Modričji vrh / Mt. Madrizze, 1818m, v gore po zimo!

Written on .

b_250_150_16777215_00_images_stories_pohodi_2020_Modriji_vrh.jpgČe nas gore zasvojijo, potem nas prej ali slej zamika tja tudi pozimi. Prvi obiskovalci zasneženih gora pri nas so bili Drenovci. V današnjih časih pozimi v visoke gore ne zahajajo samo alpinisti, ampak tudi izurjeni planinci na nižje, srednjegorske vrhove, ki so mnogi  v snegu zahtevnejši kot marsikateri dvatisočak. Vsak obisk zasneženih gora zahteva več izkušenj in znanja, boljšo telesno pripravljenost, dodatno opremo in predvsem dosledno upoštevanje trenutnih snežnih in vremenskih razmer. Na vse to je bila pripravljena skupina planincev, zadnjo nedeljo v februarju, ko se je odpravljala po zimo v gore, na Modričji vrh/ Mt. Madrizze, v Karnijskih Alpah, medtem, ko v dolini že diha prava pomlad.

 Gorska cesta, ki se je vila proti Mokrinam je bila že obsijana s soncem, parkirišče pred kasarno Marta Laritti zasedeno, zato smo našli ravno dovolj prostora za naš kombi nekaj korakov višje. Naši nahrbtniki so bili težji, glavo smo zavarovali s čelado, vzeli iz nahrbtnikov foto aparate za izjemne posnetke in se že podali po zasneženi gozdni cesti s poledenelimi odseki, ki nas je pripeljala v pravljično dolino, obdano z prepadnimi stenami dvatisočakov. Nadaljevali smo do prostrane planine Winkel- Kot, proti  črni koči z rdečo streho in rdečimi »polknami«, ki nas je spominjala na pravljico » Janko in Metka«. Po dobro narejeni »špuri« za smuči, smo se vzpenjali po dolini navzgor, nato desno čez  potok  v macesnov gozd , proti našemu vrhu. Tu naj bi bil smerokaz, vendar je bil pod debelo snežno  odejo, kar nas ni motilo, saj smo sledili še vidni gazi narejeni pred enim tednom, ko sem bila na ogledni turi.

 Kmalu smo se ogreli, saj je bila pot naporna zaradi gaženja, včasih se je pod nogami celo udiralo, pa trši prehodi, ki so zahtevali kar nekaj pazljivosti. Vremenske razmere so bile ugodne, zato  ni bilo težav z orientacijo, saj je podoba gora v zimskih razmerah popolnoma drugačna, kot v kopnem. Pomembno je bilo, da smo spoznali različne snežne razmere, ki so nam pomagale pri ugotavljanju nevarnosti plazov, kot tudi pri nevarnosti zdrsov. Mudilo se nam ni, zato smo si privoščili uživalsko turo s krajšim dostopom in širnimi razgledi. S hitenjem bi zgrešili pravi čas, tako pa smo zadeli v polno. Ko smo dosegli greben, smo se v zmernem vzponu povzpeli do vrha. Pred nami se je odprlo prostrano smučišče Mokrine, Visoke Ture, na dosegu rok Krniške Skale in Auernig, južno Malvueric Alto, Konjski Špik, Torre Winkel in Veliki Koritnik.

 Po krajšem počitku v restavraciji nižje na smučišču, smo se vračali v dolino po smeri vzpona, nekateri po zadnjici, nekateri še preko sosednjega vrha, Cima Madrizze, nekateri z obžalovanjem, da niso imeli s seboj turnih smuči, pogoji so bili idealni,  »mia culpa«, ker jih nisem obvestila. Predno smo sestopili v dno doline smo si nadeli dereze, v roke cepine, palice v nahrbtnike in se učili hojo z derezami ter zaustavljanje s cepinom. To pomeni, dobiti občutek, da lahko varno stojimo, varno in zanesljivo hodimo, da  pri hoji z derezami vedno uporabljamo cepin, ne pohodnih palic ter, da se znamo pri zdrsu s cepinom tudi zaustaviti.

Kar nekaj udeležencev je imelo dereze prvič na nogah. Sončen dan, poln lepih vtisov, smo zaključili » Pri Žvikerju«, kjer je bilo veselo pustno razpoloženje.

 Več fotografij si lahko pogledate tukaj.

 Besedilo in foto Slavica Boljat

Natisni