Krpelj 5 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 5-2002

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 600 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan

Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, julij 2002

 

 

 

K A Z A L O





IZ KRPLJEVEGA NAHRBTNIKA

 

Vsega po malem, bi lahko rekli za številka Krplja, ki je pred vami. Saj je že kar v navadi, da se nam nabere gradiva, zelo različnega po vsebini, a tokrat je tako poimenovanje še bolj upravičeno.

Zaradi pomembnih dogodkov, ki so se zvrstili v času od izdaje zadnje številke, nekateri pa so še v teku, lahko rečemo, da smo vam, spoštovani bralci, tokrat postregli kar s pestro vsebino. V prvih dneh meseca marca smo se člani PD Tolmin zbrali na rednem letnem občnem zboru. Zato mu, ob sodelovanju poročevalcev, namenjamo nekaj prostora; ker je od takrat minilo že precej časa, povzemamo le važnejše misli in poudarke.

Ideja o izdajanju društvenega glasila je stara že veliko let. V sedemdesetih letih se je začela osnovati skupina ljudi, ki na poslanstvo planinskega društva niso gledali zgolj s športno – rekreativnega vidika. Začutili so potrebo, da bi objavljali pomembnejše društvene informacije, soočali različna mnenja, poročali o svojem delu, objavljali literarne izdelke itd. Žal, čas in splet dogodkov uresničitvi te ideje nista bila naklonjena. V predalu takratnega predsednika PD Tolmin Narcisa Michelizze pa se je vendarle nabralo nekaj prispevkov, ki so vrsto let »potrpežljivo« čakali boljših časov in danes predstavljajo dokumente tedanje dobe. Michelizzo je vzpodbudilo naše delo, zato se je odzval s svojim komentarjem. Upajmo, da bo še kdaj prijel za pero. Poleg njegovega bomo v naslednjih številkah Krplja objavili še nekatere ohranjene prispevke drugih takratnih sodelavcev. To smo jim dolžni v zahvalo za njihova prizadevanja, ki takrat žal niso obrodila sadov. Ponovno se torej potrjuje resnica, da človekova pisana beseda premaga čas, saj tisto, kar je nekdo zapisal, ostane za vedno. Tako se ohranja tudi rdeča nit našega delovanja skozi več kot stoletno zgodovino društva. Zatorej, dragi planinski prijatelji, tisti, ki menite, da imate vsem nam kaj povedati, o svojem nekdanjem delu in izkušnjah ali o današnjih dogodkih - pišite! Po možnosti v naš Krpelj.

Člani Jamarskega odseka PD Tolmin slavijo letos 30-letnico svojega dela. Tudi Krpelj, ki nosi ime pionirja speleoloških raziskav v Posočju, se pridružuje njihovemu prazniku.

In ne pozabimo! Celotno letošnje dogajanje poteka v znamenju Mednarodnega leta gora. Naj bo tudi naše glasilo prispevek k utrjevanju planinske zavesti!

-žr -

 



LETO 2002 - MEDNARODNO LETO GORA

 

Organizacija združenih narodov je leto 2002 razglasila za Mednarodno leto gora (IYM-International Year of Mountains). Usklajevanje vseh aktivnosti je poverila Organizaciji za prehrano in kmetijstvo (FAO). Glavni cilji teh aktivnosti so: oblikovati zavest in posredovati znanje o gorskih ekoloških združbah, njihovi dinamiki in delovanju; spoznavati in ohranjati pestro in bogato kulturno in naravno dediščino gorskih območij; opredeliti pomen gorskih naravnih virov za kakovostno življenje svetovnega prebivalstva danes in v bodoče ter vzpodbuditi njihovo aktivno varovanje in zaščito.

Trajnostni razvoj gorskih območij za ohranjanje in izboljševanje splošne kvalitete našega življenja postaja vse bolj pomembna prvina. V gorskih območjih živi 10 odstotkov prebivalcev zemlje, približno 40 odstotkov pa jih prebiva v nižje ležečih rečnih dolinah. Gorski svet je bogat vir pitne vode, obnovljive energije in rudnin, lesnega bogastva in kmetijskih pridelkov. Gorski svet je pribežališče številnih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ki postajajo že redkost in predstavljajo edinstvene primere prilagoditve na težke naravne razmere. V njem so se ohranila starodavna jedra bogate kulturne, jezikovne in narodnostne dediščine domačega prebivalstva. Z vsemi temi značilnostmi se, kljub manjši površini, a zato toliko bolj zgoščeno in pestro, ponaša tudi slovenski gorski svet.

ImagePri nas se na kratkih razdaljah izmenjavajo utesnjene soteske in vodnate grape, strma in z gozdom poraščena pobočja, kraške planote z značilnimi morfološkimi pojavi, globoko v relief vrezane ledeniške doline, strmi vrhovi, sodobnemu načinu življenja kljubujoče planšarije, a tudi področja, ki jih je človekova delovna roka žal že opustila. Alpski svet Slovenije (alpska visokogorja, alpska hribovja in alpske ravnine) skupaj predstavlja 42 odstotkov površine Slovenije. Na tem območju, ki je že od pradavnine bivališče ljudi, je 37 odstotkov vseh naselij v Sloveniji, ki štejejo kar 47 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije. Naši predniki so se uspešno prilagajali in kljubovali težkim naravnim razmeram. Naselili so se predvsem tam, kjer so imele doline bolj ravna dna, in izkoristili prisojna pobočja, še posebno bolj položne police. Neusmiljenim podnebnim dejavnikom, ki so nemalokrat omejevali možnosti gospodarske izrabe tal, so kljubovali z dolgoletnimi izkušnjami bivanja v takih razmerah. Pri naseljevanju in gospodarjenju z gorskim prostorom je bil odločujoč dejavnik tudi nagib površin. Njegovo povprečje znaša v slovenskem alpskem svetu 18,4º.

Prvotni odvisnosti naših ljudi od živinoreje se je kmalu pridružilo tudi izkoriščanje gozdov. Vse bolj je naraščal pomen obrti in trgovine. S fužinarstvom so bili položeni temelji razvoja industrije. Industrializacija je istočasno povzročila, da se danes višje ležeča, prometno slabo povezana in samotna območja nezadržno praznijo, prebivalstvo v njih pa stara. Zmanjševanje deleža aktivnega prebivalstva, ki je edino sposobno stalno izrabljati površine za kmetijsko dejavnost, povzroča že vidne in nepovratne spremembe kulturne krajine. Znotraj gorskih območij narašča poseljenost le še v večjih naseljih na ravninah in v dolinah.

Mednarodno leto gora je vzpodbuda za številne dogodke v svetu, ki naj bi nas opominjali na temeljne cilje in pomen trajnostnega razvoja gorskega sveta. Na seznamu držav, ki so ustanovile nacionalne komiteje za izvajanje aktivnosti, je skupaj s Slovenijo kar 72 predstavnic. Vključene so znanstvene ustanove, vladne in nevladne organizacije, posamezniki. Veliko jih je, ki so ta celoletni splet dogodkov sprejeli kot poslanstvo, kot povod za mobilizacijo znanja in človeških virov.

Slovenija, kot gorata in mednarodno uveljavljena gorniška dežela, se je sorazmerno pozno pridružila temu gibanju svetovnih razsežnosti. Oblikovan je bil nacionalni komite, v katerem so poleg predstavnikov ministrstev tudi zastopniki raziskovalnih ustanov in nevladnih organizacij. Celoletna prizadevanja so razdeljena na tri vsebinske sklope: promotivne aktivnosti, raziskovalno dejavnost in različne prireditve. Med promotivne aktivnosti spadajo predvsem izdaje priložnostnih publikacij, priložnostne znamke in obveščanje preko spletne strani. Raziskovalna dejavnost naj bi postavila smernice za stabilen in človeku prijazen trajnostni razvoj slovenskega alpskega prostora. Na seznamu prireditev pa so: festival gorskega filma, različne likovne in tematske razstave. Omenjene akcije so samo okostje, na katerega se bodo navezale številne akcije na regionalnih in občinskih ravneh.

Pobude ob Mednarodnem letu gora 2002 so še posebej številne znotraj nevladnih organizacij. Med njimi je tudi Planinska zveza Slovenije, ki se kot članica pridružuje programu svoje mednarodne krovne organizacije, Svetovne zveze planinskih in alpinističnih združenj (UIAA).

-žr-

 



KAJ SO REKLI NA LETNEM OBČNEM ZBORU

Predsednica Planinskega društva:

  • zaustavili smo trend padanja članstva. V letu 2001 je PD Tolmin štelo 686 članov, od tega 331 mladih;

  • izdali smo dve številki društvenega glasila Krpelj na skupno 80 straneh;

  • PD Tolmin ima 15 registriranih vodnikov;

  • sodelovanje s sosednjimi društvi je utečeno, prav tako tudi stiki s planinci iz Benečije;

  • država nima nikakršnega posluha za prostovoljno delo, kljub temu da naša gospodarska dejavnost poteka v veliko težjih pogojih kot sorodna v dolini;

  • brez prostovoljnega dela društvo ne more preživeti.



Vodja Gospodarskega odseka:

  • koča na planini Razor je bila odprta od 22.6. do 24. 9., v predsezoni odprta 20, v posezoni 14 dni, obisk 10330 gostov, prenočitev 1280, kar je 10% več kot v letu 2001 (od tega 120 tujcev);

  • pretekla sezona je bila kljub nekaterim težavam uspešna, za kar gre zasluga predvsem osebju koče;

  • povečana je bila zmogljivost fotoelektrične naprave – skupna instalirana moč sedaj znaša 2000 AH in s tem je zagotovljena stalna in zadostna oskrba koče z električno energijo;

  • opravljenih je bilo več investicijsko-vzdrževalnih del na koči, zavetišču na prevalu Globoko in v društvenih prostorih;

  • delovne akcije: popravilo dovozne poti na pl. Razor (18 udel.), popravilo od potresa poškodovane poti čez Prehodce (9 udel.), žaganje in spravilo drvi. Opravljenih je bilo skupno 430 delovnih ur;

  • 9 članski gospodarski odbor se je sestal na 4 sejah;

  • inšpekcijski pregled v koči (zdravstveni, tržni, okoljevarstveni) ni odkril bistvenih pomanjkljivosti;

  • čaka nas vrsta delovnih nalog: obnova koče, popravila dovozne ceste, čiščenje zaraščenih planinskih poti z markiranjem in obnovo smerokazov.



Vodja Mladinskega odseka:

O delu na predšolski stopnji:

V kombinaciji s športno značko Zlati sonček je bilo organiziranih 54 izletov s sodelovanjem 100 cicibanov iz Tolmina, Volč, Mosta na Soči, Podmelca, Šentviške gore in Dolenje Trebuše. Skupno se je izletov udeležilo 732 otrok ali 14 na posamezni izlet. Udeležili so se tudi 18. tradicionalnega srečanja cicibanov planincev v Bovcu. Odsek je organiziral predstavitev športnih plezalcev, gorskih reševalcev, predavanje z diapozitivi in ogled Zadlaške (Dantejeve) jame.

80 otrok je prejelo našitek CICIBAN PLANINEC (za 5 izletov), 38 otrok priponko (za 8 izletov) in 29 otrok pesmarico (za 12 izletov). 25 mladih planincev si je z udeležbo na več kot 15 izletih prislužilo dnevnik in prejelo pohvalo PD Tolmin.

O delu na osnovni šoli:

V akcijo MLADI PLANINEC je bilo vključenih 180 učencev na osnovnih šolah v Tolminu, Volčah in Mostu na Soči. Skupno so izvedli 29 izletov z 955 udeleženci (povprečno 32 na posamezni izlet). Ob koncu šolskega leta so se učenci 1. in 2. razreda udeležili planinskega vikenda na planini Kuhinja, učenci 3. razreda pa planinske šole na Loki pod Raduho.

Veliko učencev je izpolnilo pogoje za prejem bronastega, srebrnega in zlatega planinskega znaka. Odsek je vključen tudi v novoustanovljen pokrajinski odbor mladinskih odsekov, v okviru katerega sta bili izvedeni že dve srečanji mladih planincev.

Delo mladinskega odseka podpirajo: starši, matično planinsko društvo, Zavod za šport občine Tolmin in Mladinska komisija PZS.

Image

 

Vodja Odseka za izletništvo

Največ izletov oz. pohodov je vodil in organiziral Rudi Rauch s pomočjo Vlada Šorlija. Ti izleti, v sodelovanju z Društvom upokojencev občine Tolmin, so bili po udeležbi tudi najbolj množični.

društvenih izletov v lanskem letu so bili: Slavica Boljat (SB), Milena Brešan (MB), Darij Kenda (DK), Janko Koren (JK), Vinko Pagon (VP), Rudi Rauch (RR), Žarko Rovšček (ŽR), Vlado Šorli (VŠ) in Mara Vidic (MV).

Naj o opravljenem delu v letu 2001 spregovori statistika:

 

Št.

Datum

Cilj izleta

Vodnik

Udeležba

1.

14. 1.

DRAŽGOŠE

DK

15

2.

18. 1.

KRAŠKI ROB

RR, VŠ

54

3.

25. 2.

POLDANOVEC

MB

11

4.

8. 2.

POT KULTURNE DEDIŠČINE

RR, VŠ

64

5.

4. 3.

PO VOJKOVIH POTEH

RR

13

6.

25. 3.

POREZEN

VP

8

7.

28. 3.

SLAP PRŠJAK

RR

58

8.

7. 4.

PO STOPINJAH V. STANIČA

RR, VŠ

27

9.

16. 4.

PO ŠENTVIŠKI PLANOTI

VP

13

10.

18. 4.

PODBRDO - BAČA - KALARSKO SEDLO - HUDAJUŽNA

RR

47

11.

28. 4.

GOLOBAR

SB

15

12.

13. 5.

BLEGOŠ

SB

16

13.

20. 5.

PLANINA SLEME

RR, MB

143

14.

23. 5.

ČIČARIJA

RR, VŠ

55

15.

9. 6.

PO ŽUPANČIČEVI POTI

RR, VŠ

34

16.

10. 6.

SREČANJE NA MATAJURJU

MB

6

17.

17. 6.

STRMA PEČ (M. CIMONE)

ŽR

6

18.

20. 6.

VIŠEVNIK

RR, VŠ

56

19.

24. 6.

KNEŠKE RAVNE

MV

8

20.

7. – 8. 7.

WATZMAN

MB

14

21.

15. 7.

KRIŽKI PODI

MV

7

22.

18. 7.

SNEŽNIK

RR, VŠ

56

23.

28. 7.

DVE ŠPICI (DUE PIZZI)

SB

5

24.

22. 8.

V NEZNANO

RR, ŠV

47

25.

8. 9.

LIPNIK

SB

3

26.

26. 9.

LUBNIK

RR, ŠV

48

27.

14. 10.

BANJŠICE

MB

12

28.

24. 10.

KRAS

RR, VŠ

56

29.

4. 11.

VITOVSKA KROŽNA POT

RR, VŠ

36

30.

10. 11.

KRN – POT SPOMINA

MB, MV

8

31.

8. 11.

V NEZNANO

DK

10

32.

2. 12.

VODICE

JK

12

33.

8. 12.

JELENK

DK

7

34.

12. 12.

AVČE – MOST NA SOČI

RR, VŠ

53

35.

22.12 .

JAVORNIK

RR

18

 

Vodja Jamarske sekcije:

  • Ob lanskoletni, medijsko in sponzorsko močno podprti, jamarski akciji v brezno Čehi 2 na rombonskih podih je potrebno poudariti, da je že leta 1988 prav na tem območju prišel član našega odseka globlje od 1000 m. Leta 1992 smo dosegli globino 1250 m v breznu Čehi 2. Oba ta dosežka sta bila opravljena v veliko bolj skromnih razmerah in z manj medijskega blišča, spadata pa med vrhunske rezultate.

  • Opravljenih je bilo 40 akcij. Izkazali so se mlajši jamarji, ki so v breznu pri Madoni odkrili 2 km rovov in preko 500 m globine. Na novo so registrirali 5 jam. Na področju Migovca so opravili več terenskih ogledov in locirali 3 nove jamske vhode.

  • Skupaj z angleškimi jamarji je bila na Migovcu v jami Vrtnarija (globina 500 m) odkrita 300 m dolga Galerija prijateljstva.

  • Intenzivne so bile tudi raziskave v Mali Boki. Jamarji so dosegli dolžino 4810 m in višino 602 m. Raziskovanje se opravlja od spodaj navzgor, kar pomeni poleg razgibanosti tudi težave z jamsko vodo in naporno plezanje kaminov. Do konca jame je kar 8 ur hoje in plezanja. Po višinski razliki med spodnjim vhodom in možnim izhodom na kaninskih podih je svetovni rekord realno pričakovan.

  • Jamarska reševalna služba (Reševalni center Tolmin) je sodelovala na kar 30 usposabljanjih in 5 reševanjih.

  • Ob 30-letnem jubileju jamarske sekcije je bila organizirana ekspedicija v najglobljo italijansko jamo, v brezno Corchia. Dva člana sta obiskala jame na otoku Krku in se udeležila raziskovanja v Hankejevem kanalu (Škocjanske jame).

  • V izobraževalnem programu so 3 tečajniki opravili izpite za mlajšega jamarja. Uspešno je bilo tudi vodenje osnovnošolcev in otrok iz vrtcev v Dantejevo jamo in Smoganico.



Vodja Soškega alpinističnega odseka (SAO):

  • Odsek je v preteklem letu pridobil dva nova alpinista in enega inštruktorja.

  • Jesenske alpinistične šole (18 predavanj, 3 vaje v plezalnem vrtcu) se je udeležilo 25 tečajnikov.

  • Uspešno je bil organiziran veleslalom z Rušnatega vrha.

  • Član SAO Peter Mežnar se je udeležil osrednje odprave PZS na Ogre v osrednjem Karakorumu. Dosegli so višino 5800 m in zaradi slabih razmer prekinili delo na gori.

  • Boštjan Sovdat se je skupaj s Sebastjanom Domenihom iz AO Bovec povzpel na 7010 m visok Khan Tengri (Tian Shan), ostali člani odprave – Peter Poljanec, Renato Leban, David Kapitan, Borut Golja in Brane Zelenjak - pa so dosegli vrh šesttisočaka Pik Čapajeva, s katerega je Poljanec opravil prvenstveni spust s smučarsko desko.

  • Člani so v preteklem letu opravili več težkih ponovitev v zaledenelih slapovih, več prostih ponovitev težjih klasičnih smeri, zahtevno zimsko prvenstveno smer v Vrhu Ribežnov in eno redkih zimskih ponovitev Direktne smeri v Špiku.



Vodja Športno plezalnega – odseka:

  • Po dvoletnem premoru je odsek spet oživil delo z mladimi.

  • Peter Mrak je redno treniral in se udeleževal tekem na državni ravni, na katerih se je uvrščal od 15. - 20. mesta.

  • Člani so plezali v bližnjih plezališčih, v slovenskem primorju in v Istri. Dva člana sta se odpravila plezat na Sardinijo.



Načelnik Postaje Gorske reševalne službe v Tolminu

Postaja ima v letu 2002 registriranih 52 članov, od tega 9 pripravnikov. Usmerjenost: 5 aktivnih inštruktorjev, 2 zdravnika, 4 reševalci – letalci, 2 vodnika reševalnih psov, 2 minerja snežnih plazov.

Predstavniki postaje so sodelovali na ravni države pri delu podkomisij GRS: za vzgojo in tehniko reševanja, za zveze, za reševanje izpod plazov ter za informatiko in analitiko.

Reševanja v letu 2001: 25 intervencij (1 poizvedovalna, 5 iskalnih in 19 reševalnih akcij). Skupno so v teh akcijah reševali ali iskali 26 oseb. Največ, osem akcij v preteklem letu je bilo na račun nesreč jadralnih padalcev. Sodelovali so tudi v reševanjih na območjih drugih postaj.

Na akcijah je sodelovalo 46 članov, ki so opravili 1036 ur reševalnega dela.

Usposabljanje: namenili so mu kar 1106 ur. Ob udeležbi na tečajih, ki jih organizira Gorska reševalna služba Slovenije (lavinski, letalski tečaj itd.), so opravili 260 ur.

V preventivno delo spadajo: predavanja za planince, učence, alpiniste, organiziranje in vodenje planinskih taborov, spremljanje pohodov in dežurstva na organiziranih prireditvah itd. Opravili so 2963 ur.

Stalno dežurstvo skupine treh reševalcev v poletni sezoni (od 1. junija do 31. septembra): 8784 ur.

Ostale aktivnosti: Preostali čas so namenili organizacijskemu delu (784 ur), obnovi koče GRS na planini Razor (80 ur), udeležbi na tekmovanjih GRS in družabni dejavnosti.



Vodja računovodstva

Društvo je v letu 2001 imelo 25.792.446 SIT skupnih prihodkov. Njihova struktura je bila naslednja: prihodki iz proračuna (16%), članarine (3,8%), prodaje (30%) in drugi prihodki (45,7%).

Stroškov je bilo skupno 24.732.708 SIT. Največji delež (54,6%) je pripadal stroškom storitev, sledili so jim materialni stroški (21,7%), amortizacija (12,5%), stroški dela (6,7%), drugi stroški (2,7%) in stroški različnih dajatev (1,6 %).

Na koncu vedno nastopi trenutek resnice. Razlika med prihodki in stroški je znašala 1.059.738 SIT.



Za zaključek

Povzetki iz poročil ne povedo vsega o vsakdanjih društvenih problemih, niti ne o prizadevnosti posameznih, bolj izpostavljenih članov oziroma upravnega odbora, s predsednico na čelu. Slej ko prej velja njena uvodna ugotovitev, da planinsko društvo lahko preživi edino na trdnih temeljih prostovoljnega dela. Tako je bilo v naši organizaciji več kot sto let in bo tudi v prihodnje. Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k trdnosti naše zgradbe!

. . .

Poročila za občni zbor, povzeta zgoraj, so pripravili: Milena Brešan, Jože Mežnar, Majda Pagon, Mara Vidic (pregled opravljenih planinskih izletov), Andrej Fratnik, SAO, Peter Mrak, Janko Koren in Slavica Brešan.

 





Narcis Michelizza
O ČOLNU NA BREGU ALI KAKO SMO SNOVALI NAŠE PLANINSKO GLASILO


Veseli me, da smo tolminski planinci sprejeli Krpelj za svoje glasilo. Urednik ga je v uvodniku k prvi številki lepo ponazoril s čolnom, ki ga je treba le odriniti od brega in začeti veslati… Pa je tako res? Poskušajmo!

ImageMed vrstniki smo že dalj časa čutili potrebo, da bi imeli nekaj svojega, nekaj, okrog česar bi se zbirali, uveljavljali svoja mnenja, pokazali skrite veščine posameznikov ali kar tako, samo da bi bili v prijetni družbi; nekako tako, kot imajo taborniki svoj ogenj, ob katerem se duhovno bogatijo, ali pevci, ki v zboru zapojejo in se tako potrjujejo. In kaj naj si omislimo mi, da bi bili na to ponosni in bi nam drugi nemara celo zavidali! Pa ne samo zaradi nečimrnosti, ki je nekaj v vsakem od nas, temveč preprosto zaradi temeljne potrebe po uveljavitvi lastne samobitnosti, da bi bili prepoznavni ne samo po tolminski upornosti, temveč tudi kako drugače.

Za idejo o društvenem čolnu ni bilo treba nikogar prepričevati, saj smo bili vsi prvi med enakimi; vsi smo vedeli, kakšen naj bi bil, da bi ustrezal zastavljenemu cilju: skromen, a dovolj velik, da bi zadoščal našim potrebam, in dovolj majhen, da bi ga bili na deroči Soči sposobni obvladovati, vedno na razpolago vsem ljubiteljem narave, predvsem pa bi moral biti lep in zanimiv, oblikovan po vseh merilih estetike. Z njim bi odkrivali lepote skritih kotičkov, ob njem bi se kresala mnenja posameznikov, bil bi naš spiritus agens, ob katerem bi se zbirali, spominjali in veselili…

Z zanosom smo ustanovili delovni odbor, ki naj bi proučil, kakšna naj bo njegova podoba, kakšno gradivo bomo potrebovali za njegovo izdelavo, kje ga bomo gradili in kdo vse bo pri tem sodeloval; predvsem pa nas je zanimalo, koliko nas bo to stalo in kako bomo stroške pokrili. Ničesar nas ni več zadržalo; kar sami smo odbrali nekaj primernega gradiva za gredelj, za rebra in oplate so se ponudili posamezniki, krmilo je pripravil najstarejši član. Manjše podrobnosti nas niso skrbele, saj smo bili skupina, ki bi goro premaknila in ne samo čolna splavila v Sočo. Kmalu je bilo vse pripravljeno za prvo poskusno splavitev; nekateri so pričakovali že slavnostni trenutek, ko naj bi bil vloženi trud stotero poplačan.

A glej ga, zlomka! Nenadna pomladna nevihta je skalila naše navdušenje, da bi končali začeto delo. Slavje smo morali za nekaj časa odložiti. In ker nevšečnosti nikoli ne pridejo same, ampak vselej pripeljejo še svoje mladiče, je čoln začel samevati. Grozilo je, da bo propadel. Vsi so se mu odrekli, nihče od prvotnih navdušencev ni hotel vedeti zanj…

Od tedaj je minilo že mnogo let, v strugi smaragdnozelene reke se je nabralo veliko proda; sin, tedaj še nerojen, je zrasel v postavnega fanta, nedokončani čoln, pozabljen od vseh, pa je kljuboval času vse do današnjih dni… Neprecenljiva škoda bi bila, če tega žlahtnega gradiva ne bi uporabili za podobno, morda celo za večje in lepše plovilo. Zapeklo me je ob vsakokratnem pogledu nanj, zato je bilo nujno vsaj nekaj storiti, da bi se oddolžili vsem tistim, ki so se trudili in pripravili gradivo zanj.

Danes je zamera pozabljena, imamo svoj čoln, prav tak, kakršnega smo imeli tedaj v mislih. S posadko in sposobnim krmarjem, ki je, ko je bil najvišji dan, izmeril daljo in nebeško stran. Ime smo mu nadeli po predniku, ki je tedanjim rodovom pomenil odrešilno oporo pri premagovanju grozeče nevihte. V najtežjih časih nam je pokazal, kako se moramo boriti za svoj obstoj.

Uspešno plovbo Ti želim, Krpelj!

 



GLASILU NA POT


V letu 1976 bomo praznovali 80. obletnico Soške podružnice SPD v Tolminu in 30. obletnico ustanovitve planinskega društva Tolmin. Upravni odbor društva je zato sprejel pobudo tov. Narcisa Michelizza, da bi društvo začelo izdajati občasno društveno glasilo. Glasilo postaja potrebno, ker se je delo v društvu razčlenilo in število članov močno povečalo.

Planinsko društvo Tolmin ima v svojem sklopu danes več skupin, ki že samostojno načrtujejo svoje delo. Take skupine so planinski odsek na Gimnaziji, skupine na osnovnih šolah v Tolminu, Mostu na Soči, v Desklah, v sklopu društva upokojencev se je oblikoval planinski odsek. Po delovnih organizacijah se kaže težnja organizirati lastne planinske skupine. Taka je v Avtoelektru, ki ima svojo kočo na Stadorju. Posebno močna je skupina v Anhovem, snuje se skupina v Metalfleksu.

Upravni odbor povezuje vse grupe, foto odsek prireja predavanja s planinsko tematiko, organizira skupne izlete, planinsko šolo, tečaje za plezalce, posebna skupina raziskuje podzemeljske jame, upravni odbor se povezuje z družbeno političnimi organizacijami, lovskimi družinami in gorskimi vasmi, posebno pa se povezuje s sosednjimi planinskimi društvi pri nas in v sosednji Italiji. Upravni odbor skrbi za evidenco članstva, saj je v društvu že preko 1200 članov, upravlja svojo glavno postojanko na planini Razor in oskrbuje pota v visokogorskem svetu.

Planinstvo se je v 30 letih po osvoboditvi razmahnilo. Preselitev prebivalstva iz gorskih vasi v dolinska naselja in spremenjeni način življenja kar sili ljudi nazaj v planinski raj. Tudi poskusi posameznikov, da si postavijo vsaj občasno zavetišče v gorskem svetu, kažejo na to.

Ob teh prizadevanjih pa vendarle propadajo stara pota in se zaraščajo steze, senožeti niso pokošene. Vsakoletni pohodi po poteh Gregorčičeve brigade so nas spomnili, da narava prerašča vse, kar je človek opustil. Tu se planinstvo povezuje z zvezo borcev in drugimi političnimi organizacijami, saj je cela kopica spomenikov NOB prav v našem svetu. Zanje bomo morali skupno skrbeti in hkrati za opustele steze in poti. Podobno kot imajo drugod, se bo iz pohodov Gregorčičeve brigade morda rodila tolminska krožna partizanska planinska pot. V našem društvu čutimo, da moramo opisati naša prizadevanja, misli in pobude članov, njihova doživetja gora. Za prvi poskus bo primerno naše glasilo. Moramo pa skrbeti, da bo naše področje častno zastopano tudi v Planinskem vestniku.

Planinska društva Gornjega Posočja – v Bovcu, Kobaridu, Tolminu in Podbrdu bodo morala svoj del Julijskih Alp še oskrbeti z novimi kočami in zavetišči. Ena teh bo koča pri Krnskem jezeru. Tu bo sodelovanje tolminskih planincev potrebno, če ne nujno. Družbene problematike v glasilu ne bo manjkalo, če le bodo člani hoteli pisati o problemih društva.

(Za nenatisnjeno glasilo planinskega društva avgusta 1975 zapisal prof. Hinko Uršič.)

 



SOSEDJE IZ BENEČIJE


Neke sobote konec maja je stala pred hotelom »Krn« v Tolminu gruča planincev. Poznalo se jim je, da niso domačini. Nekakšna zadržanost se jim je brala z obrazov, kot bi se bali srečanja z domačimi planinci. Skoraj ni bilo besede iz njih. Šele zdravica v koči na planini Razor je odtajala srca. Prisrčno vzdušje v koči je trajalo pozno v noč. Na poti na Vogel drugi dan si nismo bili več neznanci. V Tolmin se nismo vrnili več kot pripadniki dveh planinskih društev, vrnili smo se kot ena sama planinska tovarišija.

Beseda je o srečanju med člani našega društva in člani Beneškega planinskega društva iz Čedada. Ljubitelji gora iz Beneške Slovenije imajo od letošnje pomladi svoje planinsko društvo. Poglejmo, kaj je ob ustanovitvi tega društva zabeležil Planinski vestnik.

»V petek, 28.februarja 1975, je bil v gostišču Oballa v Jeronišču nad Sovodnjami pod Matajurjem, torej že v gorskem vzdušju, ustanovni občni zbor novega domačega planinskega društva. Novo planinsko društvo naj bi povezalo člane in ljubitelje narave na tistih obronkih Julijskega alpskega predgorja, ki se od mejnih gora spuščajo v Furlansko ravnino. Novica o nastanku samorastnika v zamejstvu ob Nadiži, Teru in Idriji bo prijetno odmevala med planinci pod Krnom in Triglavom.

Kar nekako samo od sebe se je rodilo novo društvo. Na podoben način je pred dvainosemdesetimi leti zaživelo Slovensko planinsko društvo in z njim njegove podružnice. To naše najmlajše društvo je nastalo mogoče še v težjih razmerah, kot so bile tiste pred tolikimi leti pri nas. Zaživelo je v deželi, iz katere sta se za stalno ali začasno izselili dve tretjini prebivalcev v razne evropske države. Nastalo je v času, ko bi se ti izseljenci radi vrnili domov, ko bi le našli doma primerne pogoje za življenjski obstoj. Poleg tega je novo društvo ustanovljeno med ljudstvom, ki se je komaj v zadnjem času začelo narodno osveščati. Nastanek tega društva in podobnih kulturnih društev po nadiških dolinah pomeni, da se je tudi v tem pogledu nekaj premaknilo.«

Začetki organiziranega planinstva v Benečiji res spominjajo na prva leta delovanja Slovenskega planinskega društva. Že po sili razmer bo imelo novo društvo tudi narodnoobrambni značaj. V delovni program so vključili beneški planinci skrb za varstvo narave in ustanovitev več odsekov. Razmišljajo celo o postavitvi lastne postojanke na Matajurju. Predvsem si želijo stikov s slovenskimi planinci z obeh strani meje. Lep je bil njihov odziv na srečanju s Kobaridci na Matajurju. Vedrih obrazov so zapustili Tolmin po že omenjenem obisku na planini Razor. Benečani so se udeležili tudi srečanja slovenskih planincev na Vrhu na Doberdobski planoti. Razveseljivo je, da jim je toliko do stikov z nami. Spričo razmer, v katerih živijo, je to tudi razumljivo. Prav je, da so naletele njihove želje na lep odziv pri celi vrsti naših društev.

(Za nenatisnjeno planinsko glasilo 11. 6. 1975 zapisal Jože Medvešček.)

 



30 LET JAMARSKE SEKCIJE PLANINSKEGA DRUŠTVA TOLMIN

Jamarstvo (raziskovanje lepot podzemlja) ima na Tolminskem globoke korenine, ki segajo v dvajseta leta, pred drugo svetovno vojno. Pionirji raziskovanja podzemskega sveta so bili pri nas člani ilegalnega planinskega kluba Krpelj.

Kljub bogati tradiciji pa organizirano raziskovanje podzemlja ni zaživelo takoj po osvoboditvi. Več kot štirideset let je minilo do ponovne obuditve jamarske organizacije. Leta 1971 je bila v Pološki jami pod vodstvom Inštituta za raziskave Krasa (IZRK) iz Postojne skupna akcija slovenskih jamarjev. Ti so nekaterim Tolmincem, ki so posamezno zahajali v jame, z diapozitivi prikazali lepote slovenskega podzemlja. V sodelovanju s planinskim društvom so potem kmalu ustanovili jamarsko sekcijo pri PD Tolmin.

Prvi štirje člani sekcije, Alfonz Fischione, Zoran Lesjak, Stanko Breška in Brane Bratuž, so z velikim navdušenjem pričeli raziskovati jame. V podzemlje so se spuščali brez ustrezne opreme, s preprosto svetilko v rokah. Hitro so spoznali, da s tako opravo ne bodo prišli daleč. Oviro so jim predstavljale že nekatere enostavne, vodoravne jame, za napredovanje v globokih breznih pa so si morali sami izdelati opremo: karbidovke, lestvice, vitel za spuščanje v brezna, in celo preprost merilec naklona. Pozneje so tudi s pomočjo matičnega planinskega društva nakupili nekaj najnujnejše opreme z merilnimi instrumenti. V planinskem društvu jih je odlikovala skromnost in prizadevnost; denar za nabavo opreme so si običajno prislužili s težkim in nevarnim fizičnim delom. Začeli so tudi s prvimi meritvami in dokumentiranjem novih jam, posebno v neposredni bližini Tolmina.

S prvimi zapisniki in načrti raziskanih jam (l. 1972) so tudi formalno vstopili v Jamarsko zvezo Slovenije. Sledile so povezave z drugimi jamarskimi klubi in izmenjava izkušenj. Seznanjali so se z novostmi na področju opreme in načini raziskovanja jam in brezen. Leta 1978 so pričeli z uvajanjem vrvne tehnike. Tako so jim postala dostopna tudi brezna. V 30 letih delovanja se je v arhivu jamarske sekcije nabralo že lepo število načrtov jam in brezen z zapisniki. Največji dosežki so načrti preko 1000 m dolgih jam v ožji okolici Tolmina (Migovec) in v Kaninskem pogorju (rombonski podi). To je zelo razsežno področje in minilo bo še precej časa, preden bo docela raziskano. Med tolminskimi jamarji so tudi udeleženci nekaterih uspešnih odprav v tujini.

Zadnja leta usmerjajo glavnino svojih raziskav predvsem v jamski sistem Migovca (M 16 in Kavkna jama) in v povezave Male Boke s kaninskimi podi. Opravljeno delo je kar težko natančno izmeriti. Samo v letu 1994 so jamarji tolminske sekcije opravili 695 raziskovalnih ur, od tega 575 ur na večdnevnih akcijah. Leto 1995 je bilo za jamarsko sekcijo pri PD Tolmin izjemno uspešno. Poleg številnih terenskih ogledov so nadaljevali raziskave v Mali Boki, v kateri je bilo v obdobju 1989 - 1996 opravljenih 63 akcij. Posamezen obisk te jame traja več kot 30 ur. Mala Boka slovi trenutno kot najtežavnejša in najbolj perspektivna jama v Sloveniji. Za dosedanje raziskave v njej so tolminski jamarji prejeli nagrado Jamarske zveze Slovenije za pomembna odkritja.

 

Image

Poziranje po opravljenem jamarskem krstu na srečanju ob 30-letnici Jamarske sekcije na planini Razor (maj 2002). Foto: Radivoj Šajn

Čas med večjimi raziskavami namenjajo jamarji vzgoji mladih članov. V letih od ustanovitve sekcije so organizirali že številne tečaje in tako privabljali podmladek. Zanimanje za raziskave podzemlja je med mladimi kar veliko. Ko pa se srečajo s prvimi napori, nekateri manj vztrajni odnehajo. Starejši člani obiskujejo razne oblike izpopolnjevanja v okviru jamarske zveze. Tako ima sekcija lahko tudi svoje inštruktorje, ki so za delo z mladimi nepogrešljivi. Od nastanka Jamarske reševalne službe Slovenije (1985) člani tolminske jamarske sekcije aktivno sodelujejo v njej. V Tolminu je bil zato ustanovljen tudi Reševalni center (3 reševalci in 2 pripravnika).

Tolminski jamarji pri svojem delovanju niso omejeni. Gostovanja klubov iz tujine ( kot npr. iz Velike Britanije idr.) so že kar tradicionalna, prav tako udeležba članov na medklubskih odpravah v tujini. S takim načinom izmenjave izkušenj so našli svoj prostor tudi v mednarodni areni. Ob svojem jubileju so bili letos (17. – 19. maja) organizatorji 18. srečanja primorsko – notranjskih jamarjev na planini Razor. Še naprej jim želimo uspešno delo!

(gradivo povzeto iz publikacije Jamarske sekcije ob 30 – letnici in zbornika Stoletje planinstva na Tolminskem (PD Tolmin 1996)

 



Žarko Rovšček
KDO JE DR. JOŽE BEVK ?

(ob 30-letnici Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin)

Image
Dr. Jože Bevk (14.1.1898 – 6.6.1947)

Brskanje po virih

Spet sem se podal po sledovih ustanovitve ilegalnega planinskega kluba Krpelj, ki je vzniknil v naročju slovenskih rodoljubov po italijanski zasedbi Primorske. Planinstvo je bilo vedno del slovenske narodne identitete, zato se je v tistih svinčenih časih, tako kot vsa druga slovenska društvena dejavnost, znašlo na usodni preizkušnji.

V Planinskem vestniku sem že pisal o glavnih akterjih ustanovitve: o Evgenu Božiču iz Klavž, o Zorku Jelinčiču1 kot pobudniku ustanovitve, še najmanj doslej pa o dr. Jožetu Bevku. Čutil sem nekakšen osebni dolg do tega, da tudi njega enakovredno predstavim. Po daljšem neuspešnem poizvedovanju v Trstu, kjer je preživel zaključek svojega življenja po osvoboditvi, se mi je končno nekega dne odprla pot do vira informacij in to čisto slučajno. Na poti mimo njegove rojstne domačije pri Ulčarju v Laharnu (Bukovo 73) sem skušal potešiti radovednost in sem se ustavil pri njegovih še živečih sorodnikih. Poprej sem o Jožetu Bevku vedel samo tisto, kar je napisal že Zorko Jelinčič v svojih dveh prispevkih v Planinskem vestniku 2 in Naših jamah.3 Nekaj skopih podatkov o njem mi je posredoval tudi pokojni krpljevec Evgen Božič.4 Na Ulčarjevi domačiji živi danes še Jožetov nečak Peter Bevk z družino. Njegova žena Ljudmila me je potem, ko mi je dala nekaj skopih informacij,5 napotila k nečakinji Marjeti Pagon (roj. 1925), ki stanuje v Tolminu, le streljaj proč od mene.6 Presenetila me je z bistrino svojega spomina. Pri sebi je imela tudi nekaj fotografij. Predvsem pa me je napotila do žene pokojnega dr. Bevka, za katero nisem pričakoval, da je sploh še živa. Gospa Štefka Bevk, ki živi v Ljubljani, mi je dala na razpolago vse, kar je v obliki fotografskega materiala in skopih pismenih virov o svojem možu imela pri sebi. To mi je olajšalo nadaljevanje raziskav o dr. Bevku. Pred menoj se je nepričakovano in nenadoma razpletla skoraj pozabljena življenjska zgodba enega od treh udeležencev ustanovnega sestanka Krplja. Tako kot pri Jelinčiču in Božiču tudi v tem primeru nimamo opravka s človekom, ki bi bil zgolj planinski navdušenec, ampak gre za zavednega primorskega in slovenskega narodnjaka, intelektualca z zanimivo življenjsko usodo. Kdo je torej dr. Jože Bevk, profesor slavistike in povojni organizator slovenskega srednjega šolstva, naš rojak, ki je davnega leta 1947 komaj devetinštiridesetleten umrl za posledicami zahrbtne bolezni?

Študijska leta in prva služba

Rojen je bil 14. januarja 1898 v Laharnu, zaselku tik nad Reko, tam kjer se v prvih ovinkih vzpne cesta proti Bukovem. Leta 1917 je končal gimnazijo v Kranju.7 Iz Osebnega izkaza študentov Filozofske fakultete v Ljubljani8 izvemo, da se je po opravljenem prvem semestru filozofije v Zagrebu v študijskem letu 1919/20 vpisal na oddelek za slavistiko in filozofijo novoustanovljene Filozofske fakultete Univerze kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.9 Njegova študijska pot je tudi v nadaljevanju zanimiva, saj iz istega vira izvemo, da mu je fakultetni svet s sklepom dne 7.12. 1921 priznal»(en) vojni semester«. Ker v tem viru manjka osebni izkaz s predmetnikom za 7. semester, lahko sklepamo, da mu je bil priznan prav ta semester. O njegovi vojaščini ni bilo moč zaslediti nič podrobnejšega, čeprav je v enem izmed virov omenjeno, da je bil tri leta vojak v prvi svetovni vojni.10 Ni znano kje in točno kdaj, vendar lahko iz razpoložljivih virov sklepamo, da je vojaško obveznost opravil pred vpisom na univerzo. V študijskem letu 1921/22 sledi še vpis v 8. semester, v katerem pod rubriko»Dosedanje visokošolske študije« , najdemo zabeleženo, »VII. sem. filozofije«. V času študija je stanoval najprej v Akademskem domu v Tivoliju, kasneje, od začetka študijskega leta 1920/21 dalje pa na Dvornem trgu 1 (III). V študijskem letu 1922/23 ni več podatkov o vpisu, kar je logično, saj opazimo, da je dne 14. 6. 1922 vpisan absolutorij. S tem se prekine sled njegovega študija v Ljubljani.

 

Image
Dr. Jože Bevk na turno smučarskem pohodu v Julijcih
Za razumevanje Bevkove nadaljnje študijske poti je potrebno podati nekaj informacij o takratnih razmerah, ki nam jih slikovito predstavi Zorko Jelinčič v svojih spominih: »Tudi iz razvoja javnih razmer nam je študentom jasneje dozorevalo prepričanje, da z diplomami ljubljanske univerze ne bomo mogli biti zaposleni na Primorskem. Začeli smo s propagando za povratek in za študij na italijanskih univerzah.[…] Na jesen 1922 nas je nekaj deset že odšlo v Padovo in Bologno.«11 Italijanske univerze so dokaj različno presojale vloge naših študentov za nadaljevanje študija. V nekaterih primerih (Padova) so vpisan absolutorij ljubljanske univerze priznavali kot dokončan študij z vsemi izpiti, razen diplomskega. »V ogromni večini slučajev pa tudi za šest semestrov niso priznali nič, komaj kakšno leto študija, a brez izpitov. Treba je bilo začeti od kraja – potem, ko so odločitve o tem zavlačevali skoro skozi vse šolsko leto.«12 Tudi Bevk se je odločil za prepis na Univerzo v Padovi.13 Priznali so mu absolutorij ljubljanske filozofske fakultete (27. 3. 1923)14 in dovolili direktno opravljanje zaključnega izpita. Iz dokumentov v arhivu padovanske univerze je razvidno, da se je ob koncu leta 1923 iz te visokošolske ustanove izpisal. Dejanski razlog njegovega odhoda na študij v Firencah (R. Istituto di studi superiori pratici e di perfezionamento)15 v novembru leta 1923 mi je bil dolgo časa neznan. Pred kratkim pa sem v zapuščini Zorka Jelinčiča odkril Bevkovo pismo Jelinčiču, brez datuma, kjer mu sporoča, da živi v Padovi v obupnih gmotnih razmerah, ker je porabil ves izposojeni denar.16 Za nameček mu niso sprejeli predložene teze za zaključni izpit (»La scuola di lavoro«), ker je bila njegova italijanščina preslaba. Rezervni rok v marcu naslednega leta, na katerega je dodatno računal, so ukinili. V pismu pravi: »…moram znati dobro italijansko, ker mi ne morejo dati diplome, ki mi daje pravico poučevati na italijanskih šolah, če še jezika ne znam dobro.« Ravno želja po diplomi na italijanski univerzi, glavni pogoj za kasnejšo zaposlitev v zasedeni Primorski, pa je bila vzrok Bevkove poti iz ljubljanske univerze v Padovo. V pismu je krivil predvsem samega sebe, ker ni dal pravočasno svoje teze v jezikovni pregled; morda je bilo to povezano z dodatnimi stroški. V brezizhodnem položaju se je sklenil prepisati v Firence, malo tudi zato, da bi se tam bolje naučil italijanščine. Z zadnjim razpoložljivim denarjem je odpotoval tja, a se ni vpisal in so njegovi dokumenti romali v marcu leta 1924 nazaj na univerzo v Padovi.17 Kaj se je dogajalo v tem in naslednjem letu, ni znano, iz dokumentov pa je razvidno, da je uspešno zagovarjal diplomsko delo (»Naturalizem v slovenski literaturi« - v italijanščini) in bil promoviran za doktorja filozofije 14. 11. 1925.18

 

Po nekaterih virih naj bi že jeseni leta 1923 začel poučevati na tolminskem učiteljišču.19 Bolj kot s stanovskimi tovariši, ki so bili po rodu Italijani in pod močnim vplivom fašističnega režima, se je mladi profesor družil z dijaki. Poučeval je slovenščino, ob katero so se najpogosteje spotikali, saj bi najraje videli, da je na seznamu učnih predmetov sploh ne bi bilo. Njegov mladostni zanos, skromnost, odkritost in poštenje so pritegnili mlade, da so se navezali nanj. Z mladimi se je družil v šoli in na nedeljskih izletih po tolminskih hribih. Velikokrat je, po lastnem pripovedovanju, prehodil pot s Cerkljanskega skozi Trnovski gozd, Vipavsko dolino in na Kras, ko je šel h kateremu od svojih dijakov domov na obisk. Po izjavi Marjete Pagon je v času bivanja v Tolminu stanoval pri Kolarjevih v Zalogu.

Ustanovitev ilegalnega Planinskega kluba Krpelj

V kratko obdobje Bevkovega bivanja v Tolminu spada tudi njegovo planinsko udejstvovanje. Planinstvo mu je že v študentskih časih veliko pomenilo.20 O tem pričajo tudi številne fotografije v njegovi skromni zapuščini. Največ jih je prav z obiskov gora. Žal je njegovo življenje segalo ravno v čas neprestanega odrekanja na račun višjih, narodnostnih ciljev ali nemogočih splošnih razmer: najprej prva svetovna vojna, nato italijanska zasedba Primorske s posledično »rapalsko« razdelitvijo sveta Julijcev, nazadnje pa še druga svetovna vojna, katere posledic za svoje zdravje se je otepal vse do svoje prerane smrti.

 

 

V Posočju je že od leta 1896 naprej delovala Soška podružnica SPD. Po prvi svetovni vojni je zaradi notranjih vzrokov in nenaklonjenih časov za slovensko društveno dejavnost počasi hirala; vse do ukinitve leta 1928, ko so oblasti ob aretaciji njenega zadnjega predsednika Franceta Štruklja zaplenile društveni arhiv. Marca 1924 je bil na pobudo Zorka Jelinčiča na vrhu Porezna ustanovljen ilegalni Planinski klub Krpelj. Jože Bevk21 je bil poleg Evgena Božiča in Zorka Jelinčiča eden izmed ustanoviteljev. Dogodek je slikovito opisal Jelinčič. Ker v njem omenja tudi dr. Jožeta Bevka, ga povzemamo v celoti.»Bil je [PK Krpelj – op. Ž.R.] nebogljeno dete, porojeno po fašistični obsodbi primorskih Slovencev in Hrvatov na kulturno smrt. Nastal je nekako slučajno. V skupinici prvih slušateljev ljubljanske univerze iz srednje Soške doline, ki se ji je pridružilo nekaj prijateljev, je bila na prvem skupnem izletu na Porezen 16. marca 1924 izrečena misel, da naj bi se taki izleti nadaljevali. Na Poreznu je takrat ležal še precej visok sneg in so nam krplji kar dobro rabili, da smo se dokopali do vrha. Iz hvaležnosti do te koristne naprave smo si kar po njej nadeli ime. Klub je bil vedno ilegalen. Komaj zasilni zapisniki so ostali kar v rokah kronista dr. Jožeta Bevka. Videl jih nisem nikdar in ne vem, kje so končali.«22

Bevkov prispevek dejavnosti Krplja

»Nismo si delali posebnih iluzij o prihodnosti kluba v onih časih, ki so nas navdajali z mračnim pesimizmom,«23 pripoveduje Jelinčič. Zavedali so se, da bo klub najbolje uspeval, če bo deloval v ilegali. Zato tudi niso vodili nobene pismene dokumentacije in zapisnikov o svojem delu. Pravilnika niso imeli, vendar pa so se že prvo pomlad dogovorili o programu dela.

Jedro dejavnosti je predstavljala organizacija planinskih izletov v gorah Posočja in drugod, najmanj enega zimskega in enega letnega; vse z namenom, da se planinstvo čimbolj širi med ljudmi. Številne gorske ture so opravili tudi v manjših skupinah. Razmišljali so tudi o drugih področjih planinstva.

 

Spomladi leta 1924 so izvedeli, da nameravajo tolminski fašisti raziskovati naše jame. Z namenom, da jih pri odkrivanju narodnega naravnega bogastva prehitijo, so se začeli intenzivno posvečati jamarstvu. Ko so prvič slišali »o nekih arheoloških najdbah v Smoganici, kraški jami v strmem pobočju nad Sočo nad Mostom, blizu rojstnega kraja pisatelja Ivana Preglja«24 so se vanjo podali s skromno opravo. Vztrajno delo je obrodilo sadove. Zabeleženi so številni raziskovalni obiski kraških jam na Tolminskem, dokumentirani z opisi in načrti. Ilegalnemu klubu je uspelo opraviti raziskave pred tujci, prvenstvo pa mu priznava celo italijanska strokovna literatura, ki za več jam na Tolminskem navaja kot prvopristopnika

Krpelj C.T. (Club turistico).25 Jože Bevk se je redno udeleževal Krpljevih raziskovalnih podvigov. V Smoganici je bil v družbi ostalih tovarišev 4. maja 1924, 18. maja 1924 in 23. maja 1924.26


Image

 

Raziskovanje Pološke jame v noči12./ 13.6. 1927.
Z leve proti desni: Zorko Jelinčič,Franc Štrukelj,
Jožko Ščuka in Jože Bevk. Foto: Janez Vidmar


V Zalaški (»Dantejevi«) jami so bili krpljevci kar devetkrat. Pri raziskavi njenega brezna in drugega oddelka so bili v njej nepretrgoma 31 ur. Bevk se je udeležil vseh akcij.27 V Pološki jami je bil skupaj z ostalimi tovariši 24. marca 1924 in v noči z 12. na 13. junija 1927. Sodeloval je tudi v vseh raziskavah jam v Žlebih nad Slapom ob Idrijci (Krasnica, Zidanica, Zevka in Polženca). Obiskali so jih prvič 11. in 25. maja 1924, nato pa še 9. avgusta 1927. Bevk je bil prisoten še pri raziskavah jame v Senici z vhodom iz Baške grape ( 3. in 27. oktobra 1927) in iste jame z vhodom Pod ključem pri Modreju (3. in 20. januarja 1928), ko so odkrili, da sta povezani. Evgen Božič v svojem zapisu omenja še obisk Jeseniške jame (29. maja 1924), ki se ga je prav tako udeležil tudi Bevk.28

Iz dostopnih virov, ki smo jih povzeli, bi lahko zaključili, da so krpljevci prisotnost članov pri jamarskih raziskavah beležili bolj natančno kot pri gorskih turah. Vendar pa je možno, da je ravno Bevk bolj natančno beležil prisotnost posameznikov pri planinskih akcijah. Jelinčičeva opazka, da ne vé, kje so končali »komaj zasilni zapisniki«, ki jih je imel v rokah »kronist dr. Jože Bevk« (o tem je pisal po osvoboditvi), kaže žal na to, da so se verjetno izgubili. Njegova burna življenjska pot, zaznamovana z večkratnimi selitvami, prav gotovo ni bila v prid ohranjanju določenih zapiskov. Iz vsega navedenega lahko samo zaključimo, da je dr. Jože Bevk svoje bivanje v Tolminu poleg drugega temeljito izkoristil za planinsko in jamarsko dejavnost, ki sta mu bili pri srcu, obenem pa tudi dobra pretveza za skrivne sestanke z ostalimi zavednimi primorskimi rodoljubi.

V emigraciji

Image
Dr. J. Bevk med dijaki mariborske realke ( sedi v prvi vrsti v sredini)

Žal je ta, še mladostno obarvan in zanj najlepši del življenja, h kateremu se je pogosto rad vračal v svojih spominih, trajal le tri leta. Po ukinitvi tolminskega učiteljišča (1928) je zbežal pred preganjanjem v Jugoslavijo.29 Do leta 1941 se je v skromnih razmerah nastanil v Mariboru, kjer je kot pogodbeni suplent30 poučeval na realni gimnaziji in se poročil. V zakonu so se rodile tri hčerke in sin.31 Po nemški zasedbi Maribora (6.4.1941) so mnogi zavedni Slovenci zapuščali mesto, kajti nacisti so jih na osnovi vnaprej pripravljenih spiskov preganjali in zapirali.32 Tudi Bevka so iskali, zato se je moral z družino na hitro preseliti v Ljubljano.»S seboj smo imeli le tisto, kar smo lahko nosili na sebi in v rokah,« pripoveduje njegova žena Štefka Bevk.«33 V Ljubljani je takoj vstopil v vrste OF in se zaposlil kot prevajalec na rektoratu univerze. Kot primorski emigrant in zaupnik OF tudi tu ni imel miru. Po nekaterih, predvsem ustnih virih, naj bi odšel v partizane že kmalu, po drugih pa šele ob kapitulaciji Italije.Slednje dokazuje dekret Pokrajinske uprave v Ljubljani (Obči oddelek, 11.12.1943), s katerim se »dr. Bevk Jožef, kontraktualni uradnik rektorata kralj. Univerze v Ljubljani odpusti iz službe z dnem 27. sept. 1943«.34 Ta odločitev je bila posledica Bevkove »neopravičene odsotnosti« v službi, ki so jo ugotovili od istega dne dalje. Datum je vsekakor povezan z njegovim skrivnostnim odhodom v partizane, kar potrjujejo tudi drugi viri.35

Delo v partizanski tiskarni

V partizanih je delal sprva (najkasneje do 1. oktobra 1944) kot korektor v Centralni tehniki KPS (tiskarna Triglav na Goteniškem Snežniku), kjer so mu naporno delo, tiskarski prah in vlaga rahljali zdravje. Še posebej od sredine leta 1944 dalje je prihajalo iz tedna v teden vedno več rokopisov in zahtev za večje naklade. Marsikateri tekst ni bil dovolj jezikovno izbrušen in zrel za tisk in se je dr. Bevk z njim ukvarjal še pozno v noč. »Naši sovražniki imajo elektriko, jaz pa si moram kvariti vid ob karbidovki,« je dejal nekoč s trpkim prizvokom. Takrat bi za dobro luč dal tudi kos dragocenega kruha.36 Ob neprestanem delu so bili trenutki sprostitve, ko je vsakdo ujel kako urico zase, zelo redki. »Dr. Jože Bevk, mož šestinštiridesetih let, pa je šel v prostem času najraje na kratek sprehod ter se razgibal in nadihal svežega gorskega zraka. Počasi se je sprehajal med mogočnimi hojami in bukvami, ki so s strnjenimi krošnjami prekrivale tiskarske barake, če pa je bilo vreme izredno lepo, se je včasih povzpel na vrh Snežnika. Od tam se je razgledoval širom po naši deželi. Pred njim je ležal zgrbančen gorski svet z gozdnatimi hribi in valovitimi nižinami, razmetanimi vasicami in obdelanimi njivami, ki so se mu zdele kot karte na mizi. Nekoč se je vrnil z vrha s šopkom planik. In vselej ob vrnitvi je rad govoril o čudovitem svetu naše bližnje in daljne okolice. Kakor pesnik je govoril o Triglavu in Kamniških planinah, o notranjskem Snežniku in Risnjaku.«37

Jožeta Bevka so sodelavci kmalu vzljubili. Veljal je za plemenitega in delu predanega moža, ki mu je bila tiskarna zelo pri srcu. O njej je znal vedno lepo govoriti. Odlomki iz njegovega pogovora z nekim novim stavcem nam ga predstavijo kot tenkočutnega vzgojitelja, poleg tega pa nam tudi slikovito prikažejo tedanje razmere in zagnanost partizanskih tiskarjev. Ko je novinca popeljal na prvi ogled barak, je spregovoril:»Najprej si bova ogledala tiskarno. Glej tovariš, kakšna dvorana! Ta veliki brzotiskalni stroj je srce našega obrata. [...] Vsega tega pa ni bilo lahko spraviti sem gor. Lani je bilo tu vse drugače. Imeli smo le tisto tnalo z železnim podstavkom, okvir, kamor smo vlagali stavke. To je bila tiskarna, ki jo je izumil tovariš Maj. Z majhnim valjem si namazal stavek, položil nanj papir in pognal čezenj težak valj – in stran je bila natisnjena. Kajpak, to je bil dokaj preprost način tiskanja v primeri z današnjim. Toda za tiste čase in razmere je pomenil veliko. Teksti, ki so bili tiskani na tako preprost način, nam bodo ostali najgloblje v spominu!«Nato sta zavila v stavnico, kjer je dr. Bevk nadaljeval svojo razlago: »Glej, to je naš najmlajši, najlepši in najvišji objekt na vrhu te gore. Naša stavnica. Zelo lepa je in svetla, kajne? Tu dela deset stavcev. Komaj polovica je poklicnih, vsi drugi se uvajajo v delo. Kakor veš, je delo stavca zaradi svinčenega prahu nezdravo. Zato imajo stavci povsod omejen delovni čas. V naši stavnici pa si osemurnega delovnika ne moremo privoščiti. Vojna je. Delo je treba opraviti, pa če delaš tudi šestnajst ur dnevno. A vsi delajo z dobro voljo, ker bi radi čimveč prispevali za zmago. Ko bi ljudje, ki prebirajo naše časopise in brošure, vsaj približno vedeli, koliko truda zahteva tiskarsko delo, kaj vse morajo opraviti, preden pride tisk v roke bralcem, vsi, ki živijo v tem naselju – ne samo tiskarji, marveč tudi dobavitelji, ekonomi, vozniki, kurirji. Za tiskano besedo je treba večkrat tvegati tudi življenje ...«38 Koga ne bi tako pronicljiva razlaga iz ust izkušenega pedagoga navdušila za bodoče delo? Tiskarna Triglav na Goteniškem Snežniku je v mesecu avgustu leta 1944 prav gotovo dosegla enega svojih vrhuncev, saj je natisnila in odposlala kar 167.080 izvodov različnih tiskov, od tega dvanajst številk osrednjih časopisov, kot so bili takrat npr. Slovenski poročevalec, Ljudska pravica in Kmečki glas. Dr. Jože Bevk je bil kot nepogrešljivi člen vpet v delo tiskarne do jeseni leta 1944. Takrat je vodstvo centralne tehnike zaradi reorganizacije dela tiskarno Triglav kadrovsko močno oskubilo. Dolgotrajna poklicna izpostavljenost svinčenemu prahu je tudi terjala svoje žrtve in kar nekaj ključnih delavcev tiskarne z zdravstvenimi težavami je zapustilo delovno mesto. Odšli so na druge naloge na osvobojenem ozemlju. Dr. Jože Bevk je začel svoje delo v Prosvetnem oddelku SNOS. Iz dostopnih virov ni znano, ali je bila premestitev že posledica Bevkovega načetega zdravja ali pa morda bolj ugotovitve nadrejenih, da je oseba z dolgoletno šolsko prakso bolj poklicana za delo v šolstvu.

Delo v prosveti in zaključek življenjske poti

Image
Dr. Jože Bevk na delovnem mestu za katedrom
Z odlokom predsedstva SNOS z dne 9. 10. 1944 je bila, kakor vse srednje šole na osvobojenem ozemlju, tudi meščanska šola Otona Župančiča v Črnomlju preimenovana v realno gimnazijo. Že pred tem je bil dr. Jože Bevk imenovan za v. d. ravnatelja nove realke. Najtežje materialno vprašanje zanj kot ravnatelja je bilo v tistem času aktualno pomanjkanje ustreznih prostorov in najosnovnejšega pohištva, kot so table, klopi in stoli. Že zdavnaj izločene klopi so s pomočjo spretnih rok ponovno usposobili za uporabo in jih tako ponovno vrnili v šolske prostore. 13. in 14. novembra 1944 se je Jože Bevk udeležil ustanovnega občnega zbora Strokovne zveze učiteljev in profesorjev, prve učiteljske sindikalne organizacije, kjer je bil izbran za podpredsednika upravnega odbora. Obenem je bil tudi predsednik profesorske sekcije. Njen upravni odbor je imel sedež prav na črnomaljski gimnaziji, od koder je vzdrževal zveze s podružnicami po gimnazijah na osvobojenem ozemlju. Prizadevali so si pospeševati šolstvo na splošno in dvigati raven slovenske srednje šole. Skrbeli so, da se čimprej odpravi škoda, ki jo je šolstvu prizadejala okupacija, ter pospeševali samoiniciativna in samoizobraževalna prizadevanja svojih članov. Tako so na svoj način sodelovali v osvobodilnem boju in se pripravljali na delo po osvoboditvi.39

 

Po osvoboditvi je kot referent za srednje šole od 15. 5. 1945 dalje deloval v prosvetni komisiji Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Trst (PNOO) v Trstu.40 Bil je med organizatorji slovenskega šolstva (pod zavezniško vojaško upravo) v Trstu in drugje na Primorskem. V tem času je preostali del njegove družine (žena Štefka s sinom in tremi hčerkami) bival v Ljubljani. Na tem mestu je predano vztrajal, dokler ga ni izdalo zdravje, ki je bilo načeto že v partizanskih časih.41 Tuberkuloza ga je prisilila, da se je, žal prepozno, spomladi leta 1946 umaknil na zdravljenje. 6. junija 1947 je v Topolščici umrl za posledicami zavratne bolezni.42 Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah.

Namesto »post scriptuma«

O dr. Jožetu Bevku gotovo s tem prispevkom ni povedano vse. Marsikaj še terja dodatne raziskave: npr. njegovo znanstvo in druženje s pesnikom Srečkom Kosovelom, morebitno publicistično delo, njegova korespondenca z Zorkom Jelinčičem itd. O tem morda ob kakšni drugi priložnosti.

Image
Današnja podoba Bevkove (Ulčarjeve) domačije

V enem izmed nekrologov ob smrti dr. Bevka avtorica s podpisom »Mara« piše naslednje: »Na Golniku je večkrat pripovedoval, da se ne bo mogel več vrniti v Trst, da potrebuje dobrega gorskega zraka. Sanjal je o svojih tolminskih hribih, ki mu bodo vrnili zdravje in katere je ljubil tako neizrečeno. Te sanje je pretrgala mnogo prezgodnja smrt.. Primorska zemlja bo vedno hvaležna svojemu zvestemu sinu!«

 

Življenjska pot dr. Jožeta Bevka in njegovih vrstnikov odseva del naše zgodovinske, rekel bi predvsem trpke primorske usode. Morali bi se mu oddolžiti vsaj s skromnim spominskim obeležjem na njegovi rojstni hiši v Laharnu. Tako bi simbolično udejanili zaključno misel avtorice tega nekrologa in se mu dostojno oddolžili.

 
. . .
Avtor se za sodelovanje in pomoč pri zbiranju podatkov za ta prispevek prisrčno zahvaljuje naslednjim posameznikom: prof. Metki Gombač iz Arhiva RS v Ljubljani - dokumenti o Bevkovem delu pri PNOO v Trstu, prof. Ivi Vadnjal - Ferjanis iz Kobarida (Benetk) - dokumenti o študiju v Padovi (Arhiv Univerze v Padovi), Bevkovi nečakinji, ge. Marjeti Pagon iz Tolmina in Bevkovi ženi, ge. Štefki Bevk iz Ljubljane za osebne podatke in fotografije.

 

1 ROVŠČEK, Ž.: Mož, ki je bil gornik in še kaj več, v: Planinski vestnik (PV), 2000, str. 55-58. Prim. ROVŠČEK, Ž.: Krpelj in Jelinčič, v: Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom (ob stoletnici rojstva), PZS in PD Tolmin, Ljubljana 2000, str. 47 - 66 .

2 JELINČIČ, Z.: Planinski klub »Krpelj«, v: Planinski vestnik 1956, str. 570-576 (Dalje: JELINČIČ: Krpelj, PV 1956).

3 JELINČIČ, Z.: Planinski klub »Krpelj«, v: Naše jame, 1960, str. 13-15 (Dalje: JELINČIČ: Krpelj, NJ 1960).

4 ROVŠČEK, Ž.: Planinski portret Evgena Božiča, v: PV, 1997, str. 323-325.

5 Zapis izjave z dne 10. 2. 2000 hrani avtor.

6 BEVK (por. PAGON), Marjeta (Na hribih 12, 5220 Tolmin) - Zapis ustne izjave z dne 11. 2. 2000 (hrani avtor).

7 Zbornik 85, Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno-matematične usmeritve Kranj, Kranj 1985, str. 29. Bevk je opravil zrelostni izpit 9.1.1917. Prim.: vir pod op. 9.

8 Osebni izkaz študentov Filozofske fakultete - letniki 1919 do 1922 -Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani.

9 Imatrikulacija 1.3.1920 – št. 14. Univerzitetna matrika-matrika študentov ljubljanske univerze /zimski sem. 1919/20 - zimski sem. 1924/25.

10 PAVLIČ, S., SMOLEJ, V.: Partizansko šolstvo na Slovenskem, Borec, Ljubljana 1981, str.256 (glej opombe – št.18). / Dalje: PAVLIČ, SMOLEJ: Partizansko šolstvo …/

11 JELINČIČ, Z.: Pod svinčenim nebom, GMD, Gorica 1994, str. 91.

12 Prav tam. Zorko Jelinčič se je po enoletnem študiju v Padovi vrnil nazaj na ljubljansko univerzo, da bi dokončal filozofski študij.

13 »..in zato da bi mu bilo omogočeno službovanje v njegovi ožji domovini, se je z ljubljanske univerze prepisal v Padovo ….« Profesor dr. Jože Bevk umrl, v: Primorski dnevnik 10. 6. 1947 / št. 613, naslovna stran (ime avtorja ni napisano).

Usode primorskih visokošolcev v času italijanske zasedbe so same po sebi ali v kontekstu splošnih družbenih razmer vredne proučevanja, saj prikazujejo stiske naših ljudi v obdobju italijanske zasedbe na Primorskem.

14 1.) Prošnja J.B. naslovljena rektoratu Univerze v Padovi za priznanje dotedanjega študija na Univerzi v Ljubljani. 2.) Vpis in dovoljenje za opravljanje zaključnega izpita na podlagi predložene dokumentacije. Arhiv Univerze v Padovi, Centro per la storia dell´ Universita, fasc. 5/127 (Dalje: Arhiv CSUP).

15 Odpustnica in Odpustni list. Prav tam.

16 Pismo J. Bevka Zorku Jelinčiču (brez datuma) – Zapuščina Z.J., hrani sin Dušan Jelinčič – Trst, Piazza Cornelia Romana 2.

17 Pismo R.Istituto di studi superiori pratici e di perfezionamento iz Firenc na Univerzo v Padovi s priloženimi Bevkovimi dokumenti. Arhiv CSUP.

18Listina o imenovanju Jožeta Bevka (orig. Giuseppe Bevk) za doktorja filozofije – Prav tam.

19»… takrat je ravno završil filozofski študij v Padovi in začel poučevati na jesen 1923 na takrat še obstoječem slovenskem učiteljišču v Tolminu.« JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str.570. V tej navedbi Jelinčič ni točen. Po pregledu arhiva CSUP ni več dvoma o tem, kdaj je Bevk diplomiral. Morda pa je začel poučevati pred zaključkom študija?

20 »Tudi on je že prej rad pešačil s svojo družbo slavistov v Ljubljani ali zalezel z njimi v planine.« JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str.570. Bevk pa se očitno ni zadovoljil samo s »pešačenjem«. Iz pripovedi Ljudmile Bevk sem ugotovil, da ga je na domu večkrat obiskal krpljevec Evgen Božič iz Klavž, s katerim sta v bližnjih stenah pod Policami preizkušala svoje plezalske sposobnosti (plezališče s pridom uporabljajo tudi današnji plezalci). Tudi nekatere fotografije iz njegove zapuščine prikazujejo Jožeta Bevka v plezalskem elementu ali na turnem smučanju visoko v gorah.

21 »Profesor dr. Jože Bevk, tihi, a vedno najpožrtvovalnejši planinec, javni delavec in slavist – vzgojitelj …«. JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str. 576.

22 JELINČIČ: Krpelj, NJ 1960, str. 13-15.

 

23 JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str. 570.

 

24 Prav tam, str. 571.

25 BERTARELLI, L. V., BOEGAN, E.: Duemila grotte, TCI, Milano 1926. Omemba na straneh: 316, 332, 326, 378, 439.

26Evgen Božič si je sproti zapisoval datume, ture in udeležence v svojo knjižico, ki jo je običajno nosil s seboj. Gre za jugoslovansko izdajo

27Badjurovega vodnika z orig.naslovom: BADJURA, R.: Praktični vodić, Jugoslovenske Alpe, Ljubljana 1922. Ker je med tekstom bolj malo prostora, so informacije kratke, vendar zaradi sprotnega zapisovanja zelo točne. Prim.: ŠTRUKELJ, ing. Fr.: PK »Krpelj«, neobjavljeni rokopis (fotokopija pri avtorju). Prav tam. Božičev zapis omenja akcijo 27. aprila 1924. Dopolnjuje ga Štrukljev neobjavljeni zapis.

28 Prav tam.

29 Že oktobra 1925 so slovensko učiteljišče v Tolminu ukinili. S šolskim letom 1927/28 je učiteljišče že kot popolnoma italijansko prenehalo z delom.

30 Poučeval je slovenski in italijanski jezik, filozofijo in lepopis. MIRNIK, R.: Ob 150-letnici Prve gimnazije - Od realke do gimnazije . Časopis Večer, 20. 1.2001 (podlistek št. 25).

31 BEVK (por. PAGON), Marjeta (Na hribih 12, 5220 Tolmin) - Zapis ustne izjave z dne 11. 2. 2000 (hrani avtor).

32 Že 1. aprila 1941 so vse mariborske šole prenehale s poukom. Potem, ko so nemške enote vkorakale v Maribor, je sledila hitra »reorganizacija« (potujčevanje) šol. MIRNIK, R.: Ob 150-letnici Prve gimnazije – Od realke do gimnazije . Časopis Večer, 29. 1.2001 (podlistek št. 32).

33 BEVK, Štefka (Malgajeva 2 , 1000 Ljubljana) – Zapis ustne izjave z dne 15. 2. 2000 (hrani avtor).

34 Dr. Bevk, dekret pokrajinske uprave o odpustu iz službe. PAVLIČ, SMOLEJ: Partizansko šolstvo …, slika 82.

 

Rektorat kr. univerze v Ljubljani je s tem dekretom imenovanemu dokončno ustavil izplačevanje prejemkov, ženi Štefki Bevk pa prekinil izplačevanje podpore, ki jo je po posebni odločbi (I.št 3295/1-14. 10. 1943) prejemala od 14. oktobra 1943 dalje.

35 Prim.: PAVLIČ, SMOLEJ: Partizansko šolstvo …, str.256 (glej opombe – št.18).

36 OŽBOLT, A.: Utrinki iz podzemlja, Borec, Ljubljana 1979, str. 369.

37 Prav tam.

 

38 Prav tam. Str. 370.

 

39 PAVLIČ, SMOLEJ: Partizansko šolstvo …, str. 250.

40 Seznam nameščencev pri Prosvetni komisiji PNOO v Trstu. Arhiv RS, PNOO – Personalni odsek, šk. 38/II (20. 6. 1946). Prim.: Profesorji dodeljeni iz Slovenije v Slovensko Primorje v pas A (II A) - Personalni odsek, šk. 38/II/2.

41 Bolniški dopust je nastopil 1. 4. 1946. Prav tam.

 

42 Prim.: 1. Profesor dr. Jože Bevk umrl, v: Primorski dnevnik 10. 6. 1947 / št. 613, naslovna stran (ime avtorja ni napisano). 2. JELINČIČ: Krpelj, PV 1956, str.576.





Ada Klinkon POMLADNI SNEG

 

Image
Vzporednice. Foto: Ž.R.

Nemirna, tiha pomlad,

ki sanje razbijaš v nič,

odpiraš vrata v nič.

Lepota se krije pod tabo.










 

 




Žarko Rovšček NA ŽRD (Poti in stranpoti)



»Lepa mladostna leta,« bi človek zavzdihnil ob misli na tisti »takrat«. Misel na vse, kar sem lepega doživljal v preteklosti, me navdaja z nostalgijo in občutkom, da čas neusmiljeno polzi naprej. V srednjih letih podoživljanje lahko še pridno prepletam s trenutnimi doživetji, prišel pa bo čas, ko bom živel samo še za spomine. Tisti, povezani z obiski gora, bodo pri meni vedno v zbirki prijetnejših. Nekateri so bolj umirjeni, kot blag obris oddaljenega gričevja na obzorju, drugi prijetno vznemirjajoči. Včasih je zlà usoda udarila prav blizu in mi prizanesla. Pa spet nepozabni, praznični dnevi, kot da bi jih ukradel iz vsakdanje sivine. Vse to po svoje pomaga, da se ti hribovska strast še bolj zareže v dušo.

Bilo je torej pred več kot dvajsetimi leti, ko sva z mojo boljšo polovico, takrat še neporočena, vihrala po vrhovih in škrbinah Zahodnih Julijcev. Med besedovanjem je prišel namig, verjetno z moje strani, da se po celodnevni turi na Nabojs, s sestopom preko Mazzenijevega bivaka nazaj v Zajzero, še isti dan povzpneva do koče Gilberti na severni strani Kanina. Proti večeru sva se odpravila z Neveje. Bilo je v sredini septembra, v obdobju stanovitnega vremena, ko ti nepredviden podaljšek poletja razvnema dušo in daje občutek, da ti je nekaj poklonjeno. Do mraka sva prispela do najinega predvidenega prenočišča. S spanjem po večdnevnem obleganju gora ni bilo težav. Sama od sebe se je priplazila zora, jutro polno pričakovanj. In kaj sva pričakovala tistega dne? Predvsem lepa doživetja, saj nama vreme ni povzročalo preglavic; nato pa še uspešen vzpon na Žrd, kamor sva se namenila.

Strma pot naju je najprej vodila preko prevala za Belo pečjo, na katerem še danes strašijo ruševine nekdanjega vojaškega objekta. Tam za njim je še ohranjena ploščad zgornje postaje žičnice, ki je stregla vojaškim potrebam in pridno tovorila živež iz doline Reklanice v osrčje kaninskih gora. Pot, bolje rečeno udobna mulatjera, potem prečka severno stran kaninske verige tja do sedla Péravo. Na tem odseku poti se ob vedrem vremenu naužiješ sončnih razgledov proti verigi Poliških špikov, medtem ko si sam v hladu sence. Z malce domišljije potegneš iz spomina romantične pripovedi Kugya, ali morda bolj analitične Tumove spise. Oba je to gorstvo očaralo. Srečanje s surovim severnim delom kaninskega pogorja, bogastvom visokogorskega kraškega reliefa, je nepozabno.
Image
Prestreljenik( Foto: Ž.R)
Globoko spodaj lahko samo slutiš senčno in temačno dolino Reklanice, prispodobo značaja tihega in mrkega Kugyjevega vodnika, »bronastega« Osvalda Pesamosce. Zdi se, kot da bi njegov duh še vedno kljuboval človeški minljivosti in vladal nad dolino.

 

Tako sva, vsak s svojimi razmišljanji, prispela do sedla Péravo. Prijetno se je bilo nastavljati sončnim žarkom. Med hojo pa je bilo za jesen skoraj prevroče. Pogled nama je uhajal s prevala proti jugu, dol proti Reziji in naprej na pregrado Muzcev. Čakalo naju je še prečkanje severnega pobočja Vrha Grubja (Picco di Grubia, 2250 m) in Škrbine v Senožečah (Forchia di Terra rossa, 2131 m). Najino okrepčilo je bilo kratko, saj sva imela pred seboj še lep kos poti do vrha in seveda povratek. Prvič sva se mudila v tem predelu, zato je najin načrt upošteval tudi obvezno časovno rezervo. Hranila sva jo za tisto, česar v gorah ne moreš nikdar predvidevati.

Po stari navadi sem ob krajših postankih že pogledoval na karto in na tihem razmišljal o tem, kako bi današnjo turo primerno zaokrožila (beri: začinila). Ni mi šlo v račun, da bi se po vzponu na vrh Žrdi kar enostavno vračala po isti poti preko koče Gilberti nazaj v dolino. Pogled mi je begal nekaj trenutkov na karto, pa spet navzdol na skalnate pode pod nama. Zemljevid je na severni strani prikazoval poglobljeno dolino, imenovano Foran del Mus, v naravi vdolbino sredi kamnitega morja, z redko vegetacijo. Zanjo sem kasneje v Tumovem »imenoslovju« odkril slovenski naziv Oslova jama. Skozi Oslovo jamo je po karti sodeč vodila nemarkirana pot navzdol proti planini Goriuda di sopra (1404 m), nakazano pa je bilo tudi njeno nadaljevanje preko strmin vse do doline Reklanice.

Saj veste, tiste črne drobne prekinjene črtice, ki običajno nakazujejo, da je tam (bila ali je še) rahla pot ali nekaj poti podobnega in te ponavadi vedoželjnega premamijo, da jo ubereš na stranpoti in se prepustiš raziskovalni žilici. Koliko te oznake res držijo, lahko seveda kaj kmalu ugotoviš, ko se spoprimeš z realnostjo. Kadar pot enostavno izgine, imaš veliko možnosti, da uporabiš svoj občutek za »nebesno« orientacijo. Ob tem izzivu, klicu po raziskovanju neznanega, ne moreš ostati ravnodušen in pričel se je notranji pogovor s seboj. Tako je bilo do vrha, kjer sem razkril svoje namere.»Če misliš, da se dá tam vrniti v dolino, pa pojdiva,« je dejala Milena.

Oba sva bila še vedno pod vtisom poti iz Škrbine v Senožečah proti vrhu Žrdi. Ker ni bila preveč zahtevna, je bila eno samo uživanje v hoji po ostrem grebenu in razkošnem razgledu na vse strani. Skoraj do vrha nama je sledil osamljen trop ovac, ki so glasno blejale. Obžaloval sem, da nimam s seboj vrečko soli. Tudi na povratku sva se prepustila prijetnemu doživljanju gorske narave, čeprav sem sam že razmišljal o podrobnostih poti skozi Oslovo jamo. Malce me je le imelo, kako jo bova speljala. »Ali tisto, kar je narisano na karti, res vse drži,« je glodal črv negotovosti v meni. Na svoj občutek orientacije sem se kar zanesel, vendar nisem mogel predvidevati, kako se bo zadeva časovno izšla. O povratku po isti poti nazaj proti koči Gilberti nisem več razmišljal, saj je odločitev, da greva v neznano, bila že sprejeta.

Kmalu pod prevalom Péravo sva zavila na stezo, ki se je začela spuščati proti Oslovi jami. Ponekod, do prvega razpotja, sva celo naletela na obledele markacije. Glede na to, da sva se prvikrat gibala po tem, docela neznanem svetu, kar obetavno. Kmalu nisva zasledila nobene oznake več. Izginile so, kot ponikne voda skozi zakraselo rešeto kaninskih podov. Tudi poti ni bilo več. Bila sva v osrčju kamnitega morja. Enkratno okolje, vendar so naju navdajale čisto druge skrbi. Torej je konec udobja, hoje po označeni ali celo nadelani poti? Od tod naprej jo bova ubirala po svoje.

Image
Lopa (Foto; Ž. R)

Sredi tistega pustega in resnobnega sveta mi je pozvanjala stara in oguljena, meni še sveže zveneča vojaška modrost: »Kartu čitaj, seljaka pitaj.« Nehote sem se nasmehnil njeni lepotni napaki. Saj tu ni Vojvodina, kjer lahko pogosto srečaš »seljaka«. V tej gorski samoti se lahko zaneseš le na svoj občutek in karto, na kateri pa so rahle prekinjene črtice nakazovale pot. Sledila sva oblikovitosti terena in se skozi številne naravne razčlembe spuščala navzdol. Beseda »navzdol« je za take priložnosti kar preveč enostavna. Šlo je na prvi pogled za nelogično stopicanje na mestu, gibanje navzgor in navzdol okrog številnih ovir. To je take vrste hoja, ki ti sčasoma gre vse bolj na živce, saj ne čutiš nobenega pravega napredovanja v zaželjeni smeri. Kljub vsemu sva se vztrajno spuščala skozi razgiban visokogorski kraški labirint. Kakih osemsto višinskih metrov naju je ločilo do globoke doline Reklanice. Nepreglednega terena že kar ni hotelo biti konec. Nisem imel višinomera, da bi vsaj približno lahko ocenil, ali lahko kmalu pričakujeva planino. Prihod v planino bi vsemu brezpotju navkljub pomenil, da sva še vedno na pravi poti.»No, zdaj pa imaš svojo Oslovo jamo« , mi je na trenutke in iz ozadja očitala vest. Ko bi bil vsaj sam in bi le sebi polagal račune. Tako pa sem moral neprestano odgovarjati na neprijetna vprašanja, koliko je še do planine, kaj je za naslednjim ovinkom in podobno. Milena me je po prehodu v bolj zaraščeno pobočje vse bolj očitajoče gledala. Raje ima nadelane ali vsaj označene poti, z gotovim in predvidljivim zaključkom; danes pa tako »eksperimentiranje«. Za nameček pa še ta ostra trava in rušje, ki te zbadata po golih nogah. Dolge hlače sva zaradi vročine že navsezgodaj spravila v nahrbtnik. Prehod na travnat, pa čeprav z grmičevjem gosto porasel svet, me je navdajal z optimizmom. Sklepal sem, da je to znak bližine planine Goriuda di sopra. Že sva prišla v velikansko in gosto »plantažo« kopriv, ki bi se jim lahko ognila le v daljšem loku. Tako izogibanje bi pomenilo hojo precej vstran od zamišljene idealne linije, umikanja raznim oviram na tem delu poti pa sva bila že sita. Zatorej, naravnost naprej! V čimbolj ravni črti sem teptal gost »nasad« kopriv. Kljub temu je Mileno tu in tam še katera oplazila po golih nogah. Vse bolj kislo se je držala, saj je bila mera potrpežljivosti že polna. Nič ni pomagalo, morala sva naprej. Na srečo sva kmalu zagledala sledove zapuščene staje. Polovica poti je torej za nama. Sedaj bo potrebno dobiti prehod preko svetá, ki se prelomi navzdol, najprej mimo ostankov stanu nekdanje »spodnje« planine (Goriuda di sotto, 1107 m – po Tumi izvira ime Goriuda iz slovenskega imena Ograda), nato pa strmo, skoraj v enem zamahu v dolino Reklanice. Po njej namreč vodi glavna asfaltna cesta iz Kluž na Nevejo. Čakal naju je še eden, spodnji »nasad« kopriv, da sva prišla iz območja planine. Globlje spodaj sem med drevjem končno našel prehod in komaj nakazano, zapuščeno stezico, ki se spušča najprej preko zaraščenega praga, nato pa sledi večjemu skoku, v številnih vijugah preko navpične stene. Kar naenkrat je bilo konec težav z orientacijo. V takem predelu ni veliko možnosti: ali greš po poti ali preko prepadne stene. Na srečo je bila nekdanja dostopna pot iz globoke doline na »spodnjo« planino še kar ohranjena. Po njej sva dosegla asfalt.

Zaloga pijače nama je že davno pošla, pred nama pa je bilo še več kot pet kilometrov hoje po cesti do Neveje, kjer sva imela parkiran avto. Nikamor več ni bilo možno zaiti, tudi bližnjic nisva iskala, zato je bila hoja po celodnevni visokogorski turi toliko bolj duhamorna in odveč. Stoično in redkih besed sva preživljala zaključno »knajpanje« po vzpenjajočem se vročem asfaltu. Preizkušnja potpežljivosti in trme, da, predvsem trme. Ko sem Mileni predlagal, naj se v travi ob cesti spočije, sam pa skočim do Neveje po avto, je skozi stisnjene zobe odvrnila, češ da toliko še zmore.»Moči je očitno še dovolj,« sem si mislil. Pozno popoldan sva prišla na cilj.

Pljusk dveh razgretih teles v Rabeljsko jezero, ki se od vročega poletja in lepe jeseni še ni docela ohladilo, je prispeval svoje k uspešnosti najine kure; tako po telesni, kot po duševni plati. Kot da bi bile tegobe tistega lepega in napornega dne v hipu pozabljene. Vendar je tudi ta najina šola skozi Oslovo jamo imela svojo ceno. Po tej izkušnji sem bil ob podobnih situacijah deležen manjšega zaupanja. Tudi za ponovitev vzpona na Žrd mi žene ni uspelo nikoli več prepričati. Prav nič ni pomagalo dopovedovanje, da danes vodi tod lepo markirana pot skozi enega najlepših in divjih predelov Zahodnih Julijcev, niti ne dejstvo, da so zapuščeni stan na planini Goriuda di sopra lepo obnovili. Objekt ni oskrbovan, a je vzorno urejen in vedno odprt za obiskovalce. Upajmo, da naša povprečna planinska kultura ne bo izigrala velikodušnosti lastnikov.

Najina tura na Žrd se je že odela s prahom, a ne popolnoma. Še se omenja ob kakšnem družinskem obujanju spominov. Takrat poslušam dramatičen opis, predvsem o tistih koprivah na povratku. Če nisem direktno izzvan, dogodkov običajno ne komentiram. Kot glavni krivec bi moral kakšno reči, sebi v bran; morda vsaj to, da je v gorah prav vse možno. Menda je ta najin »podvig« doživel celo javno predstavitev na jubilejni obletnici ženine mature pred leti. Kar slišim vzdihljaje njenih sošolk, češ, kakšna pota je ubiral njen bodoči življenjski sopotnik, da jo je tik pred podpisom zakonske pogodbe tako kruto in vsestransko, torej tudi po planinski plati, preizkusil. A vsaj na tem mestu, pred prijatelji planinci, moram svečano izjaviti, da moje dejanje ni bilo naklepno. Podlegel sem le svoji raziskovalni žilici. Kakšni bi bili naši obiski gora, če bi lahko vse predvidevali? Priznajmo, da si želimo na samotnih poteh včasih tudi novih doživetij, v zdravih mejah seveda.

Velikokrat se v mislih vračam tja, v svoj zaprašeni herbarij. Med spomini pa niso samo taki, cvetoči in blago dišeči, tudi kakšna kopriva se najde. Kaj hočemo, življenje pač ni samo praznik.

Image

(Foto: Ž. R.)


»Že dolgo je pritegoval mojo pozornost Vrh Krnice (2434 m). Kot orjaški vogalni zob podočnik stoji severozahodno od Kanina, z njim pa ga veže dolg greben s škrbino v sredini.«

 

Dr. julius Kugy: Iz življenja gornika

 

 



Pavle Šegula
NA GORE LE DOBRO OBUTI, OBLEČENI IN OPREMLJENI

 

Vsaka dejavnost zahteva, da smo na njo primerno pripravljeni, izurjeni in opremljeni. Tako tudi hoja in gibanje v gorah. Poletje je čas, ko največ ljudi odhaja v gore, kamor pa se ne smejo odpraviti v dolinskih oblačilih in obutvi. Da bi bila hoja varna in zanesljiva, potrebujemo še kaj drugega, odvisno od tega, kam se odpravljamo in koliko časa nameravamo ostati na poti.

Obutev

Za hojo v hribovitem in gorskem svetu potrebujemo trpežne, visoke čevlje s hrapavim podplatom iz rebraste gume ali s čepki. Izbira je dandanes velika. Čevlji naj ne prepuščajo vlage, naj ne bodo niti pretesni, niti preveliki, zato jih ob nakupu izberemo glede na svoje potrebe. Bodimo zahtevni, saj s slabimi čevlji ne bomo prišli daleč. Za večino izletov zadoščajo lažji čevlji. Kadar pa se odpravimo v visokogorje, kjer nas čaka hoja v grobem skalovju, po meliščih, snežiščih ali ledenikih, obujemo težke gorske čevlje, na katere lahko po potrebi namestimo dereze. Nove čevlje in obuvalo, ki ga daljši čas nismo nosili, uhodimo na krajših pohodih in impregniramo, da ne bodo prepuščali vode.

Nogavice

Enako pomembni kot čevlji so nogavice. Navadno nosimo dva para nogavic. Na goli koži so najprej lahke, gladke, kratke bombažne nogavice, vrh teh pa grobe, debele volnene dokolenke. Dobre so tudi dokolenke iz volne s primesmi iz materiala, ki diha, neprimerne pa so nogavice iz umetnih vlaken. Paziti moramo, da se bodo nogavice prilegle brez gub in zapolnile praznino med nogo in čevljem. Le tako ne bo žuljev in odrgnin. Ljudje z izkušnjami priporočajo, da si stopala pred uporabo novih čevljev ali nogavic natremo z lojem.

Perilo

Za lažje poletne izlete v glavnem ustreza bombažno perilo, umetna vlakna so neprimerna, priporočljiva je majica iz tanke volne. Če nas pot vodi v visokogorje, se obnese perilo iz t.i. termomateriala ali pa angorske volne; kot rezerva ne bo odveč volnena ali bombažna majica z dolgimi rokavi.

Hlače

Gorniki vseh vrst že sto let uporabljamo pumparice, ki pa jih dandanes učinkovito izpodrivajo kavbojke oziroma dolge hlače. Te sploh niso slabe, le če se znojimo v stegna in kolena, nas med hojo zelo ovirajo. Izbira je velika, glede na turo se odločamo med lahkimi in toplejšimi težjimi izdelki iz volne, lodna, gabardena, lasteksa ipd. Priljubljene so hlače iz rebrastega žameta, ki pa nas spravijo v obup, če dežuje. Izogibajmo se hlač iz tkanine, ki ne diha!

Srajca

Večina gornikov in planinskih popotnikov nosi srajce iz bombaža, flanele ali volne. Na lažjih turah in v ugodnih vremenskih razmerah tudi majice brez ovratnika in s kratkimi rokavi.

Anorak, puhasti jopič

Obvezen del opreme med vsako daljšo turo, zlasti če pričakujemo spremenljivo in vetrovno vreme, je vetrni jopič oziroma toplejši, podloženi anorak. Obvezna je kapuca, ki nas varuje pred vetrom in močo. Iz praktičnih razlogov dajemo prednost anoraku z žepi. Puhastega jopiča - vestona na poletnih turah praviloma ne rabimo. Če pa nas pogosto zebe in gremo na večdnevno turo v visokogorje, ne bo odveč, še zlasti če se obetajo ohladitve. Upoštevajmo pa, da kljub majhni teži zavzame veliko prostora v nahrbtniku.

 

Vetrne hlače

Vrhnje vetrne hlače imajo podobno vlogo kot anorak, varujejo nas pred vremenskimi vplivi od pasu navzdol. Obnesejo se zlasti v vetru in med hojo v mokri travi ali ruševju. Pripravne so izvedbe s hlačnicami na zadrgo, ki jih namestimo brez poprejšnjega sezuvanja.

Zaščita pred dežjem

Opreme, ki bi nas zares obvarovala pred nezaželjeno močo – dežjem in znojem, do danes še nismo iznašli. Dežnik varuje glavo in gornji del trupa, neraben pa je, če si pri hoji pomagamo z rokami ali če piha veter. Na položnem svetu in v mirnem ozračju pa je nadvse koristen.

 

Hoja v nepremočljivih hlačah in anoraku nas varuje pred dežjem, vendar bomo mokri zaradi znoja. Obstajajo tudi anoraki in vrhnje hlače iz goreteksa in drugih materialov, ki dihajo – prepuščajo telesne izparine, ne pa dežja. Težava je v tem, da so ti materiali občutljivi na mehanske poškodbe in po daljši uporabi izgube svoje lastnosti.

 

Trenutno je še najboljša polivinilna pelerina s kapuco, ki zaščiti tudi nahrbtnik. Biti pa mora zadosti velika in med hojo v razkoraku pričvrščena, da ne opleta, da se ne zatika ob ovire in je ne pohodimo.

Malce nenavadna je kombinacija polivinilnega predpasnika in ogrinjala, ki nas varujeta pred dežjem in zaradi dobrega zračenja ne povzročata prekomernega znojenja.

Pokrivalo, rokavice

Pokrivalo je večnamenski pripomoček, saj nas varuje pred močo, sončnim obsevanjem, mrazom in vetrom. Zoper mraz so primerne tople volnene čepice, ki po potrebi varujejo lica in brado. Poleti jih potrebujemo le izjemoma in v višjih legah. Zoper dež se dobro obnese klobuk iz goste polsti s primerno širokimi krajci.

Rokavice, praviloma palčniki, morajo biti gornikov stalni spremljevalec, saj so poleti mrzla jutra, večeri in noči, ob večjih vremenskih spremembah, zlasti preobratih pa temperatura pade tako nizko, da so mogoče omrzline in smo
brez njih na poti s klini in žicami nebogljeni.

Nahrbtnik

Prenašanje opreme v vrečkah in torbah je nerodno in nevarno, zato ostaja nahrbtnik še naprej nepogrešljiv spremljevalec na vseh poteh, v lahkem in zahtevnem svetu, med hojo in plezanjem. Sodobni nahrbtniki so prirejeni za najrazličnejše potrebe: lahke enodnevne družinske izlete, večdnevna romanja, plezanje v stenah in odprave. Praviloma so iz trpežne tkanine, ki ne prepušča vode. Če pogosto zahajamo v hribe in na gore, je najbolje, da imamo na zalogi dva ali tri nahrbtnike in na pot odidemo s tistim, ki najbolj ustreza trenutnim potrebam. Za zahtevno tovorjenje je najprimernejša krošnja. Nahrbtnik naj ima zadostno prostornino in žepe, kamor pregledno namestimo vse tisto, kar nosimo s seboj od oblačil, čepice, rokavic, rezervnega perila in obleke, do hrane, pijače in drugih pripomočkov, npr. zemljevidov, čutare, kozarca, pribora za prvo pomoč, astronavtske folije, bivak vreče, spalne rjuhe ali blazine, kompasa, višinomera, žepnega noža z odpiralom za konzerve, raznovrstnih očal, fotoaparata, denarnice in drugega.

Palice, cepin, pomožna vrvica, plezalni pas, vponka, čelada

Hoja s palicami se je že tako udomačila, da le redkokdo še hodi brez njih. Ne glede na pripombe in nekatera nesoglasja si velja zapomniti, da moramo uporabljati zložljive palice, ki jih naravnamo sebi in trenutnemu okolju primerno.

Cepina v naših gorah poleti ne bomo potrebovali, razen če odhajamo v visokogorje, kjer tu in tam še leže snežišča, na katerih si z njim pripravimo stope ali ob zdrsu zaviramo.

Na zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih poteh se v svetu uveljavlja samovarovanje s plezalnim pasom, varovalno vrvjo in vponko, ki je že marsikomu rešilo življenje. Podobno je s čelado, ki varuje glavo pred padajočim kamenjem in udarci.

Je vse navedeno res potrebno?

Vedno znova, ko je beseda o opremi, slišimo vprašanje, kako priti do te opreme, ki sploh ni poceni, in še pogosteje poizvedbe, če je vse navedeno zares potrebno. Odgovora sta zelo preprosta:

1. Opremo nabavljamo po kosih, zdaj to, zdaj drugo, pač tisto, kar najbolj potrebujemo. Kar manjka, si po potrebi izposodimo (in v uporabnem stanju tudi vrnemo). Ko smo končno opremljeni, opremo samo še obnavljamo.

2. Pripombe in pritožbe, ali res moram vlačiti s seboj vse navedeno, so v bistvu odveč, če se prilagajamo potrebam in hodimo s pametjo. Ko se odločimo za izlet, pripravimo načrt, in ga vsestransko temeljito obdelamo. Izkazalo se bo, kaj rabimo in česa nam ni treba vzeti s seboj. Nekje bomo potrebovali samo čevlje, morda rezervno majico ali srajco. Če sije sonce in že nekaj časa traja lepo vreme, bo odveč oprema zoper dež in mraz, doma bodo ostale celo rokavice. Če je na vrsti kratka enourna hoja in na cilju okrepčevalnica, ne potrebujemo ne čutare, ne pijače, ne spalne blazine, ne hrane in celo nahrbtnika. Drugače bo, če konec junija prečimo Kamniške in Savinjske Alpe ali Julijske Alpe, Karavanke. Vse je odvisno od potreb, našega zdravstvenega stanja in cilja, izkušenj in vremenskih razmer. Ne pozabimo na rezervne nogavice, majico, srajco. Če smo pri močeh, naj bo vrečka za prvo pomoč vedno v nahrbtniku. Morda jo bo potreboval kdo drug, potreben naše pomoči.

. . .

Vselej natančni avtor prispevka, gospod Pavle Šegula, ki se mu za sodelovanje prisrčno zahvaljujemo, nas je opozoril, naj za poglobljeno proučevanje te tematike sežemo tudi po obsežnejšem delu Bineta Mlača: Oprema za gore in stene (PZS 1999).

 

S e z n a m o p r e m e z a p o h o d v g o r e

Izberi po stvarnih potrebah:

 

1. Obutev in oblačila

 

 

 

Anorak
Čevlji (lahki / težki)
Hlače (pumparice / dolge hlače)
Nogavice (lahke, dokolenke)
Perilo
Srajca
Rezervno perilo, nogavice, srajca
Rokavice

 

2. Oprema v nahrbtniku

 

Bivak vreča
Čepica
Čutara s pijačo
Denarnica. izkaznice
Hrana za prvo silo
Fotoaparat
Ura
Oprema za zaščito pred dežjem
Piščalka
Sončna očala, zaščitna krema
Spalna vreča
Toaletni papir
Višinomer

 

 

 

3. Dodatno za večdnevno turo

 

 

 

Pribor za pisanje
Pribor za šivanje
Toaletni pribor

 

4. Dodatna tehnična oprema

 
Cepin
Čelada
Palice
Plezalni pas, vrvica, vponka
Pomožni vrvici 6 mm / 5 mm
Vponka z varnostnim vijakom

 

***

 

 

 

Čas poletnih počitnic se že preveša v drugo polovico. Morda boste svoj planinski korak usmerili tudi v naše najbližje gore. Osebje koče na planini Razor vas prijazno pričakuje. Dobrodošli v naši planinski postojanki !

 

ImageImage

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Trije obrazi koče na planini Razor (leta 1946, konec šestdesetih let in danes)

 

Image