PARTIZANSKA TISKARNA
Partizanska tiskarna na Vojskem
Tudi tega pohoda se je udeležilo običajno število pohodnikov. Za dva avtobusa nas je bilo.Vreme: lepše za hojo in razglede ni moglo biti. Večina je računala, da je Vojsko kar tu na našem pragu. Pa le ni tako, posebno če gre za pot iz Idrije navzgor.
Ne prezgodaj smo krenili, lahko bi rekel, po slikoviti idrijski grapi. Teh nam na Tolminskem ne manjka. Tolmin je pravzaprav nekakšno središče ali križišče vseh, nam bolj znanih. Najbolj uradno izstopajoča je seveda Baška grapa, vendar, če se napotimo proti Bovcu ali Gorici smo v soški grapi. Vse pa se ponašajo z brhkimi vodami Bače ,Idrijce in Soče, ki si privošči za poseben priboljšek še poskočno Tolminko. Razgibanosti z gorami, vodami, gozdovi in še s čistim zrakom nam ne manjka. Vse to pa je danes, ko govorijo toliko o ekologiji, še kako pomembna vrednota.
Idrijsko grapo mimo Želina, kjer se Idrijci priključi tudi še čedna in poskočna Cerknica, smo brez težav še kar hitro obvladali in prispeli v svojstveno slikovito staro rudarsko mesto Idrija, kjer se odcepi, kar nekje sredi mesta, cesta na Čekovnik in na Vojsko krepko navzgor.
Prevoziti je bilo potrebno 12 km ozke zelo vijugaste in vzpenjajoče se ceste, da bi prišli na izhodišče našega pohoda. Rudiju gre zahvala,da se je pobrigal za skoraj nemoteno vožnjo tod, zakaj cesta je bila na mnogih krajih krepko v obnovi, pa tega dne bi jo morali že zapreti. Kljub pogostim obnovitvenim oviram, zakaj umikati so se nam morali večkrat težki gradbeni stroji, sta oba voznika odlično opravila svoji nalogi. Poznamo velemojstre v šahu, tokrat smo jih lahko občudovali na delu za volanom. Vsa čast in zahvala voznikoma, pa tudi podjetju Avrigo, ki nam gre vsak mesec ob Rudijevem posredovanju ustrezno na roko.
Prišli smo varno na vrh te lepe že turistično znane vasice, ležeče razpotegnjeno na obsežni Vojskarski planoti, nekaj čez 1000m visoko. V zgodovino NOB je zapisana s pomembnimi dogodki in pomniki, med katere sodi nedvomno tudi Partizanska tiskarna Slovenija.
Po krajšem premoru, Rudijevem pozdravu in razlagi o vsebini našega pohoda smo krenili v smeri Vojščice. Kmalu smo se z gozdne poti spustili po strmem pobočju nad Gor.Kanomljo v zakraselo temno globino. Sestopali smo po ozki, še kar strmi cikcakasto speljani stezi navzdol, po skrivnostnem, kamnitem področju, ki pa je kljub zakraselosti bogato z izjemno lepim drevjem, predvsem bukvami. Iz te globeli so se dvigale navpično v višino, kot da bi tekmovale, katera bo dobila čimveč svetlobe.
V tem dokaj težko prehodnem kamnitem okolju si je poiskala tiskarna svoj skrivni prostor. Načrtovalci so imeli v vidu tudi bližnji potok, katerega vodno moč so izkoriščali še za zasilno elektrarno. Tako je imela tiskarna s potrebnimi pomožnimi prostori (kuhinja, jedilnica, skladišče, spalnica) zagotovljeno razsvetljavo in pogonsko energijo za tiskarske potrebe.
Po Rudijevem posredovanju nas je pričakal oskrbnik tega objekta. V največjem prostoru, kjer so potekali stavni postopki za tisk, smo prisluhnili pozorno njegovi obširni razlagi o nastanku in delovanju tiskarne, v kateri je bilo 24 zaposlenih. Njihovi, takrat še mladi obrazi, so tu ovekovečeni na večji sliki, na kateri je bila tudi naša pohodnica Irma. Tako smo bili deležni še posebnega presenečenja. Irma, takrat pred 63 leti še zelo mlado dekle, je imela zahtevno nalogo kurirke. Mislim, da ni potrebna podrobnejša razlaga o zanesljivosti in zahtevnosti dela vseh kurirjev, ki so bili prinašalci hrane in vsega potrebnega materiala za tisk ter raznašalci prvega v NOB tiskanega glasila »Partizanski dnevnik« na zanesljiva prevzemna mesta Veliko smo videli, slišali in ob odhodu smo dobili zgibanko o nastanku in delu te zgodovinsko pomembne tiskarne, ki sodi nedvomno tudi med mednarodne pomembne spomenike, kot na pr. partizanska bolnišnica Franja v Cerknem, točneje v Dol.Novakih.
Vračali smo se na vrh po isti poti.Lažje je bilo za mnoge navzgor kot navzdol. Zbrani spet na prejšnjem obronku smo nadaljevali našo pot na Vojščico do partizanskega grobišča, kjer počiva čez 300 mladih partizanov. Žal bili so ob življenje že na pragu osvoboditve. Grobišče je lepo urejeno in vsem v spomin in opomin, da se kaka vojna ali drugo zlo ne bi več ponovilo. Ob kratkem postanku smo počastili tu počivajoče s primerno partizansko pesmijo.
Na Vojščici smo nadaljevali pohod v smer Oblakovega vrha in se pred njim še ustavili na Hudourniku. Kar hitro je bila večina zbrana na njegovem strmem robu z izjemnim razgledom na razgibane grape in grapice, nad katerimi so se vzpenjali naši Julijci od Krna do Črne prsti. Bolj na desni sta bila opazna še Porezen in Blegoš, pa tudi kralja vseh slovenskih planin je bilo videti. Tu smo se ustavili precej časa, zakaj paše po daljnjih lepih vrhovih ter grapah z znanimi naselji je bilo dovolj.
Od tod smo potem krenili navzdol proti Oblakovemu vrhu z nenavadnim križiščem na Vojsko,od koder smo prišli,pa v Trebušo, Šebrelje, Kanomljo oz. Sp.Idrijo. Avtobusa sta nam prišla tu naproti, kar nas je nekoliko presenetilo, pa tudi razveselilo;na nogah smo bili namreč že kakih 5 ur.
Za daljši počitek in naš že kar pogosti piknik, ki so ga tokrat pripravili planotarji, je bil kraj kot naročen. Pohod je imel po vsebini sodeč tri dejanja: obisk partizanske tiskarne, partizanskega grobišča in Hudournika, z bogatim razgledom. Bilo je kar precej hoje, spet obogatene s koristnimi naravnimi, zgodovinskimi in kulturnimi doživetji.
O vsem tem in še marsičem drugem smo ob uživanju dobrot živahno kramljali. Lepo razpoloženje je izzvalo kot običajno še domačo pesem.
Že nekoliko pozna popoldanska ura nas je opozorila na vrnitev domov. Z bogatimi vtisi smo se vračali po krožni poti preko Kanomlje in Sp.Idrije. Tudi sede v tako udobnih avtobusih, eden je bil celo s petimi zvezdicami, nam je bilo dano v lepem vremenu uživati kar do doma našo pestro naravo. Kakorkoli, po šolsko si zasluži tudi ta pohod glede na razgibalni, učni in vzgojni smoter najboljšo oceno.