70 let koče na planini Razor
Po minuli 120-letnici Soške podružnice SPD beleži PD Tolmin nov jubilej, 70-letnico koče na planini Razor (1315 m). Ta pomembna planinska postojanka v Bohinjsko-Tolminskih verigi gora je bila zgrajena kmalu po drugi svetovni vojni in slovesno odprta v letu 1948. Po vojni so se namreč ljudje z zanosom lotili tudi obnove porušene domovine, pri čemer planinski objekti niso bili izjema.
Ob vabilu na jubilejno slovesnost, ki jo pripravlja PD Tolmin 22. julija na planini Razor, je potrebno posvetiti jubilantki nekaj več pozornosti.
Nova planinska koča
Po ustanovnem občnem zboru PD Tolmin leta 1946 je upravni odbor sklenil, da bodo za potrebe planincev usposobili opustošeno zidano stavbo na planini Razor, ki so jo do kapitulacije Italije uporabljali oficirji iz financarske kasarne v Tolminskih Ravnah. Od takrat dalje so razna obnovitvena, razširitvena, vzdrževalna in izboljševalna dela na planini Razor trajala skoraj do današnjega dne. Za gradbene namene so zbirali material v okolici Tolmina, delno so uporabili tudi les nekdanje kočice tržaške sekcije CAI, imenovano Piave, ki so jo leta 1933 postavili nekoliko nižje pod omenjeno zidano postojanko. Leta 1948 je bila koča obnovljena in slovesno odprta.
Obnovljena stavba je kmalu postala premajhna. Upravni odbor PD je že v letu 1950 dal izdelati prve načrte za njeno razširitev. Transport materiala na planino Razor so opravili v letu 1952. Po izkopu so zazidali temelje za shrambo, stranišča in drvarnico. Na prizidek so postavili leseno barako, ki so jo naslonili na kočo in vanjo vskladiščili material. Potem so dela začasno zastala. Po ukinitvi Okraja Tolmin leta 1955 so nastale nove razmere, prvotni načrt razširitve koče na planini Razor je doživel še nekaj sprememb in po obsežnih pripravah se je gradnja nadaljevala. Vodil jih je društveni odbor s predsednikom Jankom Filijem, vodjem gradbenega odseka Hinkom Uršičem, gospodarjem Vladom Šorlijem in neumornim Rajkom Šavlijem. V avgustu leta 1957 so začeli kopati temelje za povečano kočo in nadaljevali z zidarskimi deli do pozne jeseni. Gradnja je ob normalnem poslovanju koče trajala še naslednja leta. 30. julija 1961 se je na slavju ob odprtju nove postojanke zbralo kakih 700 planincev in predstavnikov takratne oblasti. Nova koča je imela prostor za skupna ležišča na podstrešju, štiri sobe v prvem nadstropju, večjo jedilnico v pritličju in povečano kuhinjo z novim štedilnikom. V prizidku je bila shramba s kletjo, pralnico, straniščem in sobo za oskrbnika.
Dela je vedno dovolj
S kočo povezane gradbene aktivnosti so se v obdobju do leta 1970 le na videz umirile. Veliko prostovoljnega dela so člani vsako leto opravili pri vzdrževanju in popravilu ceste na relaciji Ljubinj-planina Lom in dalje proti planini Razor. Sodelovali so tudi na delovnih akcij pri gradnji ceste v Tolminske Ravne, pomembne tudi kot dodaten dostop do koče na planini Razor. V koči so pregradili sobe v prvem nadstropju in obnovili vodovodno inštalacijo v kuhinji. Od snega poškodovano drvarnico so obnovili in del do leta 1972 usposobili za zimski bivak.
Leta 1977 je odbor pod vodstvom Rudija Raucha sprejel odločitev o pričetku popotresne sanacije in razširitve koče. V letu 1978 je bil imenovan gradbeni odbor, ki ga je vodil Mitja Šavli. Naslednje leto so bila opravljena glavna dela, kot npr.: rušenje poškodovanih prizidkov koče in zidava novih, postavitev strešne konstrukcije in prekrivanje, vzidava oken in zunanjih vrat na prizidkih. Objekt je bil zunaj ometan in s tem pripravljen na prezimovanje. V naslednjih letih se je med obrtniškim deli prvi zagon nekoliko umiril. Ob reševanju številnih problemov v društvu, povezanih z gradnjo ali ne, se je vse skupaj raztegnilo do leta 1984. Vsako leto je bilo potrebno iskati dodatne finančne vire. Vmes je prišlo do sprememb v gradbenem odboru, ki se je ločil od gospodarskega odseka in pod vodstvom Vinka Pagona samostojno končal začeto nalogo. Skoraj istočasno, leta 1982, se je obnovil tudi upravni odbor, ki mu je naslednja leta predsedoval Žarko Rovšček. Svečano odprtje obnovljene in razširjene koče je bilo 22. 7. 1984. Tolminski planinci so s prispevkom 11.000 ur prostovoljnega dela učinkovito oplemenitili razpoložljiva finančna sredstva (lastna sredstva društva, t. i. potresni kredit in sredstva PZS).
V letu 1986 je bil ob prisotnosti inšpekcijskih služb opravljen tehnični prevzem nove koče, ki je narekoval tudi obnovitev elektroinstalacije v starem delu koče. Leta 1987 je planinsko društvo nabavilo nov električni agregat in ob koči zgradilo garažo z novim zimskim bivakom. V letu 1989 je vodenje društva prevzela Milena Brešan. Naslednje leto je prišlo do zamenjave lesen pod nad staro jedilnico in sobami v prvem nadstropju z betonsko ploščo (v preostalem delu stavbe leta 1993).
Skrb za varstvo okolja
V letu 1996 je društvo veliko vložilo predvsem v ureditev jedilnice s točilnim pultom in v novo streho nad drvarnico, ki jo je uničil požar. Večino del je organiziral in vodil vodja gospodarskega odseka Jože Mežnar. Koča na planini Razor je v slovenski akciji PZS in časopisa Delo »Iščemo najprijetnejšo planinsko postojanko« spet dosegla drugo mesto med sredogorskimi postojankami. Društvo je leta 1997 kupilo in temeljito obnovilo nove prostore v Tolminu in nekaj let kasneje z odkupom kletnih prostorov postalo pravi lastnik stavbe.
Naslednje leto, tik pred začetkom sezone, je začel delovati sistem fotovoltaičnih celic, manj sporen način oskrbe z elektriko od prejšnjega dizelskega agregata, katerega zmogljivost je bila dve leti kasneje povečana še za 75%. Vse to je naznanilo novo obdobje ekološko usmerjenih ukrepov v koči na planini Razor. V letu 1999 je bila izvedena temeljita gradbena in instalacijska obnova kuhinje z nabavo nove opreme. Vgradnja velikega plinskega štedilnika s plinsko postajo je omogočila hitrejšo pripravo hrane in manjšo porabo drv.
Med večje gradbene posege v koči in okolici v tem obdobju sodi popolnoma nova streha. V letu 2006 je bila izvedena večja investicija v višini 70.537,00 EUR: obloga SV fasade s ploščami, preureditev sobe na podstrešju, nova strešna kritina. S tem je bil izpolnjen eden od osnovnih pogojev za pridobitev higiensko neoporečne vode. Jeseni leta 2008 je bila koča priključena na biološko čistilno napravo, ki so jo zgradili na planini Razor zaradi njenega občutljivega položaja na vodozbirnem območju Zadlaščice. Po večletnih naravovarstvenih prizadevanjih je v letu 2013 med prvimi prejela certifikat PZS Okolju prijazna koča, kmalu pa tudi naziv Družinam prijazna koča. Oba prestižna naziva zahtevata stalno dokazovanje in obnavljanje.
Že ob suši leta 2003 se je Gospodarski odsek društva ubadal s pomanjkanjem vode v koči. Kljub strogemu varčevanju je bilo potrebno v avgustu vodo dovažati od drugod, kar se je kasneje še ponavljalo. Star 30m3 velik zbiralnik, dediščina nekdanje predvojne postojanke, ni več zadoščal, saj so bile povečane potrebe v sušnih poletjih prevelike. Leta 2009 je bil na zemljišču pred kočo vgrajen dodaten betonski zbiralnik zmogljivosti 70 m3 (skupna vrednost 52.457 EUR). Kmalu po zaključku investicije je društvo zanj pridobilo tudi sanitarno dovoljenje.
Umno gospodarjenje
Načrtov in potreb je pri umnem gospodarjenju vsako leto na pretek: preveč za čas, ki je prostovoljnemu delu odmerjen, preveč za društveno malho, ki je raje bolj prazna kot polna. Med večjimi investicijami ne moremo spregledati niti manjših vzdrževalnih posegov kot npr. obnovitev vodovodne, električne instalacije in sanitarij, beljenje prostorov, obnova klopi na dvorišču, ureditev prostorov za akumulatorje in skladišča, namestitev novih rezervoarjev vode na podstrešju, obnova sanitarij, izdelava varovalne ograje ob stopnišču v klet, hidroizolacija balkona in obnova oken.
V letu 2013 je bila izvedena tudi temeljita obnova in prekrivanje zavetišča na prevalu Globoko. Poleg vložka planinskega društva je k skupnemu znesku investicije 5278 EUR prispevala svoj delež tudi Zavarovalnica Triglav.
Stalno je treba skrbeti tudi za posek in pripravo drvi, vzdrževati dovozno pot do koče itd. V zadnjih letih je bilo veliko storjenega za lepši izgled okolice postojanke. Povsem nova podoba je nastala s preselitvijo zelenjavnega vrta, s postavitvijo dodatnih klopi, miz in lesene ograje ter z ureditvijo skalnjaka ob koči. V dveh večjih akcijah je bil očiščen pašnik v bližnji okolici koče in pot do ceste. Največji zalogaj zadnjih nekaj let v finančnem pogledu je bila zamenjava akumulatorjev in namestitev varčnejše razsvetljave. Tu so prišla do izraza prizadevanja Darija Kenda, ki je po dolgoletnem vodenju Jožeta Mežnarja leta 2014 prevzel krmilo Gospodarskega odseka.
Vsa prizadevanja vodijo v smeri, da se društvu zagotovi čim boljša materialna podlaga za delovanje vseh dejavnosti. Za nemoteno poslovanje koče je potrebno žrtvovati veliko prostovoljnih ur. Skoraj ne mine leto, da se njihovo število, vključno s pomočjo osebju ob koncih tedna in izrednih situacijah, ne bi povzpelo na preko 3000 prostovoljnih ur letno.
Poslovni rezultati koče nihajo in jih kroji tudi muhasto vreme. Na večji prihodek veliko vplivajo obiski večjih skupin planincev, daljši planinski tabori oz. šole v naravi (v dobrih letih jih je lahko tudi pet), srečanja markacistov, alpinistov idr. večjih skupin, vsakoletno srečanje planincev in različne kulinarične osvežitve. V prizadevanjih za bolj uspešno poslovanje je dobrodošlo tudi stalno dežurstvo članov Gospodarskega odseka v predsezonskem in posezonskem času, takrat ko koča ni stalno odprta. Delovne akcije, visok in stalen delež prostovoljnega dela, so stalnica gospodarjenja na planini Razor. Delujejo kot transfuzija, ki pripomore, da vzdržujemo poslovne rezultate »nad vodo«. Če omenimo, da smo v letih 1996 – 2015 zabeležili obisk 165.040 gostov (skupaj s številom neevidentiranih je številka še večja), 22.670 nočitev (od tega 4338 tujcev), potem delo planinskega društva dobi upravičen predznak podjetja, z vsemi dolžnostmi in posledicami, vključno z obdavčitvijo dejavnosti, vodenjem statistike in drugimi birokratskimi »tegobami«, ki vsakodnevnemu prostovoljnemu delu jemljejo sapo.
Osebje, odsek in zagotavljanje nemotenega poslovanja
Osebje je posebna zgodba, a vendar tesno povezano s poslovanjem planinske koče. Glavnino »posadke« vedno tvorita oskrbnik (-ca) in kuhar (-ica), ob njiju pa vsaj za glavni del sezone še pomočnik (-ca) pri strežbi in ob večjih obremenitvah še društveni prostovoljci. Trenutno, odkar vodi Gospodarski odsek preizkušena Nadja Leban, lahko trdimo, da smo pod žensko oblastjo. Če k temu dodamo še predsednico društva, je v društvu t. i. »ženski kvoti« več kot zadoščeno, a pri iskanju pridnih rok spol res ni pomemben.
Vsakoletno iskanje osebja za delo na planini Razor je velik napor predvsem za gospodarja in gospodarski odsek. Kljub visoki stopnji brezposelnosti in sorazmerno solidnemu plačilu, se potencialni kandidati težko odrekajo dolinskemu udobju in se neradi odločijo za naporno delo na planini. Posebno na višku sezone delo ni omejeno na običajnih osem ur. Redki zdržijo pri takem delu celo sezono, zato se nemalokrat zgodi, da sredi nje kdo od njih nepredvideno zapusti delovno mesto. Takrat se skrbi gospodarskega odseka, ki ga pooseblja gospodar, še dodatno povečajo, saj je potrebno za nemoteno delo takoj in na čim manj boleč način dobiti ustrezno zamenjavo. Spet se pojavijo čisto človeški problemi privajanja nove ekipe na medsebojno tesno povezano delo. Na dan pridejo vse razlike v značajih ljudi, pisana paleta težav se kopiči in včasih privre na dan, zato ni čudno, če včasih komu popustijo živci. Navsezadnje smo kljub profesionalnim zahtevam vsi, razen plačanega osebja, le prostovoljci. To in še marsikaj je torej ozadje vsakoletnega običajnega gospodarjevega zaključka, ki v svojih poročilih pravi, da je Gospodarski odsek »zagotavljal pogoje za nemoteno obratovanje koče«.
Koča je jubilantka z razvejano zgodovino
Njena zgodovina je torej dolga, razvejana in prepletena z življenjskimi zgodbami, usodami ljudi, ki so danes ali so bili nekoč tesno povezani z njo. Nekateri so se že davno poslovili. Ob takih in podobnih obletnicah njihove podobe zažarijo v naših spominih. V trenutkih omahovanja, ki ga prostovoljstvu nenaklonjeno današnje okolje bolj kot ne spodbuja, naj nas opominja dolg, ki ga imamo do njihovih trajnih prispevkov. Le-ti so kot temeljni kamen vgrajeni v naša vsakodnevna društvena prizadevanja. V zelo starih časih iz zgodovine organiziranega planinstva na Slovenskem so naši predniki gradili, vzdrževali planinske objekte in poti, da bi ohranili slovenskim goram »slovensko lice«. Danes smo končno gospodarji na domačih tleh, kamor sodi tudi »nekoristni svet«. Ostane nam le zanos teh nekdanjih sotrudnikov, predanost določenim ciljem, ki jih že 125 let povezuje naša krovna planinska organizacija in z njo tudi le malo mlajše Planinsko društvo v Tolminu.
Več fotografij si lahko pogledate tukaj.
Besedilo: Žarko Rovšček
Slike: Arhiv PD Tolmin
