Krpelj 4 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 4-2001

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 500 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan

Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, januar 2002

 

 

 

K A Z A L O





PLAZ SE JE SPROŽIL

Sprožil se je plaz, ki sem si ga kot urednik srčno želel. K tej številki Krplja nam je uspelo pritegniti kar nekaj sodelavcev. Ti se pridružujejo dosedanjim, pretežno iz vrst upravnega odbora, katerih poročila smo objavljali v celoti ali v povzetkih. Naj vsak od njih spregovori s svojimi besedami in pogledom na to našo dejavnost. To je bil tudi cilj naših začetnih naporov pri izdajanju glasila PD Tolmin; naše društvo pa ima glede na svojo tradicijo kar lepo število ljudi, ki imajo kaj povedati. Tiste, ki se ne lotijo pisanja sami, bomo skušali povabiti k sodelovanju s pomočjo objavljenih pogovorov z njimi. Naj bo to prispevek k uveljavljanju demokracije na našem področju.

Jasno je, da je bila za začetni zagon potrebna ožja skupina, ki naj bi kasneje prerasla v širši krog sodelavcev. Pri zadnji številki me je že kar malo pekla vest. Da, celo pod nekatere fotografije, ki sem jih za popestritev priložil iz svojega arhiva, se mi je zdelo odveč podpisati, da ne bi morda izpadlo, češ, člani uredniškega odbora se preveč napihujejo, da o glavnem uredniku sploh ne govorimo. Ne bi si rad dovolil pripombe, da je izdajanje društvenega glasila ambicija nekaterih, gorečih društvenih odbornikov, da je list celo nekakšno uradno trobilo upravnega odbora in morda še kaj. Zato se v imenu uredniškega odbora prisrčno zahvaljujem tokratnim »zunanjim« sodelavcem Krplja za njihov trud, predvsem pa za to, da so nam pomagali prebiti led našega dopisništva.

Plaz, ki zlovešče prihrumi v gorah in napoveduje eno izmed najhujših nevarnosti na naših poteh, naj bo tokrat plaz naših prvih dopisnikov, sotrudnikov Krplja. Naj preraste v široko in trajno aktivnost in naj bo naznanilo, da je za tolminske ljubitelje gorskega sveta naš Krpelj zanimivo čtivo, tako kot so si njegovi botri, ko so mu dajali popotnico, tudi zamislili.

Dajmo planinstvu, poleg premagovanja gora in zaprek do njih, še kakšno drugo vsebino. Naj zaživijo tudi njegove globlje duhovne in kulturne razsežnosti, tako kot je že več kot stoletje od prvih začetkov naše organizacije. Če bo k temu cilju prispeval kakšno malenkost tudi naš Krpelj, bomo lahko samo veseli. Pišimo torej, da bomo! Če ne bomo pisali, bo tako, kot da nas nikoli ni bilo, ne nas, ne našega planinskega društva.

-žr-



ImageV greben Podrte gore, Meje, ujeta,

poganjaš se navzgor v neba modrino;

in tvoja gladka skalnata vesina,

kdor jo uzre, se vtisne mu na dno spomina.

 

V poprh svileni na pomlad odeta,

na svetlo že neugnano rastje rine;

prične se tekma s časom vsakoletna,

ozaljšana, nevesta boš prevzetna.

/Ž.R.: Škrbina/

 

 

 

 
 
 
 
 
 
 
 

 

Janez Dolenc: V HRIBIH SE DELA DAN …
( Za mojo 75 – letnico )

 
 
Image
Profesor Dolenc na Planincev na planini Razor julija 2001 (Foto: Ž.R.)
Rodil sem se 5. septembra 1926 v gorski vasici Četena Ravan (914 m nad morjem) ob vznožju Starega vrha, ki je del verige Škofjeloškega pogorja od Lubnika do Blegoša. Tako sem živel med gorami od otroških let ter mnogokrat šel v družbi sovrstnikov na Stari (1205 m) in sosednji Mladi vrh (1374 m). Želja po izobrazbi me je peljala leta 1937 na kranjsko gimnazijo. Že v nižji gimnaziji nas je razrednik peljal na majski izlet na Šentjošt, Šmarno goro in v Aljažev dom pod Triglavom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nemška okupacija leta 1941 mi je za več let prekinila šolanje; zaradi posledic internacije v Dachau sem maturiral šele leta 1950 naljubljanski realki. Kot starejši gimnazijec sem šel večkrat na Blegoš, ki je bil šele po vojni dostopen; poleti 1948 pa sem šel prvič na Ratitovec in zložil prve planinske verze:

 

 

Prelep je gorski svet!

 

Pnem se čez pečine,

 

dol pod mano gine,

 

blesti srebrni cvet …

 

V avgustu 1949 sem se s prijatelji prvič povzpel po Tominškovi poti v prekrasnem vremenu na Triglav in užival božanski razgled. Ko pa sem bil po maturi na oddihu v Bohinju, sem sam čez Komno naredil turo na Krn in prvič zrl v Soško dolino, ne da bi slutil, da me bo moj poklic pripeljal ravno sem.

Že kot dijak sem se ukvarjal z domoznanstvom in narodopisjem rodne Poljanske doline; ko pa sem se vpisal na slavistični oddelek ljubljanske univerze, sem začel misliti tudi na publiciranje. Tedaj je Planinski vestnik urejal slavist Tine Orel in v letošnjem novembru je minilo ravno 50 let, ko mi je objavil prvi planinski članek Ljudsko izročilo z Blegoša, ki sem ga posvetil 100-letnici rojstva sorojaka pisatelja Ivana Tavčarja. Naslednje leto 1952 sem objavil v PV članek Rokovnjači v loškem pogorju na podlagi ljudskih izročil in daljši članek Zadnja pot na Blegoš; v njem so pripovedi starega drvarja in lovca Tinača, ki sem ga spremil na njegovem zadnjem vzponu na Blegoš, kjer si je služil svoj vsakdanji kruh. Ta prispevek je posebno ugajal uredniku Orlu. Sicer sem pa tudi kot študent hodil v gore, leta 1951 na Črno prst, leta 1952 pa na Lubnik, obakrat peš od doma. Takoj po diplomi na slavistiki leta 1956 sem to proslavil s ponovnim vzponom na Triglav.

Potem sem moral za eno leto v vojsko k tankovski enoti v Niš. Ko sem se vrnil iz Srbije, me je ministrstvo za prosveto dodelilo učiteljišču v Tolminu s pripombo: »Primorska kliče!« Najprej sem šel od doma kar s kolesom pogledat, kje in kakšen je ta kraj. Ko sem vozil preko Kladja in Cerkna še naprej iz grape v grapo, me je bilo kar malo strah, kam bom prišel. Toda ko sem v sončnem oktobrskem popoldnevu prispel na Most na Soči, se mi je odprla čudovita panorama: pred mano jezero na Soči v prelepi modro – zeleni barvi, zadaj pa venec tolminskih gora. Pomislil sem: v tem planinskem raju mi bo kot ljubitelju gora gotovo všeč! Tako sem ostal v Tolminu in učil 35 let slovenski jezik na srednji šoli.

Tolmin je okrog in okrog obdan z gorami in vsaka ima svoje čare, zato sem jih rad obiskoval in sčasoma tudi kaj napisal o njih. Že v maju 1958 sem z dijaki opravil osemurni pohod h koči na planini Razor in prvič občudoval lepoto te edinstvene planine zaradi planšarije in alpske flore. Kasneje sem jo celo opeval v pesmi Jutro na planini Razor 11. julija 1983.

Naslednje leto sem v prijateljski družbi naredil kar dve zahtevni turi, na Krn in na Mangart. Ponovno sem spremljal dijake skozi lepo gorsko vas Tolminske Ravne na planino Razor. Ta vas, ki je na isti nadmorski višini kot moja rojstna vas, mi je dala tudi življenjsko sopotnico Rafaelo, učiteljico; poročila sva se v poletnih počitnicah leta 1963.

Na tolminski srednji šoli se je sčasoma uveljavila tradicija, da smo vsako šolsko leto v septembru imeli planinski športni dan. Za planinske pohode smo izbirali le markirane poti: planino Razor, planino Pretovč, planino na Kolovratu, Javorco in Mengore. Razredniki smo bili odgovorni za red in varnost, prof. Janko Koren pa je bil reševalec. S teh pohodov imam lepe spomine na kolega Hinka Uršiča in Dali Puc. Hinko je kot geograf poznal vse gore in steze v okolici, Dali pa kot biologinja vso planinsko floro in favno. Bila sta častna člana PD Tolmin, sedaj oba pokojna; obema sem sestavil in govoril nagrobni govor.

Ker sem prva leta na šoli poučeval tudi nemščino, se dalj časa nisem utegnil oglasiti v PV. Za 70-letnico Soške podružnice SPD leta 1966 je urednik PV prof. Orel pripravil jubilejno številko in zanjo sem tudi jaz prispeval članek Tolminski planinski raj. To je oris moje najljubše planinske poti na planino Razor. Urednik, zelo naklonjen Primorski, je tudi za 75 - letnico organiziral jubilejno številko in jaz sem zanjo prispeval članek Zlati Bogatin. Že kot upokojenec sem leta 1992 objavil v zbirki GLASOVI pod istim naslovom knjigo tolminskih ljudskih pripovedk, ki zajemajo pretežno gorski svet in so jih zbrali moji dijaki, ilustrirala jo je pa moja hčerka, akademska slikarka Jana.

V času 1972-85 sem poslal uredniku Orlu in po letu 1979 njegovemu nasledniku prof. Marjanu Krišlju, sošolcu s slavistike, okrog 20 prispevkov za PV. Naj omenim samo nekaj naslovov: Stari vrh, Prvič na Tolminski Migovec, V planinskem raju pod Krnom, Moja hoja na tolminski Triglav, Planšarjenje na planini Razor, Blegoš skozi čase, Zgode in nezgode ob Žabiškem Kuku, Pastirjevanje na Starem vrhu, Javorca vabi, Vihar nad Škrbino. Med prispevki je tudi nekaj pesmi, npr. Tolminska puntarska himna. Za ilustracijo teh člankov sem pošiljal tudi lastne fotoposnetke, ker sem si nabavil fotoaparat, najprej ruski Zenit, kasneje japonski Canon.

Image
Greben Peči nad planino Razor (Foto: Ž.R.)
Orel in Krišelj sta bila nepozabna urednika PV. Po vsakem poslanem prispevku sem dobil prijazno pismo z mnenjem o prispevku. Ko so pa okrog 1985 iz uredništva odslovili slaviste in jih nadomestili z žurnalisti, ni bilo več nobenega odziva in tematske številke ni bilo niti za 100-letnico Soške podružnice SPD leta 1996. Zato sem poslej le malo sodeloval. Leta 1995 sem za 100-letnico SPD objavil v njem še neobjavljeni članek Simona RutarjaNa visokih gorah, ki sem ga našel v njegovi zapuščini v NUK. Lani sem v zbirki GLASOVI objavil podobno kot v Zlatem BogatinuKres na Grebljici. povedke iz Škofjeloškega pogorja

 

Seveda pa sem v hribe še naprej rad hodil in bom še v prihodnje, kolikor bom zmogel. Vsako poletje moram vsaj za par dni v naš planinski dom na planini Razor, kjer me vedno prijazno sprejmejo. Nadvse uživam v cingljanju kravjih zvoncev in bučanju vetra v stoletnih bukvah. Ni lepše ikebane kot skupki skal, rušja in planinskega cvetja, zlasti sleča.

Letos me je razveselilo, da je PV začel izhajati v barvah in da je izbran nov urednik, ki spet obeta tematske številke. Zato sem mu za 150- letnico rojstva pisatelja Ivana Tavčarja 28. avgusta poslal za objavo podoben članek kot pred 50 leti. Za svoj 75-letni in Tavčarjev 150-letni jubilej sem 30. avgusta opravil v družbi brata in svakinje lepo turo na Blegoš z izhodiščem iz Leskovce. Mogoče je to moj zadnji obisk gore, o kateri sem veliko pisal.

V hribih se dela dan, v hribih žari!

 



JESENSKI IZLET MLADIH PLANINCEV

Spet je prišla jesen in z njo šolski pouk, ki na srečo – poleg ostalega – vedno prinese s sabo tudi nekatere zanimive krožke. In planinski krožek vsekakor sodi mednje. Mentorica Magda je tako spet spomnila osnovnošolce od 3. do 5. razreda, da hribi čakajo nanje. Ker septembra lepih sončnih dni ni bilo ravno v izobilju, smo za naš prvi izlet izbrali neko soboto v oktobru. No, pa se je potem izkazalo, da tudi tista sobota ni bila ravno idealen dan…

Naš cilj je bil Poldanovec nad Lokvami, vremenska napoved pa – mokra… Toda, če se je Magda odločila, da gremo, potem se je gotovo zmenila tudi za lepo vreme. Napovedi se zato nismo ustrašili in zjutraj se nas je zbralo za cel »mali avtobus«. V Volčah so se nam pridružili še Volčani, tako da smo se, večinoma že stari planinski znanci, po nekaj mesecih spet znašli skupaj, pripravljeni na podvig.

V meglenem jutru smo se peljali skozi Most na Soči do Čepovana in naprej na Lokve. Tam je najprej pritegnilo našo pozornost veliko število najrazličnejših gasilskih vozil in šotorov, postavljenih po velikem travniku. Izgledalo je, da ima civilna zaščita nekakšne vaje. Fantje bi se sicer najraje ustavili kar tam in si cel dan ogledovali vsa ta »čuda tehnike«, vendar so se le spomnili, da smo vsi skupaj namenjeni na planinski izlet. Tako, pa drugič…

Kmalu smo se na nekem križišču ustavili in hitro vzeli pot pod noge. Po kakšnih petsto metrih hoje je Magda ugotovila, da se je pri začetku poti »verjetno malo zgrešila«, zato smo se obrnili in vrnili na naše izhodišče. Nekateri so se že razveselili, češ ta Poldanovec res ni bil preveč zahteven, vendar so potem razočarano ugotovili, da avtobusa ni več tam, kjer smo ga pustili in da bomo morali očitno še malo hoditi. Ponovno smo si, še bolj strokovno, ogledali smerokaze in videli, da še vedno kažejo v isto smer, ki smo si jo prvotno izbrali. Še enkrat smo torej začeli znova. Dva ovinka od mesta, kjer smo se prej obrnili, smo vendarle zagledali gozdno pot, kjer bi se naša pot sploh morala začeti. Mateja nas je poskušala potolažiti, da ogrevanje še nikdar ni škodilo in da bomo zato zdaj gotovo lažje hodili. Čeprav smo imeli o tem vsak svoje mnenje, smo se vseeno pridno zapodili po poti.

Po petih minutah pa so nekateri že postali neznansko lačni in utrujeni. Magda pa (kdo ve zakaj), kar ni hotela razumeti njihovih »težav«. Petro in Tejo pa je poleg tega še precej bolj obremenjevalo vprašanje, ali vsi medvedi vedo, da se je potrebno jeseni skriti v brloge in pripraviti na zimsko spanje. Za nič na svetu si jih v tistem meglenem jesenskem gozdu nista želeli srečati.

Tako smo pač vsi skupaj morali hodili malo navzgor, potem pa še malo navzdol. Mimogrede: ta Poldanovec je res hecen hrib, saj pot nanj poteka precej časa tudi navzdol.

Prav kmalu je za popestritev poskrbel rahel dež. Ko smo iz nahrbtnikov vlekli dežnike, pelerine in vetrovke, smo ugotovili, da so nekateri preveč zaupali Magdinim zvezam z vremenoslovci. Še dobro, da so se v nahrbtniku mame Mateje našli vsi trije »pripomočki proti dežju«. Da bi bili vsi približno enako suhi oziroma mokri, smo si vse skupaj nekako porazdelili.

No, kljub rosenju in mokroti smo se vendarle morali tudi ustaviti in pomalicati. Z napolnjenimi želodci in lažjimi nahrbtniki smo nadaljevali pot – spet navzdol. Prav kmalu pa je Jaka začel zaostajati in tarnati o hudih bolečinah v trebuhu (Zelo verjetno je temu botrovala nedoločljiva količina bonbonov, ki jih je zaužil za malico). Luka se je takoj spomnil na gasilce na Lokvah, ki bi jih s svojim mobitelom lahko poklical na pomoč. Na srečo je bila z Jakom tudi njegova mama, ki ni hotela panike. Odločila se je z Jakom vrniti do asfaltne ceste, od koder bi ju lahko kdo po potrebi predčasno odpeljal domov. Kot zelo koristna pripomočka v Magdinem nahrbtniku sta se pokazala tudi tableta lekadola in njen mobi. Tako smo se po nepričakovani učni uri (o tem, kaj narediti v primeru, če nekomu v skupini v hribih postane slabo) razšli - a vseeno ostali na zvezi.

Kmalu se je pot vendarle obrnila navzgor in brez večjih težav smo osvojili naš cilj. Na vrhu se je, kot smo pričakovali, pred nami odprl nepozaben pogled na – meglo. Magda nam je še povedala, kje pod nami naj bi bila Trebuša, mi pa smo se prav hitro naveličali občudovanja mokre beline in se odločili za povratek. Izvedeli smo tudi, da si je Jaka medtem popolnoma opomogel in da nam z mamo prihajata naproti. Malo pod vrhom smo ju res srečali in veseli smo bili, da smo spet vsi skupaj.

Dež pa je še vedno rahlo padal…

Ko smo, bolj ali manj mokri, prišli do asfaltne ceste, je bil prijazni šofer z avtobusom že tam. Suh in topel avtobus nas je zelo navdušil, tako da smo nemudoma začeli na ves glas prepevati. Ker nam ni bilo do ustavljanja, smo pevske vaje nadaljevali do Tolmina. Tu nas je pričakalo sonce in začudeni smo opazili, da v dolini ni bilo o dežju ne duha ne sluha…

Čeprav dan ni bil najlepši, pa nam je vseeno ponudil zelo koristne lekcije iz planinske šole.

. . .

»Domačo nalogo« je napisala mama Mateja Sirk Fili, ki svojega sina Jaka pridno spremlja na planinskih izletih. Vabimo pa tudi ostale starše, da se kdaj pridružijo vodnici Magdi in njenim mladim planincem, saj bodo doživeli marsikaj zanimivega, vzgojnega in poučnega.


Image

Strma peč (Monte Cimone - 2379 m), cilj lanskoletnega izleta
PD Tolmin. Pogled iz Patoka (Foto: Ž.R.).

 



Cvetka Jug: » DELO, GLASBA IN GORE«

 

Tatjana Božič praznuje 60 let

Za razgovor s Tatjano se nisem odločila kar tako, pač pa sem poleg vsega, kar sem si že večkrat želela o njej izvedeti, imela poseben razlog, in sicer njen letošnji jubilej. Čeprav sama neprestano primerja svoje delo v planinski organizaciji z današnjimi aktivnostmi v društvu, in se seveda ob tem čuti manj pomembno, pa sva na koncu razgovora lahko ugotovili, da vsaka hiša lahko stoji le na dobrih temeljih. In svoj prispevek k rasti planinskega društva v Tolminu je prav gotovo prispevala tudi Tatjana.

Za naslov prispevka sem si izbrala naslov knjige dr. Juliusa Kugyja, saj že nekaj časa ugotavljam, da ljudi, ki jih srečujem v gorah, srečujem tudi kjerkoli, kjer se poje, posluša ali poustvarja glasbo. Da je primeren za zapis o Tatjani, pa boste lahko presodili sami, ko boste prebrali, kaj vse sem izvedela v najinem zanimivem klepetu.

. . .

Lepo obnovljena mogočna hiša v starem delu Tolmina je verjetno tudi tvoja rojstna hiša, pa tudi še vedno tvoje domovanje. Mogoče poznaš njeno zgodovino?

To je res moja rojstna hiša. Obnovila sva jo z možem pred tremi leti. Vendar pa so starši najprej prebivali na Mostu na Soči, kjer so se rodile tudi vse tri moje starejše sestre. Ker pa je oče leta 1930 prevzel od brata trgovino in čevljarstvo, so hišo na Mostu na Soči leta 1935 prodali in kupili hišo v Tolminu. Velika je zato, ker je oče rabil pritličje za trgovino, v kletnih prostorih pa je bila čevljarska delavnica, kjer je delalo 12 delavcev, ki so se tega poklica pri očetu tudi učili. Štirje od teh so še živi. Izdelava čevljev je bila takrat seveda drugačna, saj so vse delo opravili ročno. Izdelovali so tudi gojzarje, ki so jih prodajali po celi Italiji.

Med vojno si bila še otrok. Se je mogoče kljub temu spominjaš?

Vojnih let se sicer ne spominjam. Pred očmi pa se mi večkrat pojavlja slika, kako me je oče pred odhodom v taborišče Mauthausen, kjer je leta 1944 tudi umrl, še zadnjič dvignil v naročje na kamionu, s katerim so jih odpeljali. Vendar nisem prepričana, da se mi je ta prizor kot triletni deklici res vtisnil v spomin. Mogoče ga imam tako živo pred očmi le iz maminega pripovedovanja.

Kako pa si zašla v gore?

Hribi so me od nekdaj mikali. Občudujem jih lahko tudi skozi okno naše hiše,od koder se mi razprostira pogled na Kobalo, Kobiljo glavo, Škrbino, Bogatin.Tolminci so do konca vojne hodili le na bližnje hribe, kot so Žabijski vrh, Kobilja glava, kam dalj pa zaradi italijanske meje niso smeli.

Kot zanimivost naj povem, kako nam je očetov brat Srečko, ki je živel na Jesenicah in ga ni ustavila nobena meja, poslal pozdrave s »Premožnika« namesto z Bogatina, da ne bi ogrožal sebe in drugih.

Po končani osnovni šoli in takratni nižji gimnaziji v Tolminu sem se že vpisala na gimnazijo v Idriji, ko me je stric Srečko povabil k svoji družini na Jesenice, da bi tam obiskovala srednjo šolo. Oče in stric sta si namreč obljubila, da bosta v primeru smrti enega ali drugega poskrbela za njegove otroke. Tako sem štiri leta preživela na Jesenicah in domov odhajala le nekajkrat na leto. Ko sem bila stara devet let, sem bila z njim in njegovo družino prvič na Mojstrovki. Stric me je kot navdušen planinec večkrat vodil po svojih poteh, tako sem bila takrat na Bogatinu, Kriških podih, Begunjščici ... Stric Srečko je gore obiskoval do konca svojega življenja oziroma se je tam tudi končala njegova življenjska pot. V starosti 83 let si je zaželel z vrha pogledati še enkrat na rojstni kraj svoje matere, na Bačo pri Podbrdu. Na strmem terenu na Baškem sedlu pa mu je spodrsnilo, kar je bilo zanj usodno. Našli so ga po dveh dneh in tam postavili tudi neopazno spominsko obeležje.

Kako ste se takrat zabavali najstniki oziroma kako ste izkoristili svoj prosti čas?

V letih od 1955 do 1964, ko sem zaključila študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sem doma preživljala le poletja. Kakšne posebne zabave takrat nismo imeli, zelo radi pa smo prepevali. Tako sem se srečevala s prijateljicami, zvečer smo posedale v parku in pele. Tudi sicer se spominjam, da smo včasih veliko peli, v osnovni šoli na primer tudi med ročnim delom ali med poukom risanja. S prijateljicami smo hodile tudi po okoliških hribih.

Te moje prijateljice iz otroških let so me tudi ob mojem letošnjem jubileju presenetile in počastile s pesmijo Pridi z mano pod Grad, ki so mi jo zapele ob prihodu. Kaj je lepšega za obujanje spominov!

Pa še nekaj. Zelo rade smo tudi plesale, za plesno zabavo pa je zadoščal kar gramofon.

Študijska leta za nekatere pomenijo prekinitev določenih aktivnosti. Koliko časa si si takrat vzela za svoje hobije?

Študijska leta so bila pravzaprav moja najbolj bogata leta glede planinarjenja. S svojimi tremi nečaki iz Splita, ki so bili mlajši od mene le okrog 9 let, smo marsikaj prehodili, delali transverzalo, prekrižarili Pohorje, Karavanke, se povzpeli na Triglav. Vsi trije se še danes radi spominjajo teh naših poti v poletnem času, ko so v Tolminu preživljali počitnice.

Iz zbranih podatkov v zborniku Stoletje planinstva na Tolminskem je razvidno, da si v ožjem vodstvu planinskega društva prisotna že od leta 1964, s krajšimi prekinitvami pa vse do danes, najprej v nadzornem odboru, od leta 1966 do začetka leta 1971 pa tudi kot predsednica društva. Kdo te je povabil zraven?

V letu 1964, ko sem zaključevala študij v Ljubljani, so me vključili v nadzorni odbor društva. Ne vem, kdo me je predlagal. Že v letu 1966 pa so me izvolili za predsednico društva. Takrat sem se pisala še Šorli. Bila sem pravzaprav brez posebnih planinskih in organizacijskih izkušenj, tako kot tudi velika večina drugih. V veliko oporo mi je bil takrat Janko Fili, podpredsednik društva. Razen tečajev za mladinske vodnike, posebnih tečajev za planinske vodnike menda takrat niso organizirali. Bili smo slabo tehnično opremljeni, imeli nismo niti pisalnega stroja, doma ni bilo telefonov, avtomobilov ...

Dolgo je bil glavni problem društva prostor, kjer naj bi se sestajal odbor. Kje ste takrat imeli svojo pisarno?

Sestajali smo se v bivšem domu JLA, saj smo takrat imeli planinsko skupino tudi v vojski in z njimi dobro sodelovali. Nekaj materiala smo imeli spravljenega v Tumovem drevoredu, sicer pa doma. Takrat je bila tajnica društva Ivanka Kavčič, ki je bila zaposlena na sodišču. Ker nismo imeli svojega pisalnega stroja, sva v večernih urah izkoristili njen službeni pisalni stroj. Moram pa priznati, da smo v odboru zelo lepo sodelovali, postali smo veliki prijatelji. Zelo močna je bila tudi skupina iz Anhovega, tako da imam ta naša druženja v zelo lepem spominu.

V letu 1961 je bila razširjena koča na planini Razor. Po vsakem večjem zalogaju nastopi nekaj časa zatišje, ker zmanjka tudi finančnih sredstev. Čemu ste se takrat predvsem posvečali v društvu?

V prvem letu mojega predsednikovanja se je število članov zmanjšalo, zato smo si za naslednje leto zadali nalogo, da poskrbimo za članstvo. Po spiskih smo obiskali tudi bivše člane in dosegli, da se je število iz leta 1966, ko je bilo članov 460, povečalo na 709 članov v letu 1967. Število članov je raslo vse do leta 1972, ko je statistični prikaz pokazal številko 1194. Še vedno pa mislim, da ni bistvena številčnost društva, pač pa aktivnost pravih planincev.

Izletov nismo tako razpisovali, kot se to dela danes, pač pa je vse bolj slonelo na dogovarjanju, brez programa, le na oglasni deski smo objavljali sproti. Tudi nismo imeli oziroma posebej določali vodnikov izletov, saj je bilo samo po sebi razumljivo, da bo izlet vodil tisti, ki je pot boljše poznal.

To sicer ni bil čas velikih gradenj v koči, stalno pa se je nekaj popravljalo. V prvem nadstropju smo iz dveh večjih sob naredili tri manjše, na podstrešju, ki je bilo eno samo skupno ležišče, smo uredili dve sobi, kot sta še danes, preostanek podstrešja je ostalo kot skupno ležišče. V podstrehi prizidka sta bili narejeni dve podstrešni lini, ki sta bili kar nekaj časa rezervirani za osebje. Električna napeljava je bila dotrajana, zato se je vso napeljalo na novo, primerno za napetost 220 V. Kasneje, leta 1972, je bil nabavljen še nov agregat. Opravili smo tudi druga manjša dela. Koča pa v primerjavi s sedanjo še zdaleč ni bila tako urejena in je tudi osebje delalo v veliko slabših pogojih.

Vsako leto smo tudi sodelovali pri čiščenju poti na planino Lom, pomagali pri gradnji ceste v Ravne itd.

Delo z mladimi planinci je v začetku vodil Franc Vrabl, kasneje je vodenja otrok prevzela Marija Šavli. Na srednji stopnji pa sta mlade takrat nekaj časa vodila Živko Tuta, kasneje pa Žarko Rovšček.

V arhivu planinskega društva je ohranjenih precej fotografij, ki govorijo o vaši izletniški dejavnosti. Kje ste si nabirali izkušnje?

Kot glavno nalogo v odboru takrat sem štela vzpodbujati ljudi in jih navajati na izlete v gore. Organizirali smo izlete, ki jih sicer ni bilo veliko, so pa bili nekateri kar množični, tako npr.v letu 1967 na Triglav, potem na Mangart, h Krnskemu jezeru, v snegu na Vogel in Rjavo skalo. Sicer se nas je zbralo od 15 do 20 planincev. Za cilj smo si izbrali tudi Viš in Montaž v Zahodnih Julijcih, uživali smo ob Triglavskih jezerih, na dan planincev v mesecu septembru smo šli na Jalovec, leta 1969 smo iz Zadnjice odšli na Škrlatico.

Pravzaprav je bilo izletništvo kar glavna naloga in skrb takratnega vodstva društva, čeprav smo se tega lotevali, če primerjam z današnjimi razmerami, precej neprofesionalno. Res pa je, da v gore takrat nismo hodili v zimskem času, ker so za to bili bili opremljeni oziroma usposobljeni le nekateri. Programa nismo pripravljali vnaprej, pač pa smo ga delali sproti.

Image

Tatjane ni bilo vedno lahko ujeti v objektiv. Na posnetku s ture na Bavški Grintavec (1969) kaže hrbet (Foto: Ž.R.).

Se ti je mogoče kakšen vrh ali tura še posebno vtisnil v spomin? Ste kdaj doživeli tudi kaj pretresljivega, nevarnega?

Pravzaprav se ne spomnin, da bi kdaj doživela kaj posebnega. V gore navadno ne hodim sama, čeprav sem se pogosto tudi sama podala na pot. Le enkrat se spomnim, da me je bil malo strah, in sicer takrat, ko sem sama sestopala z Vrha nad Škrbino na Škrbino po poti, ki takrat še ni bila zavarovana.

Mogoče bi posebej omenila pot na Mont Blanc. V letu 1969 se nas je zbralo devet planincev, Tolminci in Anhovci, med njimi dve ženski. Takrat sem prvič in zadnjič uporabila dereze. Imeli smo zelo lepo vreme. Iz Chamonixa smo se odpeljali z zobato železnico, na vrhu Mont Blanca pa smo bili 9. avgusta. Nekateri so zaradi višine imeli nekaj težav, sicer pa nismo imeli posebnih problemov.

Vračali smo se čez Švico in nekateri so si zaželeli še na Matterhorn, drugi pa na Monte Roso. Ker pa se nismo uspeli uskladiti, smo se v treh fičkih nekoliko skregani vračali domov.

Dobro se spominjam tudi izleta h Triglavskim jezerom z Vrsnika, ko smo zašli, ker smo sledili puščicam, za katere smo kasneje ugotovili, da so jih postavili jamarji iz društva Ljubljana – Matica do neke jame.

 

Po končanem študiju v Ljubljani si se takoj zaposlila. Kje?

V letu 1964 sem se zaposlila na Soškem gozdnem gospodarstvu v Tolminu. Moj nadrejeni je bil Evgen Božič, član v letu 1924 ustanovljenega planinskega društva Krpelj kot naslednika Soške podružnice SPD. Večkrat mi je pripovedoval o svoji bogati preteklosti in mi že takrat pokazal svoj dnevnik z žigom Krpljevcev. Dnevnik je bil prvič razstavljen in predstavljen javnosti ob 90. obletnici Soške podružnice SPD leta 1986.

V letu 1971 sem po Božičevi upokojitvi prevzela njegovo mesto v podjetju in ga opravljala vse do svoje upokojitve v letu 1995. Ker pa sem se v letu 1971 tudi poročila in ob treh otrocih ni ostalo več časa za društveno delo, sem morala mesto predsednice predati. Poleg družine me je precej obremenjevala tudi služba, saj je to bil čas, ko so se stvari na področju financ zelo veliko spreminjale, veliko sem delala tudi nadur, tako da za vse enostavno ni bilo časa.

Naj povem še, da sem v letu 1972 transverzalo kljub temu končala, in sicer na Golakih.

Imaš lep, »žameten« glas, ki s svojo temno barvo vsak zbor, kjer prepevaš, posebej obarva. Kdo ti je vcepil ljubezen do glasbe oziroma po kom si podedovala glas?

Glede na to, da sem zgodaj izgubila očeta, pa tudi mame nisem slišala, da bi po njegovi smrti kdaj prepevala, bi lahko mislila, da veselja do petja nisem imela od koga prevzeti. Ker pa vem, da sta tako oče kot mama po prvi svetovni vojni oba pela v zboru pri Zdravku Munihu na Mostu na Soči, sestri so kupili celo citre,doma smo imeli klavir, mi je bila ljubezen do petja oziroma sploh glasbe po starših verjetno zapisana že v genih.

Image

Tatjana ( sedi v sredini) na enem izmed društvenih izletov.

 

Verjetno ni zgolj slučaj, da ljudje, ki imajo radi gore, sploh naravo, tudi radi pojejo oziroma so ljubitelji glasbe. Ko sem o tem iskala odgovor v knjigi dr. Juliusa Kugyja, sem prišla do zanimivega sklepanja avtorja, da povezave med glasbo in gorami pravzaprav ni, pač pa imajo nekaj skupnega ljudje, ki znajo prisluhniti svoji duši.

Verjetno je tudi tvoja pevska kariera tako dolga kot planinska ali pa še daljša. Kakšni so bili tvoji pevski začetki oziroma v katerih zborih si pela?

 

Pojem pravzaprav že od otroških let. Ko sem obiskovala peti razred, sem pela v mladinskem zboru pri profesorju Maksu Pirniku, veliko let sem obiskovala tudi glasbeno šolo, kjer sem se učila klavir. Tudi v času študija v Ljubljani nisem zanemarila te svoje ljubezni in tri leta pela v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič (hčerka Ana je zvesta temu zboru že deset let), potem pa sem pevsko pot nadaljevala predvsem pri Veri Clemente Kojić. Tako sem pela v njenem dekliškem oktetu, ki ima ohranjenih tudi nekaj posnetkov na Radiu Koper, sodelovala sem v kvartetu, ki je tri leta sodeloval s folklorno skupino v Tolminu, petnajst let sem pela v Ženskem učiteljskem pevskem zboru, kjer sem od leta 1981 do 1985 prevzela tudi mesto predsednice zbora. V vseh teh skupinah je sodelovala tudi sestra Majda, torej nam je petje morda res v genih. Zaradi mamine bolezni sem za nekaj let prekinila sodelovanje v pevskih zborih. Sedaj pa že šest let pojem v Mešanem pevskem zboru društva upokojencev Tolmin.

Kako danes izkoristiš svoj prosti čas, glede na to, da si upokojena, poleg tega, da v zadnjem času tvoj urnik precej kroji vnuček, ki se mu posvečaš kot pridna nona?

Če razmišljam za nazaj, bi lahko rekla, da sem bila pol življenja »huda« planinka, kasneje vse manj, ker se mati več posveča družini in domu. Posebno po zlomu kolka pred dvema letoma obiskujem le okoliške hribe, včasih pa z možem in sestro gremo tudi kam više. Svojega članstva v nadzornem odboru društva ne štejem za posebno delo,

Poleg ukvarjanja z vnučkom, pri katerem tako kot večina starih staršev poskušam nadoknaditi to, kar zaradi pomanjkanja časa nisem mogla nuditi svojim otrokom, pa še veliko časa preživimi s pevskim zborom, ki poleg rednih dvakrat tedenskih pevskih vaj zapolnjuje naš čas s številnimi nastopi.

. . .

 

Verjetno boste tudi bralci iz tega zapisa Tatjano bolje spoznali in izvedeli o njej marsikaj, kar v svoji skromnosti ne razglaša na veliki zvon. Dela ji seveda ne zmanjka, saj še vedno skrbi, da ne nazaduje na strokovnem področju, ker pa obvlada tudi delo z računalnikom, priskoči marsikomu na pomoč,.

Čestitkam ob njenem jubileju se pridružujemo tudi vsi planinci.

 



Gregor Torkar: POSOŠKI ALPINISTI NA KAN THENGRIJU

 

Image

Sebastjan Domenih in Boštjan Sovdat na vrhu Kan Thengrija (7010 m)
v pogorju Tian Shan (Kirgistan)

V juliju in avgustu 2001 so se alpinisti Soškega alpinističnega odseka in AO Bovec mudili v gorovju Tian Shan na severovzhodu Kirgistana. Sedemčlanska smučarsko – alpinistična odprava v zasedbi Borut Golja, Peter Poljanec, Renato Leban, David Kapitan, Boštjan Sovdat, Sebastjan Domenih in Brane Zelenjak si je za cilj odprave zastavila normalen pristop s severne strani na 7010 metrov visok Kan Thengri.

Po pristanku na letališču v Alma-Ati se je kot po pravilu že prvič zapletlo, ko sta dva kosa opreme odletela v neznano. Po nekajdnevnem čakanju in pripravah so s helikopterjem poleteli v idilično severno bazo na ledeniku Severni Inylchek, s pogledom na severno pobočje Kan Thengrija.

Uvodne dni v bazi so izkoristili za urejanje tabora. Tretji dan po prihodu v bazo so se prvič podali na goro in v treh dneh izvedli aklimatizacijo, postavili tri višinske tabore ter jih oskrbeli s hrano in opremo. Tridnevno sneženje, ki je sledilo, so izkoristili za počitek in nabiranje moči za naskok proti vrhu. Postopno so napredovali proti vrhu, pri čemer so imeli nekateri več drugi manj težav s prestajanjem višine. Borut in Boštjan sta prva prispela v tretji višinski tabor, kjer sta naletela na sonarodnjaka, ki je z drugo odpravo naskakoval vrh z južne baze. Izkazalo se je, da ni ravno pristaš slovenskega gostoljubja in v prostorni snežni luknji (za pet oseb) ni želel prenočiti naših dveh.

Na vrh Kan Thengrija sta se uspela povzpeti Sebastjan Domenih in Boštjan Sovdat. Istega dne so se Borut Golja, Peter Poljanec in Renato Leban povzpeli na 6150 metrov visok Pik Chopajev. Ostala dva člana odprave David Kapitan in Brane Zelenjak sta se zaradi zdravstvenih težav uspela povzpeti do višine 5500 metrov. Petru Poljancu je uspel tudi prvenstveni spust z desko z drugega višinskega tabora na 5600 metrih, ocenjeno V, S6-, 1400 metrov.

Člani odprave se za podporo zahvaljujejo sponzorjem: Vidussi Sport, Infinity Sport, Beti Metlika, Foto - Video Kragelj, Foto Červ, Foto Fantasy, PD Tolmin, PD Kobarid, Občina Kobarid, Metalfleks, Turistično društvo Podbrdo, Elan, d.d., Tehnomat Kranj, Petrol Tolmin, Avtoboom, Vulkanizerstvo Leban, Vulkanizerstvo Valentinčič, Anapurna Sport, Klima naprave Vidrih, GRS Postaja Tolmin, GRS Postaja Bovec, Letni vrt Bovec, Odisej Tolmin, Tondach, Krovstvo Metod, Tekos, d.o.o., Tolmin, Bar Gotar, Trgovina Tulpa, Černilogar, d.o.o., Vidiho grafična delavnica Dragomer in Klub tolminskih študentov.



Tian Shan - v kitajščini pomeni nebeško gorovje - je po velikosti in višini eno od najznačilnejših pogorij Centralne Azije. V dolgi verigi se razteza od kazahstanskih puščav, globoko v notranjost Kitajske, vse do njene meje z Mongolijo. Najvišji vrhovi (okrog 7000 m) so v sredini pogorja, ob meji Kirgistana s Kitajsko.

Ob številnih različno uspešnih slovenskih odpravah, ki so bile organizirane kot izmenjava med nekdanjimi jugoslovanskimi in sovjetskimi alpinisti, omenjamo predvsem 10-člansko slovensko odpravo v Tian Shan leta 1985. Vodila jo je Marija Frantar, udeležila pa sta se je tudi alpinista Soškega alpinističnega odseka, Edo Kozorog in Ivan Rejc. V območju alpinističnega tabora Ala-Arča, kjer so bivali, so 4000 - 4800 m visoki vrhovi. Poleg drugih sta Kozorog in Rejc skupaj opravila naslednje prvenstvene vzpone: SV steber Boksa (v spomin na Marka Kogoja), Tolminski ozebnik v Ak-Tooju in Slovenski ozebnik v Svobodni Koreji. V sestopu sta ponovila SV greben Teke-Tora, Kozorog pa je v navezi s Kotnikom in Preložnikom ponovil še smer Barber v Svobodni Koreji. Rejc je v tej smeri doživel tudi nesrečo, a se je 80-metrski padec zanj srečno končal, saj je lahko sestopil sam.

(Op. uredništva)

 



Milena Brešan: LIPARI 2001

 

Image
Proti vrhu na otoku Vulcano
Bilo je sredi prejšnje zime, ko je Darij spet pripovedoval o čudovitih sredozemskih otokih, ki jih je obiskal pred leti. Bolj kot smo ga poslušali, bolj je v nas zorela misel, da bomo avanturo ponovili.

 

25. aprila smo se v Gorici vkrcali na vlak, ki nas je pripeljal v Benetke, od tam pa do Reggio Calabrie na koncu italijanskega škornja. Prihod v Milazzo na Siciliji se je zavlekel, saj so priprave na premik vlakovne kompozicije na trajekt zahtevale kar nekaj časa. Sončnega Milazza nismo preveč občudovali, saj smo se utrujeni in lačni takoj odpravili degustirat italijansko paštašuto.

Liparske ali Eolske otoke tvori sedem vulkanskih otokov (Alicudi, Filicudi, Salina, Lipari, Vulcano, Panarea in Stromboli), ki so bili že v davnih časih znani po nahajališčih obsidiana, kovine, iz katere so pred odkritjem železa izdelovali orožje in orodje. Termalne vrelce Vulcana in Liparov pa je hvalil že Cicero. V srednjem veku so celo verjeli, da predstavlja veliki krater na Vulcanu usta pekla. Otoki so nastali v pliocenu, Panarea, Filicudi in Alicudi pred približno 300.000 leti, sledila sta Salina in Lipari pred 130.000 leti, Vulcano pred približno 100.000 leti, medtem ko je Stromboli, najmlajši med njimi, nastal šele pred 40.000 leti. Danes sta aktivna le še Vulcano in Stromboli.

Naš prvi cilj je bil otok Vulcano. Po nekaj urah vožnje s trajektom smo pozno popoldne prej zavohali kot zagledali pristanišče Porto Levante. Zrak je bil nasičen z vonjem po amoniaku in žveplu. Nekaj časa smo se pogajali za ceno prenočišča in s pridom uporabili izkušnje iz pustolovščine v Peruju. Nato smo se odpravili še na krajši večerni obhod.

Na Vulcano smo se vzpeli brez posebnih težav, saj je visok le 391 m. Na vrh pelje dobra steza, ki smo jo hoteli v začetku malo skrajšati, kako pa je z neznanimi bližnjicami, je tako znano. Nekako smo se dokopali do glavne steze, ki je delno speljana po robu globokega kanala, nastalem ob iztekanju lave. Že kmalu smo opazili značilne rumeno obarvane skale, čudili smo se fumarolam, odprtinam, iz katerih se neprestano vali rumen dim z značilnim vonjem. Izločeni sulfati tvorijo na skalah zanimive strukture v raznih odtenkih rumene barve. Po obveznem fotografiranju nas je pognal naprej šele veter, ki je potegnil v napačno smer. Na vrhu se je odprl čudovit pogled na okoliške otoke in celino, lepo je bil viden vrh Etne na Siciliji, pod nami pa se je razprostiralo dno kraterja. Ko hodiš po dnu, koraki strašljivo votlo odmevajo. Z veliko vnemo smo se lotili brskanja po ostankih lave z željo, da bi našli vsaj majhen košček obsidiana. Na povratku v Porto Levante smo občudovali raznobarvno cvetje, ki je maja in junija najlepše. Zelo lepo uspevajo oleandri, rožmarin, materina dušica, vinska trta, pomarančevci, limonovci, veliko vrst kaktusov in drugo. Odhod trajekta smo pričakali na plaži. Nenad in Marjan sta se edina opogumila in se okopala v menda zdravih fumarolah. Če so zdravilne, nista ugotovila, je pa njihov značilen vonj (beri: smrad) dodobra prečistil njune dihalne poti.

Naš naslednji cilj je bil otok Lipari. Z namestitvijo ni bilo problemov, saj so nam ponujali več variant že v pristanišču. Vstali smo že ob šestih, da bi se čimprej povzpeli na vrh San Angelo (naš Angel je trdil, da vrh ni poimenovan po njem). Po dobre pol ure hoje je steza, ki bi morala biti glede na zemljevid zelo dobra, čudežno izginila. Žal mi je bilo, da nisem kupila novega zemljevida, saj je bil Darijev star več kot deset let. Kasneje se je sicer izkazalo, da so na zemljevidu z letom izdaje 2000 vrisane enake poti kot na Darijevem, ki pa jih je v resnici že davno prerasla makija. Vrnitev seveda ni prišla v poštev, zato smo pogumno zagrizli v hrib. Hojo je oteževala bodikava makija, ki je bila na določenih mestih še vsa črna od preteklih požarov. Začuda nihče ni preveč godrnjal, naša neugnana mladca Nenad in Marjan sta jo celo mahnila po svoje. Nekako smo se prebili na vrh, kjer smo si ogledali velikanski betonski plato, ki je bil zgrajen kot vodni zbiralnik. Na otokih je zelo malo padavin, zato so nameravali problem rešiti na ta način, ki pa ni prinesel dobrih rezultatov, saj je padavin premalo. Pot smo nadaljevali do ogromnega dnevnega kopa plovca. Zanimivo je bilo gledati močne delovne stroje, ki so na robu 200 m strmine porivali rudo v dolino. Po kar zahtevni turi smo se zgodaj popoldne spustili v Canneto. Večer smo preživeli v mestu, kjer smo si privoščili darove civilizacije.

Naslednje jutro smo se komaj uspeli zriniti na edini hidrogliser, ki ob nedeljah vozi do Strombolija. Tak prevoz je sicer dražji kot trajektni, a se je naložba izplačala, saj smo kljub ogledu in postanku na skoraj vseh otokih prišli na Stromboli v dveh urah. Tudi tukaj so nam prišla Darijeva znanstva zelo prav. Lastnik Villaggio Stromboli nam je prijazno dovolil, da smo lahko pustili odvečno prtljago v njihovem varstvu, na razpolago pa smo dobili celo tuš. Gesta je bila zelo prijazna, saj morajo zaradi pomanjkanja vodo voziti s tankerji s celine. Stromboli (tudi mestece ima isto ime) je zelo slikovito mestece z majhnimi belimi hiškami, tako ozkimi ulicami, da se dva motorna tricikla (ti so poleg motorjev edino prevozno sredstvo na otoku) lahko srečata le na določenih mestih, z vrtovi, polnimi dišečih cvetočih rastlin, limonovci, ki se šibijo pod težo zrelih sadežev... zelo lepo. Popoldne smo se odpravili proti vrhu. Noč smo nameravali preživeti na grebenu 924 m visokega Strombolija, tako da bi si lahko ogledali in fotografirali njegove nižje ležeče kraterje z izbruhi. Vročina je bila izredna, tako da smo se dobesedno v potu svojega obraza povzpeli na vrh. Že med potjo nas je občasno doseglo oddaljeno bobnenje, pospremljeno z velikimi oblaki prahu in pare, ki je pričalo, da je vulkan še kako aktiven. Na vrhu smo si najpogumnejši poiskali zavetje za prenočitev, ostali pa so se umaknili na nekoliko nižji greben.

Ob mraku je prispelo na vrh veliko skupin turistov z vodniki. V skladu z Regolamento per le escursioni allo Stromboli občine Lipari je pristop na vrh dovoljen le v spremstvu lokalnih vodnikov. Kršitev je tudi sankcionirana. Na srečo smo odlok prebrali šele ob vrnitvi v hotel. Obiskovalcev je bilo veliko in ker so bili kot pravi Italijani zelo glasni, smo si prav oddahnili, ko smo ostali sami. Začeli smo uživati v čudovitih prizorih. Medtem se je že stemnilo, tako da so bili izbruhi, pospremljeni z močnim bobnenjem in bučanjem, zelo lepo vidni. Fotoaparati so non stop »škljocali«. Sredi noči, ko smo ravno zaspali (človek se vsemu privadi), nas je zbudilo Nenadovo kašljanje in preklinjanje. Veter je vulkanski prah in pepel usmeril proti nam, tako da je bil premik nujen. »Tabor« smo prestavili na drugo stran grebena v zaklon, zgrajen iz grobih skal, ki so ga naredili prejšnji obiskovalci. Nenadu se je vulkan dokončno zameril, zato jo je mahnil kar v dolino, kar pa ni bilo niti malo lahko, saj je ponoči zaradi temno sive in črne barve kamnin vidljivost zelo slaba. Zjutraj so bile vse nočne muke poplačane - dočakali smo čudovit sončni vzhod.

Zvečer smo si s trajekta še zadnjič ogledali potoke valeče lave, ki se zliva po strmini Sciara del Fuoco prav do morja. Izbruhi in prebijanje lave po strmem pobočju do morja so zelo slikoviti, saj se lava ob stiku s kamnino iskri. Spekter barv je prečudovit.

Image

Udeleženci izleta na obisku Pompejev

 

Naše potovanje se je bližalo koncu. Utrujeni, zasilna ležišča smo si pripravili kar na zgornji palubi prepolnega trajekta, smo naslednje jutro prispeli v Neapelj. Pred odhodom večernega vlaka proti domu smo imeli še ravno prav časa, da smo si ogledali ostanke starodavnih Pompejev, ki jih je 24. avgusta leta 1979, ob izbruhu Vezuva, zasula sedem metrov debela plast pepela.

Potovanje smo zaključili s skupinskim fotografiranjem v Gorici, kamor smo utrujeni (tudi zadnjo noč smo »prespali« na vlaku), vendar zadovoljni, pripotovali 2. maja.

 



Viktor Kavčič: BOGASTVO LEPOT SLOVENSKE
PLANINSKE TRANSVERZALE


Samo tisti more svojo domovino prav ceniti in ljubiti, kdor jo pozna, kdor je videl njeno prirodno lice in spoznal njeno ljudstvo.

/Josip Wester: Iz domovine in tujine/

Image
Avtorjev mladostni portret

Slovenijo, mlado srednjeevropsko državo s površino cca 20.000 km2 , naseljuje okoli dva milijona prebivalcev. Zanjo je značilno, da je geografsko bogato obdarjena z gorovjem najrazličnejših oblik in velikosti. Izvirna in posrečena je bila zamisel Planinske zveze Slovenije o planinski transverzali, ki smotrno povezuje najlepše predele naše gorske pokrajine od Drave preko Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, njihovih predgorij in Kraških planot do Šavrinskih brd, pa vse do obale Jadranskega morja.

Za to našo planinsko transverzalo sem iz Kamniško - Savinskih Alp izvedel že leta 1958, ko me je šolski upravitelj in tajnik takratnega PD Most na Soči Ivan Murovec vpisal v društvo. Od takrat naprej sem pričel s prijatelji hoditi v bližnje gore in prebirati planinsko literaturo. Po ukinitvi PD Most na Soči sem se leta 1960 vpisal v PD Tolmin in kmalu postal član Upravnega odbora, zadolžen za območje Mosta na Soči. V PD Tolmin nas je bilo takrat z Mosta včlanjenih samo sedem, med njimi ing. Milan Mikuž in njegova žena ter Franc Štrukelj. Prav on in njegovi znanci v PD Tolmin so vzbudili v nas mladih odločitev, da smo se podali na to dolgo, naporno, a nadvse lepo in pestro planinsko pot. Leta 1962 sva z Nejcem Rovščkom obiskala na domu tajnika PD Tolmin, uglednega profesorja Hinka Uršiča, ki nama je izdal dnevnik s slovenske planinske poti.

Na slovensko planinsko pot, označeno s krožčasto rdeče belo markacijo in pripisano številko ena, sem stopil na planini Razor 1. julija 1962, končal pa sem jo 22. avgusta 1969 na Kokrškem sedlu. Hodil sem torej več let, največ sam. Medtem sem odslužil tudi JLA. Veliko časa sem porabil, da sem prišel do izhodišč v gore in za povratek domov. Običajna prevozna sredstva so bila: vlak, avtobus in kolo. Na poti sem preživel lepe sončne dneve, močil me je dež, zašel sem v megli, se tresel od vetra in mraza, a spoznal sem svet in ljudi od Pohorja do morja. Srečal sem mnogo somišljenikov, ki jih je navdihovala ljubezen do gora, do domovine in bil sem srečen. Na občnem zboru PD Tolmin leta 1969 nama je skupaj s starosto tolminskih planincev Jankom Filijem podelil posebno spominsko značko predstavnik Planinske zveze Slovenije in znani dolgoletni urednik Planinskega vestnika Tine Orel. Bila sva četrti in peti član PD Tolmin, ki sva prehodila Slovensko planinsko transverzalo.

Preden pričnem z neposrednim opisom prehojene poti, naj bralcem povem, da sem se za ta zapis odločil zato, ker iz leta v leto opažam manjše število planincev – transverzalcev. Zato iskreno želim tudi s tem prispevkom dati vzpodbudo, da bi čimveč naših članov zmoglo voljo in napor, potreben za to pot. Ne bo jim žal. Tudi ko pridejo bolezni in tegobe starosti, jim bosta misel in pogled hitela na obzorja gora, ki so jih nekoč doživeli. Bogati spomini jim bodo vedno krepili dušo in telo.

Bralci Krplja, v nadaljevanju vam bom v zgoščenem zapisu predstavil Slovensko planinsko transverzalo od Pohorja do Tolmina.

Pot čez Pohorje, prehojena v dveh dneh, nam ostaja v spominu po gozdovih, položnih kolovozih in zelenih senožetih. Številne planinske koče in domovi v zavetju temnih gozdov, prijazni ljudje, starodavna cerkvica sv. Areha in mnogi pomniki spominov iz krvavih borb za našo svobodo. Po sestopu s Pohorja si privoščimo ogled Slovenj Gradca, mesta z mnogo kulturnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Sledi vzpon na 1670 m visok Plešivec. V neposredni bližini Doma na Plešivcu je cerkev sv.Uršule. Ob mojem obisku so številni romarji in duhovniki slavili prvi žegen. Pogovori in petje so trajali pozo v noč. Jutro je ponudilo obsežen razgled na Mislinjsko, Šaleško, Mežiško in Dravsko dolino. Na zahodu so kipele v nebo Kamniške in Julijske Alpe, na severu pa prostrana in zelena Koroška z Visokimi turami in Grossglocknerjem na obzorju.

Med Plešivcem in naslednjo markantno goro, Raduho (2062 m), poteka pot po nekdanji deželni meji med Koroško in Štajersko. Prijazni oskrbniki v štirih planinskih kočah so mi, tako kot v vseh drugih na poti, v dnevnik pritisnili žig in se poleg podpisali.

Savinjske Alpe zapustimo na Rogovilcu in se po ogledu Solčave in Logarske doline podamo v Robanov kot, od tu pa se strmo povzpnemo na Ojstrico (2349 m). V osrednjih Kamniških Alpah je med kočami in domovi zelo slikovit, na ledeniški krnici zgrajen Frischaufov dom na Okrešlju. Markacije nas vodijo skozi Turski žleb, mimo Rinke na 2532 m visoko Skuto in preko Grintovca (2558 m) in Kočne do Češke koče, od koder sestopimo na Jezersko.

Iz doline Kokre se skozi gozdove polagoma vzpenjamo na najvišji vrh pogorja med Kokro in Tržiško Bistrico, na 2132 m visok Storžič. Tu se nam nudi izreden razgled na Gorenjsko, Ljubljansko kotlino, Julijce, Kamniške Alpe in Zasavsko hribovje. Nadaljujemo pot preko Kriške gore do Tržiča. Po ogledu mesta se povzpnemo na greben osrednjih Karavank, na Begunjščico in 2236 m visoki Stol. Obiščemo Roblekov in Valvasorjev dom in po ogledu Javorniškega rovta pri Hrušici prečkamo Savo Dolinko.

Vstopili smo v osrednje Julijce. Spodobi se, da še pred tem v Dovjem obiščemo spomenik graditelju planinskih poti in postojank, triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. Pot nadaljujemo skozi dolino Vrata do Aljaževega doma in spomenika planincem-partizanom, ki so darovali svoja življenja v osvobodilni vojni. Spomenik predstavlja ogromen plezalni klin z vponko. Pred nami se vzpenja 1000 m visoka prepadna severna stena Triglava. Transverzala nas vodi proti vrhu Triglava po Tominškovi poti, mimo Staničeve koče in do Triglavskega doma na Kredarici, ki je na višini 2515 m najvišja naseljena stavba v naših gorah. Od tu smo po strmi, z jeklenimi pletenicami in klini zavarovani poti, v eni uri na vrhu mogočnega Triglava (2863 m). S prijateljema Narcisom in Nejcem sem bil tako 21. avgusta 1963 prvič na vrhu Triglava. Na Aljaževem stolpu je bila v počastitev dneva vstaje razvita slovenska zastava. Z vrha se je ponujal obsežen razgled preko mozaika domačih hribov in dolin vse do Dolomitov in Tur. V daljavi se je bleščala gladina morja in mehki obrisi Panonske nižine.

Ob sestopu nas transverzala usmeri k Domu Planika, k Tržaški koči na Doliču in naprej čez slikovite Kriške pode in Prisojnik (2547 m) na Vršič. Tu obiščemo vse tri planinske koče in nadaljujemo pot po strmih gorah, ki objemajo Trento. Najslikovitejši vrh v tem delu Julijcev je 2643 m visoki Jalovec, simbol naše planinske organizacije. Z Jalovca se spustimo globoko v dolino Trente, vse do višine 990 m, kjer s pobočja Travnika vre iz skalne razpoke živo zeleno-modra Soča. V dolini Trente si ogledamo spomenik dr. Juliusu Kugyju, alpinetum Julijana in muzej ter obiščemo pokopališče, zadnji dom slavnih trentarskih gorskih vodnikov.

Image

Z leve proti desni:
avtor prispevka, Narcis Michelizza in
Jernej (Nejc) Rovšček na vrhu
Triglava 21.8. 1963.

Pred nami je vzpon na Prehodavce, Malo in Veliko Špičje in odpre se nam svet prelestne doline Triglavskih jezer, ki je bila že po prvi svetovni vojni razglašena za zaščiten narodni park. Ko zapustimo dolino Triglavskih jezer, smo kmalu v območju visokogorske planote Lepe Komne in pred nami je venec bohinjsko-tolminskih gora. Mimo Krnskega jezera se povzpnemo na 2245 m visok markanten vrh Krna. Zaradi svoje lege in višine se nam z njega ponuja čudovit razgled na Visoke Ture, Julijce, Karnijske Alpe, Dolomite in bližnjo Soško dolino, Furlanijo in naprej do morja, vse do Benetk. Posoške gore in ljudi je z neizbrisnimi sledovi zaznamovala prva svetovna vojna. Planinska pot od Krna do Črne prsti nad Baško grapo je vsem nam, tolminskim planincem, dobro poznana, vključno z lepo in prijetno kočo PD Tolmin na planini Razor.

Pot čez Porezen in Idrijsko hribovje je lažja in vodi skozi gozdove in naselja. Obiščemo Cerkno in Idrijo, nato pa se povzpnemo na Vojsko in od tu naprej na Golake. Hodimo skozi Trnovski gozd, mimo Predmeje, do Cola nad Vipavo. Na Nanosu so ob mojem obisku kmetje iz doline še kosili travo, zato sem lahko prenočil kar pri njih v seneni kopici. Z Nanosa se nam za zelenimi hribi morje navidez še bolj približa, a do njega je še nekaj dni hoje. Pot nas pelje mimo kraških zanimivosti: Predjamskega gradu, Postojnske jame in preko sv.Trojice do Pivke. Naslednji vrh je Vremščica (1026 m) in za njo lep podzemni svet Škocjanskih jam. Po prehojenih gričevnatih Brkinih in Čičariji se povzpnemo še na zadnji tisočak, 1028 m visok Slavnik, od koder je lep razgled na Tržaški zaliv z zeleno Istro ter Karnijske, Julijske in Kamniške Alpe. Z vrha Slavnika potrebujemo preko Ospa, Tinjana, Škofij in Hrvatinov še devet ur hoje do Ankarana.

V Strunjanskem zalivu se naša planinska transverzala konča, ostanejo pa dragoceni spomini na bogastvo doživetij in lepot prehojene poti.

 



Miha Mlinar: LIKOVNA RAZSTAVA TOMAŽA ROVŠČKA – TOMEKA V TOLMINSKEM MUZEJU

Ko sva nekajkrat ob večernih urah kramljala pri Skrtu ali pri Miklavžu na Mostu, je pogovor vedno nanesel na glasbo, kulturo, arheološko bogastvo, ki ga je na Mostu v izobilju, slikarstvo, slikarje, pa tudi na njegove slike. Zanje je vedno skromno pridal, da so to le določeni poskusi in da se šele uči. Ko pa je Tomaž nekega dne prinesel v Tolminski muzej velik zabojnik svojih risb in slik, smo vsi tam prisotni z velikim ponosom zrli v neuokvirjene stvaritve in mu v en glas rekli: »Tomek, želimo tvojo razstavo!« Ob koncu lanskega leta smo se že približno dogovorili za čas v mesecu avgustu ali septembru leta 2001.

Tako se je tudi zgodilo. Dne 19. 10. 2001 smo v pritličju Tolminskega muzeja odprli drugo samostojno razstavo Tomaža Rovščka - Tomeka, le da smo tokratno razstavo na veliko bolečino vseh nas morali poimenovati »Spominska razstava«, brez prisotnosti avtorja.

Tomeka so pol leta pred tem svečanim dogodkom sprejeli v svoja nedrja tolminski vršaci: Škrbina, Migovec, Kuk, Tolminski Triglav, Meja - hribi, ki jih je občudoval, jim posvečal prosti čas, jim namenjal hvalnice v lepi slovenski pisani besedi, jim s svojim močnim basom prepeval Gregorčičevo »Nazaj v planinski raj«, jih lovil skozi fotografski objektiv ob prvi jutranji zarji, ob najvišjem soncu in ob mraku ter jih v vsej njihovi krasoti veličastno upodabljal tudi na platnu ali papirju.

Morda mu je izmed vseh teh naštetih znanj bila najbolj pisana na kožo prav umetnost črte, sence in barv. Malokdo je zares vedel, kaj vse Tomek ustvarja. Predvsem pa je malokdo vedel, da je v manj kot desetletju in pol, odkar se je začel intenzivneje ukvarjati s tem, zrasel od poprečnega amaterskega slikarja do velikega poznavalca različnih slikarskih tehnik. Tomekov strm in hiter vzpon v likovnem izražanju je lepo viden že po samih datumih oz. letnicah določenega dela.

Začel je enostavno - z risbo in karikaturo. Risbo s svinčnikom je nadgradil z uporabo tuša, ki se ga je držal predvsem ob budnem zaznavanju arhitekture in stavbnih detajlov z Mosta na Soči ali bližnje Šentviške planote. Kot bi mu črta ne zadoščala več, se je že leta 1990 prvič poizkusil v uporabi pastelne tehnike. Močne barve in kontrasti so ga privlačili predvsem ob opazovanju hribovske pokrajine, tako naše kot južnoameriške – andske. Dvakratni daljši obisk Peruja pa mu je poleg alpinističnih podvigov prinesel tudi vpogled v njihovo svojstveno kulturo pod modrim andskim nebom in z ljudmi s čokoladnimi obrazi in z velikimi temnimi očmi.

Odprtja razstave so se množično udeležili njegovi številni prijatelji in pritličje Tolminskega muzeja je bilo zares pretesno za vse. Za še večji umetniški in duhovni vtis večera sta poskrbela hčerka Petra in sin Samo, ki sta ob Tomekovih avtorskih izbranih diapozitivih z njegovo pisano besedo pričarala Tolmincem nepoznane plati hribov, ki jih sicer dobro poznajo. Tomaževo prisotnost med nami smo tistega večera zaznali vsi, ki smo ga poznali: svojci, svetolucijski pevci, tolminski in drugi planinski prijatelji, sovaščani, sodelavci in prijatelji.

Vse to je Tomaž delal našim prelepim tolminskim hribom na čast. A vsaka lepa stvar zahteva in pobere svoj davek. Planinski »bog« pa ima možnost izbirati le med dobrimi in poštenimi ljudmi, ker drugih v gorah ni!

Tomek, hvala ti za vse!

Image

 
 
 
 

Tu sem.
Ne zrem v časa tek brezbrižno.
Tu sem in vem,
da življenja mojega obzorje ni brezmejno.
Zato sem tu in zdaj je čas,
da to, kar delam, je skozi stvarstvo izpeto.

(Tomek 1997)



O ADRENALINU

O adrenalinu je zadnje čase precej govora. Slišimo in beremo npr. o adrenalinskih športih (padalstvo, alpinizem, kanyoning itd.), o življenju, polnem adrenalina, o adrenalinskem dopustu ipd. Morda ste že videli komercialno obarvan turistični prospekt o dolini adrenalina – t.j. o dolini Soče, oziroma Posočju, kjer so velike možnosti za t.i. adrenalinske športe; torej športe, ki so povezani z določenimi nevarnostmi, tveganji in razburljivimi situacijami, ki naj bi današnjemu, vsega naveličanemu človeku, popestrile (beri: začinile) preživljanje prostega časa, da mu dopust v brezdelju ne bi minil preveč dolgočasno in enolično. Marsikdo si zaželi takega modnega in pospešenega sproščanja adrenalina, ne da bi se poglabljal v to, kaj pravzaprav adrenalin je in kakšen je mehanizem (vzrok) njegovega nastajanja.

V zmedi in naglici današnjega življenja smo priča številnim stresnim situacijam, začenši doma, na poti v šolo ali službo, v šolskih klopeh in na službenem mestu ter še marsikje drugod. Pomislimo samo, koliko ur, povezanih z nenadnimi in nepredvidenimi dogodki, preživijo nekateri za volanom, a ni nujno, da so ravno poklicni šoferji. Vse take in podobne stresne situacije med drugim izzovejo tudi sproščanje adrenalina. Ali nam ga torej res tako primanjkuje, da si ga želimo privoščiti tudi v trenutkih prostega časa, ko naj bi se izognili vsakdanjim napetostim in zadihali bolj sproščeno?

Za bolj poglobljeno razmišljanje morda ne bo škodila vsaj kratka osvetlitev nekaterih pojmov.

so specifične snovi, ki jih izločajo posebne (specializirane) žleze z notranjim izločanjem, kar pomeni, da se njihovi izločki iztekajo direktno v kri. Adrenalin je hormon sredice nadledvične žleze (po njej ga ameriška literatura imenuje epinefrin), ki je bil prvi hormon, izoliran v čisti obliki. Izolacija teh kemičnih snovi je zelo težavna naloga, ker jih najdemo vedno le v majhnih količinah. Ponavadi je potrebna stotisoč- do milijonkratna obogatitev izvornega biološkega materiala, preden dobimo komaj vidno količino čiste aktivne spojine - hormona. Učinke aktivnih snovi proučujejo s t.i. biološkimi testi, torej na poskusnih živalih. Adrenalin ima več farmakoloških učinkov. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu delovanje na sistem krvnih žil. Zožuje periferne krvne žile in v večjih odmerkih zvišuje krvni pritisk. Najvažnejši biokemijski učinek adrenalina pa je zvišanje nivoja glukoze (grozdnega sladkorja) v krvi, ki ga povzroči aktiviranje (energetskih) rezerv glikogena v organizmu. Glikogen, ki mu pravimo tudi živalski škrob, se namreč kopiči v jetrih in mišicah kot rezervna snov. Različni stresni dejavniki lahko vplivajo na povečano sproščanje adrenalina, ki preko zapletene verige kemičnih reakcij relativno hitro mobilizira glukozo iz telesne glikogenske rezerve. Glukoza pa je, kot vemo, pogonsko gorivo za mišice. Funkcija adrenalina je reakcija v sili, pri velikem padcu koncentracije glukoze v krvi, ali pri nenadni povišani potrebi v nenavadnih okoliščinah. Takih okoliščin, ki človeka prisilijo v takojšnjo mišično akcijo, pa je v vsakdanjem življenju človeka veliko. V današnjih življenjskih razmerah velikokrat pride v stresnih situacijah do povečanega izločanja adrenalina, čemur pa vedno ne sledi tudi akcija mišic.

Pa se povrnimo k zastavljenemu vprašanju. Ali nam v vsakdanjem življenju, polnem stresnih dejavnikov, res primanjkuje adrenalina?

Ne primanjkuje nam stresov, niti ne posledičnega sproščanja adrenalina, ki iz glikogenskih rezerv v mišicah in jetrih aktivira glukozo, kot pogonsko gorivo oziroma energijo za mišično akcijo. Tej bliskoviti pripravi organizma, ki je ostala človeku iz pradavnih časov primitivnega življenja v divjini, je v nenadnih situacijah skoraj vedno sledila tudi akcija mišic ali mišično delo, s ciljem obrambe ipd. Današnji človek je, kljub obilici stresov, največkrat »prikrajšan« za ta normalni potek reakcije, za mišično delo, ki naj bi sledilo. Aktivirana glukoza v krvi ostane torej neporabljena. Zato naj bo cilj sodobnih, t.i. adrenalinskih športov, ne samo izzivanje nevsakdanjih in razburljivih situacij, ki naj bi sproščale adrenalin, ampak tudi posledična fizična akcija ali mišično delo.

Naj tudi gorništvo in njegove ekstremnejše izvedenke, kot način izrabe človekovega prostega časa, pomagajo predvsem vzpostaviti ravnotežje med vsakodnevnimi umskimi in fizičnimi napori. Le v tem smislu uravnotežen človek bo lahko kljuboval preizkušnjam in zablodam moderne dobe. V tem pogledu bi lahko rekli, da ima gorništvo vse prvine pozitivnih terapevtskih učinkov.

-žr-

 



ŽARKO ROVŠČEK – J U B I L A N T

Je že tako, da tudi uredniki praznujejo svoje življenjske jubileje. Čeprav je Žarko pozoren do svojih planinskih prijateljev in sodelavcev, ki se jih spomni ob posebnih prilikah, jim namenja svojo pozornost, lepe misli in želje, je zelo nerad odstopil v našem glasilu prostor prispevku, ki je namenjen njemu in njegovemu jubileju.

Iskrene čestitke!

Kadar je potrebno v našem društvu ovekovečiti pomemben dogodek, predstaviti prizadevnega člana, pobrskati po arhivih ali rešiti pozabe pomembnejše pa tudi manj pomembne trenutke, takrat navadno ne razmišljamo kaj dosti oziroma se kar ve, da bo to najbolje opravil Žarko. Nalog, ki so mu naložene oziroma si jih sam zastavi, velikokrat je namreč prav on pobudnik za temeljitejše obravnave posameznih tem, se vedno loteva zelo resno, vestno in dosledno in kot takega se ga spominjajo tudi sošolci iz srednješolskih klopi.

In prav v tista leta, ko je »kot srednješolski in planinsko obetajoč mulc«, če uporabim njegove besede, doma z Mosta na Soči, vsak dan redno prihajal k pouku na gimnazijo v Tolminu, segajo njegovi začetki vključevanja v delo odbora Planinskega društva Tolmin. Ali je mogoče, da je od takrat minilo že več kot 30 let?!

Ko smo se 14. februarja letos, prav na valentinovo je prijokal na svet na Mostu na Soči, zbrali planinski prijatelji na praznovanju njegovega 50. rojstnega dneva, je z velikim navdušenjem pripovedoval tudi o teh planinskih začetkih, o srednješolskih profesorjih, ki so znali in si vzeli čas tudi za tovrstno vzgajanje mladih, odraščajočih ljudi, o izletih v zimskih in letnih razmerah, delovnih akcijah...

Mlade planince na gimnaziji je takrat vodil prof. Hinko Uršič, sam navdušen ljubitelj gora, ki je na mlade prenašal svoje znanje in izkušnje.

Študijska leta navadno nekoliko zavrejo aktivno sodelovanje v domačih društvih. Vendar pa se je Žarko že leta 1974, še preden je zaključil študij na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, ponovno vključil v delo takratnega upravnega odbora planinskega društva v Tolminu. V letu 1981 je bil izvoljen za podpredsednika, v letu 1982 pa je kot predsednik prevzel krmilo tolminskega planinskega društva, ki ga je vodil do leta 1988. To so bila za

Image

Na obisku pri krpljevcu Evgenu Božiču na njegovem domu v
v Klavžah (1996). Žarko Rovšček sedi ob njem na desni. Stojita:
levo - Tatjana Božič, desno - Evgenova žena Marica.

vodenje društva zelo zahtevna leta, povezana s številnimi problemi v zvezi s popotresno sanacijo in razširitvijo zmogljivosti koče na planini Razor in posredno ali neposredno povezanimi težavami z vodenjem postojanke.

Samo takratnemu zagrizenemu vodstvu gre zahvala, da je danes koča lahko v ponos društvu in jo radi obiskujejo planinci od blizu in daleč.

Kljub temu da opravlja zahtevno delo kot mejni veterinarski inšpektor in se v službo vozi celo v Koper, je še vedno zapisan planinstvu. Nabit z energijo, dobro voljo in poln optimizma pa se tudi sicer rad ukvarja s športom in če le utegne, sede na kolo, se s kajakom spusti po reki Soči ali uživa na belih strminah. Planinci predvsem uživamo na njegovih izletih v Zahodne Julijce in Karnijske Alpe, ki jih zelo dobro pozna in jih je tudi sam velikokrat prehodil oziroma preplezal. Mislim, da se ne motim, če rečem, da so to njegove najljubše gore.

S svojih poti se navadno vrne tudi z zelo lepimi fotografskimi posnetki, saj je že velikokrat dokazal, da je tudi mojster fotografije, in nas njegovi posnetki marsikdaj rešijo iz zadrege, ko je potrebno slikovno dokumentirati posamezne dogodke.

S posameznimi prispevki se je Žarko v različnih revijah in časopisih oglašal že v preteklosti. V letu 1996, ko smo v društvu pripravljali praznovanje ob 100-letnici ustanovitve Soške podružnice SPD, pa je sprejel in odlično opravil svojo nalogo ter skupaj s sodelavci pripravil zbornik Stoletje planinstva na Tolminskem. Če danes potrebujemo kakršenkoli podatek o društvu, je potrebno le pobrskati po tem almanahu, ki je plod neštetih ur zbiranja, pregledovanja, primerjanja in preverjanja dobljenih podatkov.

Kako pomembno vlogo lahko odigrajo ohranjeni zapisi, je Žarko spoznal na lastni koži, zato se zdi, da danes še z večjo zavzetostjo nadaljuje začeto delo.

Predvsem njemu gre tudi zasluga, da ni bila zamujena še ena priložnost za primerno oddolžitev ob 100-letnici rojstva Zorka Jelinčiča, tigrovca, publicista, ustanovitelja Krplja, zavednega rodoljuba in enega od organizatorjev planinstva na Primorskem, ki je bila v preteklem letu kronana z izdajo zbornika Zorko Jelinčič- Nad prezrtjem in mitom.

Želja, da dogajanje v društvu in širše ne bi utonilo v pozabo in da bi bili o vsem tem obveščeni tudi vsi člani, pa je botrovala zamisli o izdajanju društvenega glasila, za kar ima največ zaslug spet Žarko, ki je glasilu izbral tudi ime Krpelj.

Tako kot ima rad mir in tišino, ki jo vsakdo lahko doživi in občuti le v gorah, tako potrebuje tišino in mir tudi, kadar piše. Zato na svojem računalniku dela predvsem ponoči in ko dobro opravi delo, ga to spet spodbudi za nove načrte. Očitno pa svet ob sotočju dveh tako lepih in različnih rek, kot sta Idrijca in Soča (kljub temu, da sedaj prebiva v Tolminu, se čuti Žarko namreč še vedno Mostar in se tja namerava tudi vrniti) nudi tudi dober navdih za pisanje, saj je v teh krajih pognalo korenine kar nekaj umetnikov oziroma literatov. Tako se tudi njemu, kot nam je zaupal, v določenih trenutkih porodi kakšen verz.

Kot član upravnega odbora je Žarko še danes nepogrešljiv v društvu. S svojimi izkušnjami, ki si jih je pridobil v vseh teh letih dela, večkrat prijateljsko usmerja delo in marsikdaj s svojimi predlogi pomaga poiskati najboljšo rešitev, ko se društvo znajde pred določenimi nalogami. Ker pa je ravno prav star oziroma mlad, uspešno krmari med mlajšimi in starejšimi člani in zna spretno zgladiti tudi razna nesoglasja, do katerih, tako kot verjetno povsod, včasih pride med člani.

Cvetka Jug

(Prispevek je bil objavljen v lanski majski številki Planinskega vestnika na straneh 238-239).

 



PROGRAM ODSEKA ZA IZLETNIŠTVO IN PROPAGANDO

 

PLANINSKE TURE

MESEC

IZLET TEŽAVNOST

VODJA

 

JANUAR

 

 

13. 1.

Spominski pohod – Dražgoše Z

D. Kenda

 

27.1.

Matajur L

S. Gorjup

 

FEBRUAR

 

 

1.-2.2.

Izpopolnjevalni dan turnega smučanja

SAO,GRS

 

3. 2.

Veleslalom z Rušnatega vrha

SAO,GRS

17. 2.

Meja Z

M. Vidic

24. 2.

Poldanovec L

D. Kenda

 

MAREC

 

 

 

3. 3.

Po Vojkovih poteh L

R. Rauch

24. 3.

APRIL

Porezen L

 

V. Pagon

 

14. 4.

Fajtji hrib-Trstelj (srečanje PD Posočja) L

M. Brešan

20. 4.

Po stopinjah Valentina Staniča L

M. Brešan

R. Rauch

 

27. 4.

Golobar - Javoršček L

S. Boljat

 

MAJ

 

 

5. 5.

Blegoš L

S. Boljat

12. 5.

Po planoti L

V. Pagon

 

19.5.

26.tradicionalni pohod na planino Sleme L

R. Rauch

25.-26.5.

Pohorje L

S. Gorjup

 

JUNIJ

 

 

 

9. 6.

Karavanke Z

S. Gorjup

16. 6.

Košutnikov turn ZZ

S. Gorjup

22.-23. 6.

Velebit L

Ž. Rovšček

 

JULIJ

 

 

6. 7.

Kraljevska špica Z

S. Boljat

7. 7.

Kanjavec Z

M. Vidic

 

14. 7.

Lužnica - Peski L

S. Ivančič

21. 7.

Tradicionalno srečanje na planini Razor L

M. Brešan

 

AVGUST

 

 

3. 8.

Stol – Vanjež Z

S. Boljat

17. 8.

Srečanje bovških planincev na Kaninu L

J. Koren

25. 8.

Karnijske Alpe Z

Ž. Rovšček

 

SEPTEMBER

 

 

1. 9.

Pihavec Z

M. Vidic

 

7. 9.

Piparji Z

S. Boljat

14. 9.

Dan planincev - Lisca L

M. Brešan

22. 9.

Peca L

S. Gorjup

 

OKTOBER

 

 

 

6. 10.

Travnik Z

S. Štrukelj

13. 10.

Banjšice L

M. Brešan

20. 10.

Dolina Triglavskih jezer L

M. Vidic

27. 10.

Pohod v neznano – zaključek sezone L

D. Kenda

 

NOVEMBER

 

 

 

3. 11.

Ladrski vrh L

J. Koren

9. 11.

Krn – pohod spomina Z

M. Brešan

24. 11.

Vodice L

J. Koren

 

DECEMBER

 

 

7. 12.

Jelenk L

D. Kenda

22. 12.

Zimski pohod na Javornik L

R. Rauch

 

POJASNILO:

L - lahka - nezahtevna označena ali neoznačena pot
Z - zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si zaradi varnosti občasno pomagamo z rokami
ZZ - zelo zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si na zahtevnih mestih občasno pomagamo z rokami in samovarovanjem


PLANINCI, KI NIMAJO PLAČANE ČLANARINE ZA TEKOČE LETO, PLAČAJO POLNO CENO.

 



DATUMI IZLETOV SO OKVIRNI. MOREBITNE SPREMEMBE BODO OBJAVLJENE NA OGLASNIH DESKAH.

 

POHODI

1.

Dolina Glinščice – del poti Zorka Jelinčiča

2.

Po poteh kulturne dediščine

3.

Škabrijel

4.

Velikonočnice na Boču

5.

Slavnik

6.

Jezersko – slap Čedca

7.

Matajur

8.

V neznano

9.

Slivnica

10.

Na Kras

11.

Predmeja - Otliško okno – Col

12.

Pred domačim pragom

 

Pohodniški program bo izveden v sodelovanju z Društvom upokojencev občine Tolmin. Pohode bo vodil Rudi Rauch, pomočnik pa bo Vlado Šorli.

SREČNO POT IN VAREN KORAK !