristno podrastjo Videti je bilo ob poti tudi površine, deležne neke gospodarske pozornosti; bile so pokošene. Pojavljale pa so se tudi take z visoko poležano suho travo in že vidno nepotrebno grmičasto podrastjo Vsi ti pojavi so zgovoren dokaz o pešanju tukajšnjega kmetijstva. Nič čudnega, če se vasi praznijo!
Na neki jasi nad našim Grgarjem smo se nekoliko ustavili.Tu nas je počastila z izbrano žgano pijačo še posebej Tončka,70 letna jubilantka. Nazdravili smo ji z željo, da bi še dolgo nadaljevala svojo življenjsko pot tudi na pohodih našega društva.
Posebnega razgleda nismo imeli. Pogled nam je bil usmerjen v motno dolino proti Kanalu, kamor bi lahko krenili po kažipotih že prej. Še nekaj hoje do tja, od koder se bomo peljali na zaključno srečanje v Deskle. Tu se nam bosta pridružili Milena Brešan, predsednica Planinskega društva Tolmin, in Jožica Jarc, predsednica Društva upokojencev Tolmin. Obe sta dobrodošli. Brez njiju ne gre zaključevati pohodnega leta. Naše uspešno druženje in miganje po prelepi slovenski krajini je odvisno tudi od moralne in ne prezahtevne materialne podpore obeh društev. Smo upokojenci - planinci in smoter zavetnic je med drugim tudi spodbujati pohodno dejavnost ter tako pridobivati še druge, da se včlanijo in nam pridružijo. Uspeh je že opazen, saj brez dveh avtobusov ni možno več zadovoljiti vseh pohodnih prijav.
Zbrali smo se v gostinskem obratu, ki premore jedilnico za vse današnje goste. Uvodno besedo je imel naš stalni skrbni vodnik Rudi Rauch. Kot je prav, smo ob koncu leta slišali povzetek našega truda v obliki 12 pohodov po prelepi slovenski deželi. Vsi so bili uspešni brez kritičnih pripomb. Ko govorimo o uspešnosti, jo je treba razumeti v polnem pomenu besede. Za naše sposobnosti obsega izbor primernih pohodov, ki so bili tudi vsebinsko vsestransko bogati. Gre za veselo, zadovoljivo sproščujoče druženje, in kar je potrebno še posebej povedati, vsi pohodi so bili opravljeni brez kakršnekoli nezgode.
Ob sproščujočem premoru pred odhodom domov smo razpoloženje pogosto popestrili s kakšno pesmijo, ki jo je znala Boža učinkovito zabeliti z navdušenim juckanjem. Domov smo se vračali nekoliko utrujeni, vendar polni lepih vtisov. Rudi je priliko izkoristil še z željo, da bi tako nadaljevali v prihodnjem letu in predlagal že izdelan načrt 12 pohodov v letu 2009.
K besedi sta se priglasili tudi obe predsednici s pohvalami in željami, da bi bili tako uspešni še v prihodnje. Planinsko društvo Tolmin je znano kot dovolj aktivno po vseh sekcijah, ki jih ne gre posebej naštevati. Nedvomno izstopa med temi tudi pohodna sekcija upokojencev. V samo organiziranost pohodov velja omeniti še Jano Kemperle za pomoč pri blagajniških in tajniških poslih, tiste, na katere se je Rudi tudi obračal zaradi pomoči pri obveščanju, za varno hojo Milana Kogoja, predvsem pa Vlada Šorlija, ki je bil med pohodniki vedno zadnji. Rudiju in vsem prej omenjenim gre še v tem zaključnem delu kronike posebna zahvala.
Tone Bolko
fotografija: Klavdij Kofol - Pohod na Jelenk