Planinsko društvo Tolmin

Družabno srečanje s planinci SPD Trst

b_200_160_16777215_00_images_stories_pohodi_2017_Boljunec_2017_11.jpgV nedeljo, 22.1.2017 smo se člani PD Tolmin odzvali na povabilo SPD Trst na skupno turo po tržaški okolici. Po dveh urah vožnje iz Tolmina smo parkirali v Boljuncu, (Bagnoli) pred kulturnim domom Franceta Prešerna.V središču urejenega naselja smo se priključili skupini iz Trsta in okolice. Vodenje je prevzela predsednica Marinka Pertot s pomočnikoma, Ivanom in Francem. Pot nas je vodila skozi ozke ulice med stisnjenimi, tipičnimi istrskimi hišami med nasade oljk »belice« in terase vinske trte »brežce«, katere pravi izvor še danes ni znan in jo gojijo samo na Bregu. 

Sončen dan nas je kar vabil v breg mimo Loga in še bolj strmo do naselja Ricmanje. Domačini naselja so odhajali od jutranje maše, ko nam je akademski  slikar Desiderio Švara predstavljal župnijsko cerkev sv. Jožefa, pripovedoval o čudežnem dogodku s prižiganjem luči pred oltarjem sv. Jožefa, razlagal o romarski poti in prvem sporočilu o Ricmanju iz leta 1271, ki se ga omenja v različnih imenih: Rizmagna, Ricemagna, Ricmegna.

V muzeju nasproti cerkve smo si ogledali zbirko predmetov, pohištva iz vsakdanjega življenja Ricmanov in okolice, zbirko duhovniških plaščev, ki jih je kraju podarila cesarica Marija Terezija in staro knjigo v pisavi glagolice. Po kratki pavzi, ko smo si pogasili žejo in pregnali lakoto, ki se je že oglašala, je bil pred nami še kratek vzpon do trase nekdanje železniške proge: Trst-Hrpelje-Kozina. Slabih dvajset kilometrov dolge proge so odprli leta 1887, ukinili pa leta 1959. Danes gre po njej prijetna makadamska cesta, ki je polna kolesarjev, tekačev in pohodnikov. Nad njo pa se  dviga  strmo pobočje z vabljivimi stenami, na katerih so se že preizkušali plezalci.

Na vrhu sten, pa so nas opazovali mogočni bori in nas usmerjali v kratke tunele, vklesane v sami steni. Pogledi čez železno ograjo so nam uhajali na nasprotno stran doline Glinščice, kjer stoji cerkev na Pečeh in nekoliko više spomenik prvemu tržaškemu alpinistu Emiliu Comiciju, pomembnemu ustanovitelju planinske šole leta 1929, ki še danes deluje. V Dolomitih je splezal več kot 200 prvenstvenih smeri, nekatere takrat najvišje VI. težavnostne stopnje.

Za drugim tunelom se nam je odprl širok razgled na Tržaški zaliv z lesketajočim morjem in gosto naseljeno obalo. Za seboj smo pustili makadamsko cesto in se po asfaltirani, betonski in tlakovani ozki cesti strmo spustili do vasice Botač ((Bottazzo). V vasi se pot združi s stezo prijateljstva, ki preko mostu čez Glinščico vodi iz vasi Beka na slovenski strani meje. Prav tu reka zapusti slovensko ozemlje in nadaljuje pot po italijanski strani do izliva pri Trstu.

Po kratki razlagi smo nadaljevali proti naslednjemu mostu, mimo starega mlina v ruševinah, (včasih je bilo na Glinščici 34 mlinov) čez most in se zložno dvignili na pobočje nad strugo.

Prav kmalu smo z desne zaslišali šumenje in zagledali 36 metrov visok v večini še zaledenel slap »Supet«, ki je nastal na prehodu med flišem in apnenčastim svetom.  Slap smo najlepše videli po kratkem spustu do previsnega roba soteske.

Zadnji del poti smo nadaljevali ob še opaznih ostankih vodovoda, ki so ga že v prvem stoletju Rimljani napeljali vse do Trsta. Zajetemu izviru prebivalci pravijo tudi »Klinšč`ca«.

Po dolini Glinščice je včasih potekala trgovska pot od obale v notranjost dežele, danes pa je zaradi naravnih in zgodovinskih zanimivosti priljubljena izletniška točka.

Ves čas je bila hoja prijetna, ozračje zelo domače, sprehajalci so nas pozdravljali dvojezično:« dober dan, buon giorno,« ali pa kar » dober dan«. Turo smo zaključili v prostorih društva v Boljuncu ob toplem čaju in različnih sladicah pridnih rok, ki so jih nam pripravile. Sklenili smo, da bomo druženje skrbno negovali in se še srečevali.

Več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Besedilo: Slavica Boljat. Fotografije: Ljubo Čibej

Natisni E-naslov