Govor Marjete Keršič Svetel v Tolminu 18.11.2006
Spoštovani planinke in planinci, dragi prijatelji, ljubitelji gora!
Organizirano planinstvo, gorništvo, kakor koli že imenujemo to našo strast in ljubezen do gora, je otrok meščanske družbe 19. stoletja. O tem se strinjajo vsi zgodovinopisci. Toda – ali so bili vzgibi gorjancev, domačinov s strmih pobočij in iz globokih alpskih dolin, ki so jih vodili visoko v gore že zdavnaj pred prvimi obiskovalci iz mesta, res zmeraj tako popolnoma drugačni? Kaj je gnalo pastirico Vahico iz Mojstrane, da je bosa brez težav preplezala ostenje Kanjavca nad Vrati, da je šla iskat zgubljene ovce? Navsezadnje na pode za Kanjavcem vodijo tudi lažji pristopi... In je bila res samo želja po lovskem plenu tista, ki je trentarske divje lovce naredila za izjemno sposobne plezalce in poznavalce gorskih sten in tudi vrhov – ali pa je šlo pri teh lovskih vzponih še za kaj več?
Prepričana sem, da je šlo za nekaj več. Za tisto pradavno hrepenenje in hkrati spoštovanje do gora, do merjenja lastnih moči in željo, preseči svoje meje in pogledati za obzorje... pa čeprav le čez greben v sosednjo dolino. Domačini iz gorskih vasi pač niso pisali knjig in vznesenih opisov svojih vzponov... toda iz tistih drobcev njihovega razmišljanja, ki so se nam ohranili, vendarle lahko zaslutimo, da še zdaleč ni šlo samo za čisto praktične koristi, zaradi katerih so se lotevali napornih in nemalokrat zelo tveganih vzponov v gore. Ob vsej težavnosti, naporu in tudi dolgotrajni neuglednosti pastirskega dela na planini v Kamniških Alpah je preprosta pastirica na vprašanje, zakaj vztraja pri tem delu, odgovorila: »Zato, ker je na planini lepo!« Mislim, da je s tem povedano vse. In to je tisto, kar je skupno nam vsem in kar nas druži tudi z vsemi tistimi, ki so po gorah hodili pred nami: prepričanje, da je v gorah lepo, da nam gore kljub vsem naporom, odrekanjem in tveganjem, ki jih terjajo, nudijo doživetja, kakršnih ne moremo doživeti nikjer drugje.Vsi se zavedamo, da so imeli začetki slovenskega planinstva posebnost, ki je bila posledica ogroženosti slovenstva v drugi polovici 19. stoletja – in pomen, ki ga je imelo planinstvo za ohranjanje slovenske narodnostne samobitnosti je nakaj, kar je slovenska posebnost in daje našemu planinstvu še posebno žlahtnost. Poleg čistega veselja nad zahajanjem v gore je to dajalo našemu organiziranemu planinstvu globji pečat in pomen. Od vsega začetka je šlo za širša vprašanja vrednot in etike, ki so daleč presegala zgolj prijetno razvedrilo v prostem času.Za vaše planinsko društvo velja to še prav posebaj! Z ilegalnim delovanjem Krplja v obdobju najhujših raznarodovalnih pritiskov v času fašizma je ta plat planinstva v Posočju dobila tako rekoč heroične razsežnosti. Danes, ko meje med narodi združene Evrope dobivajo povsem nov pomen, je treba na to dediščino preteklosti gledati z največjim spoštovanjem! 22.februarja so se tolminski rodoljubi sešli na osnovalnem shodu Soške podružnice. Za ustanovitev sta si največ prizadevala Andraž Jeglič in dr. Karl Triller, ki je postal tudi prvi predsednik Soške podružnice SPD. Zbrala sta 37 članov od Soče v Trenti in Loga pod Mangrtom do Kanala. Kar nekaj zaprek so morali premostiti, da jim je c. kr. namestništvo v Trstu dokončno potrdilo popravljena društvena pravila. Tako so lahko sklicali ustanovni občni zbor šele 17.junija 1896. Ustanovitelji Soške podružnice SPD so si za cilj določili »zaznamovanje najzanimivejših potov, opozarjanje turistiških krogov za naravne krasote Soške doline s primernimi spisi in članki po listih in zlasti v društvenem Vestniku, predpriprave za gradnjo koče na Krnu, …«. Tako se je začelo. Čeprav koči na Krnu ni bilo sojeno dolgo življenje, se je tako tudi nadaljevalo vsa leta delovanja Soške podružnice SPD in kasneje PD Tolmin. Te tradicionalne aktivnosti so bile vseskozi rdeča nit društvenega prizadevanja. Toda danes to delovanje razširjate z novimi, času primernimi dejavnostmi – tako je zapisano na spletni strani vašega društva. In v resnici je tako!Planinsko društvo Tolmin je eno od društev z najbolj razvejano in vsebinsko polno dejavnostjo v Sloveniji. Koča na planini Razor je med najbolj prijetnimi in ljubeznivimi planinskimi domovanji v naših gorah, kjer obiskovalec zmeraj naleti na gostoljubje in pravo planinsko vzdušje. Gorski reševalci postaje Tolmin so med najbolj obremenjenimi in požrtvovalnimi v Sloveniji. Vaši alpinisti segajo po osemtisočakih in plezajo v najzahtevnejših stenah sveta, odlične uspehe dosegajo športni plezalci, za razliko od mnogih planinskih društev po Sloveniji imate živahno delujoč mladinski odsek. Poleg tega pa se lahko tolminsko planinsko društvo pohvali še z eno posebnostjo, ki vas odlikuje: svojih gora ne poznate le od zunaj, ampak tudi od znotraj, in to temeljito, saj v okviru planinskega društva deluje tudi izjemno uspešen jamarski odsek. Tudi v tem smislu nadaljujete in nadgrajujete imenitno dediščino krpljevcev! Že samo podvigi v jami Mali Boki so izjemen dosežek – da o raziskovanju številnih drugih jam v vašem delu Julijcev niti ne govorimo. Soški alpinistični odsek je lansko leto dobil v uporabo in upravljanje prostor v bivših vojašnicah in tako je dobila oprijemljivo osnovo zamisel o ustanovitvi UČNEGA CENTRA GORNIŠTVA. Dobre zamisli dandanes lahko računajo na podporo evropskih sredstev in kakovostno in strokovno pripravljen projekt pod okriljem PD Tolmin je pridobil sredstva iz evropskega programa Phare. Namen projekta je podpreti razvoj gorništva v čezmejnem prostoru Posočja in Videmske pokrajine ter vzpostaviti gorniški učni center v Tolminu. Ta bo povezoval ljubitelje gora in v njem se bodo izvajale stalne aktivnosti za vzgojo, usposabljanje in druženje mladih gornikov. Usposabljanje bo usmerjeno tako v varovanje naravnega okolja kot pridobivanje praktičnih gorniških znanj. Gre za načrt, ki je povsem skladen z načeli trajnostnega razvoja, razvoja, ki temelji na avtentičnih vrednotah in naravni ter kulturni dediščini domačega okolja – kot tak je lahko zgled marsikomu v Sloveniji! Današnji čas prinaša številne spremembe. Spremembe doživlja tudi planinstvo... Ko se oziramo na prehojene poti minulih 110 let, na to častivredno obdobje, polno čudovitih doživetij, stisk in težav, uspehov in naporov, junaštev in razočaranj, predsvem pa skupnih prizadevanj in druženja, nikakor ni odveč, če se malce zazremo vase in se vprašamo: Kaj dandanes sploh je planinstvo? Kaj so tiste vrednote, ki smo jih danes pripravljeni braniti, kakor so bili ustanovitelji Soške podružnice SPD in krpljevci pripravljeni braniti svoje vrednote?Razlogi, zakaj dandanes ljudje zahajajo v gore, so silno različni. In že zdavnaj planinci in alpinisti nismo več edini, ki svoj prosti čas preživljamo v gorah. To zelo dobro vedo gorski reševalci vaše postaje, ki imajo zadnja leta veliko več dela z jadralnimi padalci in soteskarji, kakor pa s pravimi planinci. Vsake oči imajo svojega malarja, pravi star slovenski pregovor – in tudi gore in njihove vrednote vidi vsak po svoje, vsak malo drugače. Izletniki, ki bi se do lepega razgleda in gostilne najraje pripeljali z avtom, vidijo gore drugače, kot alpinist, ki ga zanimajo zahtevne, izzivalne stene. Ljubitelji adrenalinskih športov, jadralni padalci in gorski kolesarji, jih vidijo drugače kot samohodec, ki išče neokrnjeno naravo, tišino in tiha srečanja z gamsi in svizci. Turni smučar vidi gore drugače kot upravljalec zimsko športnega žičniškega središča. Kdo ima prav? Čigavo videnje gorskega sveta je tisto pravo? Čigave so pravzaprav gore, čudovito lepe, čarobne, drugačne od dolinskega sveta?
Če je bilo morda še pred nekaj desetletji vse jasno, so odgovori dandanes zapleteni. Ni samo enega pravega pogleda na gore. Vsi si jih prilaščamo – vsak po svoji. Ne z nakupi zemljišč in vpisom lastništva v zemljiško knjigo, ne z gradnjami – predvsem z doživetji! Zelo pomembno je, da se planinci zamislimo nad tem, kaj je dejansko bistvo našega zahajanja v gore in kaj so vrednote, ki jih želimo ohranjati in jih prenašati tudi na generacije, ki prihajajo za nami. Samo, če nam bodo jasni naši lastni pogledi na gore, jih bomo lahko zagovarjali in branili – in tudi usklajevali s tistimi, ki imajo drugačne poglede in vrednote.O tem, kaj je etično bistvo gorništva, so razmišljali mnogi – tudi dr. Henrik Tuma in dr. Klement Jug. Tudi dandanes bi rabili take pogumne in vsestranske mislece! Leto 2002, Mednarodno leto gora, je bilo priložnost, ko so vse planinske organizacije po svetu skušale opredeliti bistvo sodobnega planinstva, gorništva, alpinizma... osvajanja nekoristnega sveta. Nastali so mednarodni dokumenti – Izjava z vrhov in Tirolska deklaracija. V njih je zapisano, da naš cilj ni več prilagajanje gora človeku, gradnja novih koč in poti, omogočanje udobja in lahkega dostopa, ampak ohranjanje gora v kar se da neokrnjeni obliki. Zapisano je, da je doživljanje narave in vseh zahtev in izzivov, ki jih ponuja, temelj vsakršne planinske dejavnosti. In da je prav tako temelj vsega, kar počnemo v gorah, odgovornost: odgovornost do sebe, naših planinskih tovarišev, gorske narave in vseh prebivalcev gora. Dovolite mi, da povem ob vsem tem še nekaj svojih, osebnih misli.Verjamem, da planinstvo tudi danes ne more biti le prostočasna dejavnost, golo razvedrilo in uživanje, ampak ima tudi veliko globljo vsebino. Za veliko večino obiskovalcev gora, ki se štejemo za planince, so gore svet, ki je drugačen od doline – in prav zato gremo radi v gore. Ta drugačnost ni le strmina, ni le napor, ni le narava v svoji najbolj prvinski obliki. Drugačnost je tudi to, da so bile gore še pred kratkim svet, kjer ni veljala Prešernova ugotovitev, »...da le petica da ime sloveče, da človek to velja, kar plača...«
Neprecenljiva vrednota gora ni samo neokrnjena narava, možnost doživljanja samote, tišine, v kateri spregovori samo narava s šumenjem vetra in padajočim kamenjem,... neprecenljiva vrednota so medčloveški odnosi, je tovarištvo, prijateljski nasmeh ob poti, stisk roke na vrhu in smeh, ki pomaga premostiti še tako obupno težavo. Neprecenljiva vrednota naših gora so planine, srebrne skodle na strehah in stanovi, prekriti s pločevino, ki tistemu, ki si vzame čas, lahko pove pretresljive zgodbe o minulih časih gora nad Sočo... so gorske vasi in samotne kmetije, kjer se iz dimnikov še vije dim in kjer se na dvorišču igrajo otroci. Je vse, kar je v gorah žlahtnega ustvaril človek v tisočletnem spoštljivem sobivanju. Je tudi spomin na vesele in bridke trenutke preteklosti, na prehojene poti, zmage in poraze, načrte, hrepenenja in dosežene cilje.To, kar dandanes ogroža vrednote gora, so povsem novi pojavi in nove težave, ki jih je prinesel sodobni čas. Je vsako pohodništvo že gorništvo – ali pa je za gorništvo značilno neko posebno doživljanje gorskega sveta, povezano s premagovanjem naporov, predvsem pa z globljim razumevanjem gorskega sveta? Mar ni alpinizem v gorah in tudi športno plezanje v naravnih stenah vendarle več, kot le goli šport, kot ga lahko uživamo v telovadnici? So gorska pobočja, na katerih stojijo 80 m visoke turbine vetrne elektrarne še gore, kakršne si želimo in o katerih sanjamo? So posodobljeni gostinski objekti, do katerih vodijo ceste in iz katerih na ves glas odmeva zabavna glasba, če planinske koče, namenjene gorništvu? Nam je res vseeno, ali hodimo po starodavni stezi, ki so jo uhodili tisoči korakov – ali pa švedramo po blatni makadamski cesti?Verjamem, da nam ni vseeno.
In verjamem, da se gorništvo tudi po tem bistveno razlikuje od drugih prostočasnih dejavnosti v gorah. Prav je, da na glas povemo, kaj je za nas dragoceno. Pa čeprav spregovoriti na glas včasih ni lahko. Ko govorimo o vzgoji mladih, ne moremo mimo dejstva, da se je razumevanja gora mogoče naučiti samo v gorah. Z izkušnjami. Tega, kako začutiš prihajajočo nevihto, kako se znajdeš v megli in kakšna je tista globoka tišina, ki te objame, kadar gosto naletava sneg, se ne da naučiti iz knjig... in tudi v predavalnici ne. Tega jezika naučijo človeka samo gore same – če jim podari eno najdragocenejših dobrin našega bivanja, to pa je čas. Ampak s pravo ljubeznijo je že tako, kot je rekel legendarni Joža Čop: »Lepo počasi, pa z andahtjo!« Če se jim zares posvetimo, nas gore nagradijo z bogastvom doživljanja, ki nima nobenega nadomestila. Tudi kupiti se ga ne da! Razgled z vrha, kamor nas je pripeljala žičnica ali helikopter, ni nikoli enak razgledu, do katerega se pripehaš v potu svojega obraza. To je del šole gora, ki jo je dobro posredovati mladim, ki šele iščejo svojo pot v gore in v življenje. Zdi se mi, da je prav to eno od pomembnih poslanstev vašega Učnega centra gorništva. Prepričana sem, da nas vse, ki smo nocoj zbrani tukaj, druži nekaj, kar je bistvo vsega našega ravnanja in o čemer presenetljivo neradi govorimo: to je ljubezen. Ljubezen do gora, do narave, do sočloveka, do načina življenja, vzdušja in vsega, kar nam lahko dajo gore. Če človek nekaj počne z ljubeznijo, potem noben napor ni odveč, nobeno odrekanje zoprno, nobena zagata vredna jeze in slabe volje. Navsezadnje so štruklji na planini Razor nebeško dobri tudi zato, ker so skuhani z ljubeznijo in ne le zgolj iz želje po dobičku. To, kar imamo radi, moramo ohraniti – kakor so se za svoja prepričanja trudili ustanovitelji SPD in Soške podružnice. Kakor so se za svoje ideale požrtvovalno trudili krpljevci.Veliko dela je še pred vsemi nami! A tudi vsega lepega in žlahtnega, kar dajejo gore.Spoštovani, dragi tolminski planinci! Zahvaljujem se vam za ljubeznivo vabilo, veliko čast in dragoceno priložnost, da sem nocoj lahko z vami.Vsem skupaj iskreno čestitam ob 110 letnici društva in vam želim veliko, veliko, veliko lepih doživetij gora tudi v prihodnje!
