Krpelj 6 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ

Glasilo Planinskega društva Tolmin

Številka 6-2002

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin,
telefon: 05 3883211

Naklada 600 izvodov
Tisk: ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug



Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin.

TOLMIN, december 2002



KAZALO

Jubileji so kot kamni ob poti (-žr-)

Žarko Rovšček: NAŠIH PETDESET LET (Poskus napisati kroniko Mladinskega odseka)

Franc Vrabl: ZAČETKI NA OSNOVNI ŠOLI V TOLMINU

Marija Šavli: NADALJEVANJE DELA

Miran Klaves: KAKO JE POGNALO SEME

Marjana Barbič: MLADOST POD TOLMINSKIMI HRIBI

Marija Šavli: PLANINSKA ŠOLA

Majda Pagon: PLANINSKA SKUPINA V TOLMINSKEM VRTCU

Dragica Obid: PLANINSKE SKUPINE V VRTCU NA MOSTU

Dragica Obid: SREČANJA CICIBANOV PLANINCEV

Majda Pagon: NAŠE IZOBRAŽEVANJE

Edo Kozorog: UTRINKI ŽIVLJENJSKIH IN HRIBOVSKIH IZKUŠENJ

Larisa Mugerli : PRVIČ NA KRNU

Špela Jerkič: KJE JE NAJLEPŠE

Cvetka Jug: »HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI IN PIL NJE PRELESTI«
RUDI RAUCH, planinski vodnik, navdušen popotnik, dober organizator...

POZOR – PADALCI! (Ob 90 – letnici Gorske reševalne službe Slovenije)

Aleš Hvala: TOLMINSKA

Nina Kordiš: NA PLANINO RAZOR

Matej Gabrijelčič: NA VRH TRIGLAVA

Uroš Ristić: LAJNAR



Jubileji so kot kamni ob poti.

Opozarjajo nas, usmerjajo naš nadaljnji korak in na svoj način merijo našo pot. Dajejo ji potrebno mero, da vemo, kje smo, in motiv za napredovanje. Brez njih bi stopicali brez vednosti o prehojenem, v neskončnem krogu, kot včasih v megli in metežu. Življenjska pot je za vsakogar različno dolga, usodno zaznamovana in končno izmerjena, z rojstnim kamnom na svojem začetku, približajoča se neznanemu zadnjemu miljniku.

Ob zadnjem večjem kamnu smo ugotovili, da si je naše društvo utrlo že stoletno gaz. Kje smo torej in kam gremo? Letošnje leto mineva v znamenju dveh važnih društvenih mejnikov. Tridesetletnica ustanovitve Jamarskega odseka PD Tolmin je bila obeležena v pretekli številki Krplja. Tokrat stojimo ob polstoletnem mejniku Mladinskega odseka. Njegov jubilej zapolnjuje večino prostora v našem glasilu.

Dejavnost mladine znotraj našega društva sega tudi v čase pred letom 1952, a je pred ustanovitvijo samostojnega odseka težko prepoznavna. Društveni arhiv do takrat hrani podatke o planinski dejavnosti kot celoti in dela mladine ne obravnava posebej. Iz vestnih zapisov o novosprejetih članih (v starih časih so bili vsi objavljeni v Planinskem vestniku) bi morda lahko kaj izluščili o »mladosti« v okviru naših več kot stoletnih naprezanj. Kdo je pravzaprav mladina in do katere starostne meje? Merila so bila različna, spreminjajoča. Včasih smo npr. uvrščali med mladino tudi študente, se pravi tiste »mlade« pri petindvajsetih letih in več (Koliko časa lahko sploh nekdo študira?), obenem smo v kategorijo »odraslih« šteli lahko že sedemnajstletnika, ki je bil zaposlen. Študentu brez lastnega vira dohodkov smo s takim predalčkanjem hoteli prizanesti, zato pa je moral njegov zaposleni vrstnik (po letih) globlje seči v žep. Zagotovo ni v društvu mlado vse tisto, kar spada v mladinski odsek in že a priori staro tisto, kar se dogaja izven njega. Namesto običajnega vprašanja o starosti se tokrat raje vprašajmo, koliko mladostnega utripa je k dejavnosti društva v zadnjih petdesetih letih po svojem rojstvu prispeval mladinski odsek; saj veste, da se vitalnost meri po utripu. Pa presodite o tem sami. V pomoč naj vam bodo številni prispevki o delu Mladinskega odseka ob njegovem polstoletnem jubileju.

Ne sprašujte me, kje smo! Poglejmo najbližnje planinske mejnike. Lani je minilo sto let od odmevne otvoritve Trillerjeve koče na Krnu. Naslednje leto bo petdesetletnica nadelave slovenske poti na vrh Mangarta in še kaj.

Jubileji so kot kamni ob poti! Pa srečno vsem do naslednjega! -žr-



Žarko Rovšček: NAŠIH PETDESET LET
(Poskus napisati kroniko Mladinskega odseka PD Tolmin)

Pogled v zgodovino

Italija je takoj po prvi svetovni vojni z značilno italijansko diplomatsko držo pograbila svoj »priborjen« kos ozemlja in poleg drugih ozemelj zasedla tudi Primorsko. Za tukajšnje ljudi je tako nastopilo daljše obdobje narodnostnega zatiranja; matični del Slovenije se je s tem srečal veliko kasneje, šele ob začetku druge svetovne vojne. Množičnemu uničevanju slovenskega narodnostnega tkiva, ukinjanju slovenskih društev in gospodarskih družb je po aretaciji zadnjega predsednika Franca Štruklja sledila tudi formalna razpustitev Soške podružnice SPD v Tolminu. V ilegalnih razmerah je bil na Poreznu leta 1924 ustanovljen planinski klub Krpelj, ki je imel nalogo ohranjanja planinskih tradicij v Posočju v teh nemogočih razmerah. Med soustanovitelji najdemo znane primorske rodoljube in planince, kot so: dr. Jože Bevk, Evgen Božič in Zorko Jelinčič kot glavni pobudnik ustanovitve. Do jeseni leta 1928 je klub deloval organizirano, kasneje pa so ostale aktivne le posamezne manjše skupine. Prelomnico v delu kluba je pomenila vsekakor aretacija Jelinčiča.

Razmere v društvu pred ustanovitvijo

Dolgo let zatajevana želja po udejstvovanju v svobodnih domačih gorah in tradicija sta storili svoje. Po osvoboditvi tudi tolminski planinci niso mirovali in so tako kot v večini drugih krajev v Sloveniji ustanovili svojo podružnico. Takrat se je današnja Planinska zveza še imenovala Planinsko društvo Slovenije, njene celice pa so bile podružnice. Podružnica Planinskega društva Slovenije v Tolminu je torej vzniknila dobesedno na ruševinah druge svetovne vojne (ustanovni občni zbor 26. januarja 1946). Prvi predsednik je bil Janez Vidmar. Tolminski planinci so se najprej zagnali v obnovo stare vojaške stavbe na planini Razor. V povojni zgodovini društva so se lotevali tudi drugih objektov, saj je prvotno območje delovanja zajemalo celoten takratni tolminski okraj. To je v gorskem svetu pomenilo razsežnosti od Črne prsti do Triglava oziroma Mangarta. Sčasoma so svoje sile usmerili izključno v eno postojanko. Temu so botrovale tudi ustanovitve planinskih društev v ostalih večjih krajih širše Tolminske. Razna razširitvena in vzdrževalna dela na planini Razor so trajala prav do danes. Od tistih prvih povojnih let je društvo poleg izrazito gospodarske naravnanosti počasi širilo tudi druge dejavnosti. Danes ga odlikuje raznolikost dela različnih odsekov, kar se lepo vidi na rednih občnih zborih, ko se zvrsti kar lepo število poročevalcev, zastopnikov posameznih vej planinskega društva. Med njimi ima pomembno vlogo tudi letošnji jubilant, Mladinski odsek.

Kakšna je bila vloga mladih v zgodovini društva v njegovi več kot stoletni zgodovini. Njihovo delo je bilo do ustanovitve Mladinskega odseka prekrito z dejavnostjo celotnega društva oziroma nekdanje podružnice. Če že mladi niso predstavljali večine v stari Soški podružnici, je bilo po starosti gotovo mlado članstvo Planinskega kluba Krpelj. Sestavljali so ga pretežno univerzitetni študentje, bodoči izobraženci. V ohranjenih dokumentih je vedno govora o dejavnosti društva kot celote in lahko o delu mladine razpravljamo šele po ustanovitvi Mladinskega odseka. Stopimo torej na pot njegove polstoletne preteklosti.

Porodni krči in rojstvo

Ustanovitev mladinskega odseka je bila na raznih društvenih shodih predstavljena kot problem in potreba že od ustanovitve društva dalje, vendar je rešitev, ob obilici dela, predvsem na gospodarskem in drugih področjih, ostajala ob strani. Na zanemarjanje dela z mladino so stalno opozarjali tudi različni delegati s Planinske zveze, ki so se kot gostje udeleževali prvih povojnih občnih zborov društva. Iz zapisnika občnega zbora PD Tolmin 14. 11. 1948 povzemamo kritično in značilno opazko neimenovanega »tovariša delegata« (s Planinske zveze Slovenije – op. avtorja): »Potrebna je vzgoja najmlajših v veselje do planin. Zato bi bilo dobro povezati se z učiteljstvom, posebno v gorskih vaseh.« Na občnem zboru 29. 1. 1951 spet zasledimo - tokrat za spremembo samokritično - pripombo predsednika Staniča: »Lanskoletnih izletov so se v glavnem udeleževali samo stari planinci. Napaka je bila, da nismo znali pritegniti našo mladino in ravno na mladini organizirati in ustvariti bodoče pogoje našemu planinstvu.« Kljub tem začetnim težavam in za povojni čas logični izdatni angažiranosti članov na gradbenem in gospodarskem področju je društvo leta 1952 le uspelo ustanoviti mladinski odsek, ki ga je najprej vodil prof. Hinko Uršič. V zvezi s tem zasledimo v društvenem arhivu dve poročili občnemu zboru v letu 1952 in 1954. Iz njih je razbrati, da je dejavnost mladinsko-pionirskega odseka zaživela, vendar s preštevilnimi problemi, da bi postala bolj trajna. Prosvetni delavci, ki naj bi bili glavni spodbujevalec dela z mladino, so bili nekako osamljeni. Ni jim uspelo pridobiti mladih iz gospodarskih organizacij. Obljubljene pomoči ostalih odsekov ni bilo, prav tako ne materialne podpore društva. Po ukinitvi štipendij je dijakom predstavljalo težavo že plačevanje članarine in pokrivanje stroškov izletov. Tedanje stanje na področju mladinske dejavnosti najbolje ilustrirajo naslednji podatki:

  1. Leta 1953 je društvo štelo 247 članov, od tega 20 mladincev in 40 pionirjev.

  2. V letu 1954 je bilo od 198 članov 13 mladincev in 22 pionirjev.3

Prof. Uršič je kmalu prevzel druge funkcije v društvu. V naslednjih letih posebnih poročil o delu mladinsko-pionirskega odseka ni bilo, skoraj na vsakem občnem zboru pa je kdo razpravljal o mladini. Na učiteljišču in v osnovni šoli so vsako leto opravili nekaj planinskih izletov, vendar brez kakšne temeljitejše povezave s programom in delom društva.

Kako pospešiti delo?

Na svojem občnem zboru leta 1957 so planinci poskušali bolj odločno napraviti konec mrtvilu v mladinski dejavnosti. Po ugotovitvi, da je skoraj polovica članov upravnega odbora starih manj kot 25 let (člane pod to starostno mejo so prištevali med mladince), so imenovali t.i. »iniciativni odbor za ustanovitev mladinske akcije«. Le-ta je dobil nalogo organizirati zbor mladih planincev, vanj pa so bili izbrani: Janez Kavčič, Branko Praprotnik, Silvo Gerželj, Ivan Jermol, Dora Lisjak, Ivanka Kavčič in Mitja Šavli.

Prvi sestanek mlajših članov planinskega društva so res izvedli, vendar je bil to zaenkrat tudi edini rezultat takratnih naporov za obuditev dela odseka. Naslednje leto so poskušali vse skupaj pospešiti z imenovanjem Joška Batistute, Ivanke Kavčič in Borisa Zarlija, ki naj bi bili znotraj odbora društva odgovorni za mladinsko dejavnost in bi tvorili bodoči odbor mladinskega odseka (MO). Planinsko društvo je leta 1958 štelo 150 odraslih članov, 62 mladincev (do 25. leta) in 21 pionirjev (do 15. leta). Na občnem zboru 1959 je o prvih rezultatih že poročal načelnik MO Joško Batistuta. Organizirali so prve skupne izlete mladine, poučna predavanja.

 

Prvi vodniki

Prva dva člana, ki sta se udeležila zimskega tečaja za mladinske vodnike na Smrekovcu nad Šoštanjem, sta bila Ivanka Kavčič in Mitja Šavli (leto 1959). Število članov MO se je povzpelo na 144 mladincev in 39 pionirjev.

Kazalo je, da je delo v Mladinskem odseku vendarle steklo. Takratni predsednik PD Janko Fili pa se je zavedal, da to še ni dovolj in je tako mnenje javno izrazil tudi v svojem poročilu občnemu zboru: »Naš MO bo sicer danes marsikaj poročal o svojem delu, vendar smo tudi marsikaj opustili, kar bi lahko napravili. […] Če bomo pionirju vzbudili zanimanje do gora, ga bo imel tudi kot mladinec in kasneje kot član. Današnji mladinci v Tolminu niso imeli te vzgoje, zato jih sedaj pogrešamo v naših vrstah. […] Imamo nekaj zelo pridnih mladincev in kar lepo število pionirjev. Če bomo začeto delo razvijali dalje, bomo prišli do tiste stopnje mladinske organizacije, ki si jo želimo in ki bi jo morali imeti.« Rezultati kljub vsemu niso bili tako slabi, saj sta med drugim v letu 1959 končala tečaj za mladinske vodnike dva člana MO (Mitja Šavli in Danilo Gorjan), kar je bil dober obet za nadaljnje delo. Organizirali so tudi nekaj izletov in predavanj. Vendar so bili šibki na organizacijskem področju, saj odbor odseka praktično ni deloval.

Pogoste kadrovske spremembe

Leta 1960 je odsek vodil obetaven načelnik Repič, ki je na žalost na jesen zapustil Tolmin zaradi študija. Njegovo funkcijo je naslednji dve leti prevzela Vera Jenko, ki pa je bila preveč osamljena, saj ji dela v odseku ni uspelo širše porazdeliti. Svoje so opravili tudi neprestani odhodi iz vrst vodstvenega kadra na šolanje drugam. Matično planinsko društvo pa je bilo obremenjeno z odplačevanjem anuitet za najeta posojila ob gradnji koče in zato ni moglo kaj prida finančno podpirati delo odseka. Kot rdeča nit se je neprestano vlekla skrb, da bi s povečanjem števila mladinskih vodnikov pospešili delo. V 1963. letu je bil načelnik odseka Jože Švajgelj. Napori, da se vključi v delo tudi mladina iz gospodarstva, so obrodili prve sadove. V letih od 1964 do 1969 je MO vodil Živko Tuta. Njegova zasluga je, da se je odsek organizacijsko bolje utrdil, saj so imeli člani svoje občne zbore. Uvedel je tudi nekaj novih dejavnosti kot npr.: planinske tabore, smučarske ture in sodelovanje na orientacijskih pohodih. Na splošno je bolje oživela aktivnost tolminskih gimnazijcev in učiteljiščnikov, za kar so zastavili svoj vpliv tudi nekateri profesorji, odborniki planinskega društva, ki so poučevali na teh dveh srednjih šolah. Izstopali so predvsem Janko Koren, Marija Puc in Hinko Uršič. Njihovo mentorsko delo je bilo v tistem času neprecenljivo, saj se niso omejevali samo na čas pouka. Člani MO so se v tem obdobju tudi pridno udeleževali prostovoljnega dela pri gradnji ceste v Tolminske Ravne. Že v času, ko je odsek vodil Živko Tuta, je delo z mladimi na osnovni šoli v Tolminu vodil učitelj Franc Vrabl. Njegova pionirska skupina je bila zelo uspešna. To je bilo takrat še toliko bolj pomembno, saj je aktivnost učiteljiščnikov in gimnazijcev leta 1969 pojenjala. Kar precej aktivnih je namreč skupaj s Tutom nadaljevalo šolanje v Ljubljani. Tako je delo mladinskega odseka nekaj časa slonelo predvsem na Vrablovih plečih, pomagala pa mu je Marija Šavli. MO je v letu 1969 štel 122 mladincev in 178 pionirjev. Organizirali so tudi prvi tečaj prve pomoči za 36 pionirjev in številne izlete. Sodelovali so že v akciji »Pionir-planinec«.

Sadovi dolgoletne vztrajnosti

Leta 1972 je prevzela krmilo mladinskega odseka Marija Šavli in ga držala trdno v rokah do občnega zbora planinskega društva 11. marca 1994. To je eden redkih primerov dolgoletnega vztrajanja na določeni funkciji v društvu v vsej njegovi zgodovini. V teh letih odbor društva praktično ni vedel za težave mladinskega odseka, čeprav se je načelnica z njimi ob svojem poklicnem delu vsakodnevno spopadala in jih reševala skupaj s sodelavci, katerih krog je vztrajno širila. Na Osnovni šoli na Mostu na Soči so se v tem času kot vodje skupin zvrstili: Miran Klaves, Marjana Barbič in Slava Štrukelj, v vrtcu v Tolminu in na Mostu na Soči pa Majda Pagon in Dragica Obid.

Poglejmo si nekaj številk, ki ponazarjajo, kako uspešno je Marija Šavli s sodelavci v obdobju 1972-1993 zasejala ljubezen do gora med mladino: 1.) Organizirali so 734 izletov z udeležbo 32.417 otrok (poprečno 44 na en izlet). 2.) Devetkrat je bila organizirana planinska šola, s skupno 219 uspešnimi slušatelji. 3.) V akciji »Pionir-planinec« je za opravljene izlete prejelo zlati znak 16, srebrni 70 in bronasti 302 pionirja. 4.) V akciji »Ciciban-planinec« je prejelo našitek preko 800, priponko več kot 450, nalepke več kot 100 in dnevnike »Pionir-planinec« 50 cicibanov. 5.) V tem obdobju se je izšolalo 7 mentorjev planinske vzgoje za delo v šolah in vrtcih, 8 mladinskih vodnikov za letne razmere in 4 za letno-zimske. Zanimive so tudi nekatere novosti pri delu z mladimi. Mladinski odsek je razširil svoje delovanje še na osnovno šolo na Mostu na Soči, v Desklah in Podmelcu. V osemdesetih letih so pričeli z intenzivnim širjenjem podmladka v vrtcih Most na Soči , Tolmin in Kneža (prvotno število 45 cicibanov iz leta 1980 se je do 1987 že potrojilo). Celoten MO je leta 1986 štel 652 članov, kar je takrat predstavljalo 54 % celotnega članstva. Tečaj za podmladek gorske straže je uspešno zaključilo 21 slušateljev. Pričeli so z organizacijo večdnevnih planinskih taborov, navzven pa velja omeniti pobudo o rednih srečanjih pionirjev in cicibanov planincev v Posočju, ki je prerasla v trajno obliko dela. Obdržala so se predvsem srečanja cicibanov-planincev. Rezultati so postali odmevni tudi izven Planinskega društva Tolmin. Tako je MO leta 1987 prejel priznanje »Mladina in gore«.

Vedno pa ni bilo vse rožnato in brez težav. Tudi razumevanje za tovrstno dejavnost na šolah je nihalo glede na kraj in glede na razmišljanja aktualnega vodstva šole. Svoj prispevek nihanju v intenzivnosti dela so, kljub želji po kontinuiranem razvoju, opravile tudi čisto naravne zakonitosti: razlike v nagnjenju do planinstva med generacijami, občasno pomanjkanje primernih mentorjev ipd. Na osnovni šoli na Mostu na Soči je trajalo npr. kar nekaj časa, da je po odhodu uspešnega mentorja Mirana Klavesa planinska skupina spet zaživela. Na gimnaziji v Tolminu, razen v krajših svetlejših obdobjih, delo nikoli ni trajno steklo, prav tako ne med ostalo mladino po delovnih organizacijah. Pomanjkanje ljudi ustreznih kvalitet in pripravljenosti za mentorsko delo je kronično, delavoljnih navdušencev, ki svoje poslanstvo opravljajo po možnosti še z nasmehom na obrazu (mladi imajo resnobnih obrazov dovolj pri rednih urah v šoli), vedno premalo.

Vodstvo mladinskega odseka je po letu 1993 prevzela dolgoletna sodelavka Marije Šavli, Majda Pagon, ki opravlja te naloge še danes. Ponoviti tako dolgo serijo dobrih rezultatov, pri katerih je določeno dobo v preteklosti tudi sama sodelovala, ni bilo lahko. Tudi statistika iz tega obdobja je bogata. Številčni podatek, da so v tem obdobju organizirali v mladinskem odseku 622 izletov s skupno 12.679 mladimi udeleženci (povprečno 20 na vsak izlet), morda ne pove veliko. Če pa pomislimo, kako velike skrbi in odgovornost za vsak načrtovani izlet so v ozadju teh suhoparnih številk, si lahko predstavljamo, kakšno veliko delo je bilo opravljeno. Poleg številnih enodnevnih izletov se je nabralo tudi precej večdnevnih akcij kot npr.: tabori, srečanja, planinski vikendi, mednarodni tabori itd. Na predšolski stopnji je bilo v akcijo v kombinaciji s športno značko »Zlati sonček« vključenih 497 otrok. V tem obdobju je prejelo 813 mladih planincev našitek, 570 priponko, 293 pesmarico in 166 dnevnik s pohvalo PD Tolmin. Za zavzeto delo so nekateri prejeli tudi priznanja PZS: 143 mladih planincev je prejelo bronasti znak, 35 srebrni in 10 zlati. Odsek je šestkrat organiziral planinsko šolo in izvedel preko 60 različnih predavanj zunanjih sodelavcev in zanimivih gostov. V obravnavanem obdobju so se redno udeleževali vsakoletnih srečanj cicibanov planincev občine Tolmin, petkrat pa je bil odsek organizator srečanja. S predpostavko, da mladim postajajo morda pohodi že dolgočasni, so organizirali različne predstavitve, ki naj bi jim bolj celovito predstavile možnosti gibanja in aktivnosti v naravi, obenem pa jih kasneje usmerile v različne specialne dejavnosti znotraj planinskega društva kot npr.: predstavitve alpinistov, gorskih reševalcev, jamarjev, športnih plezalcev ipd. Nova oblika dela je bila tudi letošnja udeležba mladih na usposabljanju za naziv »Mladi nadzornik« v okviru Triglavskega narodnega parka. V letošnjem šolskem letu je ponovno zaživel tudi planinski krožek na tolminski gimnaziji, ki ga obiskuje 8 dijakov.

Število mladih planincev je letos glede na leto 2001 poraslo za 18%. Tako znaša njihov delež znotraj skupnega števila članov PD Tolmin kar 48%. Vsi ti podatki dajejo Planinskemu društvu Tolmin mladosten utrip, obenem pa dokazujejo, da Mladinski odsek tudi letošnji jubilej praznuje predvsem delovno.

1 ROVŠČEK, Ž.: Krpelj in Jelinčič, v: Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom (ob stoletnici rojstva), PZS in PD Tolmin, Ljubljana 2000, str. 47 - 66 .

2 Oba citata sta iz zapisnikov občnih zborov za leto 1948 in 1951. Mapa Zapisniki občnih zborov 1949-1969. Arhiv PD Tolmin (dalje ZOZ - APD).

3 Zapisnik občnega zbora za leto 1953 in 1954 – priloga: Poročilo Mladinskega odseka (ZOZ 1949-1969 - APD)

4 Zapisnik občnega zbora za leto 1958 (ZOZ 1949 –1969 - APD).

5 Zapisnik občnega zbora za leto 1959 (7. 2. 1960) – Poročilo predsednika (ZOZ 1949-1969 - APD).

6 Podatki so zbrani iz letnih poročil načelnice MO Šavlijeve občnemu zboru v obdobju 1972 – 1993 (ZOZ 1970 - 1990 in od 1991 dalje - APD).

7 Potrebno je izpolniti naslednje pogoje: a.) Za zlati znak opraviti program planinske šole, 18 izletov (od tega 6 različnih nad višino 1500 m). b.) Za srebrni znak opraviti 12 izletov (6 različnih nad 1000 m) in tečaj prve pomoči oz. orientacije. c.) Za bronasti znak opraviti 6 izletov (od tega 3 različni nad 1000 m).

8 Pogoji: a.) Našitek. 8 izletov. b.) Priponka: 11 izletov. c.) Nalepka: 16 izletov. d.) Dnevnik: 23 izletov.

9 Podatki so zbrani iz letnih poročil načelnice MO Majde Pagon občnemu zboru PD Tolmin v letih 1994 – 2001 (ZOZ od 1991 dalje - APD).

10 Število vseh članov PD Tolmin v letu 2002 je glede na plačano članarino 765, od tega je mlajših planincev 369. Vir: Podatki o članstvu PD Tolmin (obdelava: Mirjam Hvala).



Franc Vrabl: ZAČETKI NA OSNOVNI ŠOLI V TOLMINU

Ideja o organiziranju planinskega krožka na Osnovni šoli v Tolminu se je porodila v šolskem letu 1964/65 in to pri učnih urah o Julijcih. Ugotovil sem, da nekaj učencev skupaj s starši obiskuje naše gore, saj so z navdušenjem pripovedovali svoja doživetja. Sklenil sem organizirati izlet, vendar nisem vedel, kakšen bo odziv. Za začetek je bil dober, prijavilo se je okrog deset učencev. Izlet ni smel biti preveč naporen, zato sem se odločil za Polog. Presenečen sem bil nad vzdržljivostjo učencev. Želeli so še k izviru Tolminke. Po krajšem postanku in okrepčilu iz nahrbtnikov smo se podali naprej. Pri izviru nas je čakalo presenečenje. Izvira nismo videli, videli pa smo pravo majhno »jezerce«. Veseli in navdušeni smo se vrnili domov. Sredi zime se je eden od učencev spomnil na »jezerce« ob izviru Tolminke in pripomnil, da je gotovo zaledenelo. Takoj je bil sprejet sklep, gremo se drsat. Nedelja je bila izbrana za dan izleta. Nepopisno veselje je zavladalo, ko smo zagledali ledeno ploskev. Malo me je bilo strah, kaj bo s podplati na čevljih. Strah pa je bil odveč, saj je bil led zelo gladek.

Planinski krožek je začel delovati; včlanili smo se v planinsko društvo. V zimskem času smo načrtovali delo za naslednje leto. Ugotovili smo, da izleti lahko potekajo le v spomladanskem in jesenskem času. Poletje je rezervirano za družinske dopuste. Zimski čas je bil namenjen izobraževanju in vzgoji mladih planincev. Največji problem v tistem času je predstavljala oprema, posebno obutev. Večina je uporabljala za pohode copate – teniske, katerih zgornji del je bil iz blaga, ki ga je premočila že najmanjša rosa in to je povzročalo žulje. Zimsko izobraževanje se je obrestovalo. Na pohodih nikoli ni bilo nobenega problema z disciplino, celo pohvale smo dobivali od planincev, ki smo jih srečevali.

Kje vse smo bili, ne mislim naštevati, ker bi bilo tega preveč. Omeniti pa moram tekmovanje za značko »Pionir – planinec«. Za osvojitev značke je bilo potrebno opraviti določeno število vzponov na različno visoke vrhove. Koliko naših pionirjev je osvojilo značko, se ne spominjam več. Dobro pa se spominjam, da smo po številu osvojenih značk bili na drugem mestu v Sloveniji. Podelitev značk je bila v takratni vojašnici na Pokljuki. Seveda smo se tega svečanega trenutka udeležili v polnem številu.

 

Image

Veselo kepanje na Mrzlem vrhu v zgodnji pomladi leta 1967

 

 

(Foto: F. Vrabl).



Organizirali smo tudi tečaj prve pomoči, ki ga je uspešno opravilo 36 naših pionirjev.

Nikakor ne morem spregledati tistih dveh, ki sta mi pomagala pri organiziranju in vodenju vseh dejavnosti, in to moje žene Danice Vrabl in kolegice Marije Šavli, ki je leta 1972 prevzela vodenje Pionirske planinske sekcije. Hvala njima.

Število pionirjev planincev je iz leta v leto naraščalo in tako je leta 1969 bilo registriranih 178 članov. Čas beži, spomin bledi, zato mi je bilo težko iz spomina izbrskati dogodke, ki bi morda bili zanimivi. Poudaril bi rad, da so bili trenutki, prebiti s takratnimi najmlajšimi planinci, izredno lepi. Upam, da je ostal nekje globoko v njih kanček ljubezni do naših lepih gora. Če je tako, sem neizmerno vesel in srečen.



Marija Šavli: NADALJEVANJE DELA

V februarju 1970. leta sem z osnovne šole v Volčah prišla službovat v Tolmin. Dotlej je obsegalo moje delo v glavnem celodnevno poučevanje. To je bilo prvo desetletje moje službe, vso energijo in čas sem vložila v delo z otroki v razredu. S prihodom v Tolmin pa se je to spremenilo. Poučevala sem »le v enem razredu« in zdelo se mi je , da bi lahko del prostega časa koristno izrabila še drugače. V tistem obdobju sta na šoli službovala zakonca Danica in Franc Vrabl, ki sta imela že organizirano skupino mladih planincev. Število pa se je kar kmalu podvojilo in še sama ne vem, kako sem se znašla v tej družbi. Gotovo se jim ne bi pridružila, če ne bi imela veselja za hojo v naravo. Spoznala sem tudi, da me to zadovoljuje, saj smo učence navajali na koristno, zdravo izrabo prostega časa. Zanimanje za hojo v gore je postalo izjemno in otroci so komaj čakali, kdaj bomo šli na izlet ob koncu tedna.

Prav takrat (v šol.l.1969/70) je MK PZS uvajala akcijo »Pionir – planinec«, v katero so se z veseljem vključili naši mladi planinci. Pridno smo hodili na izlete, jih beležili v posebne dnevnike in 30. avgusta 1970 je ob prvi podelitvi bronastih znakov na zboru pionirjev planincev Jugoslavije na Pokljuki prejelo bronastega 21 naših pionirjev. Tekmovanje »Pionir – planinec« se je izkazalo kot izredno primerna oblika pri vzpodbujanju otrok za obisk gora. V tekmovanje so se vključevali novi, ostali pa so želeli osvojiti tudi srebrni in zlati znak. Pogoji za srebrno in zlato značko so bili že zahtevnejši in potreben je bil tudi tečaj prve pomoči, ki ga je opravilo 36 mladih planincev. Število planincev se je približalo že številu 300, tekmovalcev je bilo vedno več. Zahtevnost izletov smo morali prilagoditi, za zlato značko izvesti tudi večdnevne. Pogoj za to je bila tudi planinska šola. Odločili smo se za izvedbo prve planinske šole, da bi mladi planinci pridobili osnovno planinsko znanje, ki bi ga lahko koristno uporabili na pohodih v gore. S predavanji, ki ga je zahteval predpisani predmetnik, smo začeli v aprilu 1972.leta in zaključili v juniju. Pridobljeno znanje smo preizkušali na orientacijskem tekmovanju in izletih. Šolo je uspešno zaključilo prvih 30 učencev.



Image

 

Veseli mladi obrazi povedo vse.

 

Kobariški stol 19. 10. 1985 (Foto:M. Šavli).



Mlade planince smo imeli že na vseh starostnih stopnjah in izlete smo morali prilagoditi njihovim zmogljivostim. Na šoli pa smo le-te vodili trije učitelji, zato smo bili prisotni na vseh, saj je bilo povprečno na izletu vedno preko 50 učencev. Dobrodošla je bila odločitev kolegice Marije Rutar por.Zidarič, ki je takrat prišla službovat na našo šolo, da se nam pridruži. V tistem času so zapustili šolo že »absolventi« prve planinske šole in kot srednješolci so se lahko vpisali na tečaj za mladinskega vodnika. Tako sta dva opravila najprej letni, nato pa še zimski. Z Marijo pa sva se odločili, da znanje izpopolniva na mentorskem tečaju, ona kasneje pa še na zimskem.


Image

Na Krnu – 7.9.1980 (Foto: M. Šavli).



S planinskimi šolami smo nadaljevali. V okviru teh pa smo imeli ob zaključku še nekajdnevne tabore v naši koči na pl.Razor poleti, pa tudi pozimi. Najuspešnejši, »zlati« pa so za nagrado odhajali v počitnicah na enotedenske tabore v organizaciji MK pri PZS v Krnico, Kamniško Bistrico, Bavšico ter na mednarodni na Vršič. Iz vrst teh je potem izšlo kar nekaj vodnikov, alpinistov, gorskih reševalcev.

Udeleževali smo se tudi orientacijskih tekmovanj, predvsem na Primorskem (Sviščaki, Čaven...), pa tudi na Hrvatskem (Kalnik). Čeprav je orientacija eden izmed predmetov planinske šole, smo uvedli še poseben tečaj iz orientacije predvsem za tekmovalce (19 učencev).

V sedemdesetih letih je bil markacist pri PD Tolmin Janko Kutin. Svojo nalogo je jemal zelo resno in mislil tudi na markacijski podmladek. Na naši šoli se je v markacijsko skupino vključilo 9 učencev 7. in 8. razreda. Začeli so z načrtnim delom: obnavljanjem znakov in napisov, čiščenjem poti. V letu 1976 pa so na novo markirali krožno šolsko planinsko pot: Žabče – Žabijski vrh – Tolminski Triglav – pl. Lom ter pl. Kal – Rešelj – Čadrg – Zadlaz Čadrg, obnovili pa markacije od pl. Lom do pl. Razor in pl .Kal. Kdo bi lahko naštel še vse ostale obnovljene markacije! Z Jankom so prečesali vse naše področje. V tem času je bilo opravljeno ogromno delo prav po njegovi zaslugi.


Image

Vojščica – 27./28.4.1984 (Foto: J. Kutin).



Velik poudarek smo namenjali varstvu narave, zato smo leta 1977 izvedli tečaj za gorske stražarje (učenci 6. do 8. razreda). Vodila ga je prof. Marija Puc, inštruktorica za varstvo narave. Mladi planinci so to vzeli zelo resno in 13 jih je prejelo znak gorskega stražarja. Več poletij so izmenoma dežurali na pl.Razor.

Poseben dogodek je bil, če nas je obiskal kak alpinist, jamar, gorski reševalec iz domačega planinskega društva in nam pripovedoval ob diapozitivih. Povabilu pa so se radi odzvali tudi bolj znani: Jaka Čop, Iztok Tomazin, Viki Grošelj, Peter Skoberne, Peter Podgornik...

Tako obsežno delo je zahtevalo veliko mentorjev, saj smo letno odšli tudi na 30 in več izletov. V letih od 1970 do vključno 1993 je na 484 izletih obiskalo gore 29.604 mladih planincev. Na njih smo se srečevali tudi z vrstniki z Mosta na Soči, Deskel, Kobarida, Bovca. Nepozabna ostajajo tudi srečanja mladih planincev Primorske na Vremščici v maju, kamor smo radi hodili tudi mi in sklepali nova poznanstva. Šest mladih planincev pa je Mladinska komisija PZS povabila na tridnevno srečanje pionirjev planincev Jugoslavije na Hrvatskem. V pomoč so nam bili mladinski vodniki, predvsem pa učiteljice na razredni stopnji. Ne smem prezreti vsaj nekaterih, najbolj prizadevnih: Marijo Skubin, Danico Krivec, Emo Rot, Marjeto Uršič, Tatjano Leban, Marijo Zarli, Anko Jan, Romano Krivec, Marijo Melinc. Brez njihove pomoči ne bi dosegli takih uspehov.

Ko ob našem jubileju, 50-letnici Mladinskega odseka PD Tolmin, prebiram zapiske o planinski skupini na tolminski osnovni šoli, vidim, da so bila ta leta zelo razgibana. Lepo je listati po teh zapiskih! Ta leta so minila, zdi se mi nemogoče, tako bliskovito. A pri druženju z mladimi res ne more biti drugače, ne more biti dolgočasno! Ni mi žal, da sem v teh 24 letih »žrtvovala« veliko sobot in nedelj za obisk gora v družbi z mladimi. Še dobro se spomnim zadnjega izleta (takrat nisem vedela, da je to zadnji) s 73 mladimi planinci in nekaj starši na Blegoš. Bil je čudovit, sončen dan (primeren za poslavljanje) in tak bo ostal v spominu prav vsak izlet, pa čeprav je bil deževen, oblačen, moker, mrzel...

Strniti vse to na kratko in obenem povedati vse, se enostavno ne da. Žal je vse to za vas bolj suhoparno poročilo. Kaj smo ob tem doživljali vodniki in naši mladi planinci, pa bo ostalo v glavnem skrito, za vedno pa zapisano predvsem v naših srcih.



Miran Klaves: KAKO JE POGNALO SEME

Že do prihoda na Most na Soči, kjer sem leta 1967 začel poučevati glasbeno vzgojo, sem bil tesno povezan z naravo in gorami. Najprej sem sam v prosten času raziskoval tolminske in mostarske hribe. Ker ni bilo v kraju PD, v šoli ni nihče vodil otrok v hribe, sem začel vabiti učence višjih razredov, da me spremljajo na obiskih bližnjih hribov okrog Mosta na Soči: Bučenico, Kosovd, Mengore in Senico.

 

Po nekaj popoldanskih planinskih izletih smo postali prava planinska skupina in tako se je rodil planinski krožek v šoli; pisalo se je leto 1968. V šoli smo začeli urejati planinsko kroniko, a žal je na šoli ni več.

 

V šolskem hodniku sem postavil oglasno desko, kjer sem obveščal učence in druge o delu planinske sekcije.

 

Na začetku naš krožek ni dobival nobene finančne podpore in je bilo moje delo volontersko.

 

Ture so postajale vedno daljše in vsebinsko bogatejše. Z učenci smo raziskovali, kje vodi pot do tiskarne KRN, kje so kaverne na Mrzlem vrhu, zanimale so nas planine in delo pastirjev na planinah Stador, Sleme, Razor. Markirali smo pot od Tolminskih Raven do Škrbine in na Mengore, čeprav to delo ni bila naša prioriteta.

 

Število vseh planincev je bilo okrog 30; na ture pa je z menoj vedno odhajalo le toliko planincev, kolikor je dovoljeval zakon o spremstvu učencev.

 

Ko je bilo delovanje društva v polnem zagonu, sem moral oditi na služenje vojaškega roka v JLA.

 

Po povratku leta 1971 sem nadaljeval. Začel sem se zavedati, da mi manjka povezanost z enako mislečimi, zato sem učence vključil v PD Tolmin. Spoznal sem, da imam premalo vedenj o vodenju mladih v gore, zato sem opravil izpit za mladinskega vodnika za letne in zimske razmere. Kasneje sem opravil še inštruktorski izpit.

 

V letu 1971 je v Sloveniji začela potekati akcija »Pionir- planinec«; tudi moji planinci so se kmalu navdušili za to akcijo in prejeli nekaj značk.

 

Redno smo se udeleževali tradicionalnega pohoda na planino Sleme in včasih tudi na Porezen. Naše delo smo predstavljali krajanom na oglasni deski na zidu gostilne Skrt. O naših turah smo poročali Pionirskemu listu in Primorskim novicam.

 

Vodstvo šole nam je omogočilo, da smo lahko za prevoze uporabljali šolski kombi in s tem nam je bilo omogočeno obiskovanje bolj oddaljenih planinskih ciljev. Tako smo obiskali Svinjak, Čuklo, izvir Soče in si ogledali Trentarski muzej. Po stranskih cestah nas je s svojim džipom prevažal Tilio. Ker smo bili člani PD Tolmin, smo večkrat prespali v koči na planini Razor. Tudi na dvodnevne ture smo odšli nekajkrat (Krn, Kriški podi).

 

Najlepša dvodnevna tura je bila na opuščeni planini Za skalo, saj so planinci sami kuhali na odprtem ognjišču in spali na pastirskih ležiščih. Planinci smo se udeležili tabora mostarskih tabornikov v Lepeni. Od tu smo se preko Doliča povzpeli na Triglav; pri vodenju mladih planincev so mi pomagali planinci, ki so bili pred leti člani planinskega krožka na šoli.

 

To je bila moja zadnja tura s planinci OŠ Dušana Muniha. S težkim srcem sem zapustil prelepi kraj pod vršaci Rdečega roba, Migovca in hribe okrog Mosta na Soči, saj sem se septembra 1978 preselil v Ljubljano.



Marjana Barbič: MLADOST POD TOLMINSKIMI HRIBI

Začelo se je davnega leta 1983. Na pobudo prijazne Marije Šavli sem se vključila v mladinski odsek pri PD Tolmin in sprejela vodenje otrok z mostarske osnovne šole v gore.

 

Otroci so se rade volje in v zelo velikem številu udeleževali izletov, ki so vsi potekali v okviru planinskega krožka. Planinski krožek sem vodila na OŠ Dušana Muniha Most na Soči deset let. V tem času smo obiskali bližnje hribe in daljne vršace, planinske pašnike in gozdne jase. Iskali smo planike, skrite v razpokah skal, in se razgledovali po vrhovih, da bi zagledali kozoroga. Z jamarji smo se spuščali v temne in hladne podzemne jame. To je bil čas druženja, povezan z igro in učenjem. V prvem razredu smo se spoznali in do osmega razreda se nismo nismo ločili.Postali smo prijatelji in skupaj doživeli prelepe dneve v gorah. V sobotnih jutrih smo se odpravljali v hribe in po grebenskih stezah dosegali cilje.

 

Že ob tem prvem stiku z mladimi in prečudovito naravo sem se zavedla, kako velika je posebno na zelo nevarnih poteh odgovornost učitelja, ki vodi v hribe. Ta misel me je spremljala vsa naslednja leta, ko sem skupaj s spremljevalci vodila planince na vse njim dostopne domače vrhove. Prvemu pohodu so sledili še mnogi, številni enodnevni, večdnevni in vedno nepozabni planinski izleti. Na vse so mi ostali lepi spomini. Tudi zato, ker se nam ni nikoli nič hudega zgodilo. Ko smo se podali na zahtevnejše vzpone, nas je vedno varovala gorska reševalna služba PD Tolmin. Hvaležna sem vsem mladim alpinistom in reševalcem ter jamarjem, ki so bili pripravljeni ob prostih sobotah hoditi z nami in nas učiti varne hoje.

 

Starši so mi v vseh teh letih stali ob strani in mi zaupali svoje otroke. Z leti ugotavljam, da je odgovornost učiteljev in zaupanje staršev osnovni pogoj za tovrstno šolsko dejavnost, ki od učitelja zahteva več kot običajen pouk. Na teh skupnih poteh smo spoznavali gorsko naravo, pa tudi sebe, kar je mojim učencem - planincem dalo optimizma za življenje. Tudi danes je nujno, da mladi hodijo v naravo in preživijo več dni v gorah, kar prispeva k temu, da se utrdijo. Staršev ne skrbi več toliko, saj smo v dobi mobitelov. Otroke pa je treba odtrgati od televizorjev, interneta in disco klubov ter jim omogočiti, da spoznavajo prvobitno naravo. Tolminska je s svojimi hribi in gorami trajen vir navdiha za vse mlade in njihove učitelje. Šele, ko spoznavaš tišino gora in bistrost naših gorskih potokov, lahko pravilno vrednotiš lepoto oboževanih slovenskih gora. Od tod pa do sodelovanja v širšem evropskem prostoru je samo korak, ki pa ne bi bil možen, če otrokom ne bi dali osnovne gorniške izobrazbe v okviru planinske dejavnosti. Na območju Tolminske imamo primerjalno več pogojev za gorsko dejavnost in zdravo življenje v naravi kot kjerkoli drugje v Sloveniji. Zato imamo možnosti, da ob zelo skromnih materialnih sredstvih in z delom marljivih planinskih vodnikov še naprej vzdržujemo planinske krožke.

 

Hoja v gore je v vseh teh letih tudi meni dala svoj pečat in ostaja nepozabna. Pogled s časovne razdalje pa razkrije tudi zaraščanje naših planinskih poti, kjer smo hodili z otroki, tako da me na nekdanje, sedaj že zarasle steze veže nostalgičen spomin.

 



 

Še vedno pa nekako upam, da se bo čas obrnil in se bodo pokazale stezice, ki jih danes ni več.

 

 

Marija Šavli: PLANINSKA ŠOLA

V šestdesetih letih so mladinski odseki in Mladinska komisija pri PZS že vodili prve planinske vzgojne akcije z namenom, da bi njeni člani dobili osnovni pouk o vsem, kar mora vedeti in obvladati planinec. Iz teh se je razvila osnovna planinska šola s predmetnikom in gradivom, da bi jo izvajali kar se da enotno. Namenjena je vsem, ki si želijo varno hoditi v gore, predvsem pa mladini.

 

Program je razdeljen po predmetih v tri sklope. Navajali naj bi se predvsem naravo spoštovati, občudovati in varovati, začutiti njeno veličino. Razširili naj bi znanje o varnem gibanju, nevarnostih v gorah, vremenoslovju, orientaciji, pravilni opremi in prehrani ter prvi pomoči.

 

S prvo planinsko šolo smo v našem mladinskem odseku začeli 1972. leta na osnovni šoli v Tolminu in jo potem izvajali v povprečju vsako drugo leto za planinsko skupino na tej šoli, pa tudi za mlade planince na osnovni šoli v Desklah in na osnovni šoli na Mostu na Soči. V dveh desetletjih smo tako izvedli 9 planinskih šol, ki jo je uspešno opravilo 219 učencev.

 

Šolo smo organizirali vedno tako, da so teoretični del znanja pridobivali po predpisanem predmetniku (18 ur) v pomladnih mesecih, poleg tega pa še opravili 20 ur vaj iz prve pomoči. Praktično so to uporabili in poglobili na izletih v okviru petdnevnega tabora na pl. Razor v juniju.

 

Image

Pogovor med počitkom (Foto: M. Klaves)



Kot predavatelji so se v delo planinske šole vključili mentorji, mladinski vodniki, gorski reševalci, izkušeni planinci, učitelji biologije in geografije, zdravnik, medicinske sestre. Na taboru pa so bili z mladimi planinci vedno inštruktorji GRS in varstva narave, mladinski vodniki in mentorji.

 

Od leta 1975 izvajamo planinsko šolo nekoliko drugače, a vsako leto. S teoretično snovjo se seznanjajo kar na večdnevnem taboru in jo tudi praktično uporabljajo. Tabori so bili doslej štirikrat na pl. Razor, po enkrat pa na pl. Kuhinja in na Loki pod Raduho. Planinsko šolo je tako opravilo še 240 učencev.

 

Zadnja tri leta pa smo izvajali izobraževalne tabore tudi za mlajše planince (1. in 2. razred), kjer so se praktično seznanjali z osnovami varne hoje, pa tudi z nekaterimi temami planinske šole, prilagojenimi seveda njihovi starostni stopnji. Zanje sta bila dva tabora na pl. Razor ter eden na pl. Kuhinja, s skupnim številom 68 učencev.

 

Image

 

Planinski krst za utrditev znanja iz planinske šole.

 
Na vrhu Vogla leta 1999 (Foto: V. Pagon).

 

 

Ker število ljubiteljev in obiskovalcev gora narašča, prihaja zaradi nepoučenosti prepogosto do nesreč. Planinska šola je zato gotovo še kako potrebna za pridobivanje znanja izkušenj za varno hojo v gore. Zaželeno je, da se vanjo še naprej vključuje čimveč mladih planincev.



Majda Pagon: PLANINSKA SKUPINA V TOLMINSKEM VRTCU

Ob jubileju mladinskega odseka planinskega društva Tolmin se spominjam, kakšni so bili začetki uvajanja akcije »Ciciban – planinec« v tolminskem vrtcu. Kot mlada vzgojiteljica sem se leta 1976 zaposlila v šolskem centru Tolmin v oddelku vrtca v Volčah. Delo mi je bilo zelo všeč, veliko časa smo preživeli tudi na sprehodih v naravo.

Med letnimi počitnicami leta 1977 sem se udeležila izobraževalnega seminarja za voditelja telesne vzgoje v gozdni šoli v Mozirju. Tam sem izvedela, da bodo začeli v vrtce uvajati program športne značke, ki bo med ostalimi dejavnostmi vključeval tudi 5 izletov v bližnjo okolico. Otroci so te izlete sprejeli zelo pozitivno in komaj čakali nanje. Sprejela sem ponudbo Marije Šavli, ki je bila načelnica mladinskega odseka pri PD Tolmin, in se udeležila izobraževanja za mentorje planinskih skupin v Bavšici. Poleti leta 1981 sem opravila tečaj in Majdi Maglici, ravnateljici VVE Tolmin, predlagala uvedbo akcije »Ciciban – planinec«. Tako smo v šolskem letu 1981/82 razpisali popoldansko aktivnost za otroke, ki so obiskovali malo šolo. Nanjo se je vpisalo 34 otrok. Izlete sem izvajala ob pomoči sodelavk in jih popestrila z ogledom naravnih, kulturnih ali zgodovinskih zanimivosti na poti. Prvi izlet smo izvedli k spomeniku NOB nad Zatolminom, za zaključek leta pa smo se odpravili na skupni družinski izlet v Trento. Tam smo si ogledali izvir Soče, Kugyjev spomenik, trentarski muzej in druge zanimivosti. V naslednjem letu se je število mladih planincev povečalo na 42, v šolskem letu 1983/84 pa že na 54 otrok.. Tega leta so s planinskih krožkom začeli tudi v Bovcu. Povabili so nas, da se na izletu v Trento ustavimo pri njih ter se tako udeležimo prvega srečanja mladih planincev, na katerem nam je Jaka Čop kot gost pokazal diapozitive in nam povedal zgodbico o Zlatorogu. Srečanje je bilo zelo odmevno, tako smo k planinski dejavnosti vzpodbudili tudi vrtec Most na soči in ostale vrtce v takratni tolminski občini. Ravnateljica vrtca in matično planinsko društvo sta bila naši dejavnosti zelo naklonjena, zato so izobraževali nove mentorice. V letu 1986/87, ko sem bila odsotna zaradi porodniškega dopusta, me je nadomeščala mentorica Marta Šorli. Po moji vrnitvi pa smo bili zaradi prevelikega števila mladih planincev prisiljeni otroke razdeliti v dve skupini, ki sva jih sočasno vodili z Marto Šorli ob pomoči drugih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic. Izleti so potekali ločeno, le zaključni tradicionalni izlet v Trento in srečanje mladih planincev smo izvedli skupaj. Izlete so nam večkrat popestrili tudi alpinisti, jamarji, gorski reševalci, jadralci in razni domačini.

Ker smo bili vsestransko aktivni, nas je leta 1991 k sodelovanju povabila tudi Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije. Na Planini pri jezeru je bil v avgustu organiziran enotedenski družinski tabor cicibanov planincev. Tolminci smo se tabora udeležili s 6 otroki in 4 odraslimi. Veselje v otroških očeh mi je vedno znova dajalo zagon za moje delo, marsikatera spremljevalka je sprejela gorništvo kot osebno vrednoto. Tudi ravnateljica vrtca je našo dejavnost vedno podpirala, v novi telovadnici so leta 1997 postavili plezalno steno. V letu 1999/2000 so tudi v Volčah začeli z akcijo ciciban planinec pod vodstvom vzgojiteljice Jadrane Jukić. Ko sem leta 2000 odhajala na novo delovno mesto, me ni skrbelo, da ne bi z akcijo »Ciciban – planinec« nadaljevali. Otrokom moramo že v otroštvu vzbuditi veselje do narave in gibanja v njej. Upam, da se njihova otroška želja po izletih v hribe in gore z odraslostjo ne bo spremenila.Tudi v našem društvu so iz vrst cicibanov planincev zrasli pridni mladi planinci in sedaj so nekateri uspešni alpinisti, jamarji, športni pedagogi in starši, ki bodo vzgajali svoje otroke v planinskem duhu in si bogatili svoj prosti čas s preživljanjem na izletih v naravo in hribe.

 

Image

Srečanje cicibanov planincev leta 1992 na Širokem

 

nad Mostom na Soči (Foto: M. Pagon)



Dragica Obid: PLANINSKE SKUPINE V VRTCU NA MOSTU NA SOČI

Bil je 22. november 1984. Trideset otrok male šole, trideset malih cicibanov planincev je ta dan v spremstvu vzgojiteljice mentorice Neve Kovačič, vzgojiteljice Dragice Obid in pomočnice vzgojiteljice Sonje Jovanovič prvič z veselimi koraki stopalo proti Selam pri Volčah. To je bil naš začetek – naš prvi planinski izlet.

 

Navdušenje za planinski krožek je iz vrtca Tolmin prinesla Neva Kovačič in ob razumevanju takratnega vodstva šole ravnatelja Vida Miklavčiča, pripravljenosti sodelavk in zaupanju staršev je delo steklo. Pomoč so nam takrat nudili tudi učenci višjih razredov OŠ Most na Soči, z nižjimi razredi pa smo izvajali tudi skupne izlete. V prvem planinskem letu smo otroke peljali na osem izletov v bližnjo okolico, udeležili smo se tudi srečanja cicibanov planincev v Tolminu.

 

Seme je padlo na plodna tla, saj se je ta dejavnost počasi, a vztrajno širila tudi na zunanje oddelke v Podmelec, v Dolenjo Trebušo in na Šentviško goro.

 

V letu 1987/88 se je na željo staršev nam planincem na Mostu na Soči pridružilo še pet otrok iz vrtca na Idriji pri Bači.

 

V letu 2002/03 se planinska dejavnost še vedno izvaja v vseh vrtcih in poteka brez težav.

 

Pri delu z najmlajšimi planinci so nam v pomoč lastne izkušnje in izkušnje drugih, ki si jih izmenjujemo in nadgrajujemo na različnih izobraževanjih po Sloveniji, ki nam jih omogoča PD Tolmin in OŠ Most na Soči.

 

Poleti 1987 je bil organiziran prvi vzorčni tabor »Ciciban planinec« na Planini pri Jezeru v Bohinju, ki sem se ga udeležila s šestimi planinci.

 

Z uvedbo devetletne osnovne šole leta 2001 se je starost cicibanov planincev znižala na 4 do 5 let, vendar zanimanje še vedno ostaja enako.

 

Že štirinajst let pa planinsko dejavnost povezujemo s programom za športno značko »Zlati sonček«. Planinski izleti potekajo v popoldanskem času in sobotah, izleti za športno značko pa v dopoldanskem času. Izletniške točke, kamor se odpravljamo, so v naši bližnji in daljni okolici. Poti nas vodijo po travnikih, med polji, po gozdovih in bližnjih hribčkih in to v vseh letnih časih. Spoznavamo skrite kotičke in razigrano uživamo. Ustaviti se moramo ob bistrem potočku, lepi rožici, pisanem metulju ali medvedovi jami. Tudi če se na poti ulije ploha, uživamo in takega izleta ne pozabimo. Opazimo pa tudi odvržene plastenke in druge smeti, ki ne spadajo v naravo, in vemo, da mi tega ne bomo počeli. Na vsakem izletu je za nas najvažnejša malica in komaj čakamo, da ugriznemo v velik sendvič s salamo, ki nam tako dobro tekne.



Vrtec oz. enota

Šolsko leto

Mentor, vzgojitelj

Most na Soči

1984/85 – 1998/89

Dragica Obid* in Neva Kovačič*

 

2000/01 – 2001/02

Dragica Obid

 

2002/03

Neva Kovačič

Podmelec

1986/87 – 1990/91

Darinka Papež

 

1993/94 dalje

Majda Lesjak

Dolenja Trebuša

1991/92 – 1999/00

Veronika Mauer

 

2001/02

Nada Bellomo

 

2002/03

Dragica Obid

Šentviška Gora

1998/99

Neva Kovačič

 

1999/00

Dragica Obid

 

2000/01

Irena Kovačič

 

2001/02 dalje

Stanislava Črv

Sodelavci: Ana Berginc, Florjana Bremec, Sonja Jovanovič,

Sonja Kenda, Bernarda Kofol, Ada Rovšček

Legenda: * mentor planinske skupine



Tabela: Pregled dejavnosti cicibanov planincev v vrtcu na Mostu na Soči in v zunanjih oddelkih



Sladkarije pa si med seboj vedno prijateljsko razdelimo. Na izlete vabimo tudi starše, ki se jih z veseljem udeležijo. Otroke navajamo na lep in spoštljiv odnos do narave, jo spoznavamo in doživljamo, skrbimo za zdrav način življenja, razvijamo prijateljske odnose, razvijamo vztrajnost v hoji in se učimo pomagati drug drugemu.

V vseh teh letih smo dobro sodelovali tudi z alpinisti, jamarji, gorskimi reševalci in drugimi ljubitelji gora. Vsako leto so nam polepšali podelitev zasluženih nagrad (našitkov, priponk, pesmaric, knjižic »Mladi planinec« in pohval) z diapozitivi o naravi in gorah ali pa so nas seznanjali s svojo dejavnostjo, kar je bilo otrokom vedno zanimivo. Naj naštejem nekaj imen: Jaka Čop, Žarko Rovšček, Boris Božič, Miranda Ortar, pok. Tomaž Rovšček, Davorin Žagar, Metod Kos, Milko Lesjak, Valter Černigoj in drugi.

 

Image
 
Zvedavost pred obiskom podzemlja

 



Hvala vsem vzgojiteljicam in pomočnicam vzgojiteljic, ki so bile in so polne energije vedno pripravljene sprejeti nove izzive, ki jih prinaša planinska dejavnost. Prav tako gre zahvala vsakokratnemu vodstvu šole za podporo. Vsega tega pa ne bi bilo, če ne bi za vsem tem stalo PD Tolmin.

Delo s cicibani planinci nam je v vrtcih v veselje, a se vsi po vrsti zavedamo velike odgovornosti in smo najsrečnejši, ko se z izleta varno vrnemo domov.



Dragica Obid: SREČANJA CICIBANOV PLANINCEV TOLMINSKE

Srečanja cicibanov planincev Tolminske so izvirna oblika druženja vseh malih planincev in njihovih spremljevalcev iz vrtcev Tolmin, Most na Soči, Kobarid in Bovec. V teh krajih se srečujemo, jih spoznavamo, med nami se tkejo nova prijateljstva in doživljamo nepozabne trenutke v najrazličnejših dejavnostih, ki nam jih pripravijo organizatorji. Vsako leto srečanje izpelje drug vrtec ob pomoči svojega PD. Take oblike druženja, ki je že tradicionalno, ni nikjer v Sloveniji in na to smo zelo ponosni.

Sami začetki segajo v leto 1984, ko je bilo prvo srečanje v Bovcu in so se ga udeležili cicibani planinci iz Tolmina. Že v naslednjem letu smo odšli na srečanje v Tolmin tudi CP iz vrtcev Most na Soči, iz Kobarida in Podbrda. Tako smo se vrstili leto za letom, le da je Podbrdo zaradi težav po treh letih nehalo s planinsko dejavnostjo. Na vsakem srečanju se nas zbere od 150 do 200 CP s svojimi mentoricami in spremljevalci. Do leta 2002 je bilo organiziranih že 19 takih srečanj, kar pomeni dobro voljo, vztrajnost in enkratna planinska doživetja.

Image

 

V okviru PD Tolmin je vrtec Tolmin organiziral pet srečanj in vrtec Most na Soči štiri. Enkrat smo odšli na srečanje v Podbrdo, petkrat v Bovec in štirikrat v Kobarid. Priprava in izvedba takega srečanja zahteva zelo veliko truda in dela organizatorja, saj si vsak želi, da bi dobro uspelo in da bi bili vsi zadovoljni. V iskanju prepotrebnih sredstev je dobrodošel vsak tolar, ki ga z razumevanjem podari posameznik, obrtnik, društvo ali podjetje. Glavni del našega srečanja zavzema planinski izlet. Naši cilji so bili: Mengore, Sela pri Volčah, Javorca, Široko, Pod Gabrje. Sami pohodi niso nič dolgočasni, saj včasih iščemo zaklade, rešujemo naloge s planinsko tematiko, rišemo, se seznanjamo s kulturnimi znamenitostmi krajev in se učimo prvih pravil varne hoje v hribe. Svojo dejavnost nam prikažejo jamarji, alpinisti, gorski reševalci in športni plezalci ter se v njih preizkusijo tudi cicibani planinci. Da pa je srečanje še bolj zanimivo, povabimo k sodelovanju tudi kinologe, padalce, zmajarje, tabornike, lokostrelce, lovce, gozdarje in druge. Včasih se odpravimo v pravljično Kekčevo deželo, presenetijo nas čarovnice ali pa celo medved. Rada bi izpostavila najbolj uspelo srečanje, a kaj, ko tega ne morem. Vsako je po svoje najboljše in najzanimivejše.

Z vsakega srečanja se vračamo domov polni lepih vtisov, novih izkušenj, obenem pa z majhnim spominkom, ki je vsako leto drugačen in je ustvarjalno delo otrok in osebja v vrtcih.

Spomini številnih udeležencev, med njimi je že nekaj odraslih, naj bodo vzpodbuda, da se tovrstna dejavnost nadaljuje še vrsto let.



Majda Pagon: NAŠE IZOBRAŽEVANJE

Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije je bila ustanovljena aprila leta 1956 na Šmarjetni gori. Na posvetovanju vodij mladinskih odsekov so sklenili, da je temeljna naloga mladinskega odseka planinsko usposabljanje predvsem otrok in mladih. Zato so začeli s pripravami za usposabljanje vseh, ki v planinski organizaciji delajo z mladimi. Leta 1957 je bil izveden prvi republiški tečaj za mladinske vodnike (MV).

Prvi mladinski vodniki

Iz planinskega društva Tolmin sta se Mitja Šavli in Ivanka Kavčič leta 1959 udeležila zimskega tečaja za MV na Smrekovcu nad Šoštanjem, letnega tečaja v Šlajmerjevem domu v Vratih pa sta se udeležila Mitja Šavli in Danilo Gorjan. Zaradi vse večjih potreb po vodnikih se je leta 1964 udeležilo tečaja za MGV 6 tečajnikov, ki ga je organiziral MO Postojna ob pomoči PZS. To je bil prvi tečaj za odbore Mladinskih odsekov Primorske. Drugega tečaja istega leta, na planini Razor, so se udeležili 4 tečajniki iz Tolmina.

V prvem, desetletnem obdobju so poklicni pedagogi s svojim znanjem sooblikovali različne programe usposabljanja. V tem času se je leta 1969 udeležil tečaja tudi takratni mentor na OŠ Tolmin Franc Vrabl, poleg njega pa še Žarko Rovšček z Mosta na Soči. Leta 1969 je bil ustanovljen Odbor za vzgojo in izobraževanje Mladinske komisije PZS, ki je prevzel naloge na področju usposabljanja mentorjev, mladinskih vodnikov in inštruktorjev planinske vzgoje. Istega leta je bila uvedena akcija »Pionir – planinec«.

Udeležba na tečajih za mladinske vodnike je postala naša stalna naloga

Prvim mladinskim vodnikom so v naslednjih letih sledili ostali:

1. Iztok Koren in Miran Vrabl (letni tečaj za MV 1973, zimski tečaj za MV 1975)

  1. Brane Vrtačnik (letni tečaj 1974)

  2. Rado Pavšič (letni tečaj 1978)

  3. Marjan Korečič (letni tečaj 1978)

  4. Edo Kozorog (letni tečaj 1980)

  5. Bojan Skočir (letni tečaj 1980)

  6. Karmen Valentinčič por.LEBAN (letni in zimski tečaj 1984)

  7. Mojca Trobec (letni tečaj 1985)

  8. Tomi Rejec (letni tečaj 1990)

  9. Marko Mežnar (letni tečaj 1991)

  10. Valter Černigoj (letni tečaj 1995 )

  11. Boštjan Kavčič (letni tečaj 1998)

  12. Sandra Kozorog (letni tečaj 2002)



Mentorji

V obdobju 1970 – 1973 je bil izveden prvi republiški seminar za mentorje planinskih skupin. Program usposabljanja je celovit. Njegov glavni namen je oblikovanje odnosa do hoje in gibanja v naravi. Iz PD Tolmin sta se ga udeležili leta 1974 Marija Šavli in Marija Rutar (por. Zidarič). Slednja se je leta 1975 udeležila tudi zimskega tečaja za mladinske vodnike. Leta 1978 se je mentorskega tečaja udeležila Jožica Jerončič iz Deskel. Istega leta je Mladinska komisija PZS skupaj s PD Snežnik iz Ilirske Bistrice ob začetku akcije »Ciciban – planinec« pripravila prvi seminar za vzgojiteljice in vodje akcije Ciciban – planinec«.

Od leta 1980 pa do sredine devetdesetih let so potekali seminarji za mentorje planinske vzgoje večinoma v Bavšici, kjer je bil postavljen Vzgojno izobraževalni center PZS. Iz našega društva so se tečaja udeležile: Majda Kobal (por. Pagon) in Neva Šuligoj (por. Kovačič) leta 1981, Marjana Barbič (1984), Dragica Obid in Marta Šorli (1985), Slava Štrukelj (1994) in Evgenija Golja (2000). Mentorji izhajajo pretežno iz vrst strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Ti so za uspešno delo v krožkih in popoldanskih dejavnostih še posebej pogrešali usmeritve in specialna znanja, ki zagotavljajo pogoje za varnejše gibanje mladine v gorah.

 

V okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in šport so začeli izvajati leta 1996 mentorske seminarje z naslovom »Srečno v gore«. To je temeljni, začetni in nadaljevalni seminar, ki v povezavi s PZS skrbi za sistematično izobraževanje in izpopolnjevanje mladinskih in planinskih vodnikov ter mentorjev planinskih skupin. Iz PD Tolmin se tega tečaja doslej ni še nihče udeležil, za leto 2003 pa imamo že prijavljene tri mentorice planinskih skupin.

 

V našem Mladinskem odseku poteka dejavnost na različnih ravneh in okoljih (vrtcih in šolah redno, občasno pa tudi v centru za izobraževanje in usposabljanje ter na gimnaziji). Vodenje planinskih skupin je zelo zahtevno in odgovorno delo, zato so vsa prizadevanja na tem področju dragocena naložba za našo družbo. Ker gre za mlade, je zagotovo poudarek na pedagoškem procesu. Pri vodenju mladih pa ne sodelujejo samo mentorji in mladinski vodniki ampak tudi planinski vodniki matičnega društva, gorski reševalci in inštruktorji GRS Tolmin, medicinske sestre in tehniki Zdravstvenega doma Tolmin, jamarji, športni plezalci, nadzorniki Triglavskega narodnega parka, starši mladih planincev in drugi, ki imajo radi mlade. Vodenje mladih je zahtevno in odgovorno, a dragoceno in hvaležno poslanstvo.

Izobraževalni tabori kot vzpodbuda

PZS z udeležbo na izobraževalnih taborih na poseben način vzpodbuja in nagrajuje mlade planince, ki so si prislužili zlati planinski znak. Že leta 1959 je bil organiziran 10 dnevni tabor v Vratih. Iz naših vrst se ga je udeležilo 6 mladih planincev.

Kasneje so bili vsi tabori enotedenski: leta 1977 v Krnici s 4 mladimi udeleženci iz Tolmina, leta 1978 v Kamniški Bistrici s 3 udeleženci. Leta 1979 so pričeli potekati tabori v Bavšici. Vsako leto v obdobju 1979 – 1987 so se ga udeleževali tudi naši, skupno 21 udeležencev. Leta 1985 je bil organiziran tudi mednarodni tabor na Vršiču, ki sta se ga udeležila 2 mlada planinca. Leta 1995 je bil tabor Mladinske komisije PZS na Šiji planini pod Košuto (udeležba: 8 Tolmincev). Mednarodnega tabora MKPZS na Planini na Kraju (1986) se je udeležilo 5 mladih Tolmincev. Avgusta leta 2002 sta bila povabljena dva naša mlada planinca na tabor Mladi nadzornik Triglavskega narodnega parka pod pokroviteljstvom Europarc junior ranger (Šlajmerjev dom v Vratih 5. – 14. 8. 2002).

Planinske mladinske delovne brigade

Predstavljale so način pomoči prebivalcem gorskih naselij pri vsakdanjem delu ali ob naravnih nesrečah. Poleg tega pa so imele tudi izobraževalne cilje. Udeleževali so se jih srednješolci. Potekale so med poletnimi počitnicami na različnih krajih po Sloveniji. Leta 1979 in 1980 je bila planinska brigada v Bavšici z 9 srednješolci iz Tolmina. Leta 1981 je bila na planini Razor z 9 udeleženci, leta 1984 na planini Polog z dvema udeležencema, zadnja je bila leta 1985 na Uskovnici, ki se je je udeležil en srednješolec iz Tolmina.*

* Viri: - Spisek udeležencev tečajev MK po Planinskih društvih (MK PZS 20. 2. 1989)

- ZOZ 1949 –1969, 1970 - 1990, od 1991 dalje, APD.

- PERŠOLJA, B., ROTOVNIK, B.: Mentor planinske skupine, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2001.

 

Image

Brez vozlov ne gre.

 

Na taboru mladih planincev na Šiji planini

 

pod Košuto leta 1995 (Foto: M. Pagon).

 

 

Edo Kozorog: UTRINKI ŽIVLJENJSKIH IN HRIBOVSKIH IZKUŠENJ

»V petek je prišla v razred tovarišica Šavlijeva in nam povedala, da bomo v soboto šli spet na planinski izlet…. Bilo je odlično, komaj čakam, da bomo znova odšli kam v hribe«. Tako so se navadno začeli in končali opisi planinskih izletov v dnevniku pionir-planinec, ki sem ga vse do danes hranil v svojih arhivih. Kot kaže pa sem ga ob moji zadnji selitvi preveč skrbno shranil na tako varno mesto, da ga v tem trenutku ne morem uporabiti za pisanje tega prispevka. Tako se mi včasih zgodi s stvarmi, ki so mi posebej drage – in dnevnik je bil zaradi otroške zagnanosti in prisrčnosti brez dvoma tak.

Če so me moji starši in stric Karlo začeli spoznavati z gorami, lahko brez dvoma rečem, da sem se na planinskih izletih v osnovni šoli preko mladinskega odseka dodobra navdušil zanje. Prelomnica je bila prav gotovo prva resna tura na Križke pode in Razor, kjer sem se pod zvezdnim nebom v senci mogočne kupole Razorja sam pred kočo v mislih zavestno zapisal goram - kakšno naključje, le dobrih pet let kasneje smo prav pred to kočo po prvem resnem zimskem vzponu v severni steni Razorja v noči po hudi snežni ujmi, ki nas je zajela v steni s prijateljema Igorjem in Rajkom, skoraj omagali….. Hkrati so bili izleti preko mladinskega odseka prvo sistematično spoznavanje domačih gora in obenem sistematično učenje hribovskih veščin na planinskih šolah, orientacijskih tekmovanjih in podobno. Logično nadaljevanje je bila tudi vključitev v markacijski odsek pod vodstvom Janka Kutina. Z njim sva s prijateljem Bojanom že drugič premarkirala vse planinske poti, ki jih ima v upravljanju PD Tolmin. Prvič sva jih skupaj z bratom Zvonkom ob vodenju strica Karla že v rosnih otroških letih. Iz teh časov so mi najbolj ostale v spominu gore okoli Krna, kjer je bilo takrat veliko več ostalin iz soške fronte, nepozabna pa je bila nevihta in prisilni bivak v avstrijski kaverni….

Nalednji korak je bil obisk tečaja za mladinske vodnike v Bavšici. Vendar mi je aktivnejše nadaljnje delo v tej sekciji prekrižala odločitev, da odidem v srednjo šolo v Postojno, kar je bilo povezano z bivanjem v internatu v dvorcu sredi Postojne, kjer je nekoč služboval Henrik Tuma. Tu sem se kmalu pridružil alpinistični šoli, kjer nas je v roke prijel himalajec Boro. Ko je videl, da osnove že obvladamo, nam je rekel: »Fantje, ne ga v hribih biksat!« To je bil edini teoretični dan planinske šole, saj nam je potem posodil kar svojo opremo. Njegovo opozorilo, podkrepljeno s številnimi zgodbicami iz »ta resnih hribov«, mi je še danes ostalo zapisano v spominu.

» ....Edo, naš Rogec, se je nad načrtom kmalu navdušil in vadili smo vztrajno, vsak dan, sanjali o velikih, junaških podvigih, v katere smo se želeli sami pretopiti. Morali smo usmeriti moč v cilj, poiskati nekaj, kar nas po isti poti ne bo moglo več pripeljati nazaj. Zdaj smo imeli to nalogo pred sabo: če nam uspe, potem se bo z nami nekaj zgodilo, za zmeraj bomo nekaj več, kot smo bili prej! Edo je to stvar jemal lahkotno, brez posebnih skrbi, kot prigodo, ki mu bo zgolj popestrila življenje. Zato me ni docela razumel, ko sem mu razlagal pomembnost naloge: Moramo uspeti! Moramo se žrtvovati! Rogi je sicer razumel, vendar je bilo zanj vseeno, če bi za nekaj časa še odložili in bi se zadeve lotili drugič. Z Rajkom pa sva pritiskala: Zdaj, zdaj in zdaj! Ali nikoli.

Medtem je prišla Paklenica. Ja, Paklenica. Konec novembra. Rogec je že nekaj tednov prej začel pri zajtrku zbirati odvečne zavojčke marmelade in paštete. Pravo zalogo si je nabral. Paklenica pa je prišla, kakor pride vedno: dolgo, zibajoče, s posebnim vonjem in barvami. Kakor dežela iz onkraj sanj... « (Igor Škamperle, Sneg na zlati veji, Založba Devin, Trst 1992).

Čudovito navdušenje nad alpinizmom in nekajletni pristen in neposreden stik z gorami, daleč stran od nedeljskih planincev in hrupnih koč, je prekinil odhod v JLA ob zaključku srednje šole.

»Macesni žarijo v jesenskih barvah in po travah kljubujejo zadnje barve poznega jesenskega cvetja. Veter, ki bo kmalu postal zimsko mrzel kot ves ta pravljični svet, me prijetno pihlja. Hodim po mehki preprogi in hribi žarijo v večernih barvah... MLADA VOJSKA USTAJ! Šele ko podzavestno pristanem na tleh ob svoji železni postelji, se dokončno zbudim v sedanjosti. OSTAV! Medtem ko lezem nazaj v posteljo, že načrtujem, česa se bom najprej lotil. MLADA VOJSKA USTAJ! Tokrat pristane cel vod na tleh kot eden in začne se tekma za čas. Obenem se oblačim, nategujem rjuhe, da bi iz hribov in dolin napravil vodno gladino...« (Beograd, 1981, Pismo Igorju Škamperletu prvi teden ob prihodu v JLA).

Tudi leta v Ljubljani so bila zapisana treningu, intenzivnemu študiju, sobotnim in nedeljskim turam, služenju denarja z višinskimi deli za svoje cilje ter odhodom na skrbno načrtovane odprave v času po glavnih izpitih oziroma po izpolnitvi formalnih pogojev za vpis v višji letnik – pri tem pa sem se enkrat skorajda zakalkuliral.

»Rado nam postreže s presenečenjem. Čepi na vrhu sneženega stolpa. Nikjer ne vidim klina, na katerem sva žimarila. Le cepin, zaboden v sneg. Na njem si je uredil samovarovanje, poleg tega pa mu je zaupal tudi naju. Ni imel druge izbire. Pravi, da ga je bilo strah, ker se je bal, da se vse skupaj pod najino težo izruje. Tolažil se je le z besedami Rogeca, ki je po vrnitvi iz Tjan Šana pripovedoval, kako je na cepinu zadržal prijateljev osemdesetmetrski padec...« (Matevž Lenarčič, Patagonija, smisel in spoznanje, Založba obzorja, Maribor, 1988).

Vrnitev v domači kraj je seveda pomenila tudi začeti se ukvarjati (poleg hribov) tudi z »realnimi življenjskimi težavami«, kot so služba, dom, družina ipd. Za vse to pa potrebuje človek veliko časa. Nenazadnje je potrebno začeti vračati tisto pozornost, ki smo je bili deležni kot otroci…

»Gozdarska koča na Izgori se počasi pogreza v mrak, izba v njej pa postaja prijetno topla. … Z Igorjem sva po srcu gozdarja in vsak na svoj način tudi ljubitelja narave, zato ni čudno, da sta se najini poti prvič srečali že v srednji gozdarski šoli. Iz podobnih vzgibov sva skupaj tudi tukaj v samotnem državnem (nekdaj deželnoknežjem) gozdu Izgora. ...Iz gozdarskega razmišljanja naju predrami prijetno cvrčanje in vonj po pečenih kostanjih. Izba se je napolnila z domačnostjo in toploto, kakršne ni bila koča deležna že vsaj 20 let! Pogovor steče o najinih nekdanjih prijateljih, s katerimi smo skupaj zahajali v te gore. Veliko jih je v gorah za vedno ostalo: najprej Pavel Podgornik in Tamara Likar, Samo Trošt in Luciano Cergol, pa Marko Kogoj, Bojan Počkar, Robi Černilogar in nazadnje Slavc Svetičič, če ostaneva samo pri Primorcih približno najine generacije. Tudi Igor je imel pred kratkim težko nesrečo na smučišču, kjer je imel bližnje srečanje tretje vrste z nekoliko debelejšo bukvijo. Od takrat praktično še ni bil v resnih hribih, zato bo še zlasti zanj jutri pomemben dan. Poizkusila bova prečiti greben Loške stene do Briceljka! Počasi se spraviva na podstrešje v družbo polhov, kjer smo si uredili prostor za spanje...« (Edo Kozorog in Igor Škamperle, Planinski vestnik, 9/2002).

In zakaj ves ta konglomerat utrinkov iz življenja, kot so ga pisale moje gore? Morda zato, ker sem marsikdaj dosegel cilj (ali pravočasno od njega odstopil) zaradi vzroka, ki mu navadno rečemo: »Ta občutek mu je bil prirojen« Iz biologije pa vemo, da so take stvari zelo težko zapisane v kromosomih. Vse bolj sem prepričan, da s to označbo navadno opišemo drobne življenjske modrosti, izkušnje in nauke, ki smo jih pridobili in spravili v podzavest v otroštvu in jih prav tako skozi podzavest pravočasno uporabili v točno določenih okoliščinah. Z mojimi odločitvami v gorah »po občutku« sem bil doslej vedno zadovoljen – pri tem pa so bili zlasti odločilni nauki mojih staršev, pokojnega strica Karla, tovarišice Šavlijeve in morda še Bora. Vse ostalo so bili večinoma treningi in rutina, ki pa te včasih lahko tudi zapeljejo v nepreplezljive previse. Upam, da bo tako tudi v bodoče, pa ne samo v odločitvah na resnih turah (ki jih je vse manj in manj), ampak tudi v odločitvah v odnosu do najbljižjih, na reševalnih akcijah GRS, na delovnem mestu in drugje. Največ občutka pa je potrebno pri usklajevanju vseh teh aktivnosti med seboj – vsakemu obdobju pa je potrebno pustiti svoj čar...



PRVIČ NA KRNU

»Vstani, vstani,« je klical oče. Bilo je jutro. Športni dan. Na Krn!

 

Zelo sem se veselila. To je bil moj prvi pohod na posoškega očaka.

 

Oblekla sem se, zložila vse potrebno v nahrbtnik, in z očetom sva se odpravila na avtobusno postajo Most na Soči. Ura je bila sedem. Ni se nas zbralo prav veliko. Planinci smo prišli.

 

Minilo je nekaj minut nestrpnega čakanja in pripeljal je kombi. Vstopili smo otroci, pridružili so se nam nekateri starši.

 

Na planini Kuhinja smo izstopili. Toplo smo se oblekli in se odpravili dogodivščinam naproti. Hodili smo dobri dve uri. Ob poti je bilo veliko predmetov, ki so tam iz časa prve svetovne vojne in fantje so morali vse to pregledati.

 

Zdelo se mi je, da se pot zelo vleče. Pomagali smo si s klepetom. Končno. Koča. Najprej smo se najedli in napili. Uh, bili smo res lačni, še bolj pa žejni! Kako dober je topel čaj!

 

Koča stoji malo pod vrhom, zato smo se odpravili še naprej. Na vrhu je bil čudovit razgled.

 

Na poti v dolino sem z nekaterimi prijatelji pohitela in kmalu smo bili daleč pred skupino. Potem pa smo prišli do križišča. Katera pot je prava? Kar tako, na srečo smo jo izbrali. In prav smo krenili. Potem nas je dohitel Lukov tata in nas spremljal.

 

Alen je izgubil mobilni telefon. Našli smo ga, on pa ni opazil, da ga nima. V dolini smo mu ga vrnili, on pa je ugotovil, da bo bolje, če ga naslednjič pusti doma. Lepo nam je bilo.

Larisa Mugerli, 6.a

OŠ Dušana Muniha Most na Soči



KJE JE NAJLEPŠE

Ko je sonce posijalo,
je vse hribe obsijalo.
Takrat smo na pot šli.

Po stezi smo se vzpenjali,
veselo si prepevali.
Ko tako smo peli,
naenkrat smo prispeli.

Na mehko travo sedli
in malico pojedli –
kar tako, na mah.

Ko smo si oddahnili,
smo znova ugotovili:
najlepše je v gorah.

Špela Jerkič, 6.b
OŠ Dušana Muniha Most na Soči




»HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI IN PIL NJE PRELESTI...«

(Oton Župančič)

RUDI RAUCH, planinski vodnik, navdušen popotnik, dober organizator...

Bela krajina. Najbrž bi težko našli Slovenca, ki ne bi znal našteti vsaj nekaj značilnosti te zanimive pokrajine, ki jo na severu omejujejo Gorjanci, na zahodu Kočevski Rog, na jugovzhodu oziroma jugu pa reka Kolpa. Bele breze, vinogradi, pisanice, zeleni Jurij, Vinica - rojstni kraj Otona Župančiča, značilna bela ljudska noša, Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih, v osnovni šoli smo brali o Petru Klepcu, ki je bil doma ob Kolpi itd. Nekaj mističnega nosijo v sebi razne zgodbe. Tako vsaj sprejema pokrajino nekdo, ki jo pozna bolj iz pripovedovanj in krajših potepanj po njej.

 

Rudi Rauch mi je sicer takoj v začetku najinega razgovora povedal, da Srednja vas, v kateri se je rodil, leži v kočevskem delu te raznolike pokrajine, ki se najviše povzpne z Mirno goro (1047 m), z ostanki roškega pragozda tik za njo.

 

Zaradi vojnih razmer so se veliko selili, kar za trinajst let pa pristali v Semiču, kjer je Rudi Belo krajino užil v vsej njeni lepoti.

 

Kako se spominjaš zgodnjih otroških let?

 
 
 
 

ImageKomaj sem v šolskem letu 1941/42 začel obiskovati prvi razred osnovne šole, kot zanimivost naj povem, da je bila moja prva učiteljica žena Lada Ambrožiča - Novljana in sta nas oba kmalu seznanila s partizanskim gibanjem, že smo bili mama in štirje otroci za pol leta odpeljani v internacijo v Treviso. Očeta so že pred tem odpeljali na Rab. Po vrnitvi smo se selili iz zidanice v zidanico, ker naša hiša, ki sicer ni bila požgana, ni bila primerna za bivanje. Osnovno šolo sem nato obiskoval v Semiču in s prekinitvami po raznih vaseh. Pisanih črk se tako v osnovni šoli sploh nisem učil. Bela krajina je bila od leta 1943 dalje osvobojeno leta 1997 (Foto: Ž. Rovšček) ozemlje in šola, ki smo jo obiskovali, partizanska. Predvsem pa imam v lepem spominu iz tistega časa pomladi, cvetenje divjih češenj, sliv, breskev ...

 

Bela krajina je zaradi odmaknjenosti in obrobne lege ohranila veliko folklornih in etnografskih posebnosti. Zato so se ohranila tudi razna praznovanja, v spominu so mi ostale predvsem martinove nedelje, ki smo jih praznovali skupaj s starši.

 

Takrat verjetno ni bilo poklicnega usmerjanja, kot ga poznamo danes. Od kod odločitev za geodetsko smer?

 

Potem ko sem prekinil šolanje na novomeški gimnaziji, sem se odločil za gradbeno šolo v Ljubljani, geodetsko smer. To je bil sicer bolj izhod v sili, vendar pa mi kasneje ni bilo žal in sem poklic do konca z veseljem opravljal.

 

Najstniška leta navadno prekipevajo od energije in mladostne zagnanosti. Kam si jo ti usmeril?

 

Takratna povojna leta so bila sicer težka, vendar pa smo imeli mladi tudi možnosti združiti delo in zabavo. Vsa srednješolska leta sem med počitnicami predvsem delal doma na kmetiji, šolsko prakso sem kot normirec opravljal v delovnih brigadah, ki pa sem se jih udeležil tudi kot prostovoljec. V srednji šoli v Ljubljani sem tudi pel v mešanem in moškem pevskem zboru. Naš zborovodja je bil Drago Korošec, brat Ladka Korošca. Tudi kasneje smo se pevci še večkrat zbrali skupaj, npr. ob 20., 30. obletnici, in skupaj zapeli.

 

Belokranjci imajo danes kar nekaj uspešnih planinskih društev in koč, ki jih upravljajo, pa tudi še gradijo nove. Takrat verjetno še niso bili tako organizirani. Kdaj si ti začel »sanjati« o gorah?

 

Z bratrancem sva po vojni obiskovala Kočevski Rog, Mirno goro, vendar pa me je takrat bolj kot želja po hoji v hribe gnala zvedavost. Po okoliških vzpetinah je namreč obležalo veliko vojnih ostalin, neeksplodiranega orožja...Danes niti pomisliti ne smem, v kakšne nevarnosti smo se spuščali.

 

Potem pa sem imel srečo in na gimnaziji pri naravoslovnem krožku naletel na profesorja, ki je bil z dušo in telesom hribovec. Tako smo odšli na prvi izlet iz Novega mesta čez Gorjance v Metliko, še isto leto, tudi datum sem si zapomnil, to je 2. avgusta 1952, pa smo »osvojili« Triglav. Letos tako poteka že 50 let, odkar sem prvič stal, kasneje pa še velikokrat, na naši simbolni gori.

 

Te je pripeljala v Tolmin služba?

 

Lahko bi tako rekel, vendar je bila prijava na mesto geometra in kasneje načelnika Geodetske uprave v Tolminu pravzaprav že posledica prvega srečanja s to pokrajino. To pa je že druga zgodba, ki sem jo znancem že večkrat povedal.

 

Verjetno bi bila zanimiva tudi za naše planince, če bi nam jo izdal.

 

Tako je bilo. Po končani šoli in služenju vojaškega roka sem se najprej zaposlil na Jesenicah. Osem let sem opravljal službo geometra pri železnici, bil sem referent za meritve, vmes je potekala elektrifikacija železnice, bilo je kar zanimivo. Pet let pa sem delal na katastru. Na Jesenicah sem si ustvaril tudi družino. Z ženo Božo, Jeseničanko, sva se spoznala že v srednješolskih letih.

 

Potem pa je v tretjem razredu osnovne šole, ki jo je obiskovala hčerka, prišla na vrsto obravnava Baške grape. In da bi jo bolj nazorno spoznali, smo se odločili za izlet, ki pa smo ga iz Baške grape podaljšali do Tolmina in si takrat po podatkih iz Jakčeve knjige ogledali tudi Javorco. Žena je bila tako navdušena in z vzdihom: Tu pa bi bilo lepo živeti! zapečatila našo nadaljnjo usodo.

 

Okolica Jesenic je sicer zelo lepa, sam kraj pa za bivanje seveda ni najbolj privlačen. Zato odločitev, potem ko me je sošolec opozoril na razpisano delovno mesto na Geodetski upravi v Tolminu, ni bila težka. Tako smo se leta 1973 preselili v Tolmin.

 

Predvsem terensko delo mi je zelo ugajalo, čeprav so se razmere po potresu zelo spremenile, tako da je bilo potrebno veliko delati tudi v pisarni.

 

In kot prej okolico Jesenic, tako si verjetno prehodil in se razgledal po okolici Tolmina. Kdo ti je delal družbo?

 

V začetku smo na okoliške hribe zahajali kar sami, naša družina. Kmalu pa sem se spoznal s tolminskimi planinci: Zdenko Kavčič, Narcisom Michelizza, Radkom Šavlijem in drugimi ter se jim pridružil.

 

Že po prvih vtisih, ki sem jih dobila po svojem prihodu v upravni odbor, pa tudi kasneje ugotavljam, da namenjaš v planinski organizaciji predvsem in poseben pomen izletništvu.

 

Res je. Od začetka, v upravni odbor društva sem prišel leta 1976, tudi kot predsednik društva v letih 1977 do 1981, pa tudi še sedaj, vedno sem izletništvo smatral kot osnovno dejavnost društva, temu cilju je pravzaprav namenjeno vsako planinsko društvo, vse ostalo mora biti temu podrejeno. Zato sem to dejavnost poskušal odpreti širšim krogom, prilagoditi izlete za razne skupine, udeleževati smo se začeli pohodov na Stol, Porezen, Blegoš... Pomembno pa se mi je zdelo tudi obveščanje in sodelovanje med društvi, kar danes z veseljem ugotavljam, da kar dobro poteka.

 

Svoje so k temu doprinesli verjetno tudi meddruštveni odbori. Kot prvi predsednik Meddruštvenega odbora Posočja sem se z delom in pomenom le-tega dodobra seznanil.

 

Vem, da ti kot planinskemu vodniku planinci zelo zaupajo. Predvsem starejši se s tabo na izletih počutijo varne. Kako se nanje pripraviš?

 

Priprave na izlet navadno vzamejo kar precej časa. Poti najprej preverim po karti, če je le možno, pot pred razpisanim izletom še enkrat prehodim sam, navadno pa vključim še ogled katere izmed znamenitosti. Za to pa je potrebno še malo pobrskati po raznih virih. Celo življenje se učimo.

 

Zelo dobro se spominjam prvega pohoda na planino Sleme pod Rdečim robom leta 1977. Pohod je postal tradicionalen, do sedaj jih je bilo že 26. Kolikor vem, je bila to tvoja zamisel. Od kod ideja?

 
 
 
 

ImageV letu 1977 je potekala akcija 85 vrhov za 85. rojstni dan Maršala Tita. Kot eden izmed vrhov je bil izbran tudi Krn. Ker pa Krn ni najbolj primeren za množičen pohod, sem si zamislil, da bi se manjša skupina sicer povzpela na Krn, vodil jo je Zoran Kocić, ostali udeleženci pohoda pa naj bi se srečali na planini Sleme, znani po bitki iz druge svetovne vojne. Pohod je uspel, udeležilo se ga je tudi veliko otrok, vojaki, kasneje je sodeloval tudi takratni sindikat. Kljub velikim spremembam, ki so se medtem zgodile z našo državo, smo pohod obdržali kot eno izmed akcij v mesecu maju, ko praznuje svoj praznik tudi naša občina v spomin na takratne dogodke.

 

Po tvoji zaslugi smo v zadnjih letih številni planinci spoznali tudi Kras in Istro.

 

To področje sem tudi sam spoznal razmeroma pozno. Najprej preko sina Tomija, ki ima tam svoje glasbene delavnice, deloma pa iz vodnika Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras. Izleti so tu možni vse leto, razmeroma lahko dostopni, tudi takrat, ko v višje ležečih gorstvih zaradi zimskih razmer niso možni. Predvsem pa me je na teh planjavah očarala bogata flora. V vsakem letnem času se Kras in Istra odeneta v drugačno podobo. Prečudovita je Čičarija, kadar cvetijo narcise, potonke, perunike... V jesenskem času čarobnost pokrajini daje rdeče obarvan ruj. Tudi kraji, kot so Krkavče, Koštabona, Hrastovlje, Socerb itd. so vsak po svoje nekaj edinstvenega.

 

Kot Belokranjec in človek, ki zna opazovati in uživati v vsaki pokrajini, si verjetno želel pokazati planinskim prijateljem tudi lepote dežele, od koder izhajajo tvoje korenine.

 

Prvi izlet v Belo krajino sem menda organiziral že leta 1974. Odšli smo na Gorjance, Mirno goro, kasneje pa smo se po deželi hribčkov in gričev z zidanicami sprehodili še večkrat. Nekajkrat so se nam pridružili tudi osnovnošolski otroci, tako da nas je bilo vedno za poln avtobus.

 

Zadnja leta se udeležujemo pohoda po Župančičevi poti od Dragatuša do Vinice, ki je speljana mimo asfaltirane ceste in vodi sredi zelene in pestre narave, skozi krajinski park Lahinja, mimo cele vrste kulturnozgodovinskih znamenitosti.

 

Nekaj posebnega je tudi vaša kašča, preurejena v bivališče, ki pa nudi z ohranjeno arhitekturo posebno domačnost...

 

Kašča v Črešnjevcu je potem, ko smo jo kupili, kar nekaj časa čakala na obnovo in ker sem jo v glavnem obnavljal sam, se je delo kar zavleklo. Na zunaj je ostala nespremenjena, notranjost pa je preurejena v bivalne prostore. Ker imava z ženo v bližini tudi manjši vinograd, ki ga je potrebno obdelovati, sva v teh krajih kar pogosta obiskovalca.

 

Zadnja leta je po številu in udeležbi na izletih vse zasenčila planinska skupina upokojencev. Kako se je začelo?

 

Leta 1998 je takratni predsednik Društva upokojencev Tolmin Franc Kravanja, ki je imel posluh za take stvari, v razgovoru omenil, da bi lahko upokojence, ki so še dovolj vitalni, še posebej animirali za gibanje v naravi. Nekako spontano smo nato prišli na idejo, da bi skupaj s Planinskim društvom Tolmin pripravili program in razpisali izlete oziroma pohode posebej za upokojence. To je bil pravzaprav poskus in nihče ni vedel, če bomo tudi uspeli.

 

Danes deluje skupina že pet let. Posebej vesel sem, ker nam je s to obliko dejavnosti uspelo razgibati tudi podeželje. V svoje vrste smo vključili upokojence iz Baške grape in Planote, do Slapa ob Idrijci. Izletov se udeležuje po več kot 50 udeležencev. Pri vodenju pa je zelo dobrodošla pomoč Vlada Šorlija.

 

Nekaj izletov je standardnih, tako se npr. vsako leto udeležujemo 8. februarja pohoda po poteh kulturne dediščine, vsako jesen se naužijemo lepot Krasa, vedno znova pa odkrivamo nove kotičke te naše majhne, a tako raznolike dežele.

 

Čeprav razpet med Tolminom oziroma Žabčami, Belo krajino in Prekmurjem, kjer prebiva sin Tomi z družino, pa še najdeš čas za še eno dejavnost - poješ in hkrati si tudi predsednik Mešanega pevskega zbora društva upokojencev Tolmin?

 

V pevskem zboru pojem od leta 1995. Najprej sem na vaje vozil samo ženo, potem pa sem se jim še sam pridružil. Smo kar aktivni, dvakrat na teden imamo vaje, sodelujemo na raznih prireditvah in revijah, kot predsednik zbora pa poskrbim tudi za družabnost in kakšen izlet. Rad pojem, čeprav mislim, da je sin Tomi svojo glasbeno nadarjenost podedoval bolj po ženini strani.

 

Včasih so dnevi in tedni res prekratki, da bi postoril vse, kar načrtujem, zaenkrat pa mi to še kar uspeva.

 

Spomnim se tvojih poročanj z raznih sej Planinske zveze Slovenije pred leti.

 
 
 
 
 

V preteklosti sem bil kar nekaj let član upravnega odbora PZS, nekaj časa predsednik komisije za lastninska vprašanja, v kateri smo zastavili koncept za nadaljnjedelo, dva mandata pa sem na planinsko organizacijo zastopal tudi v svetu Triglavskega narodne- ga parka. Danes z delom v organih Planinske zveze nisem več obremenjen, zato pa se toliko bolj posvečam drugim stvarem, ki me veselijo.

Image
Rudi na proslavi stoletnice Soške podružnice
levo Karmen Leban, desno slavnostni
govornik Dušan Jelinčič(Foto: Ž.R.)

 

 

. . .

 

Ko sem se v mislih pripravljala na ta razgovor, sem takoj naletela na problem, kako bom Rudija ogovarjala. Kljub temu da me je že večkrat opomnil, naj ga ne vikam, mi to ni šlo od rok. Zato sem pripravila vprašanja, v katerih ga vikam. Pa se je v začetku malo zatikalo in ko me je Rudi opomnil, da je že čas, da bi spremenila to svojo navado, sva pogovor nadaljevala tako, kot vam ga predstavljam.

Cvetka Jug



POZOR – PADALCI!

(Ob 90 – letnici Gorske reševalne službe Slovenije)

V poletnih počitnicah vsako leto odidem v planine, kjer pasem krave. Nebo nad tolminskimi planinami pa je tedaj polno padalcev. Zelo rad opazujem raznobarvne pikice, ki lebdijo na nebu in jih raznaša na različne strani.

 

Tako je bilo tudi tistega lepega sončnega avgustovskega dne, ko sem pasel na planini Mederje. Bili smo ravno pri kosilu, ko je naš pes začel nenavadno lajati. Hitro smo skočili pokonci in odšli gledat, kaj se dogaja.

 

»Joj! Padalec, nenavadno hitro se približuje planini!« Že smo mislili, da bo pristal na bližnjem drevesu, a ga je veter dvignil visoko v zrak. Nekaj časa smo še opazovali padalce. Lepo so jadrali nad Mrzlim vrhom; naštel sem jih kakih dvanajst.

 

Tedaj se je zgodila nesreča. »Poglej! Padalec je padel in pristal na drevesu!« Res, padalec je visel na drevesu. Opazovali smo ga z daljnogledom in poklicali Gorsko reševalno službo. Takrat je še enega izmed padalcev zaneslo na drevo. Eden izmed pastirjev je takoj odhitel na kraj nesreče pogledat, kaj se dogaja.

 

Reševalci so hitro ukrepali, saj so bili že čez eno uro ob ponesrečencih. Na srečo se padalcema ni pripetilo nič hudega. Le na drevesu sta obvisela in čakala na pomoč. Reševalci so ju sneli z drevesa in ju odpeljali v dolino.

 

Sreča, da imamo mobilne telefone in telefonsko številko 112, kamor lahko pokličemo, če se pripeti kakšna nesreča. In sreča, da tam čakajo ljudje, ki so v vsakem trenutku pripravljeni pomagati v najrazličnejših okoliščinah

Rok Kurinčič

OŠ Franceta Bevka Tolmin

. . .

Vse pogostejše nesreče v gorah na začetku preteklega stoletja so terjale zanesljivo reševalno službo. 16. junija 1912 je zdravnik Josip Tičar, načelnik Kranjskogorske podružnice Slovenskega planinskega društva, sklical sejo odbora v Kranjski Gori. Na seji je bil sprejet predlog, da se v Kranjski Gori ustanovi reševalna postaja. Kot člani so pristopili številni gorski vodniki in gorniki iz Mojstrane, z Dovjega, iz Podkorena in Rateč. Prihajajoča prva svetovna vojna je le začasno zadržala gornike pri izpolnjevanju njihovega humanega poslanstva, po njej pa je Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva v sezoni 1922/23 ustanovil Centralni reševalni odsek, ki je že kmalu dobil pravilnik o organizaciji reševalnih odsekov in reševalnih postaj SPD. Letos mineva devetdeset let od ustanovitve te humanitarne organizacije na slovenskih tleh. (op. ur.)



TOLMINSKA

 
 
 
 
 
 
 
 

ImageJutranje rose te zbude,
pa se zagledaš v prelepe
tolminske gore.


Palico vzameš v roke
in že se vzpenjaš,
kamor te nese srce.

 
 


Okrog tebe tišina …
Nad tabo modrina …
Pod tabo zelena tolminska kotlina …


Aleš Hvala

OŠ Dušana Muniha Most na Soči





»Pogumno srce, urne noge naj te vodijo v gore«

NA PLANINO RAZOR

Gore imam dobesedno pred nosom. Vogel, Mrzli vrh, Vodil vrh, Tolminski Triglav, planina Razor in Škrbina so mi kot na dlani. Pa vendar se nikoli ne odpravim v gore. Tja vleče samo očija, navdušenega botanika. Tako smo se nekega lepega junijskega dne že navsezgodaj in kar brez malice odpravili na planino Razor. Nono, oči, mami in jaz smo sedli v avtomobil in se po ozki ovinkasti cesti, polni prepadov in grap, odpeljali v Tolminske Ravne. Izstopili smo iz avta in se naužili svežega gorskega zraku. Toda nismo se dolgo ustavljali. Pot nas je vodila po kolovozu do križpotja. Zgornja pot se je strmo dvigala k Tolminskemu Migovcu. Spodnja pa se je položno vila na planino Razor, a ne za dolgo. Kmalu se je začela ožiti in peljati vse bolj navkreber. Nono, naš vodič, nas je popeljal v gozd, pokrit z listnato preprogo. Z vej, bukovih, javorjevih in jelkinih dreves, je iz neštetih grl donela ptičja pesem. Vse bi bilo lepo in prav, če le ne bi bilo take strmine. Sopla sem in se znojila, moje noge so postajale vse težje in težje. Končno je bilo gozda konec, strmina pa je bila le še hujša. Zagledali smo gorske travnike in ruševje. Zdaj se je oglasil moj oči: »Uau! Poglej, Nina, to je svišč, tamle so pa kukavičnice.« Oči je zalomastil čez ruševje k skalnati steni. Zaklical je: »Pridite sem! A veste, kako se reče tej rožici?« Seveda nismo vedeli, da je bil tisto avrikelj. Videli smo še mnogo planinskih cvetlic, zlatice, pogačice, masnice, ki so prepredale zeleno travnato odeje, ter planjave rododendrona med ruševjem, ki se je pripravljal na cvetenje. Loteval se me je obup. Komaj sem še hodila in sonce je močno pripekalo. Bližje kot smo bili planini, bolj se je oddaljevala. Zdela se mi je nedosegljiva. Že sem pripravljala scenarij za to, kako se bom zjokala in milo prosila, da se vendar vrnemo domov. In zagledala sem kočo na planini. V meni je posijal žarek upanja. Morda pa le prilezem do koče. Napela sem vse mišice, se še z zadnjimi močmi borila s strmino in … Skoraj po vseh štirih sem le prišla na cilj. Srce mi je razbijalo od napora in zdelo se mi je, da ga slišijo tja do južnega tečaja. A bilo mi je vseeno. Samo da sem prišla na planino Razor. V vsem tistem navalu sreče pa se je oglasil želodec. V koči smo naročili palačinke, ki sem jih hlastno pogoltnila. Tedaj sem se spomnila, da bo moral nekdo s planine nazaj v dolino. Popadla me je groza in najraje bi za celo življenje ostala na planini, da mi le ne bi bilo treba hoditi še navzdol. Moje skrbi so bile odveč. Ne, niso me prišli iskat s helikopterjem, pač pa so noge kar same šle po strmini navzdol. Ko smo prišli domov, sem se kot hlod zvalila v posteljo in se nisem prebudila do jutra.

Sklenili smo, da se v gore vrnemo še to poletje, če se le da.

 

Nina Kordiš, 6. a

OŠ Franceta Bevka Tomin



NA VRH TRIGLAVA

Nekega ranega jutra, ko sonce še ni pokukalo izza gora, sem se zazrl v daljavo. V mojih mislih se je porodila misel. Danes grem na Triglav. V sebi sem začutil veselje in hkrati dvom. Kaj če sem si naložil pretežko nalogo? Navsezadnje je to najvišja gora v Sloveniji in s svojimi tremi glavami vzbuja strah in spoštovanje.

 

Kot bi mignil smo že stali ob vznožju gore, na katero smo Slovenci zelo ponosni. S težkim nahrbtnikom sem zakorakal novim dogodivščinam naproti. Čez čas sem ugotovil, da je hoja po skalah in lišajih prav sproščujoča. V meni je počasi zrasla močna volja, zastavil sem si cilj, ki je edini pravi za planince, doseči vrh. Vse okrog mene je bilo tako sveže. Občutki so se mešali, počutil sem se božansko. Zrak je bil čist in zbirale so se meglice. Nebo je bilo sinje modro in vrhovi so se že iskrili v soncu. Pljuča so hlastala za zrakom, kot po svežem pečenem kruhu. Mimogrede je priletel mimo kakšen metulj. Po urah hoje in meditacije z naravo smo končno zagledali vrh. Zdel se mi je zelo blizu, a pot se je vlekla in vlekla. Končno smo prispeli do težko pričakovanega cilja. Zavriskal sem od veselja, ko sem se dotaknil Aljaževega stolpa. Obrnil sem se in v glavi sem začutil omotico. Počutil sem se prerojenega.

 

Razgled, ki se je razprostiral pod menoj, je bil tako nepopisno lep, da mi je ostal v srcu za vse življenje. Če imaš pogumno srce in urne noge, lahko vedno dosežeš svoj cilj – vrh.

Matej Gabrijelčič, 8. d

OŠ Franceta Bevka Tolmin



LAJNAR

Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest. Drugače povedano, šele človekova zavest ožari goro z lepoto.

Po naključju sem se z družino znašel na Soriški planini. Ravno takrat je na Sorici prebivala skupina otrok, ki so bili v šoli v naravi. Med sabo smo dokaj hitro sklenili prijateljstvo. Bili so zelo zabavni in prav vsi, od prvega do zadnjega, so imeli radi gore. Zaradi tega me je bilo malo sram, saj gora nisem imel rad. Tisti dan so imeli v načrtu pohod na Lajnar. Tudi mene so povabili. Privolil sem. Mama mi je v nahrbtnik, ki sem si ga sposodil v koči, dala vse potrebno. Ko smo se zbrali, smo odkorakali proti vrhu. Po dolgi in naporni poti smo prispeli na cilj. Toda splačalo se je. Bilo je lepo, kaj lepo, čudovito. Prekrasen razgled na dolino, sosednje gore in sneg, ki se je bleščal v soncu. Tih, hladen vetrič mi je kuštral lase. Ta dan je spremenil moje mišljenje in odnos do gora. Sedaj gore opisujem v najlepši luči. V gore se umaknemo, da se sprostimo in zaužijemo čist gorski zrak, ki zamenja s plini nasičen in nezdrav mestni zrak.

Izrek pravi: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.«

Čeprav se v gorah dogaja veliko smrtnih nesreč, ni kriva gora, ampak največkrat človek sam.



Uroš Ristić, 8.d

OŠ Franceta Bevka Tolmin

. . .

Uredništvo se prisrčno zahvaljuje za trud pri pisanju prispevkov vsem mladim piscem na osnovnih šolah v Tolminu in na Mostu na Soči. Zahvala gre tudi njihovim mentoricam: Mirjam Humar, Nevenki Janež, Senki Krapež in Danici Taljat. Odziv je presegel vsa pričakovanja in nam tokrat že zmanjkuje prostora, zato bomo prispevke objavljali še v naslednjih številkah Krplja.