Kronika Soške podružnice SPD

Pogoji in razmere za nastanek

Planinska ideja je izšla pri vseh narodih iz razumništva. Preprostejši ljudje namreč do te “nekoristne” človekove dejavnosti v začetku niso kazali kakšnega posebnega veselja. Svoje razpoloženje do “nepraktičnega” planinstva so večkrat izražali z raznimi ljudskimi reki in modrostmi. Slovenci smo kot majhen narod imeli še v prvi polovici prejšnjega stoletja zelo malo zavednih, šolanih ljudi. Zato se je začelo pri nas planinstvo razvijati pozneje kot pri drugih naprednejših narodih.

Tudi med razumništvom je bilo spočetka le malo takih, ki so imeli nagnjenje k potovanjem, še posebno v gorski svet. Običajno je bila odločitev o takih “avanturah” povezana posredno z njihovim poklicem ali z izzivom bližine gora. Poleg Valentina Staniča, ki je bil zelo dejaven v začetku 19.stoletja, se pojavljajo še nekateri drugi posamezniki (Franc Kadilnik, Jochannes Frischauf, Julius Kugy, Henrik Tuma) z viškom gorniške dejavnosti ob koncu 19. in začetku 20.stoletja. Na Slovenskem torej dolgo časa nismo imeli kakšne organizirane oblike planinstva. Izjema, ki potrjuje te splošne ugotovitve, pa je društvo - imenovano “Triglavski prijatelji,” ki ga je ustanovil v Srednji vasi (Bohinj) kaplan Ivan Žan l. 1872. Po njegovi premestitvi drugam so se člani tega, kar uspešnega “društva “, žal razšli. Veliko so k ustanovitvi prvega Slovenskega planinskega društva pripomogle provokacije nemško-avstrijskega Alpenvereina, ki se je preko svojih sekcij predrzno polaščal slovenskega gorskega sveta. Ena izmed takratnih planinskih družb, imenovana “piparji”, je na svojem izletu na Stol 23.7.1892 prišla do dokončnega spoznanja, da le “tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na slovenskih tleh nemške napise in kažipote.” Sledil je sklep:”Vzdramimo se!” Po ustanovnem shodu in potrditvi pravil je 27.februarja 1893 v Ljubljani sledil ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva. To je bil edini pravi odgovor šopirjenju tujcev na slovenskih tleh, ki se je že razširilo tudi v gorski svet. V Alpenvereinu, ki je imel poleg Kranjske takrat tudi Celjsko in Mariborsko sekcijo, je novonastalo društvo dobilo zakletega sovražnika. Nič čudnega, saj je imelo SPD že ob ustanovitvi glavni namen iztrgati naše planine iz tujčevih1 rok. S svojo široko dejavnostjo nadelave planinskih poti in gradnjo novih (slovenskih) koč je SPD kmalu razkrilo svoje cilje. Šlo je torej za odkrito borbo za slovensko prevlado v gorah. Kakor seme so v naslednjih letih vzklile podružnice SPD širom po Sloveniji. 

 

Ustanovitev in začetek delovanja Soške podružnice SPD

 

Za vso Soško dolino snujejo ondotni rodoljubi ’Slov. plan. društva’ podružnico z imenom ’Soška podružnica’ in s stanoviščem v Tolminu. Ustanovni shod oživotvori še ta mesec to novo sotrudnico našo, kateri namen bode razkrivati in razglašati obilne krasote Soške doline. Živela nova podružnica in nje ustanovitelji, ki so pomagali uresničiti našo prisrčno željo!”

S to notico je priprave na ustanovitev nove podružnice pozdravilo glasilo slovenskih planincev, Planinski vestnik. 2

Razmere v Tolminu so bile za tako dejanje kar ugodne. Zaradi nemških pritiskov so narodnostno zavedni Tolminci namreč že leta 1862 ustanovili Narodno čitalnico. Pobudo zanjo je dal dr. Karel Lavrič. Slovenska beseda je preko prireditev Narodne čitalnice postala vrednota , ki je omogočala javno nastopanje in izražanje političnih ali drugih čustev. Postala je sestavni del slovenske nacionalne samozavesti Tolmincev. V obdobju do l. 1896 so v Tolminu nastala še druga slovenska društva, kot n.pr.: Rokodelsko bralno društvo, Godba na pihala, Društvo za zanemarjene otroke, Telovadno društvo, Prostovoljno gasilno društvo, Hranilnica in posojilnica, Olepševalno društvo in Društvo Cirila in Metoda.

Image22.februarja so se tolminski rodoljubi sešli na osnovalnem shodu Soške podružnice. Za ustanovitev sta si največ prizadevala sodni pristav Andraž Jeglič in odvetnik dr. Karl Triller. Zbrala sta 37 članov3 od Soče v Trenti in Loga pod Mangrtom do Kanala. Kar nekaj zaprek so morali premostiti, da jim je c.kr. namestništvo v Trstu dokončno potrdilo popravljena društvena pravila. 4 Tako so lahko sklicali ustanovni občni zbor šele 17.junija 1896. Takratni tednik Soča5 je ustanovitev Soške podružnice pospremil takole:

Iz Tolmina 17.junija - V nedeljo ob 11.uri zjutraj je bil občni zbor planinske podružnica za Soško dolino...

V novi odbor planinske podružnice so bili izvoljeni: Dr. Karl Triller, odvetnik v Tolminu, predsednik, Ignacij Kovačič, veleposestnik pri sv.Luciji, podpredsednik, Andraž Jeglič, c.kr. sodni pristav v Tolminu, tajnik, Valentin Marušič, c.kr. davčni nadzornik v Tolminu, blagajnik, Rudolf Fazan, c.kr. geometer v Tolminu, Ivan Grželj, nadučitelj pri sv.Luciji, Anton Križnič, posestnik in trgovec v Kanalu, Alojzij Sorč, c.kr. poštar v Bovcu in Andrej Vrtovec, učitelj in posestnik v Tolminu - odborniki.”
Na zboru so potrdili društvena pravila. 6 Določil je nadalje občni zbor najnujnejša društvena dela, kakor zaznamovanje najzanimivejših potov Zabeležka v knjigi na c. kr. Namestništvu v Trstu opozarjanje turistiških krogov na naravne krasote Soške doline s primernimi spisi in članki po listih in zlasti v društvenem7Vestniku”, predpriprave za zgradbo koče na Krnu itd. Prav v kratkem priredi podružnica izlet na Matajur ter bo ob tej priliki zaznamovala tudi najugodnejši pot na ta zanimivi vrh. - Dela torej ne bo primanjkovalo: dal Bog, da bi istotako tudi ne izdatne gmotne in moralne podpore od strani narodne inteligencije! Saj ima društvo lep namen, da seznani širše kroge z divnimi, a dosihdob vendar toliko malo znanimi naravnimi krasotami obsoških planin, hkrati pa tudi, da ohrani istini ono samoslovensko lice, katero so tuja društva spačila že marsikateremu lepemu kraju slovenske domovine.”

 

Iz poročila za leto 1896 izvemo, da je skladno s sprejetim programom podružnica zaznamovala naslednje poti: iz Volč skozi Kamnico na Livek in Matajur, iz Idrskega čez Livek in na Matajur, iz Volč čez Bučenico k Sv.Luciji, iz Gabrij skozi vas Krn na vrh Krna, iz Zatolmina čez Sleme na Krn in iz Drežnice na Krn. V Bovcu so postavili na trgu kažipotni steber, ki je označeval različne planinske poti iz tega izhodišča. Pri izviru Soče so postavili tablo z oznako Soške podružnice in popravili dostopno pot. Organizirali so izlet čez Bučenico k Sv.Luciji in na8 Matajur. Osnovali so poseben sklad za gradnjo koče na Krnu. Za takratne čase je značilen tudi že prvi dialog z nemško-avstrijskim planinskim društvom. Soška podružnica je namreč zaprosila Alpenverein, da bi na njenem območju postavljal dvojezične oznake. Naletela je na nerazumevanje, češ da se jim ne zdi potrebno spreminjati dosedanjih običajev glede napisov. Podružnica je v prvem letu svojega obstoja štela 43 članov9.

 

Image

 

Rokopis Pravil Soške podružnice, kakršna je še le po popravkih odobrilo c. kr. Namestništvo v Trstu



Obdobje prvega predsednika podružnice, dr. Karla Trillerja



ImageŠtiri leta bivanja dr.Trillerja10 na Tolminskem niti niso tako dolga doba, vendar lahko ugotovimo, da jim je ta vsestransko aktivni intelektualec krepko vtisnil pečat svoje osebnosti. Poleg svoje odločilne vloge pri ustanavljanju in začetnem zagonu Soške podružnice je bil tudi sotrudnik drugih slovenskih društev 11 v takratnem Tolminu.

Podružnica je 8.avgusta 1897 priredila izlet na Krn12, ki so se ga udeležili planinci iz Tolmina in Kobarida. Na Krn so bile takrat označene že štiri poti. Prejšnjim se je namreč pridružila še pot iz Čezsoče. Tako se je hribolazcem ponudila možnost povezave v daljši izlet iz Bovca preko vrha Krna v Tolmin. Opravili so tudi turo in označili pot iz Tolmina čez Globoko v Bohinj. Plod sodelovanja med Soško podružnico in Olepševalnim društvom iz Tolmina sta bili nadelava poti do slapa Odcednika pri Doljah in zgraditev razglednega mostu na njegovi nasprotni strani. Odbor je iz podružnične blagajne izločil 50 gld. in jih za namene sklada za gradnjo koče na Krnu naložil pri Tolminski hranilnici. Poskrbel je za hrambo ključev koč SPD v Tolminu, Podbrdu in v Trenti.

29. junija 1898 je bil skupni izlet osrednjega društva iz radovljiške in Dr. Karl Triller Ljubljane, radovljiške in soške podružnice v Bohinj. Ko se je dvajset

 

Image

Iz vpisne knjige c. kr. Namestništva v Trstu

 

udeležencev izleta iz Tolmina, ki so že opravili turo preko prevala Globoko v Bohinj, začelo približevati zgornjemu koncu jezera, so jim prišli gostitelji naproti s čolni in jih odpeljali do cerkvice sv. Janeza. Po opravljeni maši so se vsi udeleženci odpeljali z vozovi v Bistrico. Tam so se ustavili ob slavoloku, kjer so snidenje rodoljubov z obeh strani gora pozdravili Bohinjci. Med skupnim kosilom (60 udeležencev) so si sledile zdravice. Na “radovljiško” je odgovoril dr.Triller, ki je poudaril pomen Soške podružnice za narodno obrambo Posočja pred prodiranjem tujcev v ta gorski svet. To srečanje ni minilo brez odmeva v tisku. Sicer pa je bil to tudi namen, saj pravi poročevalec13 v vestniku: ”Prepričali pa bodo izleti te vrste naše nasprotnike o sili skromnega Slovenskega planinskega društva, in iznenedeni bodo vnovič, kakor so jih presenetili - posmehovalce - mogočni Aljaževi braniki na našem Triglavu.”

 

V letu 1898 je Soška podružnica organizirala izlet 14na Krn, ki so se ga udeležili tudi člani osrednjega društva iz Ljubljane, poleg tega pa označila tudi dve pomembni poti iz Podbrda na Črno prst (k Orožnovi koči) in na Porezen.15 Dotedanji predsednik podružnice dr.Triller se je sredi leta 1899 preselil v Ljubljano,“ toda izročil je vodstvo navdušenim narodnjakom, kateri bodo pričeto delo z enako vnemo nadaljevali.”16 V tem obdobju se je članstvo konstantno gibalo okrog števila 47.

 

V času načelnika Antona Devetaka17 dokončana koča na Krnu

 

Image

Otvoritev Trillerjeve koče na Krnu 5. avgusta 1901, priložnost za množično slavje (Foto Jerkič Gorica, APD)



V letu 1900 so v Tolminu postavili nov planinski kažipot, sprejeli pa so tudi nekaj novih članov iz Kanala, Gorice in celo z Dunaja. Glavne sile je odbor podružnice usmeril v priprave na gradnjo koče na Krnu. Poročilo o delovanju za leto 1900 omenja, da “je dne 21.avgusta podružnični tajnik gosp. Ivančič vpričo g.Stresa in g.Uršiča položil temeljni kamen. Koča leži proti vzhodu na gorenjem sedlu med Krnom in Batognicami blizu 2000 m nad morjem. Zgrajena je tako v grivo, da se gre na zapadni strani naravnost v podstrešje črez ozek, zaprt hodnik. Pritličje meri 4.80 x 5.80 x 2.20 m ter obsega prostor za pet ležišč, prostor za ognjišče in oddelek za mizo, klopi in omaro.V podstrešju je prostor za 11 ležišč. Streha je pokrita z lepnico, da je sneg ne bi premakal. Ker je vetrovna moč na Krnu silovita, je koča pritrjena k tlom s štirimi železnimi okovi. Vrhutega se pripne z dvojno železno vrvjo, ki bo držala s strehe v tla.Koča je odznotraj obita z mehkim uglajenim lesom.”

Da bi bila nova koča čimprej zgrajena, odbor podružnice ni mogel čakati na počasno dotekanje denarja v blagajno, ampak je sprejel še breme dodatne zadolžitve. Podružnica se je otepala dolga še v naslednjih letih in je to skoraj usodno vplivalo na njen nadaljni razvoj. Posoški planinci so uspešno prebrodili vse težave pri gradnji koče na Krnu in tako je spomladi leta 1901 bilo vse nared za veliko otvoritveno slavje. V tedanjem slovenskem tisku ni manjkalo vzpodbudnih in vznesenih besed, ki so bile namenjene vrlim graditeljem, istočasno pa so dajale duška nacionalnemu ponosu ob tej novi zmagi nad tujci v naših gorah: “Na Krn kliče Soška podružnica ’Slovenskega planinskega društva’ in vabi planince k udeležitvi pri slavnostni otvoritvi koče, ki jo je postavila nedaleč pod vrhom v ponosni višini 2000 m... Živahno delovanje, ki vrvi v našem društvu in ki je rodilo že polno prelepega sadu, diči tudi našo Soško podružnico. Maja meseca l. 1896. ustanovljena, je založila l. 1898 sklad za gradnjo koče na Krnu in v petem letu svojega obstanka že izvršila namero: dviga se že lani započeta, letos dograjena stavba na Krnu.” 18

Pisali so 5.avgusta l. 1901. Že na predvečer slavnostnega dne so se približevale vznožju gore skupine udeležencev iz različnih krajev. Spremljalo jih je bučno streljanje iz topičev in rakete. V planinah pod Krnom so prenočili. Sončnega in jasnega dne se je kakih 150 planincev zbralo pod vrhom ob novi koči. “Prihiteli so sem iz Kranjske in pred vsem iz Goriške, pa tudi iz Korotana in iz daljne Češke.”19 Prav na željo članov Češke podružnice je bila otvoritev prestavljena na začetek avgusta. Slavnost je z uvodnim nagovorom pričel predsednik Soške podružnice Anton Devetak. V nadaljevanju je v imenu osrednjega odbora SPD spregovoril njegov podpredsednik dr.Foerster. Z zahvalo se je spomnil vseh zaslužnih za gradnjo koče, še posebej pa: dr.Trillerja kot ustanovitelja podružnice, Antona Devetaka kot trenutnega predsednika, bivšega odbornika Marušiča in najbolj zaslužnega za izvedbo gradnje, tajnika Ivančiča. Andrej Gabršček je nato v svojem čustveno obarvanem govoru pozdravil zastopnike Češke podružnice s prof.Chodounskim na čelu: “Od Krkonošev do Adrije smo si že davno postavili trden most bratoljubja, slovanske vzajemnosti; pod tem mostom naj le divjajo planinski neprijatelji, naša ljubezen, naše bratstvo, zlasti pa naše vzajemno delo zmaga čez njihove glave.” 20 Pozval je vse prisotne, naj na dostojen način pozdravijo nestorja češko-slovenskega prijateljstva prof.Chodounskega. Sledile so burne ovacije, med katerimi se je vidno ganjeni profesor praške univerze zahvalil za pozornost. Slovenske in češke planince je namreč takrat vezalo iskreno prijateljstvo, ki so ga prekinile šele nove razmere po prvi svetovni vojni. Kaplan Seljak iz Tolmina je potem blagoslovil kočo. V svojem daljšem govoru je tajnik podružnice Ivančič spregovoril o zaslugah dr.Trillerja za ustanovitev podružnice in njegovem trudu, da se postavi koča na Krnu. Ob koncu je razglasil sklep podružničnega odbora, da se nova koča njemu v čast in zahvalo imenuje Trillerjeva koča. Občinstvo je z aplavzom pozdravilo ta predlog in nato prisluhnilo zahvali dr.Trillerja, ki je med drugim dejal, da šteje leta službovanja na Goriškem med svoja najlepša doživetja. Slavje je tako minilo, a prava ljudska veselica, s petjem in harmoniko, se je še dolgo nadaljevala. Zakaj tudi ne? Ljudje so se že takrat zavedali pomena tega dogodka za planinstvo v Posočju. Andrej Gabršček pa je ob tem zapisal:“Ob prisrčni zabavi so zrle naše oči tje do Benetk, ne sluteče, da bo po petnajstih letih naš Krn središče najhujših vojnih metežev, kakršenih svet še ni videl.”

Med pomembnejše dosežke Soške podružnice v tem letu štejemo tudi označbo poti iz Cerknega na Porezen. Članstvo21 je v letu 1902, s pridobitvijo novih sotrudnikov v Gorici in Cerknem, naraslo na število 57.



Prva kriza Soške podružnice in ustanavljanje novih



Za podružnico je prišlo obdobje težkih trenutkov. Koča na Krnu jo je obremenila za preko 2000 K. Ta dolg je pritiskal nanjo in ji jemal pogum za delo. Poleg tega je že prva zima pokazala, da koča za snežne razmere na Krnu ni bila postavljena na primerno mesto. Vse to je vplivalo na začasno mrtvilo v Tolminu, vzpodbudilo pa je ljudi v drugih krajih, da so začeli razmišljati o ustanovitvi novih društev v Bovcu, Kobaridu, Kanalu in v Gorici. Na to je vplival tudi vse bolj aktiven akademski planinski krožek v Pragi, ki je večkrat pozval onemoglo Soško podružnico, naj vsaj ne stoji na poti razvoju planinstva v naših gorah. V letu 1904 beležimo pravi val osnovanja novih podružnic: cerkljanska, idrijska in tržaška. Ajdovsko-vipavska pa je bila ustanovljena že leto poprej. O ustanovitvi podružnice so z gradnjo železnice po Baški grapi vse bolj razmišljali tudi Podbrčani, vendar so kasneje dosegli sporazum s Cerkljani. Planinski vestnik22 je to komentiral kot modro dejanje, saj je bolje imeti eno močno kot dve šibki podružnici:”Ta pojav zavednosti in složnosti jako veseli osrednji odbor SPD-ja zlasti sedaj, ko treba povsod resnih delavcev, da se okoristimo domačini z novo železnico. Zato srčna hvala vrlim Podbrčanom in Cerkljancem za složno delovanje, ki je edini temelj naše bodočnosti.” V Tolminu so Cerkljanski podružnici odstopili v oskrbo področje grahovske občine, v katero je spadala Črna prst z okoliškimi vrhovi.

 

Image

Srečanje članov podružnice s Čehi na Črni prsti septembra 1899 (APD)



24.aprila 1904 se je s svojim občnim zborom ponovno zganila tudi Soška podružnica. Ponovno so izvolili stari odbor z Antonom Devetakom na čelu. Namesto prejšnjega tajnika Ivančiča, ki se je preselil v Trst, pa so izbrali Andreja Lasiča, c.kr.okrajnega šolskega nadzornika. Ta naj bi istočasno opravljal tudi blagajniške posle.23 Po dostopnih podatkih lahko sklepamo,da je bila v zadnjem obdobju Devetakova funkcija načelnika zgolj formalna. Pri delu ga je vse bolj omejevala bolezen. Zato je pri oživitvi dela podružnice vso pobudo prevzel tajnik Andrej Lasič. Njemu so tedaj tudi pripisovali zasluge za ponoven vzpon članstva. Do konca leta 1904 je pristopilo 109 novih članov, v prvih petih mesecih naslednjega leta pa je skupno število naraslo na 208. V letu 1905 je načelnik Anton Devetak umrl24. Volitve novega vodstva Soške podružnice so bile opravljene takorekoč tik pred njegovo smrtjo.



Vodstvo podružnice prevzame obnovljeni odbor z dr. Rudolfom Gruntarjem25 na čelu

 



5. marca leta 1905 je Soška podružnica imela v čitalnici v Tolminu svoj občni zbor. Ob številni udeležbi in pripravljenosti članstva za delo je bila izražena zahteva: “da se podružnična uprava temeljito preosnuje in podružnica oživi.” V razpravi so ugotovili, da število članov narašča. Blagajna pa tudi obeta krepkejše korake naprej. Izvolili so nov odbor: načelnik-dr.Rudolf Gruntar, odvetnik v Tolminu; namestnik načelnika-Matko Primožič, c.kr.sodni svetnik v Tolminu; tajnik-Julijan Pavliček, pravnik v Tolminu; blagajnik-Karel Benič, pravnik v Tolminu; odbornik za Tolminski okraj-Rudolf Fazan, c.kr.višji zemljemerec v Tolminu;

 



ImageDr. Rudolf Gruntar, predsednik Soške

podružnice v obdobju 1906 – 1918

(arhiv družine Gruntar)



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 



odbornik za Bovški okraj-Josip Černigoj, c.kr.gozdar v Bovcu; odbornik za Kobariški okraj- Anton Stres, učitelj v Sedlu; odbornik za Kanalski okraj-Mihael Zega, posestnik v Kanalu; in odbornik za Goriški okraj-dr.Henrik Tuma, odvetnik v Gorici. Novi odbor se je takoj spopadel z dokaj neurejenim finančnim stanjem podružnice na področju dolžniško-upniških razmerij. Najbolj trd oreh so predstavljale kreditne obveznosti iz časov gradnje Trillerjeve koče. Glavnice namreč niso uspeli plačati. To breme so enostavno prenesli na poroke in poravnali zapadle obresti za več let nazaj.

Dokaz, da je podružnica ponovno zaživela, je tudi ponovno prirejanje skupnih izletov. Med člani sta bila odmevna izleta na Senico26 nad Modrejem in čez Laško sleme v Italijo. Njihov glavni namen je bil gojiti družabnost in občutek pripadnosti društvu, kar je bilo potrebno za kolektivno izvrševanje drugih nalog. In teh po obdobju zatišja ni manjkalo.



Trillerjeva koča je dokončno preminila - priprave na graditev nove



Sneg je kočo že preteklo leto tako poškodoval, da v njej ni bilo več možno prenočevati. V letu 1905 pa jo je popolnoma stisnil k tlom. Tako znižana se je šele pozno spomladi prikazala iz snega. Za velike količine snega pa je bila prešibka tudi osnovna konstrukcija. 10. septembra 1905 so odborniki, ob obisku ostankov Trillerjeve koče, določili novo lokacijo, kakih 200 korakov višje. Po izjavah domačinov naj bi bilo to območje bolj varno. Sklenili so razgraditi staro kočo in še uporaben les premakniti na višje in bolj suho mesto, da bo primerno ohranjen lahko služil pri gradnji novega zavetišča. Zanj so že pripravilili načrte in predračun v višini 3000 kron. Ob koncu leta 1905 je izšel v Vestniku poziv27 vsem Slovencem, naj pomagajo

 

Image

Žig Soške podružnice iz obdobja pred 1. svetovno vojno (APD)

 

Soški podružnici s prispevki. Gradnjo so utemeljevali s tem, da bodo z novo kočo naši kraji ohranili slovenski značaj, ko bo z otvoritvijo nove železnice tujcem s severa odprta pot k nam.

Upravni odbor je imel v načrtu tudi izdatno reklamo za gore v bližini nove železnice, saj so z njeno otvoritvijo pričakovali povečan obisk v Posočju. Pri fotografu Jerkiču iz Gorice so naročili izdelavo primernih fotografij iz gorskega sveta, ki so jih nameravali namestiti na večjih železniških postajah.



Daljše obdobje načelnika dr.Gruntarja

Na občnem zboru podružnice 14.januarja 1906 je prišlo do določenih sprememb v upravnem odboru. Na čelu je še naprej ostal dr.Gruntar, Pavlička je na mestu tajnika nadomestil Anton Kutin, zamenjali pa so se tudi namestnik načelnika, blagajnik in nekateri zaupniki28. Glavna skrb odbora v tem letu je bila slej ko prej namenjena pridobivanju novih članov. Če vemo, da je bilo članstvo glavni vir financiranja društvene dejavnosti, nam je to razumljivo. Število članov se je že povzpelo na 280, zanimiva pa je tudi njihova struktura: 68 učiteljev, 54 trgovcev in obrtnikov, 42 uradnikov, 21 duhovnikov, 18 posestnikov, 14 juristov, 3 zdravniki, 48 članov drugih stanov, 5 društev, 3 županstva(Kobarid,Podgora,Ponikve)29. Danes vemo, da je podružnica v tem letu dosegla vrhunec števila svojih članov.

Na izrednem občnem zboru 29.marca istega leta je bil soglasno sprejet predlog, da se gradnja koče na Krnu odloži, dokler si društvo gmotno ne opomore. Natančni izračuni na podlagi mnenj izvedencev so namreč pokazali, da bi bil zalogaj vreden kar 6000 -7000 K in ne samo 3000 K, kot je predvideval prvotni predračun. Zato niso mogli biti lahkomiselni in si nakopati nov velik dolg še pred dokončno likvidacijo starega. Previdnost ni bila odveč, saj je obsežno območje podružnice zahtevalo velika vlaganja tudi v nadelavo in vzdrževanje poti, blagajna pa ni bila brez dna. Nekatere poti, še posebno tiste v Krnskem pogorju, so bile že potrebne popravila. V letu 1906 je Soška podružnica, ki je imela na svojem področju že 46 zaznamovanih poti, postavila lične kažipotne table. Le-te je izdelalo češko podjetje v Pragi. Na novo so markirali in obnovili številne planinske poti30 ter popravili pot k izviru Soče. Pripravili so tudi skrinjice in

 

Image

Podružnica je zaprosila tedanje oblasti za izdajo dovoljenja za označbe poti in gradnjo planinskih postojank (detajl iz opravilnega zapisnika Občine Sv. Lucija – današnji Most na Soči)



vpisne knjige za nekatere važnejše vrhove: Jalovec, Jerebico, B.Grintavec, Veliki vrh, Krn, Matajur in Sv.Valentin pri Gorici. Pri večini občin v tolminskem in bovškem okraju so pridobili soglasja, da ima Slovensko planinsko društvo izključno pravico nadelave in označbe poti, graditve koč in zavetišč ter drugih objektov. Za utiranje slovenstva v naše gore je bilo to izredno važno dejanje.



Finančne težave podružnice v letu 1907 postajajo stalnica



Goriški odsek Soške podružnice je postajal vse močnejši. Občnem zboru, ki je bil 14.februarja 1907, je poslal bogato pismeno poročilo še dr.Tuma. Vendar je tako kot Ivan Bonač zaprosil za razrešitev zaradi drugih obveznosti31. Na tem zboru je bilo predstavljenih veliko načrtov za nadaljnje delo. Pod vtisom preteklih dolgov je podružnica še vedno odlagala začetek gradnje koče Simona Gregorčiča na Krnu, dokler ne bodo zbrana potrebna sredstva. V zameno za to so skušali organizirati nekaj primernih prenočišč z gostinsko postrežbo v vasi Krn.

Minulo leto sta zaznamovala dva različna, za ljudi v Posočju velika dogodka: dolgo pričakovano bohinjsko železniško progo32 so predali namenu; ob koncu leta (24.11.1906) je umrl priljubljeni pesnik Simon Gregorčič, po katerem so sklenili poimenovati bodočo planinsko kočo na Krnu. Soška podružnica SPD pa je v 1907. leto prestopila s povsem običajnimi, t.j. finančnimi problemi. Vzdrževanje in gradnja poti, vključno z ambicijami na vrhu Krna, so zahtevali svoje. Vir denarnih sredstev pa je bila predvsem članarina, ki so jo člani na žalost zelo neredno plačevali. Pridobili so sicer precej novih članov, vendar je na drugi strani še več starih odstopilo. Članstvo je torej v primerjavi s predhodnim letom rahlo upadlo (265 članov).

 

Image

Nabiralna akcija med člani. Iz rokopisa odbornika podružnice za Goriški okraj dr. Henrika Tume (Tumova zapuščina – dokument hrani ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa – RE Nova Gorica)



Upravni odbor s pridobivanjem večjega števila občin, ki bi kot članice okrepile vedno prazno blagajno, ni bil ravno uspešen. Nekaj denarja sta prispevala trga Tolmin in Kanal, posojilnici v Tolminu in Kobaridu ter nekateri posamezniki. Vendar so bili ti prispevki namenjeni predvsem bodoči koči Simona Gregorčiča na Krnu. Razglednice, ki so jih naročili za narodno slavje v Tolminu (8.septembra 1906) v nakladi 5000, so bile izgotovljene šele naslednje leto in niso prinesle pričakovanega hitrega zaslužka. Zatikalo se je tudi pri iskanju dovoljenja za namestitev reklamnih fotografij na železniških postajah. Država in dežela nista finančno podpirali podružnico, kljub temu, da je po svoje veliko prispevala k rasti tujskega prometa. Ne glede na vse ovire, pa je bilo opravljenega veliko dela. V jeseni leta 1906 je akademski krožek Češke podružnice začel z gradnjo koče na Jarčku v Koritnici pod Mangrtom. Kljub lastnim težavam je Soška podružnica s prispevkom 154 K nesebično podprla gradnjo poti od koče na Ponco in k Klanškim jezerom. Na novo so markirali naslednje poti: iz Drežnice na Krn, iz Plavi na Sv.Goro, čez Zamedveje in Vrtačo na Sv.Gendro, iz Prvačine na Trstelj in iz Podsabotina na Sv.Gendro. Obnovili so naslednje poti: čez Škrbino v Bohinj, na Migovec, od pl.Sleme okoli Rdečega roba pod Škofičem, Gabrje-Zaslap-Krn, iz Bovca na Rombon in Prestreljenik, iz Možnice na Črnjelo in Jerebico. V letu 1907 je bilo vreme poleti bolj naklonjeno kot leto poprej. Opravili so kar nekaj uspešnih skupnih izletov. Izstopajo predvsem naslednji: 33 Sv.Lucija-Lom-Kal-Banjšice-Jelenek, s sestopom v Kanal in povratkom z vlakom domov; 34 srečanje s Tržačani na Črni prsti; 35 izlet na Kobiljo glavo, ki se ga je udeležilo veliko dijakov; 36udeležba na otvoritvi koče na Poreznu idr.

 

Image

Vabilo na družabni večer s plesom, ki ga je organizirala Soška podružnica (APD)



Image

 

Razglas podružnice, značilen za razmere pred odprtjem soške proge na novi železnici (Tumova zapuščina – dokument hrani ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa – RE Nova Gorica)

 

 

Delovanje podružnice je spet ohromelo

 

Image

V obdobju neposredno pred prvo svetovno vojno je podružnica izdajala tiskana poročila v obliki letaka (APD)

 

Na občnem zboru Soške podružnice 9.januarja 1908 so z manjšimi spremembami potrdili37 stari upravni odbor. Načelnik dr.Gruntar pa je v svojem poročilu38 poudaril, da je dolžnost vsakega rodoljuba, brez razlike v mišljenju, “da podpira naše društvo, ker brani s tem slovensko posest.” To opozorilo je bilo že odraz takratnih političnih razprtij, ki tudi Posočju niso prizanašale, poleg tega pa je skupno z drugimi dogodki jasno napovedovalo ponovno krizo Soške podružnice. Iz blagajniškega poročila za preteklo leto je bilo razvidno, da se je podružnica izkopala iz preteklih dolgov, vendar na račun prostovoljnih prispevkov za novo kočo. Odbor je s posebnim 39pozivom v Planinskem vestniku zaprosil slovensko javnost za pomoč pri gradnji Gregorčičeve koče. Denar se je počasi nabiral, vendar je v istem letu porušil plaz Aljažev dom v Vratih in stekla je vseslovenska akcija zbiranja prispevkov za takojšnje popravilo. Obe akciji pa sta merili na isto populacijo darovalcev. Kljub temu nerodnemu spletu okoliščin je sklad za Gregorčičevo kočo v letu 1909 narasel na okrog 2000 K. Ta relativno optimistični pogled na podružnične finance pa je kvarilo dejstvo, da so zaostanki plačil članarine znašali kar 1500 K. Občni zbor, ki je bil 22.aprila 1909, je sklenil resno, s pretnjo tožbe, pozvati člane k bolj rednemu plačilu obveznosti. Na istem zboru so potrdili tudi manjše spremembe v sestavi odbora: tajništvo je prevzel c.kr.davčni pristav Kavčič, blagajno pa dotedanji tajnik Kutin. Na mesto Josipa Abrama se je vrnil v odbor Julij Pavliček.

 

1.avgusta 1909 je bila ob navzočnosti 150 planincev odprta češka koča v Koritnici, delo podružnice v Tolminu pa je v tem in naslednjem letu popolnoma zamrlo. Stalno slabo vreme leta 1910 je onemogočalo tudi izlete posameznikov. Ustanovitev nove podružnice v Gorici (28.11.1911) je še dodatno vplivala na nadaljni razvoj Soške podružnice, saj je število v tem letu zdrknilo na 133, sredi leta 1912 pa na 100 članov40. Podružnici sta si že takoj na začetku zagotovili medsebojne korektne odnose, goriška pa naj bi prevzela skrb za nekaj važnejših vrhov v Julijskih Alpah41. Sporazumno z osrednjim odborom in sosedami so novi podružnici določili delokrog42.

Na zadnjem občnem zboru pred prvo svetovno vojno (6.marca 1913) so potrdili načelnikovo poročilo o delu Soške podružnice v letih 1910-1912. Za obdobje 1913-1915 je bil izvoljen nov odbor na čelu z dr.Gruntarjem43.

Uresničila se je zla slutnja “goriškega slavčka” in dolina Soče z obdajajočimi gorami je postala prizorišče spopada avstroogrske monarhije in Italije - zloglasna soška fronta. Zabrisani so bili vsi dotedanji napori podružnice, pokopani načrti in razpršeno članstvo.

 

 

Razmere po prvi svetovni vojni in konec delovanja Soške podružnice

Primorce je glavno razočaranje čakalo kmalu po vojni. Ostali so ločeni od matične domovine, na ozemlju Italije. S tem je bilo onemogočeno tudi nadaljnje sodelovanje podružnic iz tega območja s Slovenskim planinskim društvom. Vojna je pustila žalostno podobo tudi v planinskih objektih. Zelo sta bili poškodovani n.pr. kaninska in mangrtska koča. Koča v Koritnici je ostala sicer nepoškodovana, vendar popolnoma izropana. Dom na Vršiču pa so zasedli italijanski financarji. Koč se je hotel polastiti CAI (Club Alpino Italiano). To se je kasneje tudi zgodilo.

16.novembra leta 1919 je bil v Ljubljani zbor delegatov SPD.44 Udeležili so se ga tudi predstavniki tržaške, goriške, soške in cerkljanske podružnice. Poročali so, da je na zasedenem ozemlju Primorske trenutno nemogoče delovati. Razmišljali so o tem, da bi se člani združili v posebni krožek, sicer pa postali člani osrednjega društva. Prevladal je sklep, da se zaenkrat podružnice še obdržijo in delujejo po svojih članih. Odločitev o morebitnih spremembah v organizaciji so odložili za čas, ko bo znana dokončna usoda zasedenih pokrajin.

Iz poročila45 z občnega zbora Goriške podružnice na katerem so potrdili njen razpust, je jasno razvidno, da je s tem dejanjem propadel zadnji poskus ustanovitve nove organizacije planincev na Primorskem:

Izredni občni zbor Goriške podružnice SPD (razpust podružnice). Vršil se je dne 19.januarja 1923 v prostorih Narodne kavarne v Ljubljani.

Predsednik otvori izredni občni zbor ob pol 9.uri zvečer, proglasi sklepčnost in omeni, da ne preostaja drugegea nego razpustiti podružnico, ker bistveni predpogoji za njen obstoj niso več podani; vzdrževali smo jo doslej v Ljubljani, ker smo upali, da se ustanovi v Gorici nova planinska organizacija. Skupnost planincev iz Primorskega pa vsled razpusta ne bo nikakor omajana in bode našel vsak v okrilju Osrednjega društva varno zavetje.”

V okviru obstoječih narodnostno in politično naprednih društev na Primorskem so z ustanavljanjem planinskih in turistovskih odsekov poskušali oživljati slovensko planinstvo na zasedenem območju. V akademskem društvu Balkan v Trstu so n.pr. osnovali planinski odsek, ki je med člani tega društva gojil planinstvo, podpiral prerojeno planinsko društvo v Trstu in ostale podružnice. V mladinskih društvih so ustanovili t.i. “turistovske odseke”. V akademskem društvu Adrija v Gorici pa so osnovali Počitniško zvezo, z nalogo razširjanja “turistike” med mladino46. Z oteževanjem dela društev s strani fašistične oblasti, ki je kasneje prešlo v njihovo ukinjanje, pa je enaka usoda doletela tudi omenjene odseke ali krožke. Velik udarec za številne mlade ljubitelje gora je pomenila nesreča njihovega vzornika dr.Klementa Juga v severni triglavski steni (l.1924). Med poskuse, kako v neznosnih razmerah ohraniti planinstvo na Tolminskem pa štejemo tudi ustanovitev ilegalnega planinskega kluba Krpelj.

 

Image

Društvena izkaznica iz obdobja po prvi svetovni vojni (APD - zapuščina dolgoletnega planinskega delavca Janka Fillija)

 

Jasno je, da je v tako težkih pogojih izgubljala polet tudi Soška podružnica. Viri o njenem delovanju po vojni so zelo skopi in temeljijo predvsem na zapisu ustnih izjav nekaterih akterjev. Iz dokumentov lahko razberemo le to, da je podružnica takoj po vojni oživila dejavnost ter imela svoj odbor in zaupnike, vendar pa so njene aktivnosti potekale predvsem med posamezniki.Tako stanje je trajalo do leta 1928. Na izkaznicah maloštevilnih tedanjih članov je najprej kot predsednik podružnice podpisan Jože Abram, ki je bil takrat župnik pri Sv.Luciji, kasneje pa je predsedništvo prevzel Franc Štrukelj iz Modrejc. Ves čas po vojni je bil blagajnik Viktor Sivec, vrtnar iz Tolmina. Nekaj časa so imeli tudi dvojezične štampiljke. Štrukelj v svojem spominskem zapisu47 malo bolje osvetli takratne razmere in istočasno razkrije tudi zadnje dejanje obstoja Soške podružnice. Takole pravi:

Že par mesecev pred tem (verjetno l. 1923 - op.Ž.R.) sem prevzel vodstvo našega društva od tov. Joža Abrama-Trentarja. Da bi mogel podaljšati njegov obstoj, je društvo kot član pristopilo k italijanskemu planinskemu društvu CAI, kar so naši izobraženci odobravali kot umno početje. Tako so naše planinsko društvo pustili pri miru, dokler ga niso vsled vedno večjega pritiska in ob moji aretaciji skupno z obema bratoma Ludvikom in Viljemom tega popolnoma zatrli in vse dokumente odnesli (Politični komisar v Tolminu Bicchi).”

Štrukljevo aretacijo leta 1928 z zaplembo društvenih dokumentov lahko štejemo za zadnji udarec, ki ga je doživela že močno oslabljena Soška podružnica. Vendar so bile njene korenine tako globoke, da so preživele tudi fašizem in podobne ujme. Planinska dejavnost kljub formalni prekinitvi ni usahnila. Podredila se je višjim ciljem. V borbi za osvoboditev Slovenije in priključitev Primorske so izgorevali tudi nekdanji člani Soške podružnice. Tako kot genetski zapis je bila po vojni posredovana planinska ideja novim generacijam. Ustanovitev planinskega društva po osvoboditvi v Tolminu pa označuje novo obdobje planinstva v tem kraju.



-----------------------------------------------------------------------------------------------

Opombe



1 “Želeti je iskreno, da se ustanovi tako društvo, sicer nam bodo Nemci po vseh naših planinah napravili nemške napise in kažipote.” - (časnik Slovenec 15.oktobra 1892)

2 PV 1895,str.187.

3 Od tega 19 članov iz Tolmina.

4Odlok št. 8532: V smislu par. 9 in 10 postave od dne 15.novembra 1867., drž. zak. list št. 134, potrdi se, da društvo soška podružnica slovenskega planinskega društva s sedežem v Tolminu po predstoječih pravilah postavno obstoji. V Trstu 2.maja 1896. C.kr. namestnik:Rinaldini” - (fotokopija registracije pravil Soške podružnice).

5 SOČA, 19.junij 1896.

6Pravila ... II.Namen - par.2. Podružnici je namen: Spoznavati slovenske gore in planine, ter pospeševati in olajševati potovanje po Soški dolini, ter podpirati v tem smislu delovanje “Slovenskega planinskega društva” v Ljubljani, čegar pravila imajo veljavo tudi za to podružnico.” - (fotokopija pravil Soške podružnice).

7 Planinski vestnik.

8 Na Matajuru. (Prvi izlet Soške podružnice dne 22.in 23.julija l.1896) - priobčil-X- (učitelj Anton Stres-op.Ž.R.). Objavljeno v PV 1896,str.132-134. O takratnem razpoloženju ljudi največ pove zaključni stavek iz njegovega zapisa, kjer pravi: “Dal Bog, da bi se polagoma čvrsto in krepko razvilo tudi v romantični Soški dolini slovensko planinstvo!”

Vedeti je treba, da je na področju Soške podružnice že prej delovala t.i.primorska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva, s postojanko na Kaninu. Hotela je vzpostaviti most do Jadranskega morja, vendar ji je Soška podružnica z naslednicami na Primorskem vzela iz rok vsakršno možnost udejstvovanja.

9 Iz seznama prvih članov Soške podružnice lahko razberemo marsikaj o njihovem poreklu zato ga navajam v celoti,(PV 1897, priloga str.6):

1.BAVDAŽ JOSIP,trgovec v Kanalu, 2.CAZAFURA JERONIM, trg. in velepos. v Tolminu, 3.CAZAFURA LJUD.,župan in pos.v Tolminu,4.CUMAR Karol, okrajni zdravnik v Tolminu, 5.ČRNUTA MARTIN,župan in posestnik v Logu, 6.DEVETAK ANTON, poštar v Tolminu, 7. DEVETAK JOSIP, posestnik v Tolminu, 8.DOMINKO A., pravoslovec v Kobaridu, 9.FAZAN RUDOLF,geometer v Tolminu, 10.FLAJS ANDREJ, poštni administrator v Bolcu, 11.GABRIJELČIČ ANTON, trgovec v Kanalu, 12.GABRŠČEK OSKAR, veleposestnik v Tolminu, 13.GERŽELJ IVAN, nadučitelj pri Sv.Luciji 14.GREGORČIČ ŠIMEN, stolni vikar v Sedlu, 15.JEGLIČ ANDRAŽ, sodni pristav v Tolminu, 16.KAVČIČ FRAN,davčni pristav v Tolminu,17.KOKOLE J.,učitelj v Čadrgu, 18.KOSEC JOSIP, kurat v Novakah, 19.Dr.KOTNIK IGNACIJ, notar v Tolminu, 20.KOVAČIČ FELIKS, pravoslovec v Tolminu, 21.KOVAČIČ IGNACIJ, velepos. pri Sv.Luciji, 22.KOŽELJ DRAG., poštni administrator v Tolminu, 23.KRIŽNIČ ANTON, posest.in trgovec v Kanalu, 24.Dr.LUKSIĆ-NIZETIĆ MAT.,okrajni zdravnik v Tolminu, 25.MARENZI grof MIR.,okrajni glavar v Tolminu,26.MARUŠIČ VAL., davčni nadzor. v Tolminu, 27.MIKUŠ ANTON, gostilničar pri Sv.Luciji, 28.MILOVČIČ JOS.,dež.sodni svetnik v Tolminu, 29.MLEKUŠ AD. ANT., pos. in trgovec v Bolcu, 30.PERINČIČ KAROL, župnik v Soči, 31.POGOZDOVALNO IN OLEPŠEVALNO DR. v Bolcu, 32.PREMERSTEIN JOS.pl.,gostilničar v Tolminu, 33.RAKOVŠEK J., učitelj v Kobaridu, 34.SEDEJ JANEZ, farni vikar v Borjanah, 35.SORNIG JOS., posestnik v Čezsoči, 36.SORČ ALOJZIJ,poštar v Bolcu, 37.STRES A.,učitelj v Kobaridu, 38.ŠTRAVSGITTL ANTON, pos.in trgovec v Bolcu, 39.Dr.TRILLER KAROL, odvetnik v Tolminu, 40.VIDMAR J.N., vikar v Logeh, 41.VRTOVEC ANDREJ, učitelj in pos. v Tolminu,42.VUGA VIKTOR, učitelj pri Sv. Luciji, 43.VULC IVAN, posestnik in trgovec v Čezsoči.

10 Triller Karel, odvetnik, politik in gospodarstvenik, roj.21.4.1862 v Škofji Loki, u.20.5.1926 v Ljubljani, zasluži nekaj več besed. Študij prava je zaključil na Dunaju in opravil odvetniško prakso v Ljubljani. Kot samostojen odvetnik je v letih 1895-1899 delal v Tolminu. Po preselitvi v Ljubljano je opravljal različne pomembne javne funkcije: v letih od 1902-1910 je bil poleg dela v okviru Narodno napredne stranke član občinskega sveta Ljubljana; v letih od 1912-1921 ljubljanski podžupan in najtesnješi sodelavec župana in pisatelja Ivana Tavčarja; v prvi slov. narodni vladi je bil poverjenik za trgovino in industrijo; v letih 1908-1918 član kranjskega dežel. zbora in v obdobju 1911-1918 odbornik; po prevratu je prevzel vodstvo deželne uprave in bil preds. komisije za likvidacijo dežel. imovine; po smrti Ivana Tavčarja je bil preds. Ljubljanske kreditne banke in član upr.odb. in ravnateljstva Mestne hranilnice ljubljanske. Bil je pravni svetnik različnih gospodarskih zavodov, velik dobrotnik in ugledna osebnost slov. javnega življenja. Leta 1919 je bil član slov. delegacije na pariški mirovni konferenci. Njegovo bivanje v Tolminu in delo v Soški podružnici je torej le krajša etapa iz njegovega razgibanega in plodnega življenja. O njegovi stalni privrženosti planinstvu pa priča tudi kasnejša aktivnost in nenazadnje volilo, ki ga je SPD v Ljubljani zapustil po smrti (5000.-Din). S pesnikom lahko torej rečemo:”Imeli smo ljudi...”

11 V tedniku SOČA 19.junija 1896 mimogrede izvemo, da je bil v Tolminu skoraj istočasno z ustanovitvijo Soške podružnice tudi občni zbor Olepševalnega društva z volitvami novega odbora. V njem so bili večinoma člani Soške podružnice: odvetnik dr.Triller, notar dr.Kotnik, posestnik Josip Devetak in poštar Anton Devetak. Torej spet družba narodnjakov.

12 Anton Stres: Na Krn (PV 1897, str.169).

13 Združeni izlet Soške in Radovljiške podružnice (PV 1898,str.109).

14 O izletu 11.8.1898 pa piše v svojem obširnem članku tudi Fr. Orožen:Na Krn(2246 m) - PV 1899,str.64-68, str.76-81 in str.91-98.Ta članek je bil napisan pod vtisom prizadevanj tolminskih planincev, da bi zgradili kočo na Krnu.

15Za to delo gre posebna zahvala g. učitelju Jelinčiču,” pravi “Poročilo o 3.rednem obč.zboru Soške podružnice in nje delovanju l. 1898”,(PV 1899,str.37).Sklepamo lahko, da gre za očeta Zorka Jelinčiča, učitelja v Podmelcu.

16 PV 1900,str.48.

17 Anton Devetak, roj 19.6.1859, je bil sin znanega tolminskega politika in podjetnika Josipa Devetaka, ki je bil soustanovitelj Narodne čitalnice l.1862 in večletni tolminski župan. Anton je po l.1890 prevzel od očeta upravo pošte in poštnega prometa, pomnožil poštne linije, moderniziral prevoz s poštnimi kočijami lastne izdelave in po l.1901 nabavil prvi poštni avtobus, za katerega so karoserijo izdelali tolminski obrtniki.Kot navdušen planinec je imel velike zasluge za odprtje koče na Krnu.-(Primorski slov.biogr.leksikon.GMD 1974). PV 1905,str.62, navaja kot datum njegove smrti 4.april 1905.Točnost slednjega potrjuje tudi Gabršček(Goriški Slovenci II.-Lj. 1932:str.169),ki ga opisuje takole:”izobražen mož zelo prijetne zunanjosti, dosti nad podeželskimi običaji,prav olikan v občevanju in brezpogojno naroden in napreden Slovenec...” (isti vir knjiga I-str.217).

18V tem tiči prelepi smoter našega društva, da vzbuja krepkejše zanimanje za širno domovino, da nas vodi od kraja do kraja, kajti v vseh svojih delih nam mora postati domovina znana, ljuba, očarljiva. V to pomozi tudi naša nova koča, koča na Krnu! Kličemo ji prav iz srca odkritosrčen planinski pozdrav. Bodi nam pozdravljena!” - K otvoritvi koče na Krnu (PV 1901,naslovna stran).

19 Slavnostna otvoritev koče na Krnu (PV 1901,str.124).

20 Andrej Gabršček:Goriški Slovenci I.-Lj.1932:str.50-52.

21 Soška podružnica SPD-redni člani (PV 1902,str.59-60, navajam originalno):

1.BAVDAŽ Josip,trgovec v Kanalu,2.BEVK Gabrijel,posojil.uradn.v Cerknem,3.CAUČIG Fran pl.,c.kr.sekcijski šef na Dunaju, 4.CAUČIG Ferdo pl.,stac.šef v Nagy Szabi, 5.CAZAFURA Ljudevit,trgovec v Tolminu, 6.ČRNUTA Martin,župan in posest. v Logu pri Bovcu, 7.DEVETAK Anton,c.kr.poštar v Tolminu, 8.DOMINKO Fr.,avskultant v Podgradu, 9.FABJAN M.,c.kr.zemljemerec v Tolminu, 10.FASAN Rudolf,c.kr.zemljemerec v Tolminu, 11.FERFILA Franjo,vodja goriške plinarne v Gorici, 12.FRANDOLIČ Josip,c.kr.davč.kontrolor v Kobaridu, 13.FRANKE Fran,župnik v Trenti, 14.FRANKO Alojzij dr.,odvetnik v Gorici, 15.GABRIJELČIČ Anton,trgovec v Kanalu, 16.GABRŠČEK Oskar,župan in drž.poslanec v Tolminu, 17.GRUNTAR Ivan,trg.in posest.v Kobaridu, 18.GRUNTAR Ivan,trg.v Kobaridu, 19.GRUNTAR Rudolf dr.,odvetnik v Gorici, 20.GRŽELJ Ivan,šolski voditelj pri Sv.Luciji, 21.GRŽELJ Iv.Rudolf,učitelj v Čadrgu, 22.HRAST Josip,c.kr.poštar v Kanalu, 23.IVANČIČ Josip,c.kr.profesor v Gorici, 24.IVANČIČ Milan,posest.v Tolminu, 25.JEGLIČ Andraž,c.kr.drž.pravdnik v Gorici, 26.JURETIČ Anton,trg.in posest.v Kobaridu, 27.KALLAUS Večeslav,c.kr.gozd.komisar v Bolcu, 28.KAVČIČ Fran,trg.v Gorici, 29.KOKOLE Franc,učitelj v Kobaridu, 30.KONJEDIC Rudolf,trgovec v Gorici, 31.KOSEC Josip,župnik v Kamnjah, 32.KOVAČIČ Ignacij,veleposest. pri Sv.Luciji, 33.KRIŽNIČ Anton,kotlar in posest.v Kanalu, 34.LAPAJNE Ivan,zemljemerec v Kobaridu, 35.LASIČ Andrej,c.kr.šol.nadzornik v Tolminu,36.LOKAR Artur,c.kr.notar v Kanalu, 37..MARUŠIČ Valentin,c.kr.davč.nadzornik v Pazinu, 38.MAŠERA Alojzij,c.kr.sod.pristav v Kanalu, 39.MAŠERA Albert,gostiln.in posest.v Kobaridu, 40.MLEKUŠ Adolf Anton,trg.in posest.v Bolcu, 41.Pogozdovalno in olepš.društvov Bolcu, 42.PRIMOŽIČ Matko,c.kr.sodnik v Tolminu, 43.RAKOVŠEK Josip,učit.v Kobaridu, 44.SCHLUNDER Julij,trg.in posest.v Kobaridu, 45.SIVEC Ivan,posest. v Krnski vasi, 46.SKABERNE Fran dr.,c.kr.nam.koncip.v Tolminu, 47.Sorč Alojzij,c.kr.poštar in posest.v Bolcu, 48.SORNIG Josip,posest.in gostiln.v Čezsoči, 49.STRAUSGITTL Anton,trg.in posest.v Bolcu, 50.STRES Anton,učitelj v Sedlu, 51.ŠMID Fran,vikar pri Marijacelju pri Kanalu, 52.TUMA Henrik dr.,odvet.v Gorici, 53.VOSYKA Oldrich,c.kr.gozd.komisar v Tolminu, 54.VRTOVEC Andrej,učit.v Tolminu, 55.ZAJEC A.,trg.v Gorici, 56.ZIERENFELD pl.Henrik,trg.v Tolminu, 57.ZEGA Miha,župan v Kanalu.

22 PV 1904,str.122.

23 Odbor je bil torej sestavljen takole: načelnik-Anton Devetak, c.kr.poštar; namestnik-Matko Primožič,c.kr.sodni svetnik; tajnik-blagajnik-Andrej Lasič, c.kr.šolski nadzornik; odborniki: Milan Ivančič, Anton Rutar, Oldrich Vosyka in Ludvik Kacafura.-(PV 1904,str.100).

24 Vestnik v rubriki Društvene vesti med drugim takole poroča o smrti večletnega načelnika Soške podružnice, Antona Devetaka:”Pokojnik je bil od prvih dob podružničnega obstanka malone edini, ki je prav pojmil važnost Soške podružnice za njen okoliš. Žal, da mu je bolehnost branila delovati, kakor si je želel.”- (PV 1905,str.62).

25 Dr. Rudolf Gruntar. Ustni vir - prof. Iva Vadnjal,por.Ferianis, roj. 1926 (Dr. Rudolf je bil stric njene mame): Doma iz Kobarida iz znane Gruntarjeve (Špičkove) družine. Imel je še brata Ivana Gruntarja, ki je ostal gospodar na domačem posestvu in sestro Josipino por. Mlekuž v Bovcu (p.d. pri Rejdarju). Rudolf je po končanem študiju prava (kaže, da je študiral v Pragi) služboval v Gorici, Tolminu in Cerknem. Umrl je 5. julija 1923 na sestrinem domu v Bovcu.Po nesrečni ljubezni je bil zagrenjen in je ostal vse življenje samski. Po pripovedovanju mame je bil velik dobrotnik.Pravili so mu stric Dolfi.

Pismeni viri so pičli. Še največ izvemo iz Gabrščkovega dela Goriški Slovenci I. in II.-Lj.1932). Še kot odvetniški kandidat je leta 1903 postal predsednik Narodno napredne stranke, kasneje, v času državnozborskih volitev pa kandidat te stranke za okraje Kanal, Tolmin, Cerkno, Kobarid in Bovec. Skupaj z dr. Tumo (predsednik) je sprva kot podpredsednik kasneje pa odbornik deloval v Pevskem in glasbenem društvu v Gorici (ustan. l. 1901). Bil je eden od organizatorjev in pobudnikov gradnje trgovskega doma v Gorici (zgrajen l. 1904). V Tolminu je odprl odvetniško pisarno leta 1905. Leta 1915 je postal odbornik Posredovalnice za begunce v vojni.

26Tako je priredila (podružnica-op.Ž.R.) že 7.majnika prvi izprehodni izlet na Senico(680 m), ki ga je pa dež hotel skvariti. Izletelo se sicer ni na vrh, pa udeleženci so se nakljub dežju izvrstno zabavali pod njim. Peklo se je kozličke, pilo in pelo, da so mnogi dvomili, če bi moglo biti na vrhu boljše in lepše. Udeležencev je bilo nad 40 in to samih članov.” - (PV 1905,str.88).



27Slovenci! Rodoljubi! Resni čas, ko se z novo železnico otvori neprijaznemu severu nova pot v naše kraje, nas sili, da se začasa pripravimo za velevažno obrambeno delo po naših krasnih dolih in planinah.

Bodi nova železnica dobrota ali nesreča za slovenski živelj, pripraviti se moramo brezpogojno na sprejem tako prijateljev kakor sovražnikov. Naravne krasote naših gora in dolin bodo vabile tujce v naše kraje in slava naših zemlja zaslovi po svetu. In ž njimi bi zaslovelo tudi slovensko ime!- A naši nasprotniki v svoji nestrpnosti in dobičkaželjnosti bodo takoj za nami z močnim orožjem, s preračunjenim delom, katerega bi se mi prepozno od njih šele učili. To bi bila morda vsa ona nesreča, ki jo nam “prinese nova železnica”.

Zatorej ne odlašajmo z delom, na noge in v vrste, slovenski rodoljubi!

Podpisana podružnica si je stavila nalogo, voditi prvo obrambeno vrsto ob novi železnici, in to v delokrogu planinstva. Zavarovati hoče v prvi vrsti slovenski značaj naših krajev, posebno naših gora; obenem pa hoče opremiti kraje z napravami, da zadobe pravo oceno pri razvajenih tujcih; po hribih in dolinah razpelje planinske poti, da pridejo do veljave razne dosedaj še skrite krasote, na vrhovih pa postavi planinska zavetišča.

K sodelovanju vabimo vso slovensko javnost, vse Slovence in nas vzgledne Slovenke. Vsakemu zavednemu je sodelovanje mogoče in glede na namen dolžnost. Saj prosimo sodelovanja za narod.

Prva pomoč je g m o t n a pomoč. Vsak po svoji moči, vsak žrtvuj majhen prispevek, ki ga položimo v temelj vsej akciji. Zrno do zrna! Dokazujmo, da se zavedamo svojega narodnega stališča, delajmo in podpirajmo delo! Sovragu v bran, sebi v čast!

Odbor Soške podružnice!” - (PV 1905,str.215).



28 Novi odbor Soške podružnice za l. 1906: Načelnik-Dr.Rudolf GRUNTAR; namestnik-Ivan PERPAR, c.kr.fin.tajnik; tajnik-Anton KUTIN,c.kr.pripravnični voditelj; blagajnik-Aleks GOLJA,c.kr.davč.adjunkt; gospodar-Ivan BONAČ,c.kr.davč.praktikant(vsi v Tolminu). Zaupniki: Za goriški okraj-Dr.Henrik TUMA,odvetnik v Gorici; za kanalski okraj-Alojz KRIŽNIČ,trg.v Kanalu; za kobariški okraj-Anton STRES,učitelj-vodja v Idrskem; za bovški okraj-Fr. ANDRYŠEK,kurat v Logu - (PV 1906,str.45).

29 O tem Anton Kutin v svojem poročilu: “...žal, da je med njimi tudi nekaj brezbrižnih nemarnežev, ki ne poznajo plemenite požrtvovalnosti, ko gre za korist ljubljene domovine. Naj se zbudi tudi v njih čimprej narodna zavest, da pripomorejo tudi oni kakor živi udje na krepkem narodnem telesu našemu planinstvu do napredka, narodu do ponosa in osamosvojenja na lastnih tleh! A mnogo jih je, ki v daljnem svetu niso pozabili naših krasnih gora in so ostali društvu zvesti člani. Največ članov šteje naš požrtvovalni Tolmin, namreč 56, za njim Gorica 53, Kobarid 20, Sv.Lucija 14, Bolc 12, Kanal 8 itd. Čudno je , da kaže Bolc tako malo zanimanja za naše društvo, ko je vendar največji naš trg in je po svoji krasni legi kakor ustvarjen za naravno središče turistike v naših planinah. Upamo, da se obrne na Bolškem kmalu bolje v tem oziru.”-(PV 1906,str.40-43).

30 Markirali so naslednje poti: Gabrje-Zaslap-Krn, Žaga-Stol, Srpenica-Stol, Robidišče-Ivanci, Bovec-pl.Rob-Rombon, Možnica-Črnjela, Livek-Matajur, Dupla-Ferdinandova koča, Prvačina-Trstelj, Podgora-Trije križi in Štanjel-Štanjelski turn.-(isti vir kot 29).

31 Na občnem zboru so z izjemo zaupnika v Gorici dr.Tume (nadomestil ga je J.Zupančič,c.kr.realčni profesor v Gorici) in gospodarja Bonača (nadomestil ga je Fr.Gatej,urar v Tolminu) potrdili star odbor na čelu z dr.Gruntarjem. - (PV 1907,str.32).

32Otvoritev bohinjske železnice od Jesenic do Gorice in Trsta se je najslovesneje izvršila dne 19.t.m. ob navzočnosti prestolonaslednika, nadvojvode Franca Ferdinanda. Po vsem slovenskem ozemlju se je pojavila tisti dan plemenita, neustrašena zavednost domačega slovenskega življa in udarila neizbrisen pečat veliki slavnosti.- Redni promet se je začel na prvi progi šele 23.t.m. in je velikanski.” - (PV 1906,str.123).

33 9.junija 1907-(PV 1907,str.114).

34 29.-30.junija 1907.

35 10.julija 1907.

36 11.avgusta 1907.

37 Namesto Antona Stresa, ki se je preselil v Cerkno so imenovali Josipa Abrama,kurata v Biljah. Kurata Andryaška iz Loga, ki je odklonil odborništvo, pa je nadomestil M.Mikuž,učitelj v Logu(današnji Log pod Mangrtom). 38 PV 1906,str.143.

39P o z i v ! Soška podružnica Slov.planin.društva je sklenila sezidati na Krnu planinsko kočo v spomin našega ljubljenca, pesnika S. Gregorčiča. Vrhu sivega Krna naj stoji ponosen spomenik našemu slavnemu sinu planin! Iz koče bo videl planinec ves pesnikov planinski raj in še velik del ljubljene slovenske domovine. Nazaj grede ne bo zamudil obiskati pesnikove rojstne hiše na Vrsnem in njegovega groba pri Sv. Lovrencu.Mili rojaki! Ideja o zgradbi S. Gregorčičeve koče se mora uresničiti, naš pesnik mora dobiti ta poleg nagrobnega najprimernejši spomenik, ki bo pospeševal med Slovenci in tujci zanimanje za Gregorčičev raj, za krasne naše planine, katere je on tako iskreno ljubil. Zato se obračamo do vsakega rojaka z iskreno prošnjo: prispevajmo vsak po svoji moči, da bo na sivem Krnu čimprej stala S. Gregorčičeva koča!O d b o r S o š k e p o d r u ž n i c e :

Predsednik: Dr. Gruntar. Tajnik: Ant. Kutin.” (PV 1908,str.63).

40 Občni zbor 23.aprila 1912 je minil ob maloštevilni udeležbi.Ugotavljali so padec števila članov in pomanjkanje sredstev.Odbor se je dogovarjal z vojaškimi oblastmi o pomoči pri gradnji Gregorčičeve koče.Kadrovskih sprememb ni bilo.-(PV 1912,str.124).

41 PV 1911,str.103.

42 Območje je obsegalo: Goriška Brda do sedla na Slemenu, Banjšice, Trnovski gozd do črte Gor.Trebuša, Poldanovec, Krnica, Vitovlje, severni rob Krasa od Dornberga čez Trstelj do Zdravščine, izven teh meja pa Kaninsko pogorje.

43 Načelnik dr.Rudolf Gruntar, namestnik Ivan Perpar-c.kr.fin. tajnik, tajnik Ivan Jurca-odvet.uradnik, blagajnik Anton Kutin. Odborniki:Franc Gatej, dr.Alfonz Serjun-c.kr.okraj.zdravnik, Ferdinand Vodopivec-c.kr.davč.oficial(vsi iz Tolmina). Imenovanje zaupnikov po okrajih so prepustili odboru.- (PV 1913,str.82-83)

44 PV 1921,str.19-20. “Društvene vesti-Zbor delegatov”.

45 PV 1923,str.41-43.

46Planinsko gibanje v Primorju” -(PV 1923,str.112).

47 Franc Štrukelj:Planinski klub “Krpelj” - neobjavljen rokopis.



 

Nekaj dokumentov o Soški podružnici SPD iz arhiva PD Tolmin



Image

 

Rokopis odbornika Soške podružnice dr. Henrika Tume

(Tumova zapuščina – dokument hrani ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa – RE Nova Gorica)



Image

 

Na vrhu Triglava l. 1907 (iz arhiva družine Vidmar)

 

Image
Sestop s Triglava l. 1907 (iz arhiva družine Vidmar)



Image
Dopis dr. Karla Trillerja c.kr. namestništvu v Trstu s popravki predloženih Pravil Soške podružnice (APD)



Image

Pot do odobritve Pravil podružnice pri c.kr. namestništvu ni bila lahka (APD)



Image

 

Posnetek s proslave 100 – letnice Soške podružnice na planini Razor (julij 1996).

Levo stoji predsednica PD Tolmin Milena Brešan, ob njej sedi eden izmed

povojnih predsednikov PD Tolmin, Mirko Brovč – Foto: Žarko Rovšček



Image

 

Slavje na planini Razor ob 100 – letnici Soške podružnice (z leve stojijo: slavnostni

govornik Dušan Jelinčič, Dušan Jug, tolminski župan Ivan Božič in predsednik Državnega

zbora RS Jožef Školč) – Foto: Ž. R.



Image

Legenda slovenskega gorništva, fotograf Jaka Čop med znanci na proslavi

100 – letnice Soške podružnice na planini Razor (julij 1996) – Foto: Ž. R.

PD Tolmin je v počastitev 100 – letnice Soške podružnice izdalo poseben poštni žig. Gneča

obiskovalcev pred improviziranim poštnim uradom na dan proslave na planini Razor (Foto: Ž.R.)



Image

Vrvež pred pričetkom slavnostnega programa na planini Razor (Foto: Ž.R.)

 

 


Žarko Rovšček: Kronika Soške podružnice SPD, v: STOLETJE PLANINSTVA NA TOLMINSKEM - Jubilejni zbornik PD Tolmin, PD Tolmin, Tolmin 1996.