Pohodi planincev upokojencev v letu 2007
Pohodi planincev upokojencev v jubilejnem letu 2007
Planinci upokojenci smo bili tudi v letu 2007 pod vodstvom neutrudnega Rudija vsak mesec na pohodu. To leto je bilo tudi jubilejno-deseto leto pohodov planincev upokojencev.
31.januar: Ob slovenski obali
Kot v preteklem letu nas je tudi letos pritegnila naša obala. Morda malo nenavadno, vendar za pohode zna biti tudi obala zanimiva in privlačna, pa še ugodnejše podnebje v zimskem času je za starejše pohodnike spodbudno.
Po programu in v režiji še vedno vztrajnega Rudija smo krenili spet v obetavnem številu – bilo nas je 80 – tokrat preko Italije. Po skrajšani poti, čeprav še kar dolgi vožnji, smo se ustavili najprej v Izoli. Primeren postanek in že nadaljujemo v Strunjan, kjer smo vzeli pot pod noge proti Piranu.
Zanimivo je bilo opazovati v tem času še prazno obalo in s prikritim ponosom razmišljati o morju, ki ga ima po tako dolgi socialno in politično razgibani preteklosti sedaj tudi naša samostojna država. Ob tem misel ne more mimo znane zborovske pesmi »Buči, buči morje Adrijansko, bilo nekdaj si slovansko.«
Sonce nam je bilo naklonjeno in kmalu smo bili v klinu Piranskega in Strunjanskega zaliva. Tu kraljuje starodavno mesto Piran in posvetili smo mu več pozornosti. Je večji del potisnjeno v breg z mnogimi ulicami in uličicami s svojstveno staro,vendar zanimivo arhitekturo. V gosjem redu smo pridno sledili Rudiju in prišli na vrh trdnega srednjeveškega obzidja, ob katerem smo imeli lep vsestranski razgled, ki smo ga radovedno dodobra izkoristili. V nadaljevanju poti smo se ustavili pri mogočni cerkvi sv.Jurija, ki kraljuje nad zalivom.
V mesto navzdol smo se vračali spet serpentinasto in spodaj nadaljevali pot po zgodovinsko zanimivem starem delu mesta z vsemi najpomembnejšimi upravnimi, kulturnimi, muzejskimi in poslovnimi stavbami. Mimogrede smo lahko tudi počastili kip znamenitega Tartinija, po katerem se tudi imenuje osrednji trg. Polni radovednosti smo prišli kmalu v Portorož, ki da vedeti po svojih prestižnih hotelih, plažah in siceršnji urejenosti, da je na slovenski obali najpomembnejši za turistični promet.
Po daljšem odmoru smo se napotili na avtobusno postajo, kjer sta nas čakala naša avtobusa. Na poti proti domu smo imeli še »piknik« na Belevederu nad Izolo. Potem pa po isti poti veselo domov.
21.februarja: Po kraški gmajni nad Doberdobom
Še je zima in spet smo se usmerili proti obali med naše zamejce. Vreme nam je bilo naklonjeno,čeprav napoved ni obetala nič dobrega Ustavili smo se v Rupiji ob grajski palači v obnovi in krenili ob izjemno velikem in lepo urejenem vinogradu naprej na doberdobski neizkoriščeni kras.
Dobre volje smo se vzpeli na vrh Sv.Mihaela, ki predstavlja enega od bistvenih spominov na 1. svetovno vojno. Znano nam je, da je terjal ogromno žrtev na avstroogrski in italijanski strani in da tudi pogumnim slovenskim fantom ni prizanesel. Na tej vzpetini smo imeli prvi daljši postanek, ki smo ga izkoristili tudi za ogled tukaj razstavljenih vojnih predmetov. Obeležja s spominskimi zapisi so omenjala Avstrijce, Madžare in Bosance, žal, za Slovence ni bilo nobenega obeležja in nobene besede.
Končni cilj naše naloge je bilo Doberdobsko jezero. Nadaljevali smo po drugi poti čez Kraško gmajno, kjer smo šli tudi skozi Poljane. Tu živi še precej naših rojakov. Domačinka, s katero smo malo pokramljali, nam je to potrdila in pristavila, da je na tem področju tudi precej mešanih zakonov.
Hodili smo in hodili. Cilj je bil precej odmaknjen, oddahnili smo se, ko smo dosegli rob te kraške planote . Globoko pod nami smo opazovali s trstičjem močno zaraščeno doberdobsko jezero.Spuščali smo se skorajda navpično navzdol po nekakšnih naravnih stopnicah, ponekod tako globokih, da smo slišali Danico, ki nima le težave z astmo, govoriti o prekratkih nogah. Ob naši poti navzdol smo opazili v tukajšnjih stenah planince – plezalce.Še mimo italijanske utrdbe »Cadorna« iz 1. svetovne vojne, in kmalu smo bili ob jezeru. Tu se razprostira redko obljudena Kraška planota. Sledi kratek počitek za okrepčilo in že pozna popoldanska ura nam je vsem dobro razpoloženim narekovala odhod domov.
21.marca : Na Bevkov vrh
21. marca, prvi pomladanski dan, samo vreme je bilo tega dne na Cerkljanskem vse prej kot pomladansko. Kamor smo bili namenjeni, je zapadlo prejšnji dan v višinskih legah okrog 60 cm novega snega. Čeprav tako stanje ni predstavljalo nič spodbudnega, nas ni bilo nič manj kot običajno. In ni nam bilo žal, da smo šli na to pot. Dan je bil sončen in jasen.
Kladje, kraj, kjer se prevesi cesta iz Poljanske doline strmo in serpentinasto proti Cerknemu navzdol, je bilo naše izhodišče. Od tu smo krenili po lepi spluženi cesti prijetno razgibane in pravljično zasnežene pokrajine v smer Cerkljanskega vrha.Po kaki uri hoje se je bilo potrebno s ceste posloviti in nadaljevati na naš načrtovani vrh. Zagaziti smo morali v deviški celec in začelo se je naporno vzpenjanje proti cilju. Med prvimi, ki so utirali pot so bili pogumnejši mlajši, in prvi med njimi Milan, znan maratonec z največ kondicije. Lahkotno je oral z dolgimi koraki snežno odejo, sledil mu je takoj Rudi in kot že rečeno drugi pogumnejši, raja pa jim je trudoma sledila in tudi uspešno prisopihala na vrh. Razgled je bil nepopisno lep. Kot na dlani so bili pred nami Julijci od Krna do Črne prsti, vmes v ozadju pa tudi naš očak Triglav. Na severozahodu sta bila opazna Kolovrat in Matajur.Po nenavadnem odmoru v tej zimski lepoti (kepali smo se, tekali po snegu in se igrali kot otroci ) smo šli krožno v smer Želina.
Spotoma smo se ustavili na Cerkljanskem vrhu na kmetiji »Na ravan«,znani po odličnih sirih, skuti in maslu. Po predhodnem Rudijevem posredovanju so nas pričakali z dobrim čajem, na voljo pa smo imeli tudi že omenjene mlečne dobrote.Častila je Boža ob svoji sedemdesetletnici. Primerno smo se opomogli, da smo lahko nadaljevali našo pot.
Prišli smo na področje Zaganjalščice. Gre namreč za naravno znamenitost, za pot ob potoku, kjer voda ponikne in vznikne, nekako zaganja se pod površjem in na površju. Kjer je potok, je navadno v naših krajih tudi grapa. Iz nje smo se pojavili po dolgi hoji na Pirhovem klancu, od koder pa ni bilo več daleč do Želina, kjer se je začel po mnogih lepih doživetjih spet odhod domov.
18. aprila: Na Limbarsko goro
Pohod je načrtovan vedno skorajda teden pred našim odhodom ob sredah. Prijavljamo se ne glede na vreme. To sredo smo imeli spet srečo.Limbarska gora, kje je to? Radovednost pripravi mnoge, da pobrskajo po ustreznih virih in se tako tudi po šolsko kaj naučimo.
Zgodaj dopoldne smo bili že na Trojanah, kraju,ki ga pozna vsa Slovenija po dobrih krofih. Iz Tolmina, brez vmesnega postanka, kar dolga pot. Torej prvi postanek za vse najnujnejše.Posebno presenečenje sta tu vsem pohodnikom pripravila Klavdij ( on skrbi, da smo mi in vse znamenitosti na pohodih ovekovečeni) in njegova sopotnica Ladka. Krofi in pijača so se nam prilegli.
Že v uvodu dobro okrepčani in razpoloženi smo se peljali še nekaj kilometrov od tu v Zasavje do Kandrš ( majhen, vendar znan kraj po zimskih športih). Tu je bilo izhodišče za eno uro hoje do Vrha pri Mlinšah. Kratek odmor in nadaljevanje. Hoja je potekala po zelo razgibanem, valovitem svetu, mimo posameznih lepo urejenih, vsaj na videz, močnih kmetij, vmes spet odmor za priboljške iz nahrbtnika, in po dveh urah pridne hoje smo bili na Limbarski gori (770 m).
Dosegli smo cilj. Postanek smo izkoristili za ogled cerkve, žal le od zunaj. Zgrajena je bila v 17. stoletju v lepem baročnem slogu. Razgled je bil spet bogat. Rudi nas je opozoril na Črni graben v dolini, ki sodi v področje Lukovice in Trojan. Črni graben je znan v slovenski literaturi po rokovnjačih v srednjem veku.Ovekovečil jih je Kersnik v svojem delu Rokovnjači. V ozadju smo lahko opazovali visoke Kamniško-Savinjske Alpe na čelu z najvišjim Grintovcem.
Razpoloženje je bilo prijetno glede na slavljence, med katere je sodil tudi Rudi, ki je nekaj dni pred tem praznoval svoj 72. rojstni dan. Vračali smo se v dolino v Moravče, kjer smo dovolj razgibani in polni lepih vtisov sklenili naš pohod.
16.maja.: Na Vremščico
V najlepšem pomladanskem mesecu smo se odločili na Kras. Spet nas je bilo veliko in velja povedati, da se nam je tokrat pridružilo precej novih obrazov tolminske okolice. Da, da, dober glas seže v deveto vas.
Kot vedno kljubujemo tudi neprijetnim vremenskim razmeram. Sicer pa poprejšnja napoved ni bila ravno tako črnogleda, kot nas je vreme pozdravilo ob našem prihodu v izhodiščno kraško vasico Volče. Bilo je vsega nevšečnega dovolj: dež, burja, grmenje, megla.
Brez odlašanja smo pogumno krenili na pot, opremljeni z vsemi mogočimi dežnimi plašči, pelerinami in dežniki za našim Rudijem. Na začetku nič ni kazalo na kakšno izboljšanje, vendar precej manj smo čutili mokroto in burjo na gozdni poti, kjer je bilo dokaj gosto značilno kraško drevje naš zaveznik. Po kaki uri hoje smo se znašli na grebenu planote, kjer smo nadaljevali po odprti, lepo razgibani zeleni pokrajini do najvišje točke ( 1027 m ).
Na srečo se je dež utrudil in nam omogočil krajši postanek. Burja, tu doma, pa se ne da, in bilo je sorazmerno hladno. V takih razmerah se prileže tudi kaj »gajstnega«. Precej jih je, ki imajo kaj takega v nahrbtniku in nudijo »prvo pomoč«.
Kake pol ure za potrebne kalorije smo si privoščili in potem krenili proti vzhodu. Začelo se je jasniti, pa tudi začetna sončna toplota je ugodno vplivala na razpoloženje. Bili smo še dokaj visoko in odpiral se nam je pogled na obsežno pomladansko kraško področje v smeri Senožeč, Divače in Pivke.
Kot običajno smo se vračali krožno, tokrat večji del po travnatih površinah, radodarnih z značilnim kraškim cvetličnim bogastvom. Šimon, naš stalni in zvesti sotrpin, ljubitelj in poznavalec tega bogastva, nas je tu o marsičem poučil. Najbolj vpadljive so bile na tej poti privlačne potonike. Zanimiva je bila tudi prelepa svetla svilnata visoka gladka trava, ki jo je bilo možno natrgati v šopih.Skorajda vsakdo je to priliko brez škode izkoristil. (Velja za to travo omeniti, da se je doma v vazi razbohotila v nenavadno trajen in lep volnen šopek).
Vračali smo se po lepo markiranih poteh v Škocjan. Po učni poti Škocjanskih jam, kjer nas je v kraju Škocjan čakal prevoz, smo lahko občudovali značilne kraške udorine, globoke tudi do 100m. V Škocjanu smo imeli daljši počitek in ko smo nadaljevali pot domov, smo se kmalu zunaj Škocjana ustavili v gozdnem okolju ob takozvani hladilni jami. Ko v preteklosti še niso poznali hladilnikov in zamrzovalnikov, so v tej jami domačini shranjevali pozimi navoženi led in ga preko leta prodajali po vsem tržaškem ozemlju. Po ogledu te zanimivosti pa spet zadovoljni in veseli z novimi vtisi domu na proti.
20. junij. Po velikolaški kulturni poti
Med priljubljene množične pohode sodi tudi pohod, ki ga prirejajo Velikolaščani po svoji znani kulturni poti. Mi se tega nismo udeležili. Šli smo na to pot kasneje spet v množični zasedbi, kot se za počastitev naših velikih Dolenjcev: Trubarja, Levstika, Stritarja in Javorška tudi spodobi.
Odpeljali smo se ob nekoliko zgodnejši uri naravnost v Velike Lašče, občinsko središče omenjenih književnikov in rojstni kraj Jožeta Javorška. Krajši postanek nam je omogočil ogled občinskega trga. Na vzdolžni steni kulturnega doma so naslikane večje doprsne silhuete vseh že omenjenih mož. Na pročelju gostilne »Pri Kuklju« je postavljen še posebej doprsni kip Jožeta Javorška, delo kiparja Stojana Batiča.Prevzel je avtorsko ime ( prej se je pisal Brejc) in bil med 2. svetovno vojno ves čas v NOB. Najprej se je posvetil pesništvu,pozneje prozi, dramatiki, esejistiki in kritiki, kar se je nekako skladalo z njegovim študijem primerjalne književnosti v Ljubljani in pozneje na pariški Sorboni.
Iz Velikih Lašč smo začeli s potjo v Retje, rojstni kraj Frana Levstika. Kake 3 do 4 km zmerne hoje smo opravili. Vreme je bilo lepo, napovedan je bil vročinski val, ki smo ga kar uspešno premagovali po zelenih gričevnatih tleh, kjer so bile pogosto tudi gozdne poti s prepotrebno blagodejno senco. Ne samo lepa narava, tudi skrbno urejene kmetije z mnogo cvetja so nas presenečale. Do tu smo opravili prvi del poti in spomin se je nekoliko pomudil ob Levstiku, krepki mladoslovenski korenini. Za slovensko besedo in s tem za narodno zavest se je trudil pred več kot stoletjem, ko smo, žal, še hlapčevali t.i. Avstroogrski. Naslednikom naše leposlovne besede je dal slovstveni program z delom Popotovanje od Litije do Čateža,pa tudi Martin Krpan je bil ustrezen vzorčni primer, kako naj bi se v sočnem domačem jeziku razvijalo slovensko slovstvo. Njegova klenost, pa skrb za slovenski narod in njegov jezik odseva dovolj jasno v besedah glavnega junaka v Jurčičevi tragediji Tugomer: » Trd bodi neizprosen mož jeklen, kadar braniti je čast in pravdo jeziku ter narodu svojemu! »
Po kratkem postanku nas je neslo v Podsmreko, spet kako uro do rojstne vasi Josipa Stritarja. Bil je pesnik, pisatelj in zelo zaslužen za pravično ovrednotenje Prešernove poezije. Gre mu tudi zasluga za vidno sodelovanje v slovenskem dunajskem Zvonu, ki je po nekaj letih dobil domovinsko pravico v Ljubljani.
Rojstna hiša je prenovljena, za obiskovalce pa je zanimiva kašča, nekakšen muzej vsega starega kmečkega orodja in kuhinjskih predmetov še iz Stritarjevih časov. Marsikdo iz Baške grape in Šentviške planote je pripomnil, da je mnogokaj od tega tudi še pri njih doma.
Tretji del poti, morda najdaljši, je bil posvečen najstarejšemu – Primožu Trubarju. Šli smo v Rašico, kakih 5 km oddaljeno vas, rojstnemu kraju protestantskega duhovnika. Dal nam je prvo slovensko knjigo Katekizem in abecednik. Nobeno posebno umetniško delo, vendar največje slovstveno bogastvo – začetek slovenske pisane besede, začetek slovenske književnosti. Kakšna vrednost za potrditev slovenstva!
Z zanimanjem smo si ogledali njegovo domačijo in znameniti mlin kar na tri stope.
Tu se je naša naloga končala in čakala nas je še dolga pot domov. Nedvomno smo bili vsi polni koristnih vtisov, o čemer smo se pogovarjali tudi na vožnji. Primerjali smo našo strmo naravo in gričevnato dolenjsko. Možje, nekoč še kot mladeniči doma v strminah ob Idrijci in Bači so obujali zanimive spomine na košnjo in spravilo sena nekoč tod okrog. Gustl s svojim metalurškim kovinsko ostrim glasom: « Kako pravijo na Cerkljanskem spravilu sena na hrbtih?« Dober povod za živahnejši razgovor o tem in o raznih takih in drugačnih težkih pa tudi humornih prigodah. O tem podrobneje pisati bi bilo za našo kroniko le preveč. Pa vendar tudi to so pohodniške zanimivosti, ki gredo v zakup celodnevnega potepanja po naši lepi Sloveniji.
Morda bo kdo pripomnil,da je preveč besed o naših književnikih. Na pohodu je namreč marsikdo zastavil o tem kako vprašanje, na katerega ni dobil odgovora. Ker smo vsi ob vsakem postanku že utrujeni in razkropljeni, je o tem ob takih prilikah težko kaj povedati. Zato torej v tem delu kronike nekaj več o njih.
11. julij: Pokljuka
Pokljuka je privlačna v vseh letnih časih, pozimi pritegne smučarje,predvsem tekače in tekačice, sicer pa pohodnike – planince, saj je odlično izhodišče za obisk bližnjih velikanov.
Kar dva avtobusa nas je bilo in voznika sta lahko na zahtevni poti Baške grape, Petrovega brda in soriškega področja preizkušala svoje sposobnosti. Mi smo imeli možnost uživati prelepe naravne danosti celotne poti. Bežno smo ocenjevali tudi turistični utrip Bohinja in Bleda, kjer smo po kratkem postanku nadaljevali vožnjo skorajda stalno navkreber do znanega Rudnega polja s strelskim središčem za biatlonce na zahtevnih mednarodnih tekmovanjih v zimski sezoni.
Tu nas je Rudi na kratko seznanil s pokljuško prostranostjo, izjemno bogato z gozdovi , in z današnjim programom. Tokrat se bomo v glavnem samo spuščali. Ker smo že bili v višini okrog 1200 m, bomo imeli za odhod v dolino kar dovolj dela.
Krenili smo v smer Planinskega doma na Uskovnici. Pot do tja je trajala kako uro in ni bila naporna. Čeprav ne posebno utrujeni, smo bili z daljšim odmorom kar zadovoljni. Ugotovili smo, da je bil dom na naš prihod že pripravljen. Ve se, kdo je za to poskrbel. Pijače in hrane iz domskih hramov in nahrbtnikov je bilo dovolj. Primerno telesno in duševno pripravljeni smo nadaljevali pot. Nekaj časa še,še, potem pa se je začelo kar strmo navzdol. Steza je dovoljevala hojo v koloni drug za drugim. Rudi spredaj, Lado zadaj. Tu so bile razmere že take, da je bil potreben skrben nadzor na koncu kolone. Prejšnji skorajda sprehajalni korak, se je v hipu spremenil. Prišli smo na strm kamnito razgiban teren, ponekod prepleten z vlažnimi koreninami. Potrebna sta bila previdnost in prilagodljivost. Ob še kar hitri hoji navzdol, smo ponekod skakljali na vse strani za čim varnejši korak. Na srečo sence ni manjkalo, potrpljenja pa tudi ne. Po kaki uri smo prišli v klin doline Voje, ki se tu ponaša z lepimi slapovi gorskega potoka Mostnice.
Tu spet zbrani smo počastili zdaj že drugega 80- letnika, Bohinjko Anico. Da, dve Bohinjki sta že dolgo zvesti našemu pohodnemu načrtu. Anica je dočakala 80 let in navada je, tak dogodek posebej proslaviti. Tudi ob tej priliki je bilo slavljenki podeljeno priznanje, ki pisno potrjuje, da je postala zrelejša, izkušenejša, pametnejša in za leto starejša.
Za tem smo si ogledali slapove in nadaljevali iz tega klina Triglavskega narodnega parka pot po značilni lepi alpski dolini Voje v smer Stare Fužine. Kake 2 km dolga dolina je naravna posebnost tudi zato, ker poteka v njej dolg zelo razgiban in do 20m globok kanjon Mostnice. Ob njem smo hodili, ga spoznavali in občudovali. Sredi doline smo se nekoliko ustavili v planinski koči Voje. Nekako od tu naprej se začnejo obsežni pašniki z mnogimi seniki, ki so jih nekateri že preuredili v tem prirodnem raju v počitniške hišice. Mnoge so baje že odkupili predvsem severni Evropejci. Že vedo, kje je lepo.
Stara Fužina, vas, ki je dobila ime po nekdanji železarski in kovaški dejavnosti še v prejšnjih stoletjih je bila naš končni pohodniški cilj. Tu so nas presenetili z dobrotami tolminski slavljenci in današnjo nalogo smo zaključili dobre volje s » Kol´kr kapljic, tol´ko let…« .
Med zbranimi zjutraj na avtobusni postaji so nekateri ugibali, kam nas bo pot peljala tokrat. Janko je napovedoval bovško stran. Bomo videli!
Ko smo se s postaje usmerili na glavno cesto, je avtobus zavil na desno, pri Peršetu spet na desno, mimo Kobarida v napovedano smer. Do kod? Mimo Bovca smo nadaljevali in se ustavili v Sp. Trenti, tam, kjer je po karti sodeč kamp Triglav.
83 zbranih je tu prisluhnilo Rudijevemu pozdravu in programu. Predvidel je izhodišče pohoda še dlje od tod proti vzhodu, vendar obveščen je bil, da je na drugi strani Vršiča vreme neugodno. Tu je bilo sivo, vendar deževalo ni, in odločil se je za urejeno soško pot.
V upanju, da nam bo dež prizanesel smo krenili po stezi, ki je potekala večji del po levi strani Soče. Prej turobno vreme se je nekoliko zjasnilo, posijalo je celo sonce in nekateri so razmišljali o tem , da bi vendarle veljalo ostati pri prvotnem pohodnem načrtu.
Drug za drugim smo tudi tokrat hodili po lepi stezi ob prelepi bistri Soči, ki nam je priklicala v spomin našega goriškega slavčka. Resnično smo imeli možnost pristno podoživljati krasno bistro Sočo, hči planin, živahno in brhko v prirodni lepoti. Lepo je bilo slišati v ozadju ženske, kako so nekatere recitirale določene odlomke iz znamenite Gregorčičeve Soči.
Ko smo hodili v tej prirodni tesni, v kateri so si našli prostor Soča, cesta in še kak ozek pas travnate površine z nekaj drevjem, smo ob močno krušljivih strmih pobočjih na levi in desni strani opazili tudi kak dom, ki še vztraja v tej lepi, vendar kdaj tudi strahospoštovani naravi, ki zna biti ob kakih zelo neugodnih vremenskih razmerah še kako nevarna.Po Rudijevi razlagi je prišlo tod pred nekaj leti do hudih skalnih zruškov tudi na cesto. Posledično je bil zato zgrajen precej dolg objekt (galerija), ki zdaj ščiti cesto pred takimi nevarnostmi.
Da se povrnem na pot; zadnje pol ure načrtovane hoje je zahtevala spet težje planinske napore. Zahtevnejša steza po kamenju in med skalovjem nas je vodila navkreber kakih 20 minut, potem pa cikcakasto navzdol mimo Jelinčičeve turistične domačije, kjer smo šli čez Sočo na cesto.
Avtobusa sta bila že tu, mi pa v polni zasedbi tudi. Že slišimo Rudija: »Gremo!« Hitro smo na svojih sedežih. Odrinemo in ulije se dež. Kot da je Rudi nekaj slutil. Bili smo suhi in današnji pohodni program je bil po svoji dolžini še kako upravičen. Bil je krajši, vendar zanimiv. Zadovoljil nas je z novim prelepim področjem našega gorskega sveta.
Dež nas je spremljal vse do Žage. Manj zadovoljni smo bili v Tolminu, ki ni dobil niti kaplje prepotrebnega dežja.
25.septembra: Na Hleviške planine
Po daljšem premoru so bile zdaj na vrsti naravne lepote naše sosede – idrijske občine. Staro znamenito mestece, po sodbi švicarskih strokovnjakov nazvano turistični dragulj, kraljuje v zelo razgibani kotlini kot hobotnica. Njeni kraki segajo po številnih vzpenjajočih se grapah na vse strani neba z mnogo lepimi mestnimi zaselki in že zunaj teh do znanih vaških skupnosti. Med bolj znanimi, pa tudi zanimivimi sodi Vojsko, kamor smo se usmerili, da spoznamo Hleviške planine in se od tod razgledamo po lepem delu okoliške krajine.
Običajno se podamo na pot ob sredah, tokrat pa je bila vremenska napoved toliko neobetavna, da se je naš skrbni Rudi odločil za torek, torej dan prej, s čimer je izpolnil povsem naša pričakovanja.
Ta dan ni mogel biti lepši. Z dvema avtobusoma smo krenili in po ne predolgi vožnji smo bili že v Idriji, kjer smo zavili po ozki cesti proti Vojskemu navkreber.. Dokaj strmo in ozko cestišče sta voznika varno in spretno obvladovala. Po nekaj kilometrih smo se ustavili na odcepu proti Čekovniku.
Tu se je začela naloga naših nog po lepi markirani poti v smer vrha Hleviških planin in koče na Hlevišah. Steza nas je vodila pestro zdaj malo navzgor, pa spet malo navzdol in tako naprej seveda bolj navzgor, da smo prišli do prvega cilja, kjer je tudi omarica s planinsko vpisno knjigo. Od tu smo imeli izjemno lep razgled, in sicer proti jugu na obronke Trnovskega gozda z Golaki ter Špičastim vrhom, pogled proti jugovzhodu pa se je ustavil na Javorniku s svojimi smučišči. Nasprotna stran nam je postregla mogočne Julijce s svojim najvišjim očakom. Kot vedno je imel ob ogledih tega gorskega razkošja strokovno razlago Rudi.
Da bi pred koncem leta opravil še vse potrebne formalnosti, je tudi izkoristil priliko za planinski krst vseh novincev, ki so se pozneje priključili starejšemu jedru pohodnikov. V prijetni naravni areni pod vrhom je bilo zbranih kakih 20 novopečenih pohodnikov. Po skrbnem Rudijevem obredu z ustrezno utemeljitvijo so dobili svojo potrditev za sprejem v pohodniške vrste z udarcem po zadnji plati.
Po tem zabavnem ceremonialu smo krenili po kar hudi strmini do hleviške koče. Po Rudijevem predhodnem posredovanju je bila za nas odprta. Trije, pripravljeni za gostinske usluge, so se morali kar pridno potruditi, da so ustregli vsem željam. Zelo lepo urejena koča je imela na voljo med drugim tudi idrijske žlikrofe. Glede na tolikšno število gostov so bili za hitrejšo strežbo nekoliko v težavah, vendar biti jim moramo hvaležni, da so nam bili pripravljeni prijazno odpreti svoja vrata.
Po daljšem premoru v tem lepem naravnem kotičku s svojim planinskim domom smo se potrudili h končnemu cilju, v dolino k Divjemu jezeru, znano kot posebno naravno znamenitost. Spotoma smo imeli možnost videti in opazovati lepo popasene senožeti in tudi skrbno pokošene zelenice čekovniških domačij.Rudijevo opozorilo o posebni previdnosti, ker bomo morali premagovati tudi nekaj zelo strmih kraških poti, je bilo še kako upravičeno. Premagovali smo zares precej strmo razgibano kamnito pot in ob vznožju Krajinskega parka Zgornje Idrijce se veselili, da smo že na cilju. Toda ne. Nadaljevati je bilo potrebno še kako slabo uro ob pobočju tega parka, da smo lahko prečkali Idrijco na drugo stran k Divjemu jezeru, kjer sta že čakali naši vozili.
Še obhod Divjega jezera in počitek z bogatim okrepčilom, ki ga je tokrat pripravila skupina rojstnih slavljencev s Šentviške planote in iz Baške grape. Glavno besedo je imel v tej skupini Gustl, tokrat najbolj pogosto slišano ime. Da ga malo predstavimo. Je mož klene postave in tudi klenega glasu, pravi odsev jeseniške železarne, kjer se je kalil vsa delovna leta do upokojitve. Na zdravje, Gustl!
Ob koncu je treba povedati, da je bil pohod po trajanju in naravnih danosti še kar naporen, vendar po vsem videnem in doživetem izjemno zanimiv. Prehodili smo namreč tudi precej poti skozi lepo negovane gozdove z mogočnim smrekovim in bukovim lesom. Na kraškem področju pa smo lahko doživljali značilne škraplje, vrtače in nagubane kamenine.
17.oktobra: Pohod na Jošt
Kje je to, smo se spraševali pred odhodom. Zdaj, ko je naloga opravljena, vemo, da je nekje nad Kranjem. Gre za vzpetino, visoko nekaj čez 800m, in na njej si je izbrala svoje mesto cerkvica sv. Jošta. V njegovi bližini pa je nekoliko nižje planinski dom na Joštu.
Bilo nas je spet dva avtobusa. Kot je zadnje čase v navadi, se pojavljajo med prijavljenimi novi obrazi in vse kaže, da se število članov tolminskega planinskega društva krepi. Ni kaj, to je dober znak, zagotovo pa potrditev, da so ne ravno kratki pohodi v zadovoljstvo pohodnikov.
Kako je tokrat potekala pot? Vijugali smo po naši znani Baški grapi in Selški dolini v smer Škofje Loke, kjer smo zavili proti Kranju in se ustavili na pohodnem izhodišču, nedaleč pred njim.
Na poti do sem smo imeli možnost prepričati se, kaj vse so doživljali ljudje ob septembrski nenavadni hudi ujmi v Selški dolini s svojim občinskim središčem v Železnikih. Poplavljene hiše in drugi objekti so bili videti dokaj obnovljeni. Gorske poti, reke in potoki pa predstavljajo s svojo okolico (travniki, njive ipd.) še pravo razdejanje. Selška dolina je za zdaj še Selška razvalina. Dati ji spet poprejšnjo naravno podobo bo zahtevna naloga. Toliko o naravni katastrofi.
Da se povrnem k našemu izhodišču. Krenili smo po razgibani poti, predvsem skozi gozdne predele. Temu primerno je bila tudi pot; večji del preprežena s koreninami, oblikovanimi v raznolike skulpture, ki smo jih lahko opazovali, po njih stopali in spretno premagovali.
Po kaki uri take rekreacije ,v glavnem tudi po tem razvejanem koreninskem spletu, smo dosegli naš cilj. Na razgledni vzpetini stoji lična cerkvica sv.Jošta, v neposredni bližini, nekoliko v zavetju pa planinski dom na Joštu. Z vrha smo bili deležni lepih razgledov na vse strani neba. V dolini se je predstavljal Kranj s svojo močno industrijo. Na obzorju nad nami pa so v lepi jasnini kraljevale Kamniške Alpe z visokim Grintovcem in Kočno. Bolj levo od teh vrhov sta najbolj izstopala Ojstrica in Stol, v rahlih obrisih pa je bil opazen tudi naš Triglav.
V domu smo bili pogoščeni z izdatno telečjo obaro. Zakaj? Ne vem. Rudi bo že vedel. Nisem ga vprašal.
Pred odhodom v dolino smo obiskali še lepo obnovljeno notranjost cerkve O njeni zgodovini nam je spregovoril oskrbnik svetišča. Še kratek ogled in sledil je odhod po dokaj zaviti in daljši poti navzdol v smer Škofje Loke. Spotoma proti Križni gori smo se ustavili še ob spomeniku narodnega heroja Staneta Žagarja. Počastili smo ga s pesmijo. V nadaljevanju, hoja ni bila naporna, smo premagovali manjše, vendar dolge vzpone do tamkajšnje cerkve Sv.križa. Spet postanek, toda pomemben, saj smo se na tej vzpetini posvetili novoporočencema Ladki in Klavdiju.
Tu smo imeli prav tako lep razgled, in sicer po naši sodbi na dokaj oddaljeno Škofjo Loko in za njo v še večji odmaknjenosti na obronke Porezna.
Po tem pestrem premoru smo nadaljevali navzdol, kar je pomenilo, da zaključujemo naš pohod. Hodili smo, hodili še kar pogumno hitro in dolgo, in malokdo je sklepal, da je naš končni cilj Škofja Loka. Večina je domnevala, da se bomo vračali v smer našega izhodiščnega kraja pri Kranju. Medtem ko je bil vzpon na Sv. Jošta kratek in zelo strm, je bila pot navzdol bistveno daljša in za pravi doživljajski pohod najbolj smiselna. Utrudila nas je, pa tudi po vsem videnem in doživetem zadovoljila.
Iz Škofje Loke smo se peljali domu naproti, vendar ne za dolgo. Na primernem mestu ob gozdu in rečici nas je počastila z domačimi dobrotami in dobro kapljico nova skupina slavljencev. Po prijetnem pohodnem kramljanju,pa tudi petju smo potem zares nadaljevali pot domov.
14.november: Preko braniške doline
Kot običajno nas je v tem letnem času spet neslo v kraški svet – Vipavska Brda. Čeprav napoved ni bila obetavna, nam je bilo vreme naklonjeno. Nekaj obveznega vetra ali šibke burje je bilo, vendar nas, spet v lepem številu zbranih, to ni motilo.
Z dvema avtobusoma smo se ustavili v Štanjelu, kulturnozgodovinskem naselju, ki je bilo izhodišče za nadaljnji pohod. Kraj je privlačna turistična zanimivost, deli pa se na spodnjo in gornjo vas. Slednja predstavlja naselje, utrjeno nekoč z obzidjem, ki je dandanes le še razvalina. Grajsko poslopje tod še iz 16. st. je že davno načel zob časa, močno poškodovano pa je bilo v 2. svetovni vojni. Po vojni je bilo obnovljeno in v njem sta zdaj tudi galerija znanega slikarja Lojzeta Spacala in bogata arheološka zbirka
Naselje smo obhodili in si ga ogledali pozorno, ob Rudijevi razlagi pa so nam bile nekatere gradbene posebnosti še bolj približane. Takšne posebnosti so bile tipične stare kamnite kraške hiše,preprežene s skorajda neuničljivimi kamnitimi žlebovi. Tega je bilo veliko, kajti vode je nekoč močno primanjkovalo, in zato so jo tudi skrbno zbirali v mnogih kamnitih zbiralnikih.Izjemno velikim zbiralnikom, plavalnim bazenom podobnim, smo se posvetili prav na vrhu naselja. Nekdo je pripomnil, da je v tistih časih grof ponudil gostu raje vino kot vodo. Ob vračanju z vrha razgibanega kamnitega naselja smo se ob vznožju ustavili še nekoliko ob umetniško urejenem parku nekdanjega gradu in nekaj misli posvetili tudi znanemu arhitektu Maksu Fabianiju, ki je deloval v Štanjelu.
Kakorkoli začeli smo s plodnim uvodom in nadaljevali proti Šmarjam. Pod štanjelskim gričem nas je Rudi posebej opozoril na železniški predor in vzpenjajočo se železniško progo, kjer so se nekoč kurjači krepko potili, da bi dali dovolj moči takratnim parnim lokomotivam.
Proti Šmarjam smo nadaljevali kak kilometer po cesti, prečkali Branico,potem pa zavili na pohodno stezo po kraški gmajni. V tem letnem času se bohoti v vseh najlepših jesenskih barvah, izstopa pa tudi tu škrlatno obarvani ruj. Tod so še obsežna redko porasla kamnita področja, ki jih je možno predvsem na prisojnih pobočjih oplemenititi z vinsko trto. Vsa ta barvitost narave je nedvomno vplivala ugodno na naše razpoloženje.
Kar precej dolga hoja nas je pripeljala v Hrastje, zaselek Šmarja. Ustavili smo se nekoliko pri Gruntarjevih. Gre za znane in prizadevne vinogradnike, ki uspešno tržijo svoja dobra vina širom po Sloveniji. Tudi mi smo bili deležni pokušine te bele in rdeče kapljice. Uživali smo jo zbrano in zmerno, kajti čakala nas je še daljša pot do končnega cilja. Na željo gospodarice smo pred odhodom zapeli prigodno pesem, potem pa nadaljevali skozi Šmarje na vzpetino Školj, ( 418m ).Ni visoka, vendar krajši premor se nam je kar prilegel. Pred Školjem, kot že omenjeno, smo šli skozi Šmarje, ki je gručasto naselje sredi Vipavskih Brd in je po cesti od Štanjela oddaljeno kakih 5 – 6 km. Naša pot po kraški gmajni je bila zagotovo daljša, vendar mnogo lepša.V Šmarjah smo videli doprsni kip Matije Vrtovca, ki se je strokovno ukvarjal tudi z vinarstvom, o čemer je napisal strokovna dela. No,po njem se imenuje visoko cenjeno vino Vrtovčan.
Po odmoru, tu na Školju nad Šmarjami, smo šli v Vrtovče, nekoliko manjše naselje med Školjem in Ojstrim vrhom, ki je kak meter višji od predhodnika, oba pa predstavljata v Vipavskih Brdih najpomembnejše »višavje«. Na svojih prisojnih legah sta izjemno bogata z vinogradi, za nas starejše, tukaj, kjerkoli že, pa tudi zelo primerna za pohodništvo.
Še nekaj kilometrov smo imeli do Planine. Tu zaključujemo hojo in se nekoliko sprostimo ob domačem vinu in kakem prigrizku pri nam že znanem vinogradniku.
12.decembra: Pred domačim pragom
12.december in 12.jubilejni pohod v letu, predstavlja pa ob svojem koncu desetletnico naših pohodov.
Zjutraj zbrani na avtobusni postaji smo ugibali, kam nas bo pot tokrat vodila pred domačim pragom. Da, pred domačim pragom, ki ga večina še zmeraj ne pozna dovolj.
Pa le zvemo, da bomo šli v enega od lovskih postojank, in to na Široko. Rudi rad preseneča, nima navade prezgodaj povedati, katera pohodna skrivnost bo tokrat v načrtu. Na srečo je bil tudi tokrat z nami Rudijev 5- letni vnuk Luka, ki je potešil našo radovednost. Nekomu med čakajočimi je namreč zaupal:« Šli bomo na Široko,pa tega ne smem povedati.«
Čeprav smo naš tolminski prag že precej prehodili, se še zmeraj odkrije, kaj novega. Torej na Široko. Z avtobusom do Postaje in že smo šli od tod po večini od nas neznanem kolovozu oz. kolesarski maratonski poti navkreber cilju naproti. Čez 8o nas je bilo in temu primerno dolga tudi vrsta v gosjem redu. Pot je bila ves čas dokaj strma in hitro smo pridobivali na višini. Kmalu je bila postaja s svojo utesnjeno okolico globoko pod nami. Nekoliko se je pot zravnala, ko smo se približali po zunanjem videzu sodeč že močno zapuščeni kmetiji pri Klohu Zadaj za njo smo po zapuščenem kolovozu nadaljevali vzdolž strmega nepokošenega pobočja do prvega ovinka,kjer smo se nekoliko ustavili. Sonca ni bilo, vendar vreme nam je omogočilo čudovit razgled v smer verige Julijskih Alp, od Bogatina do Črne prsti. Spodaj je bilo videti nekaj Idrijce, nad njo pa še del Šentviške planote.
Po kratkem, kar poučnem odmoru, smo se potrudili spet krepko navzgor in imeli možnost ob poti opazovati obsežna zapuščena travnata pobočja. Zob časa jim ne prizanaša. Kosa in paša bi že pripomogla k boljšemu kosu kruha. Pa kaj, ko pa ni več mlajših rok za take napore, kot jih terjajo tukajšnje razmere. Podoba boljše naravne danosti se je začela spreminjati, ko smo se približevali turistični kmetiji »Široko«. Obsežne,ponekod bolj položne zelene površine so bile pokošene in popasene. Kmetija z gostiščem je lepo urejena, in videti je bilo, da se ukvarja z živinorejo in turizmom.
Po Rudijevem programu in dogovoru z gospodarjem smo se tu ustavili in posvetili jubilejnemu pohodu večjo pozornost. Postregli so nam obilno in okusno toplo malico, pa tudi pijače ni manjkalo. Verjetno je bilo v »šparovčku« skozi vse leto nabranega denarja toliko, da je bilo možno pokriti stroške tukaj in pozneje še za zaključno kosilo pri Štefanu na Postaji.
Od te še razvijajoče se kmetije s turistično dejavnostjo smo se po drugi poti vračali v dolino. Najprej smo se nekoliko ustavili ob bogatem smerokazu na vrhu. Bogat je zato, ker usmerja z mnogimi tablami v najmanj 20 pomembnih smeri, celo v smer Dunaja. Mimo lepe lovske koče smo krenili dokaj strmo skozi gozd navzdol in po kaki uri še kar hitre hoje, vendar zaradi mokre in ponekod mehke podlage previdne hoje smo se kmalu znašli na razpotju,ki je bilo že blizu končnemu cilju. »Kako kaj, Tone ?«, me je vprašal Rudi. »Kar v redu, samo premalo strmo«, je sledil odgovor. »Bom poskrbel, da bo drugič po želji«, se je odrezal. Še zapeli smo in potem nadaljevali do Štefana.
V tem gostišču zaključujemo naše vsakoletno bogato pohodništvo. Kot že v navadi se nam priključita obe predsednici : Milena Brešan za planinsko društvo in Jožica Jarc za društvo upokojencev. Ob skupnem kosilu in kozarčku pijače še kaj rečemo, besedna moč je živahnejša kot odsev mnogih doživetij vseh naših dvanajstih pohodov.
Ni manjkalo pohvalnih in spodbudnih besed obeh predsednic, pa tudi Rudijeva sklepna beseda je bila pričakovana. Ni le programator, načrtovalec, organizator in izvajalec pohodov, vodi tudi evidenco o vseh opravljenih poteh in udeležbi. V svojih zapiskih posveča še posebno pozornost starejšim okroglim letnicam, denimo 70 in 80 let starosti. Prezre pa tudi ne take zakonske pare, ki si zaslužijo večjo pozornost ob 50 letnici skupnega življenja. Pravi celo, da jim je čestitati že za 50 letno skupno zvestobo in medsebojno prenašanje. Pri tej evidenci mu je v pomoč tudi Jana Kemperle iz Hudajužne, ki ne skrbi le za sprotne blagajniške posle, ampak tudi za primerno počastitev naših jubilantov.
Da še rečemo kaj o našem 10 letnem jubileju: 120 mesecev – 120 množičnejših pohodov. Spet je treba začeti pri Rudiju že s 30 letnim vodniškim stažem.
Po 20 letih je prišel do spoznanja, da bi bilo morda primerno začeti s pohodniki upokojenci. Zamisel je obrodila sadove. Začelo se je s takimi, ki so bili nekoliko manj naporni, prilagojeni starostnim zmogljivostim, vendar dal je takoj vedeti, da se ravno sprehajali ne bomo. Računati je treba na najmanj 4 do 5 ur, če je potrebno, tudi nekoliko živahnejše hoje po ravnem, navzgor in navzdol vsakršnega terena. Tako je imel vsakdo možnost presoditi: sodelovati ali ne.
Ob tem pa velja še povedati, da so za večjo množičnost, razpoloženje, družabnost, iskreno tovarištvo, domačnost, gostoljubnost itd. v veliki meri zaslužni tudi pridruženi pohodniki iz Baške grape, Šentviške planote in drugih krajev tolminske okolice. S pozitivno energijo so krepko obogatili smisel našega truda. Še zmeraj lahko trdimo, da je bil vsak pohod nov dan, lepši dan – praznik, ki nas je vsestransko obogatil. Bilo je dovolj telesne in tudi duševne rekreacije, poskrbljeno pa je bilo mnogokrat še za kaka prijetna presenečenja
Ob nekaterih, morda nekoliko zahtevnejših naporih, smo spoznali mnogo prelepih področij naše domovine.Po velikem Župančiču bi lahko rekli:
»Hodili po zemlji smo naši in pili nje prelesti.«
Ob prihodu v novo leto še želja: » Naj bi ostalo tako še v prihodnje«.
Anton Bolko