RAZVOJ PLANINSKE ORGANIZACIJE V TOLMINU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

1 Entuziazem na vojnih ruševinah

 Na ruševinah druge svetovne vojne se je kmalu po osvoboditvi domovine, točneje v letu 1946, razširil pravi val ustanovitev novih podružnic Planinskega društva Slovenije. Temu valu je dajala pospešek veliko let zatajevana želja po svobodnem udejstvovanju v domačih gorah. Na Primorskem so, z italijansko zasedbo ozemlja po prvi svetovni vojni, ljudje preživeli daljše obdobje zatiranja kot drugje po Sloveniji, zato je bila ta želja še bolj vroča. 

 

 

 

Image

Pismo Planinskega društva Slovenije Karlu Martelancu, priča o pripravah za ustanovitev PD
Tolmin po osvoboditvi (APD)

 

Tudi tolminski planinci niso mirovali in so tako kot v večini drugih krajev v Sloveniji ustanovili svojo podružnico. Po krajšem obdobju priprav, ki jih je vodil poverjenik PDS in kasneje začasni predsednik podružnice Karl Martelanc, so na ustanovnem občnem zboru 26. januarja 1946 za prvega predsednika imenovali preizkušenega človeka: nekdanjega člana Soške podružnice SPD, kasneje tudi “krpljevca”, Janeza Vidmarja. S tem so na najbolj direkten način zagotovili kontinuiteto na silo zatrtega planinskega gibanja pred vojno, Vidmarju in ostalim “krpljevcem” pa dali ustrezno priznanje za njihovo preteklo delo.

 

 

 

Image

Pismo poverjeniku PDS iz obdobja priprav na ustanovitev PD Tolmin

 

Primorske. Kljub temu, da je bil teritorij še razdeljen na cono A in B, so namreč priprave na končno in težko pričakovano združitev Primorske1 z matično domovino tekle tudi v planinski organizaciji. Za obdobje do tega dogodka so ustanovili Zvezo primorskih društev2 oziroma Primorsko planinsko društvo (9./10. julija 1946 na ljudskem taboru na Nanosu), ki naj bi s svojim sedežem v Trstu združevala primorske planinske organizacije. Imela je italijanski in slovenski odsek. Po novi državnopravni ureditvi pa naj bi avtomatsko zamrla, njene organizacije pa bi postale sestavni del PDS.

Ob vseh teh organizacijskih aktivnostih pa so bili povojni planinski zanesenjaki soočeni z realnostjo življenja, neposredno po veliki svetovni katastrofi. Glasilo slovenskih planincev, takrat imenovano “Gore in ljudje”3, nazorno prikazuje trenutno situacijo: “... Prevrat nas je našel na razvalinah društva. Od 69 koč jih je 49 uničenih, požganih; 20 jih še stoji, a so po večini izropane, mnoge brez temeljitega popravila, brez nabave inventarja, perila itd. popolnoma neuporabne. Velikansko premoženje društva, ki ga šele danes, ko smo ga izgubili, pravilno ocenjujemo in je služilo razmahu planinstva in turizma v Sloveniji, je uničeno. 37 milijonov dinarjev škode je prijavila društvena uprava in pri tem jo je bržčas ocenila še prenizko.”

 

 

Image

Zapisnik prve redne seje Podružnice Planinskega društva Slovenije Tolmin, ki se je kasneje, po
preimenovanju slovenske organizacije v Planinsko zvezo dobila naziv Planinsko društvo Tolmin

 

 

2 Investicijska dejavnost

Povsod so peli krampi in lopate. Največji del ustvarjalne energije in zanosa ljudi je bil namreč namenjen obnovi porušene domovine. Tolminski planinci so se najprej zagnali v obnovo stare vojaške stavbe na planini Razor4. V povojni zgodovini društva so se lotevali tudi drugih objektov. Vendar je zanimivo, da so razna razširitvena in vzdrževalna dela na planini Razor trajala prav do danes.

Kmalu po ustanovnem občnem zboru je na pobudo predsednika Janeza Vidmarja, gospodarja Karla Martelanca in njegovega namestnika Rajka Šavlija v odboru tolminske podružnice dozorel sklep, da bodo bivšo vojaško stavbo5 na planini Razor usposobili za potrebe planincev. Stekla je akcija zbiranja potrebnega gradbenega materiala. Na planino Razor so ga deloma znosili deloma zvozili prizadevni člani

 

 

Image

Rifuggio Piave (CAI) na planini Razor pred drugo svetovno vojno (APD)

 

člani podružnice ob pomoči vojakov iz tolminske vojašnice. Pri gradnji je bil deloma uporabljen še les kočice “Piave”, zgrajene v času med obema vojnama. Leta 1948 je bila koča obnovljena in slovesno odprta. Pri teh začetkih gradbene dejavnosti podružnice takoj po vojni je treba omeniti, da je bila koča na planini Razor že drugi objekt v tem območju. Pred njo so namreč leto poprej obnovili zavetišče6 na prevalu Globoko in ga ob velikem navdušenju predali v uporabo. Društvo je usposobilo tudi zavetišče na Dobrenjščici in planiralo obnovo koče na Črni prst, ki je po takratni razdelitvi spadala v njegovo območje. Ko pa se je iz nekdanje sekcije na Mostu na Soči po letu 1951 oblikovalo novo planinsko društvo, je to prevzelo tudi objekt na Črni prsti. Z njim so Mostarji gospodarili do prenehanja dejavnosti svojega planinskega društva (1957).

Kmalu pa se je izkazalo, da je spričo naraščajočih potreb obnovljena koča na planini Razor premajhna. Zato je odbor že v letu 1950 pričel razmišljati o povečanju in dal izdelati prve7 načrte. Medtem so že začeli zbirati gradbeni material. Pri tem je bilo zelo dobrodošlo dejstvo, da jim je Planinska zveza odstopila bivše italijanske objekte, ki jih je prevzela od oblasti po osvoboditvi. Med njimi so enega v Pologu odkrili in se oskrbeli s kritino in ostrešjem. Transport na planino Razor so opravili v letu 1952. Po izkopu so zazidali temelje za shrambo, stranišča in drvarnico. Na prizidek so postavili leseno barako, ki so jo naslonili na kočo in vanjo vskladiščili material.

 

 

Image

Vojaški objekt na planini Razor kmalu po osvoboditvi in pred pred obnovo

 

Nadaljni tok dogodkov je začasno ustavil gradbene podvige na planini Razor. V društvu je bila namreč ves čas prisotna dilema, kako velik obseg dejavnosti in terena lahko članstvo z odborom na čelu obvladuje. Na eni strani velike ambicije, da bi razvili številne dejavnosti in pokrivali prostrano hribovsko področje takratnega tolminskega okraja; te načrte so podpirali tudi različni zunanji dejavniki. Na drugi strani pa je prevladovala neizprosna logika realnih življenjskih razmer: kljub številnemu odboru in članstvu, je namreč glavno breme dela nosila le peščica zagnancev. Upoštevajoč tako situacijo bi se bilo bolje usmeriti na obnovo infrastrukture v ožjem tolminskem območju.

Vendar so po občnem zboru leta 1952 v društvu prevladali pogledi, ki so bili naklonjeni širjenju dejavnosti na celotno področje tolminskega okraja.

V obdobju do leta 1955 beležimo zelo intenzivno aktivnost v Trenti in na Mangrtu. Planinsko društvo je od občine Bovec prevzelo v najem in upravljanje planinsko postojanko Jalovec8 v Trenti (bivša stavba italijanskih financarjev). Najemna pogodba je zaradi različnih interesov in nesporazumov glede pristojnosti povzročila nekaj slabe volje ter poslabšanje odnosov med PD Tolmin in Trst, pa tudi Planinsko zvezo Slovenije. Po zasilni usposobitvi je bil ta objekt odprt 28. junija 1951. Društvo je investiralo predvsem v opremo. Kasneje (l. 1954) so zgradili še dvoetažni prizidek za shrambo živil in pijač.

 

 

Image

Koča na planini Razor po prvi obnovi leta 1948 (APD)

 

Image

Koča na planini Razor po razširitvi konec petdesetih let (APD)

Leta 1953 so tolminski planinci usmerili vse sile navzgor po soški dolini. Skupno z drugimi društvi so sodelovali pri čiščenju ceste na mangrtsko sedlo, ki je v poznejših letih zahtevala stalno vzdrževanje. Zelo velik uspeh je predstavljala nadelava nove poti9 po severo-zahodnem grebenu Mangrta. S tem je bil po najbolj naravni smeri odprt slovenski pristop na vrh. Zasluge za ta podvig je imel predvsem Franc Ceklin, ki je skupno s Petrom Bergincem in Jožetom Čerinom vodil vsa dela. Mimogrede so takrat tudi obnovili zidano barako na sedlu. Med investicije v tem letu lahko štejemo tudi postavitev spomenika dr. Juliusu Kugyu10 v zgornji Trenti, saj je PD Tolmin skupaj z OLO Tolmin prevzelo obveznost odkupa zemljišča in s tem postalo njegov lastnik. Preostale stroške je krila Planinska zveza Slovenije.

Po letu 1955 so z ukinitvijo okraja Tolmin nastale nove razmere, v katerih se je upravni odbor društva odrekel nadaljnemu upravljanju planinskega doma Jalovec v Trenti, pa tudi drugim ambicijam v gornjem delu soške doline. Svojo dejavnost pa je spet bolj usmeril v ožje gorsko zaledje Tolmina z okolico. Prvotni načrt razširitve koče na planini Razor je doživel še nekaj sprememb. Zadnjo popravljeno verzijo je leta 1956 izdelal gradbeni tehnik Šebenik. Odbor jo je končno podprl, odobrili pa so jo tudi oblastni organi in Planinska zveza. Zelena luč za nadaljevanje prekinjenihdel na planini Razor se je s tem prižgala. Stekle so obsežne priprave, ki so obsegale: zagotovitev finančnih sredstev, pripravo in transport gradbenega materiala. Poleg lastnega denarja društva se je sklad za razširitev koče okrepil še z denarjem tolminskega okraja (tik pred likvidacijo) in kreditom Planinske zveze. Uporabili so pretežno rabljen gradbeni material, ki je bil na voljo po opustitvi nekaterih bivših vojaških objektov v Tolminu in okolici. Novega je bilo v tistih časih le malo, ali pa je njegova cena presegala zmožnosti društva. Priprava sleherne vrste materiala, od lesa do kamenja in apna, je predstavljala svojevrsten podvig. Tudi cesta na planino Lom ni bila v najboljšem stanju in je bil spočetka transport do planine Razor zelo težak. Društveni odbor je bil s predsednikom Jankom Filijem, vodjem gradbenega odseka Hinkom Uršičem, gospodarjem Vladom Šorlijem in neumornim Rajkom Šavlijem kos tej zahtebni nalogi. V avgustu leta 1957 so začeli kopati temelje za povečano kočo in nadaljevali z zidarskimi deli do pozne jeseni. Istočasno pa so nadaljevali zbiranje denarja in gradbenega materiala za nemoten nadaljnji potek. Sredi oktobra je bila nova stavba zgrajena, prekrita in pripravljena za prezimovanje. Seveda pa zimski čas za gradbeni odsek ni bil čas počitka. Gradbena sezona je jasno pokazala kaj je še potrebno storiti za nemoten nadaljni potek dela. V tem času so skušali zagotoviti preostali gradbeni material in ga prepeljati čimbliže mestu uporabe, istočasno pa tudi poiskati prepotrebna finančna sredstva. Društvo je za tak investicijski zalogaj nujno potrebovalo dodatne kredite. Pretežni del le-teh je nudila Planinska zveza Slovenije. Gradbena sezona v letih 1958 in 1959 je minila v nadaljevanju gradbenih in dovršitvi obrtniških del. Iz tega obdobja so poleg bogatega društvenega arhiva zelo zanimiv vir zapiski predsednika gradbenega odseka prof. Uršiča (detajl je prikazan tudi na sliki na naslednji strani)

Vredno je omeniti, da je planinsko društvo v času gradnje brez prekinitve zagotavljalo normalno postrežbo obiskovalcem koče. Investicijska aktivnost na planini Razor je kmalu prehitela trenutno upočasnjen priliv finančnih sredstev. Gradbeni odsek je v letu 1960 ugotovil, da so že opravili nekatera načrtovana dela, ne da bi že imeli za to potreben denar. Predvidena otvoritev obnovljene koče se je zaradi tega zavlekla v naslednje leto, ko je bilo 30. julija poleg nove postojanke veliko slavje. Ob udeležbi velikega

 

 

Image

Detajl iz rokopisa vodje gradbenega odseka prof. Hinka Uršiča priča tudi o tem, da je koča
med gradnjo normalno poslovala (Uršičeva zapuščina – APD

 

števila planincev iz vse Slovenije, zastopnikov sosednjih planinskih društev in oblasti (vseh skupaj je bilo okrog 700 udeležencev), je na proslavi nastopala tudi godba na pihala iz Anhovega. Rezultat vseh naporov je bila takorekoč nova koča, z obilo prostora za skupna ležišča na podstrešju, štirimi sobami v prvem nadstropju, prostorno jedilnico v pritličju in primerno povečano kuhinjo z novim štedilnikom. V prizidku pa je bilo dovolj prostora za shrambo s kletjo, pralnico, straniščem in sobo za oskrbnika. Tolminski planinci so bili na doseženo lahko upravičeno ponosni, obenem pa hvaležni številnim podjetjem, vojski in posameznikom, ki so jim vseskozi pomagali. Slavje se še ni dobro poleglo, ko je gradbeni odsek že začel pripravljati vse potrebno za obnovo zavetišča na Globokem. V letu 1962 je bila izvršena tudi ta investicija.

Gradbene aktivnosti so se v obdobju do leta 1970 navidez umirile, ne pa popolnoma prenehale. Veliko prostovoljnih delovnih ur članov je vsako leto zahtevalo popravilo in vzdrževanje ceste na relaciji Ljubinj-planina Lom in njeno nadaljevanje proti planini Razor. Kljub številnim drugim uporabnikom je to delo obremenjevalo predvsem planinsko društvo, ki si je moralo vsakokrat ob začetku poletne sezone utreti pot do svoje koče. Pri tem pa je velikokrat naletelo na poškodbe ceste zaradi snežnih plazov in druge posledice zime, ki jih je bilo treba odpraviti. V tem času so pričeli graditi tudi cesto v Tolminske Ravne. Člani PD Tolmin so se pridno udeleževali delovnih akcij, saj je bila ta nova povezava pomembna tudi za obiskovalce planine Razor. V koči so pregradili sobe v prvem nadstropju in obnovili vodovodno inštalacijo v kuhinji. Od snega poškodovano drvarnico so obnovili in del usposobili za zimski bivak, ki so ga skupno z oblogami končali leta 1972. Isto leto so dotrajan lesen most med Močili in planino Razor nadomestili z betonskim.

 

 

Image

Popotresna obnova koče konec sedemdesetih let (APD)

 

Prelomnica v investicijski dejavnosti je vsekakor leto 1977. V tem letu je izvršilni odbor PD Tolmin sprejel odločitev o pričetku popotresne sanacije koče na planini Razor. Temu nujnemu posegu naj bi se pridružila še razširitev zmogljivost postojanke, pač v skladu s povečanimi zahtevami po udobju gostov in osebja. Za nadaljnje društveno življenje in delo to niso lahke odločitve. Veliki napori in odrekanja v času gradnje niso nikoli idealno porazdeljeni na vse člane društva, niti ne med odbornike. Ostale dejavnosti pa morajo medtem potekati čimbolj nemoteno. Številni so primeri iz društvenega življenja, ko se člani v silni delovni vnemi sredi dela enostavno iztrošijo. Večje investicije pa so ponavadi tako huda obveznost za društvo, da zahtevajo vedno svoj zaključek. Žal velikokrat tudi na račun poslabšanja medsebojnih odnosov. To je še najmanjša žrtev, čeprav močno vpliva na bodoče delo. Izvršilni odbor PD Tolmin se ni oziral na take izkušnje. Preko takratnega predsednika Rudija Raucha je pogumno predlagal občnemu zboru sklep o najetju prvega kredita, za pričetek obnovitve koče na planini Razor. V letu 1978 je bil imenovan gradbeni odbor, ki ga je vodil Mitja Šavli. Njegova naloga je bila pridobiti vsa potrebna dovoljenja in naročiti ustrezen projekt. Leta 1979 so bila opravljena glavna dela, kot npr.: rušenje poškodovanih prizidkov koče in zidava novih, postavitev strešne konstrukcije in prekrivanje, vzidava oken in zunanjih vrat na prizidkih. Objekt je bil zunaj ometan in s tem pripravljen na prezimovanje. V naslednjih letih se je prvi zagon nekoliko umiril. Dela so namreč postajala bolj strokovna in so zahtevala za to usposobljene delavce. Ob reševanju številnih problemov v društvu, povezanih z gradnjo ali ne, se je vse skupaj raztegnilo tja do leta 1984. Gradnja je zahtevala vsako leto iskanje dodatnih finančnih virov. Vmes je prišlo do osvežitve gradbenega odbora, ki se je ločil od gospodarskega odseka in pod vodstvom Vinka Pagona samostojno končal začeto nalogo. Skoraj istočasno. leta 1982, pa se je obnovil tudi izvršilni odbor, ki mu je naslednja leta predsedoval Žarko Rovšček. Ob svečani otvoritvi obnovljene in razširjene koče 22. julija 1984 na planini Razor so številni obiskovalci lahko slišali podatek, da so tolminski planinci s prispevkom 11.000 ur prostovoljnega dela učinkovito oplemenitili razpoložljiva finančna sredstva (lastna sredstva društva, “potresni” kredit in sredstva PZS).

V letu 1986 je bil ob prisotnosti inšpekcijskih služb opravljen tehnični prevzem nove koče. Odprava nekaterih pomanjkljivosti, na katere je bilo društvo opozorjeno, je trajala do leta 1988. V zvezi s tem je bila obnovljena tudi elektroinstalacija v starem delu koče. Leta 1987 je planinsko društvo nabavilo nov električni agregat in ob koči zgradilo garažo z novim zimskim bivakom. V letu 1990 so lesen pod nad staro jedilnico in sobami v prvem nadstropju nadomestili z betonsko ploščo, v preostalem delu stavbe pa leta 1993. Med večjimi investicijami moramo omeniti nabavo rabljenega terenskega vozila za potrebe oskrbovanja leta 1991. Izredno pomembna, čeprav na zunaj ne tako vidna, je tudi opravljena ekološka sanacija koče z obnovo dimnika, vgradnjo maščobolovilca in lovilne jame za primere razlitja olja. Postojanka ima danes z novim štedilnikom povezan sistem za toplo vodo in ogrevanje sob v prvem nadstropju. V letu 1996 pa je društvo investiralo svoja sredstva predvsem v ureditev jedilnice s točilnim pultom in v novo streho nad drvarnico, ki jo je uničil požar. Večino opravljenih del je organiziral in vodil dolgoletni društveni odbornik in vodja gospodarskega odseka Jože Mežnar.



Image
Današnja podoba koče na planini Razor
(Foto: Stojan Kenda)

 

 

3 Gospodarjenje na splošno

Z rojstvom vsakega planinskega društva se prične tudi njegova gospodarska dejavnost. Nekateri štejejo sem npr. tudi pobiranje članarine in druge aktivnosti, ki lahko vplivajo na poslovni izid društva ob koncu leta. Vendar se prava gospodarska dejavnost začne šele takrat, ko ima društvo v upravljanju kak objekt, s pomočjo katerega ustvarja lahko dobiček, v bolj nesrečnih okoliščinah pa tudi izgubo. Gospodarski odsek je v takem primeru pravo podjetje znotraj društva. Odgovornost društva za nemoteno poslovanje je s tem bistveno večja. Pomislimo, da se to - sicer strokovno delo - opravlja pretežno prostovoljno. Nič čudnega, če gospodarska dejavnost nemalokrat kroji usodo in predstavlja železni repertoar društvenega dela.

Povojna podružnica PDS v Tolminu je po svojem nastanku že leta 1948 začela upravljati obnovljeno kočo na planini Razor. Kljub veliki zagnanosti članstva takoj po vojni delo ni takoj zaživelo. Glavno delo je slonelo le na peščici odbornikov. Funkcionarji tedanjega Planinskega društva Slovenije, oziroma kasnejše Planinske zveze, so celo postavljali vprašanje o smiselnosti obstoja društva. Morda so prav taka razmišljanja vzpodbudila planinske zanesenjake, da so poskušali krog aktivnih članov čimbolj razširiti. To jim je tudi uspelo in po letu 1950 beležimo večji porast članstva, s tem pa tudi aktivnosti društva na splošno. Skladno s tem je utripalo tudi delo na gospodarskem področju. To je bilo obdobje naporov za čimbolj varčno poslovanje koče na Razorju, ko je imel gospodar koče Rajko Šavli preračunan vsak najmanjši izdatek. Prenos tovora s konji iz Tolmina je trajal 5 ur. Za en prenos je pripadalo nosaču s konjem plačilo v vrednosti 10 kg koruzne moke. Nosačem so plačevali za 1 kg tovora 10 din. Nečlani so za vstop v kočo plačali 5 din pristojbine, ki se je zbirala v korist GRS. Leta 1952 je društvo podpisalo z Občino Bovec pogodbo o najemu in upravljanju planinskega doma Jalovec 11 v Trenti za dobo 10 let. V odboru so namreč čutili, da so gmotno še vedno zelo odvisni od raznih oblik pomoči izven društva. Primerno donosna postojanka v dolini, kjer so računali na večji obisk kot v gorah, pa bi pomagala okrepiti društvano blagajno. V svojem poročilu občnemu zboru leta 1952 gospodar Rajko Šavli nov dosežek ocenjuje takole: “Pridobitev tega objekta v upravljanje je ena izmed uspešnih poti k gospodarski osamosvojitvi.” 12 V ilustracijo pomena, ki ga je dajal odbor temu objektu navajamo naslednji podatek: pred začetkom poslovanja je društvo vložilo samo v opremo 289.145 din, kar je bilo enako dvakratnemu znesku bruto letnega prometa v koči na Razorju ( Pričakovanja donosnosti so bila kar velika). S tem so povečali število ležišč od 15-35, opremili dve jedilnici, kuhinjo in pisarno. Prva leta so beležili kar lep obisk in bili zadovoljni tudi z dobičkom. Gospodar je bil v tem obdobju Jože Ipavec. Zaradi oddaljenosti in slabih zvez pa je društvo imelo vse več težav z upravljanjem, saj je istočasno tudi koča na planini Razor zahtevala svoje. Prelomnica je bilo leto 1955, ko je ponagajalo še slabo vreme v sezoni 13. Stopnjevale so se tudi težave z osebjem. V naslednjem letu so se odločili, da ukinejo pripravo in strežbo hrane. Leta 1957 pa so s sklepom občnega zbora dokončno ukinili poslovanje in del nabavljene opreme preselili v Tolmin za potrebe koče na planini Razor.

Po ukinitvi tolminskega okraja so nekateri odborniki zapustili društvo, ker so se zaradi službenih dolžnosti morali preseliti iz Tolmina drugam. Svojo funkcijo gospodarja je predal tudi dolgoletni požrtvovalni odbornik planinskega društva, Jože Ipavec. Od leta 1956 naprej jo je daljše razdobje z izjemo krajših prekinitev opravljal Vlado Šorli. Takrat so že stekle resne priprave za nadaljevanje obnove na planini Razor, ki so naslednja leta popolnoma vpregle gospodarski odsek, saj je bilo potrebno ves čas gradnje zagotavljati tudi nemoteno oskrbo koče. Zaradi naraščajočih potreb so v letu 1957 povečali prenočitvene kapacitete z 18 na 28 tako, da so bolje izkoristili razpoložljive prostore. Vanje so namestili nekaj nove opreme, ki so jo nabrali na različnih koncih.. V času najbolj intenzivne gradnje se je moralo osebje koče s celotno oskrbo preseliti v nižje ležečo sirarno. Zanimivo je tudi to, da je v letu 1957 imela okrepčevalnica v Tolminskih Ravnah enak promet kot koča na planini Razor. Kljub velikim težavam v redni oskrbi, saj so bili zaradi gradnje skoraj vsi prostori zasedeni, pa je koča v letu 1958 dosegla rekorden obisk (1000 obiskov in 440 nočitev). To še najbolje dokazuje kako uspešno je v tako težkih razmerah deloval gospodarski odsek. Obnovljena koča je že v letu otvoritve (1961) zabeležila nov rekorden obisk, saj se je število nočitev podvojilo. Takrat je bil že drugo leto gospodar Mitja Šavli. Kasneje pa je za krajše razdobje prevzel to zadolžitev Narcis Michelizza. Leto 1971 pomeni v zagotavljanju določenega standarda v koči gotovo veliko prelomnico. Društvo se je odločilo in kupilo nov električni agregat. Agregat so prepeljali na planino Razor s terenskim vozilom ( jeep), ki so ga isto leto kupili pri tedanji JLA. S tem so rešili tudi problem transporta, ki ga je dotlej opravljalo Gasilsko društvo Tolmin s svojim terenskim vozilom. Koča je po razširitvi z višanjem kvalitete uslug postajala vse bolj zahtevna za oskrbo, prav tako pa tudi vedno bolj številni obiskovalci. Kaj je pomenila leta 1972 redna oskrba v dva in pol meseca trajajoči sezoni, pove najbolj zgovorno poročilo gospodarja Vlada Šorlija na14 občnem zboru, v katerem pravi: “ Za nemoteno poslovanje in dobro oskrbo koče je bilo v sezoni opravljenih 21 prevozov z jeepom in prikolico. Pripeljano je bilo cca devet tisoč kilogramov blaga.” Z naraščanjem obiska in bolj kvalitetno oskrbo pa so te številke iz leta v leto samo naraščale.

Sedemseta leta so značilna po tem, da se je gospodarski odsek srečeval s kroničnimi težavami pri iskanju primernega osebja za delo v koči. Ustreznih ljudi za oskrbnika in kuharico je enostavno primanjkovalo. To so bila leta sorazmerno dobrega standarda ljudi brez pretirane nuje po dodatnem zaslužku, ki bi ga predstavljalo n. pr. delo v planinski koči sredi sezone. Tudi zaposlenost je bila kar visoka. Dodatna težava so bile še izredno težke razmere v koči po letu 1978 zaradi gradnje. Koča je gostila brigadirje, ki so bili na planini Razor na delovni akciji, gradbene delavce in planince (V določenih razdobjih kar vse tri kategorije naenkrat). V letu 1981 se je med dva in pol meseca trajajočo sezono v koči izmenjalo 9 ljudi. Leta 1982 so odborniki takorekoč tik pred sezono izmed svojih vrst potegnili začasnega oskrbnika koče. Pri tem ni bilo možnosti organizirati tako delovno ekipo, ki bi se med seboj dobro ujemala. Vsi taki problemi se kasneje negativno odražajo v poslovanju, pa tudi v (ne) priljubljenosti postojanke. Da bi bila mera polna se je v tistem letu za dalj časa sredi sezone pokvaril agregat. S tem so se že tako težke razmere v postojanki še poslabšale, prekinjena pa so bila tudi gradbena dela. Problemov še ni bilo konec, saj se je pokvarilo tudi vozilo za prevoz živeža s planine Lom. Tedanji člani gospodarskega odseka si bodo to leto gotovo za vedno zapomnili. Po otvoritvi razširjene koče 1984. leta so bile glavne težave iz preteklosti odpravljene, pa tudi pozabljene. Takrat je gospodarski odsek vodil že Jože Mežnar, ki je bil na tej funkciji do leta 1987, ko ga je za krajše razdobje zamenjal Vlado Šorli. Ko je Šorli prevzel oskrbništvo koče, ki ga opravlja še danes, pa sta se spet zamenjala. Te menjave že niso bile več tako boleče, saj so se dogajale v krogu dveh dobro usposobljenih in izkušenih društvenih delavcev. Glavna cilja gospodarskega odseka v obdobju po otvoritvi povečane koče sta bila: s povečanim obiskom čimbolj izkoristiti nove kapacitete postojanke in dvigniti kvaliteto oskrbovanja na čim višji nivo. Temu so bila prilagojena tudi vsa spremljajoča investicijska in vzdrževalna dela v koči in njeni neposredni okolici. Uspehi niso izostali saj se koča že pet zaporednih let uvršča med najboljše postojanke v slovenskem sredogorju 15. Kakšen je bil utrip naše postojanke na planini Razor najbolje povedo statistični podatki. Predmet obdelave, ki jo je pred leti opravil16 Edo Kozorog, so bili število obiskovalcev in drugi standardni podatki v vpisni knjigi gostov. Ocenjuje se, da tak način zajemanja podatkov lahko zajame 70 odstotkov vseh obiskovalcev. Večji delež tistih, ki se ne vpisujejo je med nedeljskimi izletniki in domačini.Graf, ki je bil izdelan na osnovi opisanega zajemanja podatkov, prikazuje obisk koče od leta 1948 pa do danes. Naraščanje obiska je ponazorjeno s funkcijo(glej graf), ki je domnevno značilna za obisk našega celotnega alpskega prostora.

 

Image

Nepojasnjene posamezne odklone je možno samo deloma pojasniti s poglobljeno analizo naključnih in lokalnih vplivov, kot so vremenske razmere, popravila koče, odnos osebja do obiskovalcev, n.pr. potres leta 1976 ipd. Najbolj vidna odklona sta v letih 1973-1975 v pozitivni smeri in v letih 1981-1984 v negativni smeri. Prvega bi lahko pojasnili z vse večjo vključitvijo koče v Slovensko planinsko transverzalo in izboljšano cestno povezavo, drugega pa s popravilom koče in posredno ali neposredno povezavanim spletom težav. Preko 50 odstotkov obiskovalcev pride in prav tako zapusti planino Razor iz Tolminskih Raven in Stadorja, kjer jim osebno vozilo olajša dostop. Nekaj manj kot 20 odstotkov obiskovalcev uporablja najbolj zahtevne poti kot n.pr. smer Črna prst-pl.Razor-Krn. Nekoliko več obiskovalcev prihaja s smeri Krna in Stadorja, odhaja pa proti Bohinju. 37 odstotkov obiskovalcev koče je iz širše Tolminske, iz drugih delov Slovenije 37 in iz tujine 7 odstotkov. Pripadnost Planinski zvezi Slovenije je 71 odstotna.17

 

Iz vsakoletnih poročil gospodarja koče na občnem zboru lahko ugotovimo, da je poslovanje glavnega in edinega objekta gospodarske dejavnosti društva, vsa leta ugodno. Dolgoročne uspešnosti niso ogrozila niti posamezna manj srečna leta, ki so se v dolgi zgodovini tudi kdaj pojavila in med člane odbora zasejala kratkotrajen dvom v pravilnost nekaterih investicij. Najbolj občutljiva točka gospodarjenja s kočo je namreč še vedno ta, da je čas obratovanja v sezoni, gledano z ekonomskega vidika, zelo kratek. V tem pičlem obdobju je treba ne glede na vremenske neprilike in druge težave iztržiti največ (39 odstotkov vseh obiskovalcev je v avgustu). Včasih je tako, kot da bi moral še nedozorel pridelek pobirati iz zemlje. Veliko je še rezerve tudi v boljšem izkoristku prenočitvenih zmogljivosti. Pa vendarle, kočo na planini Razor in njeno gospodarsko uspešnost podpira še vedno zelo trden steber društvenega prostovoljnega dela. Upamo lahko, da takega načina dela odborniki in ostali člani društva ne bodo odrekali tudi v bodoče.

 

4 MLADINSKI ODSEK**  

4.1 Razmere v društvu pred ustanovitvijo

Dolgo let zatajevana želja po udejstvovanju v svobodnih domačih gorah in tradicija sta storili svoje. Po osvoboditvi tudi tolminski planinci niso mirovali in so tako kot v večini drugih krajev v Sloveniji ustanovili svojo podružnico. Takrat se je današnja Planinska zveza še imenovala Planinsko društvo Slovenije, njene celice pa so bile podružnice. Podružnica Planinskega društva Slovenije v Tolminu je torej vzniknila dobesedno na ruševinah druge svetovne vojne (ustanovni občni zbor 26. januarja 1946). Prvi predsednik je bil Janez Vidmar. Tolminski planinci so se najprej zagnali v obnovo stare vojaške stavbe na planini Razor. V povojni zgodovini društva so se lotevali tudi drugih objektov, saj je prvotno območje delovanja zajemalo celoten takratni tolminski okraj. To je v gorskem svetu pomenilo razsežnosti od Črne prsti do Triglava oziroma Mangarta. Sčasoma so svoje sile usmerili izključno v eno postojanko. Temu so botrovale tudi ustanovitve planinskih društev v ostalih večjih krajih širše Tolminske. Razna razširitvena in vzdrževalna dela na planini Razor so trajala prav do danes. Od tistih prvih povojnih let je društvo poleg izrazito gospodarske naravnanosti počasi širilo tudi druge dejavnosti. Danes ga odlikuje raznolikost dela različnih odsekov, kar se lepo vidi na rednih občnih zborih, ko se zvrsti kar lepo število poročevalcev, zastopnikov posameznih vej planinskega društva. Med njimi ima pomembno vlogo tudi letošnji jubilant, Mladinski odsek.

Kakšna je bila vloga mladih v zgodovini društva v njegovi več kot stoletni zgodovini. Njihovo delo je bilo do ustanovitve Mladinskega odseka prekrito z dejavnostjo celotnega društva oziroma nekdanje podružnice. Če že mladi niso predstavljali večine v stari Soški podružnici, je bilo po starosti gotovo mlado članstvo Planinskega kluba Krpelj. Sestavljali so ga pretežno univerzitetni študentje, bodoči izobraženci. V ohranjenih dokumentih je vedno govora o dejavnosti društva kot celote in lahko o delu mladine razpravljamo šele po ustanovitvi Mladinskega odseka. Stopimo torej na pot njegove polstoletne preteklosti.

 

4.2 Porodni krči in rojstvo

Ustanovitev mladinskega odseka je bila na raznih društvenih shodih predstavljena kot problem in potreba že od ustanovitve društva dalje, vendar je rešitev, ob obilici dela, predvsem na gospodarskem in

drugih področjih, ostajala ob strani. Na zanemarjanje dela z mladino so stalno opozarjali tudi različni delegati s Planinske zveze, ki so se kot gostje udeleževali prvih povojnih občnih zborov društva. Iz zapisnika občnega zbora PD Tolmin 14. 11. 1948 povzemamo kritično in značilno opazko neimenovanega »tovariša delegata« (s Planinske zveze Slovenije – op. avtorja): »Potrebna je vzgoja najmlajših v veselje do planin. Zato bi bilo dobro povezati se z učiteljstvom, posebno v gorskih vaseh.« Na občnem zboru 29. 1. 1951 spet zasledimo - tokrat za spremembo samokritično - pripombo predsednika Staniča: »Lanskoletnih izletov so se v glavnem udeleževali samo stari planinci. Napaka je bila, da nismo znali pritegniti našo mladino in ravno na mladini organizirati in ustvariti bodoče pogoje našemu planinstvu.«18 Kljub tem začetnim težavam in za povojni čas logični izdatni angažiranosti članov na gradbenem in gospodarskem področju je društvo leta 1952 le uspelo ustanoviti mladinski odsek, ki ga je najprej vodil prof. Hinko Uršič. V zvezi s tem zasledimo v društvenem arhivu dve poročili občnemu zboru v letu 1952 in 1954. Iz njih je razbrati, da je dejavnost mladinsko-pionirskega odseka zaživela, vendar s preštevilnimi problemi, da bi postala bolj trajna. Prosvetni delavci, ki naj bi bili glavni spodbujevalec dela z mladino, so bili nekako osamljeni. Ni jim uspelo pridobiti mladih iz gospodarskih organizacij. Obljubljene pomoči ostalih odsekov ni bilo, prav tako ne materialne podpore društva. Po ukinitvi štipendij je dijakom predstavljalo težavo že plačevanje članarine in pokrivanje stroškov izletov. Tedanje stanje na področju mladinske dejavnosti najbolje ilustrirajo naslednji podatki:

  1. Leta 1953 je društvo štelo 247 članov, od tega 20 mladincev in 40 pionirjev.

  2. V letu 1954 je bilo od 198 članov 13 mladincev in 22 pionirjev.19

Prof. Uršič je kmalu prevzel druge funkcije v društvu. V naslednjih letih posebnih poročil o delu mladinsko-pionirskega odseka ni bilo, skoraj na vsakem občnem zboru pa je kdo razpravljal o mladini. Na učiteljišču in v osnovni šoli so vsako leto opravili nekaj planinskih izletov, vendar brez kakšne temeljitejše povezave s programom in delom društva.

 

4.3 Kako pospešiti delo?

Na svojem občnem zboru leta 1957 so planinci poskušali bolj odločno napraviti konec mrtvilu v mladinski dejavnosti. Po ugotovitvi, da je skoraj polovica članov upravnega odbora starih manj kot 25 let (člane pod to starostno mejo so prištevali med mladince), so imenovali t.i. »iniciativni odbor za ustanovitev mladinske akcije«. Le-ta je dobil nalogo organizirati zbor mladih planincev, vanj pa so bili izbrani: Janez Kavčič, Branko Praprotnik, Silvo Gerželj, Ivan Jermol, Dora Lisjak, Ivanka Kavčič in Mitja Šavli.

Prvi sestanek mlajših članov planinskega društva so res izvedli, vendar je bil to zaenkrat tudi edini rezultat takratnih naporov za obuditev dela odseka. Naslednje leto so poskušali vse skupaj pospešiti z imenovanjem Joška Batistute, Ivanke Kavčič in Borisa Zarlija, ki naj bi bili znotraj odbora društva odgovorni za mladinsko dejavnost in bi tvorili bodoči odbor mladinskega odseka (MO). Planinsko društvo je leta 1958 štelo 150 odraslih članov, 62 mladincev (do 25. leta) in 21 pionirjev (do 15. leta).20 Na občnem zboru 1959 je o prvih rezultatih že poročal načelnik MO Joško Batistuta. Organizirali so prve skupne izlete mladine, poučna predavanja.

 

4.4 Prvi vodniki

Prva dva člana, ki sta se udeležila zimskega tečaja za mladinske vodnike na Smrekovcu nad Šoštanjem, sta bila Ivanka Kavčič in Mitja Šavli (leto 1959). Število članov MO se je povzpelo na 144 mladincev in 39 pionirjev.

Kazalo je, da je delo v Mladinskem odseku vendarle steklo. Takratni predsednik PD Janko Fili pa se je zavedal, da to še ni dovolj in je tako mnenje javno izrazil tudi v svojem poročilu občnemu zboru: »Naš MO bo sicer danes marsikaj poročal o svojem delu, vendar smo tudi marsikaj opustili, kar bi lahko napravili. […] Če bomo pionirju vzbudili zanimanje do gora, ga bo imel tudi kot mladinec in kasneje kot član. Današnji mladinci v Tolminu niso imeli te vzgoje, zato jih sedaj pogrešamo v naših vrstah. […] Imamo nekaj zelo pridnih mladincev in kar lepo število pionirjev. Če bomo začeto delo razvijali dalje, bomo prišli do tiste stopnje mladinske organizacije, ki si jo želimo in ki bi jo morali imeti.«20 Rezultati kljub vsemu niso bili tako slabi, saj sta med drugim v letu 1959 končala tečaj za mladinske vodnike dva člana MO (Mitja Šavli in Danilo Gorjan), kar je bil dober obet za nadaljnje delo. Organizirali so tudi nekaj izletov in predavanj. Vendar so bili šibki na organizacijskem področju, saj odbor odseka praktično ni deloval.

 

4.5 Pogoste kadrovske spremembe

Leta 1960 je odsek vodil obetaven načelnik Repič, ki je na žalost na jesen zapustil Tolmin zaradi študija. Njegovo funkcijo je naslednji dve leti prevzela Vera Jenko, ki pa je bila preveč osamljena, saj ji dela v odseku ni uspelo širše porazdeliti. Svoje so opravili tudi neprestani odhodi iz vrst vodstvenega kadra na šolanje drugam. Matično planinsko društvo pa je bilo obremenjeno z odplačevanjem anuitet za najeta posojila ob gradnji koče in zato ni moglo kaj prida finančno podpirati delo odseka. Kot rdeča nit se je neprestano vlekla skrb, da bi s povečanjem števila mladinskih vodnikov pospešili delo. V 1963. letu je bil načelnik odseka Jože Švajgelj. Napori, da se vključi v delo tudi mladina iz gospodarstva, so obrodili prve sadove. V letih od 1964 do 1969 je MO vodil Živko Tuta. Njegova zasluga je, da se je odsek organizacijsko bolje utrdil, saj so imeli člani svoje občne zbore. Uvedel je tudi nekaj novih dejavnosti kot npr.: planinske tabore, smučarske ture in sodelovanje na orientacijskih pohodih. Na splošno je bolje oživela aktivnost tolminskih gimnazijcev in učiteljiščnikov, za kar so zastavili svoj vpliv tudi nekateri profesorji, odborniki planinskega društva, ki so poučevali na teh dveh srednjih šolah. Izstopali so predvsem Janko Koren, Marija Puc in Hinko Uršič. Njihovo mentorsko delo je bilo v tistem času neprecenljivo, saj se niso omejevali samo na čas pouka. Člani MO so se v tem obdobju tudi pridno udeleževali prostovoljnega dela pri gradnji ceste v Tolminske Ravne. Že v času, ko je odsek vodil Živko Tuta, je delo z mladimi na osnovni šoli v Tolminu vodil učitelj Franc Vrabl. Njegova pionirska skupina je bila zelo uspešna. To je bilo takrat še toliko bolj pomembno, saj je aktivnost učiteljiščnikov in gimnazijcev leta 1969 pojenjala. Kar precej aktivnih je namreč skupaj s Tutom nadaljevalo šolanje v Ljubljani. Tako je delo mladinskega odseka nekaj časa slonelo predvsem na Vrablovih plečih, pomagala pa mu je Marija Šavli. MO je v letu 1969 štel 122 mladincev in 178 pionirjev. Organizirali so tudi prvi tečaj prve pomoči za 36 pionirjev in številne izlete. Sodelovali so že v akciji »Pionir-planinec«.

 

4.6 Sadovi dolgoletne vztrajnosti

Leta 1972 je prevzela krmilo mladinskega odseka Marija Šavli in ga držala trdno v rokah do občnega zbora planinskega društva 11. marca 1994. To je eden redkih primerov dolgoletnega vztrajanja na določeni funkciji v društvu v vsej njegovi zgodovini. V teh letih odbor društva praktično ni vedel za težave mladinskega odseka, čeprav se je načelnica z njimi ob svojem poklicnem delu vsakodnevno spopadala in jih reševala skupaj s sodelavci, katerih krog je vztrajno širila. Na Osnovni šoli na Mostu na Soči so se v tem času kot vodje skupin zvrstili: Miran Klaves, Marjana Barbič in Slava Štrukelj, v vrtcu v Tolminu in na Mostu na Soči pa Majda Pagon in Dragica Obid.21

 

Poglejmo si nekaj številk, ki ponazarjajo, kako uspešno je Marija Šavli s sodelavci v obdobju 1972-1993 zasejala ljubezen do gora med mladino: 1.) Organizirali so 734 izletov z udeležbo 32.417 otrok (poprečno 44 na en izlet). 2.) Devetkrat je bila organizirana planinska šola, s skupno 219 uspešnimi slušatelji. 3.) V akciji »Pionir-planinec« je za opravljene izlete prejelo zlati znak 16, srebrni 70 in bronasti 302 pionirja22. 4.) V akciji »Ciciban-planinec« je prejelo našitek preko 800, priponko več kot 450, nalepke več kot 100 in dnevnike »Pionir-planinec« 50 cicibanov23. 5.) V tem obdobju se je izšolalo 7 mentorjev planinske vzgoje za delo v šolah in vrtcih, 8 mladinskih vodnikov za letne razmere in 4 za letno-zimske. Zanimive so tudi nekatere novosti pri delu z mladimi. Mladinski odsek je razširil svoje delovanje še na osnovno šolo na Mostu na Soči, v Desklah in Podmelcu. V osemdesetih letih so pričeli z intenzivnim širjenjem podmladka v vrtcih Most na Soči , Tolmin in Kneža (prvotno število 45 cicibanov iz leta 1980 se je do 1987 že potrojilo). Celoten MO je leta 1986 štel 652 članov, kar je takrat predstavljalo 54 % celotnega članstva. Tečaj za podmladek gorske straže je uspešno zaključilo 21 slušateljev. Pričeli so z organizacijo večdnevnih planinskih taborov, navzven pa velja omeniti pobudo o rednih srečanjih pionirjev in cicibanov planincev v Posočju, ki je prerasla v trajno obliko dela. Obdržala so se predvsem srečanja cicibanov-planincev. Rezultati so postali odmevni tudi izven Planinskega društva Tolmin. Tako je MO leta 1987 prejel priznanje »Mladina in gore«.

Vedno pa ni bilo vse rožnato in brez težav. Tudi razumevanje za tovrstno dejavnost na šolah je nihalo glede na kraj in glede na razmišljanja aktualnega vodstva šole. Svoj prispevek nihanju v intenzivnosti dela so, kljub želji po kontinuiranem razvoju, opravile tudi čisto naravne zakonitosti: razlike v nagnjenju do planinstva med generacijami, občasno pomanjkanje primernih mentorjev ipd. Na osnovni šoli na Mostu na Soči je trajalo npr. kar nekaj časa, da je po odhodu uspešnega mentorja Mirana Klavesa planinska skupina spet zaživela. Na gimnaziji v Tolminu, razen v krajših svetlejših obdobjih, delo nikoli ni trajno steklo, prav tako ne med ostalo mladino po delovnih organizacijah. Pomanjkanje ljudi ustreznih kvalitet in pripravljenosti za mentorsko delo je kronično, delavoljnih navdušencev, ki svoje poslanstvo opravljajo po možnosti še z nasmehom na obrazu (mladi imajo resnobnih obrazov dovolj pri rednih urah v šoli), vedno premalo.

Vodstvo mladinskega odseka je po letu 1993 prevzela dolgoletna sodelavka Marije Šavli, Majda Pagon, ki opravlja te naloge še danes. Ponoviti tako dolgo serijo dobrih rezultatov, pri katerih je določeno dobo v preteklosti tudi sama sodelovala, ni bilo lahko. Tudi statistika iz tega obdobja je bogata. Številčni podatek, da so v tem obdobju organizirali v mladinskem odseku 622 izletov s skupno 12.679 mladimi udeleženci (povprečno 20 na vsak izlet), morda ne pove veliko. Če pa pomislimo, kako velike skrbi in odgovornost za vsak načrtovani izlet so v ozadju teh suhoparnih številk, si lahko predstavljamo, kakšno veliko delo je bilo opravljeno. Poleg številnih enodnevnih izletov se je nabralo tudi precej večdnevnih akcij kot npr.: tabori, srečanja, planinski vikendi, mednarodni tabori itd. Na predšolski stopnji je bilo v akcijo v kombinaciji s športno značko »Zlati sonček« vključenih 497 otrok. V tem obdobju je prejelo 813 mladih planincev našitek, 570 priponko, 293 pesmarico in 166 dnevnik s pohvalo PD Tolmin. Za zavzeto delo so nekateri prejeli tudi priznanja PZS: 143 mladih planincev je prejelo bronasti znak, 35 srebrni in 10 zlati. Odsek je šestkrat organiziral planinsko šolo in izvedel preko 60 različnih predavanj zunanjih sodelavcev in zanimivih gostov. V obravnavanem obdobju so se redno udeleževali vsakoletnih srečanj cicibanov planincev občine Tolmin, petkrat pa je bil odsek organizator srečanja.24 S predpostavko, da mladim postajajo morda pohodi že dolgočasni, so organizirali različne predstavitve, ki naj bi jim bolj celovito predstavile možnosti gibanja in aktivnosti v naravi, obenem pa jih kasneje usmerile v različne specialne dejavnosti znotraj planinskega društva kot npr.: predstavitve alpinistov, gorskih reševalcev, jamarjev, športnih plezalcev ipd. Nova oblika dela je bila tudi letošnja udeležba mladih na usposabljanju za naziv »Mladi nadzornik« v okviru Triglavskega narodnega parka. V letošnjem šolskem letu je ponovno zaživel tudi planinski krožek na tolminski gimnaziji, ki ga obiskuje 8 dijakov.

Število mladih planincev je leta 2002 glede na leto 2001 poraslo za 18%. Tako znaša njihov delež znotraj skupnega števila članov PD Tolmin kar 48%.25 Vsi ti podatki dajejo Planinskemu društvu Tolmin mladosten utrip, obenem pa dokazujejo, da Mladinski odsek tudi svoj petdesetletni jubilej praznuje predvsem delovno.

 

 

5 Organizacijske spremembe

Kar nekaj let po ustanovitvi planinskega društva Tolmin so bili njegovi člani tudi planinci iz Kobarida in Mosta na Soči. Kobaridci so ustanovili svoje društvo 14. decembra 1952 in pričeli delovati na ožjem področju Kobarida. Zaradi slabše aktivnosti tolminskega društva ob koncu štiridesetih let se je v letu 1951 izločila sekcija iz Mosta na Soči in osnovala svoje planinsko društvo. Planinsko društvo Tolmin je s tem izgubilo kar 150 pretežno mladih članov, ki so svoje moči hitro vpregli v obnovo starega vojaškega objekta na vrhu Črne prsti. Mostarjem se je takoj po ustanovitvi pridružil tudi dotedanji odbornik PD Tolmin Evgen Božič, predsednik pa je bil skoraj ves čas France Mervič. Mladostna zagnanost pa je zaradi vse težjih nalog pri oskrbi obnovljene koče počasi izgorevala. Po preselitvi uprave Soškega gozdnega gospodarstva v Tolmin so izgubili precej agilnih članov. Razpust po letu 1958 je pomenil za planinsko društvo na Mostu samo še formalnost. Pod okriljem društva na Mostu je vse do njegovega konca delovala tudi planinska sekcija iz Anhovega. To je bila skupina izredno aktivnih planincev, ki se je ob koncu leta 1957 vključila v PD Tolmin. Tu je pod vodstvom Štefana Kebra predstavljala veliko let močan steber društvenega dela. Nekaj časa je sekcijo vodil tudi Jože Medvešček. Dva člana njhovega ožjega odbora sta bila istočasno tudi člana izvršilnega odbora PD Tolmin. Člani anhovske planinske sekcije so predstavljali na Tolminskem pojem delavnosti, saj so bili skoraj na vsaki akciji med najbolj številnimi. V šestdesetih letih jih najdemo pri vseh pomembnejših delih na planini Razor, pri gradnji ceste v Ravne, markiranju planinskih poti in na društvenih izletih. Po opravljenem delu so se znali tudi poveseliti. Višek števila članov je sekcija dosegla v začetku sedemdesetih let (145 članov). Po letu 1977, ko je v Kanalu nastalo novo planinsko društvo, so se raztresli na vse strani. Danes so člani planinskih društev v Kanalu, Novi Gorici in Brdah, nekaj pa jih še vztraja v Tolminu.

6

ImageGORSKA REŠEVALNA SLUŽBA SLOVENIJE - Postaja Tolmin
Pod klancem 3a, 5220 Tolmin, Slovenija

Tel: 041 352 581 (05) 381 15 52 E-pošta: grs.tolmin(afna)siol.net



Sestavni del PD Tolmin je bila že od vsega začetka tudi gorska reševalna služba. Iz zapisnika izrednega občnega zbora tolminske podružnice Planinskega društva Slovenije (22.septembra 1946) izvemo, da so za vodjo skupine gorskih reševalcev imenovali Janeza Vidmarja. Kratek stavek, “javijo naj se prostovoljci ”, pa pove vse. Prvi prostovoljci v letu 1948 so bili Janez Vidmar, Marjan Viduč in Mirko Fili. Vidmar je v imenu skupine, ki so jo takrat imenovali reševalno društvo, na občnem zboru podružnice ob koncu leta že izrazil zahtevo po nabavi sanitetnega materiala. Skupini pa sta se priključila še Jože Munih in Evgen Božič, ki so ju nameravali poslati že na prvi26 tečaj. Leta 1950 sta bila v odboru zadolžena za GRS Milan Fili in dr. Jože Valentinčič. To so bili prvi začetki Gorske reševalne službe na Tolminskem,ki pa je spočetka obstojala bolj formalno. Snežna ujma februarja 1952. leta na Tolminskem pa je pokazala, da je potrebno GRS v Tolminu in Kobaridu še bolje organizirati. Skupina GRS pri PD Tolmin se je decembra istega leta preimenovala v Postajo GRS Tolmin. Njen prvi načelnik je postal izkušen alpinist, Peter Berginc. Postajo GRS v Kobaridu, ki je bila ustanovljena istočasno, pa je vodil Janko Koren. Odhod načelnikov je povzročil, da je delo obeh postaj počasi zamrlo.

Z vrnitvijo Petra Berginca v Tolmin je zamisel o obnovitvi postaje GRS v letu 1959 ponovno oživela.27 Po prvih dveh uspešnih ustanovnih sestankih in vaji za občinstvo v Tolminskih koritih je bil organiziran tečaj za člane GRS na planini Razor. Kobariška in tolminska postaja sta se po sklepu reševalcev iz Tolmina, Kobarida in Podbrda združili (izredni zbor 16. maja 1959). Delo je tako spet oživelo. Zaradi boljšega obvladovanja terena pa so bile ustanovljene skupine v Tolminu, Kobaridu in Podbrdu. Postajo so v naslednjih letih do danes vodili načelniki: Peter Berginc, Franc Ceklin, Roman Rutar, Franc Istenič in Janko Koren. Trenutno jo vodi Žarko Trušnovec. V tem obdobju je postaja GRS beležila stalen razvoj tako v številu reševalcev in njihovi usposobljenosti, kakor tudi v opremljenosti. Moštvo 28postaje v Tolminu danes šteje 55 reševalcev, od tega jih je 22 aktivnih z določenimi specialnostmi oz. zadolžitvami, ki so prikazane v tabeli. V obdobju 1946 - 1996 so gorski reševalci posredovali v 128 nesrečah in pomagali 155 osebam, od katerih je bilo 46 poškodovanih in 50 mrtvih.

 

Tabela 1 Akcije GRS Tolmin v obdobju 1996 - 2004

 

Leto

Število akcij

1996

12

1997

19

1998

20

1999

22

2000

18 (deževje, Log pod Mangartom!)

2001

25

2002

37

2003

40

2004 (do 8.12)

53

 

Povsem drugo situacijo pa kaže statistika akcij v obdobju 1996 – 2004, saj zaradi velikega porasta akcij uvršča tolminsko moštvo po obremenjenosti v sam vrh postaj GRS v Sloveniji (glej Tabelo 1). Vse pogosteje se dogaja, da gorski reševalci ne pomagajo samo v klasičnih gorskih nesrečah. Obseg njihovega delovanja se vse bolj širi tudi na druga področja, saj so kot dobro izvežbano moštvo nepogrešljivi tudi pri raznih drugih nesrečah, povezanih s prometom, adrenalinskimi športnimi dejavnostmi (letalstvo, kajakaštvo, padalstvo) ipd. Resno strokovno delo in neprestana skrb za usposabljanje postavlja GRS ob bok drugim organizacijam, ki za razliko od nje delujejo na profesionalni osnovi. Postaja GRS sodeluje z Republiško upravo za zaščito in reševanje, Občinskim štabom za civilno zaščito v Tolminu ter območnimi enotami policije.

 

 

Tabela 2 ČLANI GRS POSTAJA TOLMIN IN NJIHOVE SPECIALNOSTI

(navedene so samo pri aktivnih članih)

 

STATUS: NAČ-načelnik DR-zdravnik MIN-miner ŠOF-šofer LAV-vodnik lav.psa ČL-član LR-reševalec

letalec GOSP-gospodar VOD-vodja skupine INS-instruktor NAD-nadzorni odbor TAJ-tajnik PRIP-pripravnik

 

1

ANDLOVIC dr. Jože

 

 

 

2

BENEDEJČIČ Marko

ŠOF

 

 

3

BIZJAK Matej

 

 

 

4

BOKAN Marko

MINE / ŠOF / TAJ / PRIPR. ZA LETALCA

 

 

5

BOROVNIK Herman

 

 

 

6

BRIC Jernej

 

 

 

7

ČOPI Simon

INS

 

 

8

ČUFER Aleksander

 

 

 

9

ČUFER Ivan

 

 

 

10

ČUFER Peter

VODJA SKUPINE

 

 

11

DAKSKOBLER Marko

NADZ

 

 

12

FON Jordan

PRIPR

 

 

13

FON Metko

ŠOF

 

 

14

GOLJA Viktor

 

 

 

15

HUMAR dr. Bogomir

DR / PRIPRAVNIK ZA ZDRAVNIKA LETALCA

 

 

16

KAPITAN Albin

 

 

 

17

KAPITAN David

 

 

 

18

KAPITAN Jure

 

 

 

19

KEMPERLE Cveto

 

 

 

20

KENDA Andrej

NADZ

 

 

21

KNAPIČ Boris

 

 

 

22

KOCIČ Zoran

 

 

 

23

KOREN Damjan

VOD / INS

 

 

24

KOREN Franc

 

 

 

25

KOREN Iztok

 

 

 

26

KOREN Janko

 

 

 

27

KOREN Peter

 

 

 

28

KOZOROG Edo

 

 

 

29

KURINČIČ Simon

 

 

 

30

KUSTERLE Albin

MIN

 

 

31

LAPANJA Primož

PRIPR

 

 

32

LESJAK Miljko

ZVE / ŠOF

 

 

33

LUKMAN Vlado

INS

 

 

34

MAVRI Silvo

 

 

 

35

MEŽNAR Marko

 

 

 

36

MEŽNAR Peter

 

 

 

37

PODGORNIK Darko

INS

 

 

38

POLENČIČ dr. Aljoša

DR

 

 

39

POLJANEC Peter

INS

 

 

40

POLJANEC Peter ml.

GOSPODAR

 

 

41

RAKUŠČEK Jože

 

 

 

42

RAKUŠČEK Matjaž

LAV

 

 

43

RAKUŠČEK Rado

 

 

 

44

REJC Ivan

 

 

 

45

RUTAR Ivo

VOD / LAV

 

 

46

SKRT Alojz

 

 

 

47

SKUBIN Vlado

 

 

 

48

ŠAVLI Mitja

 

 

 

49

ŠERBEC Jože

 

 

 

50

ŠORLI Vlado

 

 

 

51

TORKAR Ljubo

 

 

 

52

TRATNIK Aljaž

 

 

 

53

TRATNIK Emil

 

 

 

54

TRUŠNOVEC Žarko

NAČ / LR

 

 

55

ŽAGAR Davorin

INS / LR / VOD

 

 

Načelnik postaje GRS Tolmin je vedno tudi član izvršilnega odbora Planinskega društva. Vsako leto poroča občnemu zboru o dejavnosti gorskih reševalcev. Kljub temu, da GRS deluje navidez pod okriljem planinskega društva, pa je po svojih odločitvah in notranjem ustroju popolnoma samostojna.

 

Opombe:

1 Sem so takrat šteli tudi Trst z zaledjem, del Istre in Benečijo. Diplomatsko kolesje pa se je poigralo s pričakovanji osvoboditeljev teh pripadajočih delov domovine. Zavrtelo se je v skladu s svojo hladno in neizprosno logiko, ob velikem razočaranju prizadetega prebivalstva Primorske.

2 Eden glavnih pobudnikov za ustanovitev zveze je bil prav Zorko Jelinčič, predsednik pripravljalnega odbora in takratni predsednik PD Trst. Povezava z naprednimi italijanskimi planinskimi organizacijami je dajala zvezi širši značaj. Tolminske planince je na zboru zastopal Janez Vidmar.

3 Gil 1946, str. 50.

4 Na planini Razor je italijanski Touring club postavil manjšo zidano postojanko, ki so jo uporabljali oficirji in financarji iz financarske kasarne v vasi Ravne. Poleg te zidane koče je tržaški CAI postavil leta 1933 leseno kočico, ki so jo z vodo iz reke Piave krstili v duhu časa za “Piave”. Po kapitulaciji Italije sta bili obe koči opuščeni. Tako prepuščeni zobu časa sta kmalu izgubili streho in propadali naprej.

5 Glej sliko na str. 5.

6 Zidan objekt, 4m dolg in 3 m širok, prirejen za prenočevanje šestih planincev (pogradi s slamo, miza in klopi). Poročevalec v glasilu slovenskih planincev ni skrival navdušenja: “ Na predvečer je na vrhu tik nad kočo zagorel kres. Prvič tako visoko v tolminskih hribih...Tudi mi Primorci ne zaostajamo za planinci v Sloveniji. Ponosni smo, da smo prvo planinsko kočo v osvobojeni Primorski zgradili ravno tolminski puntarji.” - Gil 1946, str.215-216. Tako razpoloženje lahko izraža samo nekdo, ki je več kot dvajset let obiskoval to pogorje, ko je bilo še zastraženo in je v zagrenjenosti lahko samo slutil svojo pravo domovino onstran mejnega kamna na grebenu.

7 Izdelal jih je Pepi Gorjan, uradnik na katastru, leta 1951 pa potrdila PZS.

8 Namen prevzema planinskega doma Jalovec je bila razširitev materialne osnove društva. Računali so namreč na številen obisk in s tem v zvezi na ugodne finančne rezultate.Upravljanje na veliko razdaljo pri slabih prometnih povezavah pa je društvu predstavljalo vse večje breme.

Na tem mestu ne smemo prezreti Jožeta Ipavca, večletnega gospodarja društva in njegovih dveh postojank (na planini Razor in v Trenti). V letu 1953 pa je poleg tega zmogel opravljati še tajniške posle in urejati knjigovodstvo. Žal se je po ukinitvi tolminskega okraja moral preseliti v Novo Gorico.

9 Otvoritev poti je bila 23. avgusta 1953.Leto dni pred tem so italijanski vojaki odnesli slovensko vpisno knjigo z vrha Mangrta. Planinsko društvo je takoj za tem postavilo skrinjico z novo v usnje vezano knjigo. Opremljena je bila s Titovo sliko in verzi:

Tu tisoč tristo let naš rod žije

in našo zemljo v krvi, ognju brani,

ta gruda naših dedov kost nam hrani,

otrok tu naših bodo domačije...”

Prim.: 1.) Rovšček, Ž.: Pred petdesetimi leti ( Slovenska pot na vrh Mangarta) , v: KRPELJ 7, Glasilo PD Tolmin, Tolmin 2003, str. 12 – 29.
2.) Rovšček, Ž: »Tukaj bo pot!« (Pol stoletja Slovenske poti na vrh Mangarta), v: PV 2003/9, str. 23-25.

10 Tudi pri tem objektu je igral pomembno vlogo Franc Ceklin. Z močnimi argumenti je komaj preprečil postavitev spomenika na Šupci pod Vršičem in dosegel, da so ta pomnik velikemu poetu Julijskih Alp premestili v Trento, kjer stoji še danes.

Prim.: 1) Rovšček, Ž.: Abraham bronastega Kugyja - Bitka za postavitev spomenika v Trenti, v: PV 2003/11, str. 23-25.
2.) Rovšček, Ž.: Kako se je Kugy vrnil v Trento, v : Krpelj 8, Glasilo PD Tolmin, Tolmin 2003, str. 2-33.

11 V zvezi z najemom te nekdanje financarske kasarne v Trenti je prišlo do zapleta odnosov med PZS, PD Tolmin in PD Trst. PZS ni hotela priznati pogodbe med Občino Bovec in PD Tolmin. Smatrala je namreč, da je lastnica tega doma; v skladu z odstopno pogodbo, ki je bila po vojni sklenjena med PZS in vojaškimi oblastmi. Po tej je PZS postala lastnica vseh bivših italijanskih vojaških objektov, ki niso služili potrebam JLA in jih je razdeljevala med planinska društva. Dejansko pa je objekt v Trenti kot nekdanja financarska kasarna po vojni pripadal ministrstvu za finance in je bil kot tak v zemljiški knjigi zaznamovan kot splošno ljudsko premoženje. V tem primeru je Občina Bovec torej lahko nastopala kot pogodbena stranka s planinskim društvom. Odnose je zapletlo to, da je skupščina PZS le dva dni po podpisu pogodbe med PD Tolmin in Občino Bovec sprejela sklep o predaji doma Jalovec PD Trst (to društvo je že v preteklosti večkrat izrazilo željo, da bi dobilo v upravljaneje enega izmed objektov v Trenti ali okolici). Otvoritev opremljenega planinskega doma Jalovec v Trenti je bila 28.junija 1952.

12 Poročilo gospodarja na občnem zboru 23.12.1952(arhiv PD Tolmin).

13 Padec prometa v domu Jalovec ponazarjajo tudi primerjalni podatki za leto 1956: Skupni promet v okrepčevalnici v Tolminskih ravnah je bil 155.096 din, v koči na pl. Razor 109.185 din, v Trenti pa le 90.000 din.Dom Jalovec je imel v letih normalnega poslovanja petkrat večji obisk kot koča na pl.Razor.

14 Poročilo gospodarja na občnem zboru 17. februarja 1973 - zapisnik (arhiv PD Tolmin).

15 Akcija “Iščemo najprijetnejše planinsko domovanje”: vsa leta od 1991-1994 uvrstitev na 2. mesto med postojankami v sredogorju. Lani uvrstitev na 3.mesto.

16 Objavljeno v PV 1992,str.102-104.Statistiko dopolnjujemo s svežimi podatki od leta 1992 do 1995.

17 Podatke iz Kozorogove analize dopolnjujemo še z naslednjimi podatki obiska koče na planini Razor zadnjih let:

Leto 1999 2000 2001 2002 2003
Število obiskovalcev 11800 8360 10330 9120 10840
Prenočišča 1118 1164 1280 1357 1778
Od tega tujcev 122 126 120 317 161

18** Prim.: ROVŠČEK, Ž.: Naših petdeset let – poskus napisati kroniko Mladinskega odseka PD Tolmin, v: KRPELJ 6, Glasilo PD Tolmin, Tolmin 2002 (Originalni tekst je bil delno popravljen in prirejen za to spletno stran).

Oba citata sta iz zapisnikov občnih zborov za leto 1948 in 1951. Mapa Zapisniki občnih zborov 1949-1969. Arhiv PD Tolmin (dalje ZOZ - APD).

19 Zapisnik občnega zbora za leto 1953 in 1954 – priloga: Poročilo Mladinskega odseka (ZOZ 1949-1969 - APD)

20 Zapisnik občnega zbora za leto 1958 (ZOZ 1949 –1969 - APD).

21 Zapisnik občnega zbora za leto 1959 (7. 2. 1960) – Poročilo predsednika (ZOZ 1949-1969 - APD).

22 Podatki so zbrani iz letnih poročil načelnice MO Šavlijeve občnemu zboru v obdobju 1972 – 1993 (ZOZ 1970 - 1990 in od 1991 dalje - APD).

23 Potrebno je izpolniti naslednje pogoje: a.) Za zlati znak opraviti program planinske šole, 18 izletov (od tega 6 različnih nad višino 1500 m). b.) Za srebrni znak opraviti 12 izletov (6 različnih nad 1000 m) in tečaj prve pomoči oz. orientacije. c.) Za bronasti znak opraviti 6 izletov (od tega 3 različni nad 1000 m).

24 Pogoji: a.) Našitek. 8 izletov. b.) Priponka: 11 izletov. c.) Nalepka: 16 izletov. d.) Dnevnik: 23 izletov.

25 Podatki so zbrani iz letnih poročil načelnice MO Majde Pagon občnemu zboru PD Tolmin v letih 1994 – 2001 (ZOZ od 1991 dalje - APD).

26 Število vseh članov PD Tolmin v letu 2002 je glede na plačano članarino 765, od tega je mlajših planincev 369. Vir: Podatki o članstvu PD Tolmin (obdelava: Mirjam Hvala).

27 Božič je bil zaradi znanja smučanja primeren tudi za zimski tečaj. Vsem petim reševalcem so razdelili tudi že prvo osebno opremo(puloverje)-(Zapisnik s seje odbora PD Tolmin, dne 23.12.1948).

28 Zapisnik občnega zbora PD Tolmin, 7. februarja 1960.

 

* ROVŠČEK, Ž.: Razvoj planinske organizacije v Tolminu po drugi svetovni vojni, v: STOLETJE PLANINSTVA NA TOLMINSKEM - Jubilejni zbornik PD Tolmin, PD Tolmin, Tolmin 1996 (originalni tekst je bil za spletno stran delno popravljen in dopolnjen z nekaterimi novejšimi podatki in fotografijami).

** ROVŠČEK, Ž.: Naših petdeset let - poskus napisati kroniko Mladinskega odseka PD Tolmin, v Krpelj 6, Glasilo PD Tolmin, Tolmin 2002 (originalni tekst je bil delno popravljen in prirejen za to spletno stran).