Zvoni od Mengor -25.5.2013
Planinsko društvo Tolmin se je vključilo v obeležitev dogodkov ob letošnji 300-letnici Tolminskega punta z organizacijo pohoda planincev in drugih zainteresiranih na Mengore.
Pohod je bil organiziran iz raznih smeri predvsem pa iz tistih krajev, kjer so bili doma vodje Velikega punta: s Šentviške Gore in Ponikev, Kneže, Idrije pri Bači , Mosta na Soči, Modrejc, Sel pri Volčah, Čiginja, Idrskega in Ročinja.
Kratek povzetek dogodkov iz tistega časa nam je napisala Karla Kofol.
Tolmince so za puntarje označevali že najmanj od prve polovice 16. stoletja dalje. Najprej so se uprli tolminskemu glavarju Formentiniju Volčani, saj jim je zaradi neplačanih davkov zaplenil živino. Komaj dvajset let kasneje, natančneje leta 1627, pa so se zaradi novih davkov na vino in na novine, kot so imenovali na novo izkrčen svet, ter zaradi nadomeščanja tlake z denarnimi dajatvami, tolminski kmete ponovno dvignili in zahtevali svoje pravice.
Najmočnejši puntarski val pa je Tolminsko gospostvo, kamor je tedaj spadala tudi večina Kobariškega ter celotno Cerkljansko in Idrijsko, zajel v začetku 18. stoletja. To je bil čas, ko je ob Soči razsajala živinska kuga in so v Gorici in bližnji okolici zaradi kuge umrli tudi številni ljudje, kmetje pa so se ob tem spopadali še s hudimi posledicami ponavljajočih se slabih letin. Vsem tem nadlogam, ki so pestile in izčrpavale tukajšnje prebivalce, so se pridružili še novi državni davki na meso in vino. Neusmiljeno jih je s svojimi številnimi pomočniki pobiral osovraženi davkar Jakob Bandelj. Pri tem mu je stal ob strani tudi njegov brat Anton, ki je od leta 1710 dalje tukaj na Šentviški Gori, služboval kot vikar. Zagovarjal je početje svojega brata ter farane nagovarjal in silil k rednemu plačevanju vedno višjih državnih davkov, večal pa je tudi dajatve za tukajšnjo cerkev. Temu so se Planotarji leta 1711, torej še pred začetkom velikega tolminskega punta, odločno uprli. Okrog 300 se jih je 24. marca zbralo pred župniščem na Šentviški Gori, zgrabili so vikarja Bandlja in ga med zmerjanjem in zasmehovanjem izgnali iz fare. S tem so se Planotarji seveda močno zamerili ne samo cerkvenim oblastem ampak tudi davkarju Jakobu Bandlju, ki je bil odtlej do njih in ostalih Tolmincev še bolj neusmiljen. Nezadovoljstvo in napetost je odtlej na Tolminskem le še naraščala in dosegla vrhunec marca leta 1713 z vsesplošnim kmečkim odporom, ki se je s Tolminskega v nekaj mesecih razširil vse do morja.
Vseskozi so bili med vodilnimi, najbolj vnetimi in najglasnejšimi uporniki prav Planotarji. Med 150-timi obsojenimi in zaprtimi kmeti jih je kar 33 prihajalo s Planote, vodilni trije pa so svoje uporništvo plačali tudi z življenjem. Prvi, ki je bil med enajstimi najstrožje kaznovanimi usmrčen aprila leta 1714 na Travniku v Gorici, je bil Mataj Podgornik. Bil je sin Jurija Podgornika s Pečin, ki je, poleg Šimona Golje s Kneže, sodil med vodilne in najglasnejše tolminske puntarje. Naslednji je prišel na vrsto Valentin Lapanja s Ponikev. Pred obglavljenjem so mu najprej odsekali roko, njegovo in Podgornikovo truplo pa so nato še razčetverili in ude razobesili ob vhodih v Gorico. Tretjemu Planotarju, Andreju Laharnarju s Šentviške Gore, ki je bil usmrčen zadnji, pa je bila dodeljena nekoliko milejša kazen, saj so obglavljenemu truplu prizanesli in ga pokopali na pokopališču pri cerkvi sv. Ivana v Gorici.
Izgon duhovnika Bandlja s Šentviške Gore je bil torej neke vrste uvod v veliki tolminski punt, katerega letos ob 300-letnici svečano obeležujemo, zato je odločitev, da začnemo planinci svoj puntarski pohod proti Mengoram prav na Šentviški Gori, še kako upravičena. Pot nas bo vodila skozi večino vasi, ki so pred 300 leti izkazale nepokorščino cesarju in deželnim oblastem ter mimo kmetij, s katerih so prihajali uporni kmetje. Čeprav uporniki z uporom niso dosegli kar so zahtevali in je celotno Tolminsko po zatrtju upora doletela še huda denarna kazen, so se kmetije vendarle obdržale in preživele do danes. Planotarji in Tolminci pa smo tudi s tem dokazali in pokazali ne le upornost, temveč tudi trdoživost in vztrajnost, ki jo nedvomno premoremo in na katero smo lahko upravičeno ponosni.
Več fotografij s pohodov in otvoritve spominske plošče na Mengorah si lahko ogledate tukaj.
Fotografije so prispevali: Milena Brešan, Milko Lesjak in Senka Krapež.