Krpelj 1 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 1,1MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 1-2000

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 400 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

V tej številki so sodelovali s prispevki in poročili:
Milena Brešan – splošno
Mirjam Hvala – podatki o članstvu
Darij Kenda in Rudi Rauch – izletništvo in pohodništvo
Jože Mežnar – gospodarska dejavnost
Majda Pagon – dejavnost mladinskega odseka
Valter Černigoj – označevanje in vzdrževanje planinskih poti
Simon Čopi – delo Soškega alpinističnega odseka
Andrej Fratnik – dejavnost jamarske sekcije PD
Janko Koren – Gorska reševalna služba
Vesna Ličer – turno smučanje

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, marec 2000




K A Z A L O

 




NAŠEMU NOVEMU GLASILU NA POT



Tako torej! Čolnič smo končno odrinili od brega in ne preostane nam drugega kot da veslamo. Ta imperativ velja vsaj za deročo vodo, saj te kmalu lahko zanese tja, kamor si najmanj želiš.

Vsestransko delo slehernega društva je tako kot nemirna voda. Vedno se v njej pretaka življenje. Predstavlja lahko širok vir informacij: od kuloarskih novic do čisto uradnih objav. Morda pa je med nami tudi kakšna skrita literarna duša, ki ne najde poti do Planinskega vestnika in drugih, planinsko obarvanih glasil. S pričujočim listom bi radi pokrili vsaj del tega širokega spektra. Brez prevelikega napuha moramo priznati, kar nam priznavajo tudi drugi, da spadamo med bolj aktivna in razvejana planinska društva v Sloveniji. Dogodkov nam potemtakem ob našem delu ne more zmanjkati. Pred kom bi torej skrivali vsakršne novice o delu društva, ali se jih morda celo sramovali? Pred našimi zvestimi člani gotovo ne. Pa tudi koga drugega bi utegnile zanimati. Čas je, da spregovorimo tudi malce drugače, ne samo na rednih občnih zborih, sejah upravnega odbora ali jubilejih.

In naposled, kaj imamo gorniki opraviti z veslanjem? Kar brez skrbi. Kot večni romantiki ostajamo še vedno na naših planinskih okopih in prisegamo zvestobo gorskemu svetu tišine. Morda gre samo za prispodobo naše odločitve, da začnemo izdajati svoj list - veslati torej, sedaj ko smo odrinili ta čoln odločitve od brega. Gre pa še za nekaj več. Tu ob Soči so naše korenine, ki od Soške podružnice in planinskega kluba Krpelj dalje srkajo življenjski sok iz soškega povirja. Da, vmes so bile tudi suše in viharji. Ne ozirajmo se nanje, tako kot se niso naši predniki. Naj se razvejano drevesje razrašča do neslutenih višin. Zato ti kličemo: »Srečno naš sopotnik, naš Krpelj«!

-žr-

***

Spoštovani bralci!

Izid našega novega društvenega glasila se časovno ujema s pripravami na redni občni zbor. Zato glavni del vsebine namenjamo poročilom posameznih odsekov in njihovim načrtom za prihodnost. Upajmo, da bomo v prihodnje naš Krpelj tako literarno, kot tudi oblikovno še bolj obogatili.


ZAKAJ KRPELJ ?


Zorko Jelinčič, pobudnik ustanovitve, je označil Planinski klub Krpelj kot ”nebogljeno dete, porojeno po fašistični obsodbi primorskih Slovencev in Hrvatov na kulturno smrt ”. Tako je na najbolj slikovit način predstavil razmere, v katerih se je po razpustitvi Soške podružnice Slovenskega planinskega društva izoblikovala ideja o nadaljevanju planinske dejavnosti v Posočju. Fašizem, ena najbolj okrutnih oblik genocida slovenskega prebivalstva na Primorskem, je takrat dobival krila. Planinski klub Krpelj, ki je vzniknil v naročju tedanjih rodoljubov, zaskrbljenih nad usodo Primorske, lahko danes upravičeno štejemo za del naše narodnostne zgodovine. Med krpljevci so bili tudi člani kasnejšega TIGR-a.

Bilo je 16.3.1924, ko so Jože Bevk, Evgen Božič in Zorko Jelinčič v zimskih razmerah opravili vzpon na Porezen. “Smuči so bile takrat pri nas še malo razširjene, zato smo se za sneg opremili s krplji. Ob krasnem vremenu so nam krplji izvrstno služili v visokem, svežem snegu po razvlečenem hrbtu od Hudajužne pa do vrha. Bili smo dobre volje in dovtipni, počasi se je izoblikovala misel, da bi se družbica bolj trdno povezala v majhen planinski klub. Med kosilcem iz nahrbtnika, v varstvu stare planinske koče vrh Porezna, kolikor je je še ostalo po prvi svetovni vojni, smo že soglašali, da mu damo ime po koristni pripravi, ki nam je pomagala na vrh: planinski klub Krpelj. In tako je obveljalo,” nam pripoveduje Jelinčič.

Prvotno so si krpljevci zamišljali svojo dejavnost predvsem kot planinsko udejstvovanje. Razmere leta 1924, ko so se začeli Italijani zanimati za naš podzemski svet, pa so jih vzpodbudile, da so se začeli ukvarjati tudi z raziskovanjem jam na Tolminskem. Tako kot materinščino in druge kulturne vrednote slovenstva, se je namenil tujec oteti tudi naravna bogastva. .Zato so kljub pomanjkljivi opremi pohiteli v jame in opravili pionirske raziskave, ki jih navaja celo italijanska strokovna literatura.

Ustanovitev Krplja lahko štejemo kot dejanje planinske kontinuitete. Na takih tradicijah je torej zraslo naše povojno planinstvo, ko so leta 1946 v Tolminu ustanovili obnovljeno podružnico Planinskega društva Slovenije, kasnejše Planinsko društvo. In glavni akterji so bili spet nekateri krpljevci. Na tako bogato dediščino, ki izhaja iz časov najtežjih preizkušenj za obstoj slovenstva, smo lahko upravičeno ponosni. Prav je, da jo ohranjamo v spominu. Negujmo te tradicije tudi z imenom našega glasila !

-žr-

 

 

 

 

 

POGLED PREDSEDNICE DRUŠTVA NA PRETEKLO LETO

 

Za nami je povprečno uspešno leto. Žal že več let zaporedoma ugotavljamo, da se število planincev, ki prenočujejo v naši koči na planini Razor, zmanjšuje. Srečo imamo, da je postojanka pri planincih dobro zapisana, tako da imamo vsaj ob koncih tedna dober obisk. Tudi lani je osebje (kuharica Krista, oskrbnica Magda in mladi Damijan, skupaj z dežurnimi odborniki) uspešno ustreglo vsem željam planincev.
Precej energije smo porabili za sanacijo poti poškodovanih po potresu. Z združenimi močmi naših članov in lovcev LD Tolmin ter pomočjo Planinske zveze Slovenije in Metalflexa smo uspeli obnoviti transverzalno pot in ostale pomembnejše poti, ki jih vzdržujemo. Usposobili smo jih v taki meri, da niso več nevarne za planince. Seveda pa nas precej dela še čaka.
Odsek za izletništvo in propagando je v lanskem letu organiziral 51 pohodov in izletov. Kot novost so se lepo uveljavili tudi zahtevnejši izleti v oddaljenejše gore. Tako smo bili lani na Marmoladi.
Lansko zimo smo organizirali na planini Razor tečaj hoje po gorah v zimskih razmerah, ki je lepo uspel. Ugotavljamo, da med našimi člani ni pravega zanimanja za take akcije, saj se je usposabljanja udeležilo več planincev iz sosednjih društev, kot iz našega.
Lani smo že drugič organizirali sejem rabljene in nove planinske opreme v Tolminu. Ugotavljamo, da se je sejem že kar lepo »prijel«, saj je kar nekaj artiklov zamenjalo lastnika, tako da nameravamo s to akcijo tudi v bodoče nadaljevati.
Veseli nas, da je planinsko skupino na Osnovni šoli v Tolminu prevzela Magda Kovačič. Tako smo uspeli po dolgih letih zapolniti praznino po odhodu Marije Šavli v pokoj.
V tem pregledu tudi ne morem mimo velikega uspeha našega alpinista Petra Mežnarja, ki je v himalajski odpravi Planinske zveze Slovenije uspešno osvojil skoraj 8000m visok Gyachung Kang. Iskrene čestitke!
Na koncu pa bi se rada zahvalila vsem planincem in drugim simpatizerjem, ki jih novi časi še niso toliko spremenili, da ne bi bili pripravljeni vedno priskočiti na pomoč, ko jih potrebujemo. Res iskrena hvala.
Seveda pa so tudi kakršnekoli pobude, pohvale pa tudi kritike vedno dobrodošle. Pridružite se nam pri delu v društvu in tudi na gorskih poteh.

 

 

 

 

 

 

 

 

PLANINSKO DRUŠTVO TOLMIN
PODATKI O ČLANSTVU

 

PODATKI O ČLANSTVU
1998
1999
RAZLIKA
INDEX
A člani

36

38

2

105

B člani

359

323

-36

90

C mlajši planinci

279

290

11

104

Skupaj A , B, C

674

651

-23

97

Tabela zgovorno potrjuje že nekajletni trend padanja skupnega števila članov, ki tudi v slovenskem merilu ni nobena izjema. Največji padec beležimo v kategoriji B članov. Povezujemo ga lahko tudi s podatki o padanju števila prenočišč, tako v naši koči na planini Razor kot tudi drugod. Temelj podatkov v tabeli je število članov na osnovi pobrane članarine. Interes članov za poravnavanje članarine, na podlagi katere člani uveljavljajo popuste ob prenočevanju v kočah, je gotovo upadel, tako kot pada zanimanje za prenočevanje. Ugotavljamo namreč, da je zadnja leta vse več enodnevnih in vse manj večdnevnih obiskov gora. Negativnega trenda, kot kaže, niso zaustavile niti druge ugodnosti iz naslova plačane članarine. Če se omejimo le na podatke iz naše tabele, lahko rečemo, da je 4 % porast števila C članov, torej najmlajše kategorije, vsekakor spodbuden. Porast pa kaže tudi kategorija A članov.

 

 

 

 

 

 

 

IZLETI IN POHODI V LETU 2000

 

 

V letu 1999 je bilo organiziranih in izvedenih 51 izletov po letnem programu (od tega 13 skupaj z Društvom upokojencev občine Tolmin). Posameznega izleta se je udeležilo povprečno 15 planincev.
Za izvedbo izletov in pohodov skrbi odsek za izletništvo, v katerem je vključenih 19 vodnikov. Ti pomagajo tudi pri vodenju izletov mladih planincev.
Posebej je treba pohvaliti tiste vodnike, ki so izvedli večje število izletov. Med njimi je najuspešnejši Rudi Rauch, ki je sam organiziral in vodil 19 izletov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PROGRAM PLANINSKIH IZLETOV V LETU 2000

 

Št.
MESEC
IZLET
VODJA

 

JANUAR

 

 

1.

9.1.

Spominski pohod - Dražgoše

D.Kenda

2.

22.-23.1.

Tečaj hoje v zimskih razmerah

T.Rovšček

3.

29.1.

Slovenska Istra

R.Rauch

 

FEBRUAR

 

 

4.

8.2.

Po poti kulturne dediščine

R.Rauch

5.

13.2.

Šentviškogorska planota

V.Pagon

6.

27.2.

Poldanovec

D.Kenda

7.

26.2.

Zazid-Lipnik-Kavčič

R.Rauch

8.

 

Turna smuka - Bogatin

V.Černigoj

 

MAREC

 

 

9.

5.3.

Pohod po Vojkovih poteh

R.Rauch

10.

12.3.

Snežnik

D.Kenda

11.

26.3.

Porezen

V.Pagon

12.

 

Prečenje Črna prst - Pl. Razor

T.Rovšček

 

APRIL

 

 

13.

 

Trebuša - Vojsko - Gačnik - 2 dni

T.Rovšček

14.

29.4.

Golobar - Javoršček

S.Boljat

15.

29.4.

Pohod po stopinjah Valentina Staniča

M.Brešan

 

MAJ

 

 

16.

7.5.

Blegoš

S.Boljat

17.

14.5.

Tošč - Grmada

S.Gorjup

18.

21.5.

23. tradic. pohod na planino Sleme

R.Rauch

19.

28.5.

Rob nad Zagačami

S.Štrukelj

 

JUNIJ

 

 

20.

10.-11.6.

Župančičeva pot (Bela Krajina - 2 dni)

R.Rauch

21.

10.-11.6.

Olševa - Raduha

S.Gorjup

22.

18.6.

Loška Koritnica - Mangart - Vevnica

T.Rovšček

23.

24.-26.6.

Pohorje

S.Gorjup

 

JULIJ

 

 

24.

1.-4.7.

Planinska šola za mlade planince

M.Pagon -

25.

2.7.

Zadnji Pelc

S.Štrukelj

26.

9.7.

Velika Črnelska špica

V.Pagon

27.

16.7.

Veliki Draški vrh - Viševnik

S.Gorjup

28.

23.7.

Tradicionalno srečanje na planini Razor

 

 

AVGUST

 

 

29.

5.-6.8.

Kamniške Alpe (Turska gora) - 2 dni

S.Gorjup

30.

20.8.

Srečanje bovških planincev na Kaninu

J.Koren

31.

27.8.

Dve špici

S.Boljat

33.

27.-28.8.

Watzman - Avstrija

D.Kenda

 

SEPTEMBER

 

 

34.

3.9.

Veliki Babanjski skedenj

S.Boljat

35.

9.-10.9.

Ojstrica (2 dni) - Kamniške Alpe

S.Gorjup

36.

16.-17.9.

Kriški podi (2 dni)

T.Rovšček

37.

24.9.

Zahodni Julijci

Ž.Rovšček

 

OKTOBER

 

 

38.

1.10.

Lipnik

S.Boljat

39.

8.10.

Karnijske Alpe

Ž.Rovšček

40.

14.10.

Banjšice

D.Kenda

41.

 

Pohod v neznano - zaključek sezone

D.Kenda

 

NOVEMBER

 

 

42.

11.11.

Krn - pohod spomina

M.Brešan

43.

26.11.

Vodice

J.Koren

 

DECEMBER

 

 

44.

10.12.

Jelenk

D.Kenda

45.

24.12.

Zimski pohod na Javornik

R.Rauch

Prepričani smo, da bo v obširnem programu planinskih izletov vsakdo našel kaj, svojim ambicijam in sposobnostim primernega. V naši družbi boste bolj varno hodili v gore. Prosimo vas, da sledite društvenim objavam za posamezne izlete, in vas vabimo, da se nam pridružite.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

POHODNIŠTVO KOT PRIMER SODELOVANJA Z DRUŠTVOM UPOKOJENCEV OBČINE TOLMIN

 

 

Pobuda je nastala iz vse bolj zavestnega spoznanja, da je za krepitev organizma in ohranjanje zdravja potrebna gibalna aktivnost. Ker je hoja prvinska in najbolj priporočljiva oblika take aktivnosti, obe društvi pa sta pokazali zanimanje in pripravljenost za sodelovanje, smo na začetku leta 1998 upokojencem-planincem ponudili dve obliki aktivnosti:

1.Krajše vodene izlete enkrat tedensko po pešpoteh v okolici Tolmina, za tiste, ki bi radi storili nekaj za svoje zdravje, potrebujejo pa še dodatno vzpodbudo;

2. Pohode za tiste, ki so jim gorske ture preveč zahtevne in zmorejo 3-5 ur zmerne hoje ter se radi družijo in spoznavajo naravne in kulturne znamenitosti, tudi v širši okolici domačega kraja.

Prva oblika dejavnosti zaradi pomanjkanja zanimanja ni zaživela, na drugo pa je bil že v začetku ugoden odziv. Po dveh letih vedno večje število udeležencev dokazuje, da so to obliko popolnoma sprejeli. Razveseljivo je, da se pohodov udeležujejo tudi taki, ki se doslej niso vključevali v organizirane skupine, nekateri pa sploh niso hodili na izlete. Vse več je udeležencev iz krajev izven Tolmina (Most na Soči, Slap ob Idrijci, Šentviška planota, Baška grapa vse do Podbrda). Društvo upokojencev namreč pokriva celotno območje občine Tolmin.

Pohode prirejamo enkrat mesečno med tednom, praviloma ob sredah. Sprva smo bili vezani na javna prevozna sredstva (vlak, avtobus). S povečanjem števila udeležencev pa smo organizirali tudi prevoze s posebnimi avtobusi. Tako so nam dostopni tudi kraji, ki so odmaknjeni od javnega prevoza ali so bolj oddaljeni.

Pred vsakim pohodom je za udeležence iz Tolmina sestanek, kjer se praviloma tudi vpisuje prijave. Na sestanku se lahko seznanijo s podrobnostmi o načrtovanem pohodu (smer, čas, težavnost, morebitne posebnosti itd.). Za nove udeležence pa je takrat priložnost, da skupaj z vodjem presodijo, ali je glede na kondicijsko pripravljenost njihova udeležba na pohodu priporočljiva. Za tiste iz oddaljenejših krajev je ob prijavi potrebno telefonsko posredovanje informacij.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KAJ PRAVI STATISTIKA ?

 

Leto
1998
1999

Število pohodov

11

13

Skupno število udeležencev

189

300

Najmanjše število udeležencev na pohodu

10

15

Največje število udeležencev na pohodu

34

30

Povprečno število udeležencev

17

23

Število različnih udeležencev na vseh pohodih*

54

72

Prvič organizirano **

17

26

* Mišljeno je skupno število različnih udeležencev na vseh pohodih. Primerjaj s skupnim številom udeležencev (189 oziroma300).

** Udeleženci, ki so prvič šli na pohod (izlet) na organiziran način.


PROGRAM POHODNIŠTVA

 

 

PROGRAM POHODNIŠTVA

1

RAVNE PRI CERKNEM - ARAGONITNA JAMA

2

PO POTEH KULTURNE DEDIŠČINE

3.

SLAPOVI V OKOLICI VRSNA

4.

RAVNI KRAS-NAD MOVRAŠKO VALO

5.

MED NARCISE NA GOLICO

6.

RATITOVEC

7.

MARTULJKOVI SLAPOVI

8.

V NEZNANO

9.

ŠMARNA GORA

10.

OB REKI REKI

11.

PODBRDO-KALARSKO BRDO-STRŽIŠČE

12.

OB DOBLARCU NA KAMBREŠKO – ali kaj drugega

 

Program pohodništva bo izveden v sodelovanju z Društvom upokojencev občine Tolmin. Ker ni točno časovno opredeljen, vas prosimo, da sledite objavam na oglasni tabli društva, kabelski TV in radiu Alpski val.

Pohode bo vodil Rudi Rauch.

Image
Cilj je Monte Bivera v Karnijskih Alpah (Foto. Žarko Rovšček)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

GOSPODARSKI ODSEK

 

DELO V LETU 1999

OBISK V KOČI : 11.800 GOSTOV

PRENOČILO JE 1180 GOSTOV

OD TEGA 122 TUJCEV.

12% VEČJI OBISK IN 7% MANJ

NOČITEV KOT V LETU 1998.

KOČA JE BILA REDNO ODPRTA

OD 17.6. do 20.9.1999.

 

Zagotavljanje pogojev za nemoteno obratovanje koče na pl.Razor je bilo tudi lani osnovna skrb gospodarskega odseka. Največja pridobitev je bila gradbena in instalacijska obnova ku-hinje. Zaradi ugodnega vremena na višku sezone smo zabeležili porast enodnevnih obiskovalcev.
Prva in zelo uspešna akcija je bila čiščenje in popravilo poti od planine Kuk do planine Razor (16.5.1999, udeležba 17 planincev). Omogočila je nemoteno oskrbo koče skozi celo sezono.
Organizirane so bile še tri delovne akcije delnega razreza, cepljenja in spravila drvi: 9.jul., 17.sept. in 18.okt. z udeležbo skupno 12 planincev.
V začetku sezone sta bili v koči organizirani dve planinski šoli: 17.-20.jun. skupina male šole iz Žirov (21 udeležencev), 3.-6.jul. mladinski odsek PD Tolmin (52 udeležencev).
Prisotnost osebja in dežurstvo v koči: od odprtja do 15.jul. dve osebi, od 15.jul. do 23.avg. tri osebe in od 23.avg. do zaprtja koče dve osebi. V času sezone so bila tako kot pretekla leta ob koncih tedna uvedena dežurstva članov UO PD in drugih, enako tudi izven sezone ob ugodnih vremenskih napovedih.

Investicijska dejavnost

V preteklem letu je bila izvršena temeljita posodobitev kuhinje v koči. Prvi del obdobja pred glavno sezono je bil namenjen pripravi preureditvenega načrta kuhinje in zbiranju ponudb za dobavo opreme. Dokončni dogovor z dobaviteljem (A.Slemenjak-Grosuplje) je bil sklenjen v maju. Zaradi sorazmerno visoke cene je bil na UO PD sprejet sklep, da se preureditev kuhinje izvrši v dveh fazah. V prvi fazi se opravi:

- vsa rušitvena in gradbena dela,
- preureditev električne in vodovodne instalacije,
- predelava priključka na dimnik,
- obložitev sten s keramiko,
- prestavitev štedilnika in predelava ogrevalnega sistema za toplo vodo,
- nabava in montaža plinskega štedilnika (18 KW), kuhinjske nape, 3-del.pomivalnega korita, odlagalnega pulta in vozička za drva,
- ureditev plinske postaje za dve jeklenki po 34 kg.

Z dobro organizacijo nam je uspelo do predvidenega roka (26.jun.) zaključiti prvo fazo, opraviti še pleskanje kuhinje, jedilnice s hodniki in betoniranje tlaka v kleti.
Glede na sorazmerno ugoden priliv sredstev iz rednega poslovanja koče je bil na seji UO PD (27.jul.) sprejet sklep, da se začne druga faza obnove kuhinje. Ta je obsegala predvsem nabavo in montažo drugega dela opreme in je bila zaključena do 10.septembra. Skupna vrednost investicije znaša 2.256.560 SIT.
Nove izkušnje pri delu v kuhinji izpolnjujejo vsa naša pričakovanja. Namestitev novega plinskega štedilnika omogoča hitrejše segrevanje hrane, peko kruha in manjšo porabo drvi. Zaradi manj intenzivnega kurjenja štedilnika na drva in izboljšanega prezračevanja je postala tudi klima v kuhinji znosnejša, kar je še posebej važno pri delu v vročih poletnih mesecih.
Za točilni pult smo postavili tudi novo registrsko blagajno. Tako smo dosegli bolj pregledno poslovanje in izpolnjevanje zakonske obveznosti glede obračuna DDV.

Naši načrti za prihodnost

V preteklih letih smo veliko storili na področju gradbene in funkcionalne preureditve koče. Uresničili smo tudi dolgoletno željo po pridobitvi lastnih društvenih prostorov v središču Tolmina. V bližnji prihodnosti pa nas čaka še vrsta del in nalog kot n.pr.:

- nabava in montaža vhodnih vrat v kočo,
- povečanje zmogljivosti solarne naprave,
- dokončna ureditev podstrešja,
- betoniranje odtočnega jarka za drvarnico koče,
- nabava novega dostavnega (terenskega) vozila,
- in zamenjava dotrajane lesene omare v kuhinji.
Uresničitev teh zahtev bo odvisna od razpoložljivih sredstev in prednostne liste glede na nujnost izvedbe. Letos nas čaka še nekaj vsakoletnih nalog, kot n.pr. čiščenje in obnova dovozne poti med planino Kuk in Razor, priprava drvi ter razna večja ali manjša vzdrževalna in obnovitvena dela v koči. Pri tem računamo poleg članov gospodarskega odseka in UO tudi na pomoč ostalih članov PD. Ugoden finančni rezultat, opravljena investicijska dela ter različni odmevi in pohvale v knjigi gostov ne razkrivajo nekaterih težav pri poslovanju, dajejo pa sliko uspešne poslovne sezone in so obveza za prihodnost. Vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspešnemu poslovanju koče – predvsem pa oskrbnici, osebju in članom PD – se iskreno zahvaljujemo.
Image
Koča na planini Razor (Foto: Stojan Kenda)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

MLADINSKI KOTIČEK

DELO MLADINSKEGA ODSEKA

Ana Selinec: NA RAZORJU

PRIŠLI SMO NA RAZOR
SE IMAMO LEPO,
NEKATERI PLANINCI NAGAJAJO NAM,
A MI NE GLEDAMO NJIHOVIH DEJANJ.

V SOBAH RIŠEMO IN SE IGRAMO,
KDAJ PA KDAJ TUDI POKARTAMO.
VČASIH NAGAJAMO TUDI VODNIKOM,
SAJ SMO RES ZVITI, DA JE JUHEJ.

POSEBEJ PA POJEMO IN HODIMO V HRIBE,
VSAK DAN GOR IN DOL V DOLINE.
NAUČILI SMO SE PLEZATI IN REŠEVATI,
POSTALI SMO PRAVI PLANINSKI JUNAKI.

Delo mladinskega odseka je potekalo na dveh stopnjah. Na predšolski stopnji so se izleti odvijali skupaj s tekmovanjem za športno značko ZLATI SONČEK. Vključenih je bilo 96 cicibanov iz Tolmina, Mosta na Soči, Podmelca, Šentviške gore in Dolenje Trebuše. Skupno 53 izletov se je udeležilo 984 otrok, kar je 19 na izlet. V mesecu juniju smo se udeležili šestnajstega tradicionalnega srečanja cicibanov planincev Tolminske v Kobaridu. Cicibani planinci so vestno beležili izlete in si prislužili naslednja priznanja:

-95 otrok je prejelo našitek CICIBAN PLANINEC (za 5 izletov)
-76 otrok priponko (za 8 opravljenih izletov)
-21 pesmarico (za 12 izletov)
-10 mladih planincev (za 15 in več izletov) pa dnevnik in pohvalo PD Tolmin.

V akciji Mladi planinec je sodelovalo 157 učencev iz Osnovne šole Tolmin, Volč in Mosta na Soči. Skupno so izvedli 19 izletov in planinsko šolo na planini Razor. Izletov se je udeležilo 445 učencev (22 na izlet). Poleg štiridnevne planinske šole in obiska Dantejeve jame so bila za mlade planince organizirana predavanja, ki so jih pripravili alpinisti, jamarji, reševalci in fotografi.

Finančna podpora matičnega planinskega društva je v letu 1999 znašala 300.000 SIT. Društvu smo hvaležni za strokovno in finančno pomoč in upamo, da tudi v prihodnje ne bo izostala.

NAČRTI ZA LETO 2000

Image
Planinska šola na planini Razor (Foto: Mirjam Humar)

V mesecu maju bomo organizatorji že 17. tradicionalnega srečanja Cicibanov planincev Tolminske, ki bo potekalo v sodelovanju z vrtcem na Mostu na Soči.

Pričeli smo že z akcijo Mladi planinec v nižjih razredih na osnovni šoli v Tolminu. Pod mentorstvom Magde Kovačič hodi na izlete kar 81 učencev.

Program planinske šole se odvija ob petkih v prostorih osnovne šole v Tolminu. Upamo, da bo akcija pritegnila mlade k zdravi izrabi prostega časa.

V mesecu maju bomo izvedli skupni izlet, oziroma srečanje s starši in mladimi planinci na planini Razor. Od 1.-4.7.2000 bomo izvedli planinsko šolo na planini Razor ali planini Kuhinja.

Za delo z mladimi so primerni le strokovno usposobljeni vzgojitelji. Letošnjega tečaja za mentorje se bosta udeležili dve vodji skupin na osnovni šoli.

 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

POPRAVILA IN VZDRŽEVANJE PLANINSKIH POTI -1999

 

ODSEK POTI

ČAS DEL

ŠT.UR

DELO

Tolminska korita - Tolminske Ravne

jun. 99

2

Čiščenje poti

Pl. Kal - Pl. Razor

jul. 99
in avg. 99

48

Čiščenje poti

Pl. Podosojnca - Prehodci

maj 99

32

Popravilo poti in n čiščenje

Pl.Dobrenjščica-Prehodci

maj 99

96

Popravilo poti

Vrh nad Škrbino

maj 99

30

Priprave na akcijo in in transport

Vrh nad Škrbino

jul.99

252

Menjava jeklenice in in obnova

Pl.Sleme-Lužnica

avg.99

30

Čiščenje poti,montaža smerokazov

Razna dela v dolini

 

10

Priprave,dela doma

SKUPAJ

 

500

 

 

ImageSpomladanski potres leta 1998 je napravil veliko škodo tudi v gorskem svetu. Nemogoče jo je točno oceniti. Velike rušilne spremembe gorskega reliefa, še posebno v krnskem pogorju in zatrepu Tolminke, niso prizanesle niti planinskim potem. Narava je tako markacijskemu odseku poleg rednega označevanja in vzdrževanja naložila še breme sanacije poškodovanih planinskih poti. Najtežja obnovitvena dela smo v sodelovanju s Planinsko zvezo opravili na odseku poti Škrbina-Vrh nad Škrbino. Težaven visokogorski transport opreme nam je olajšal helikopter. Slabo vreme v času del je predvideno akcijo časovno precej podaljšalo. Potres je poškodoval tudi pot iz Pologa na Prehodce in pod Dobrenjščico. Popravilo večjega obsega so opravili člani našega PD v sodelovanju z Lovsko družino Tolmin. Takih skupnih akcij si še želimo.…

Popotresno sanacijo poti s Škrbine na Vrh nad Škrbino bi zelo težko izvedli brez pomoči Planinske zveze Slovenije. Pri transportu opreme pa nam je priskočilo na pomoč tudi podjetje Metalflex iz Tolmina. Obema se za sodelovanje in pomoč še posebej zahvaljujemo.

 
 
 
 
 
 
 
 

DEJAVNOST SAO DO LETA 2000 IN ŠE MALO ČEZ

Poleg običajnih zimskih, lednih in letnih tur v gorah je bila glavna dejavnost Soškega alpinističnega odseka v letu 1999 usmerjena v alpinistično šolo in odprave v tuja gorstva.

ALPINISTIČNA ŠOLA

Teoretični del se je začel jeseni v letu 1998, nadaljevala pa se je s štirimi zimskimi in dvemaq letnima skupnima turama. Šolo je obiskovalo 35 tečajnikov. Od tega jih je približno deset ostalo na odseku in pričakujemo, da bodo nekateri od njih postali v prihodnosti pripravniki in alpinisti. Pri takem navalu tečajnikov se je na odseku pojavilo pomanjkanje inštruktorjev in alpinistov za izvajanje skupnih tur. Pet tečajnikov iz prejšnjih let je v znanju naredilo korak naprej, tako da smo jih sprejeli med pripravnike. Med nami pa je tudi novi alpinista Boruta Golja. Krst in sprejem je bil opravljen na občnem zboru na planini Razor.

ODPRAVE V TUJA GORSTVA

V letu 99 smo zabeležili tri odprave: Že v začetku leta sta Darko in Ivan obiskala Jordanijo in preplezala kopico smeri od 5 do 7 stopnje v tamkajšnjih stolpih. To je bil njun že drugi obisk tega puščavskega plezalnega raja. V Ande so se odpravili trije naši fantje. Skupaj s člani goriškega AO so tvorili žepno primorsko odpravico s kar pestrimi cilji. Matija Klanjšček (Soški AO) in Vasja Košuta sta med aklimatizacijo preplezala prvenstveno smer Magične gobe (TD-, 80/50-60, 500 m, 7 h) v Ishinci (5530 m). Teden kasneje so Borut Golja, Matija Klanjšček, Simon Markočič in Vasja Košuta v Churupu potegnili še prvenstveno Primorsko smer (skala V+, A0, led 70/50-60 st., 500 m, 9 h). Za konec se je Matija Klanjšček s članom dolenjske odprave povzpel še na najvišji vrh Peruja Huascaran. Blaž Stres pa v steni Tauliracha ni naletel na ugodne razmere in tako sta se z Iztokom odločila da ne bosta rinila z glavo skozi zid. Andi še vedno stojijo in čakajo na nas. Naš najboljši alpinist zadnjih zadnjih nekaj let pa se je udeležil Slovenske odprave na Gyachung Kang (7952m) in pripomogel k novemu uspehu slovenskega alpinizma v Himalaji. Prek 2000 m visoke severne stene sta v alpskem slogu 31.10.99 prva priplezala na vrh Peter Mežnar (SAO Tolmin) in Tomaž Jakofčič, dan za tem še A. Štremfelj, M. Prezelj, M. Čar in M. Jošt. Smer so poimenovali Slovenska smer ( z oceno VI/4, 2000 m). Med aklimatizacijo so preplezali več prvenstvenih smeri na še neosvojene okoliške vrhove.

KATEGORIZACIJA

V letu 99 so trjie člani dosegli kategorizacijo: Peter je dosegel mednarodni razred, Blaž in Matija pa mladinskega. Pri PZS je bilo v tem letu registriranih deset alpinistov in pripravnikov ter trije inštruktorji. Upamo, da bo izobraževaje in odpravarstvo na odseku teklo še naprej tako uspešno. Zahvaljujemo se vsem, ki nas denarno in moralno podpirajo pri oosvajanju nekoristnega sveta.

TURNO SMUČANJE

Na začetku leta 2000 smo na planini Razor organizirali dva dneva turnega smučanja, ki sta lepo uspela. Prvi dan je bil izobraževalne narave naslednji pa družabne - veleslalom z Rušnatega vrha. Za naslednje leto načrtujemo presenečenje za najbolj navite: "Dirko za kišto pira". Dirka bo po veleslalomu in udeležil se jo bo lahko vsak, ki bo uspešno zaključil veleslalom. Veleslalom bo tradicionalen in je posvečen našemu prijatelju Marku Čaru.

20-OBLETNICA SOŠKEGA ALPINISTIČNEGA ODSEKA

Ne pozabite še na to, da je v preteklem letu naš odsek praznoval 20- letnico obstoja. Odločili smo se, da v letu 2000 pripravimo majhno razstavo, ki bo - upamo - imela tudi malo umetniškega navdiha. Utrinki naše dejavnosti bodo razstavljeni pod imenom "Prvih 2000 let Soškega alpinističenga odseka".

 

 

 

 

DELO ŠPORTNO - PLEZALNEGA ODSEKA V LETU 1999

1.Plezanje v domačih plezališčih

 

2.Plezanje v tujini:

Meseca maja so Andrej Šorli, Špela Golob in Primož Šinkovec plezali v Paklenici. Plezali so tako dolge smeri kot kratke športno plezalne do 6c+ oz 8- na pogled.

Drugi teden v avgustu so Andrej Šorli, Špela Golob, Renato Leban, Teja , Peter Mežnar, Irena Modrej, Dejan Lapanja, Metka Rutar, Borut Golja in Peter Poljanec plezali v Paklenici večinoma dolge smeri.

Septembra sta Andrej Šorli in Špela Golob obiskala najbolj južno Hrvaško opremljeno plezališče Brela, ki leži 50 km južno od Splita. Plezališče je zgledno urejeno. Plezala sta do 6c oz. 7+ na poglrd.

Peter Poljanec in Dejan Lapanja sta plezala do 120m dolge smeri v Dolomitih (Chinkue Torre) do 6b oz. 7.

Peter Mrak se je udeležil 4-tekem za državni pokal.

Miranda Ortar je organizirala tečaj za šolske otroke. Na tečaju je 5 udeležencev iz nižjih razredov.

Vzdrževanje plezališč: Čiginj, Pisano čelo, Nadiža, Drežnica, Podbrdo. Pri Nadiži in v Drežnici so navrtali tudi nekaj novih smeri.

Image
Turnosmučarski veleslalom na planini Razor (Foto: Simon Čopi)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

JAMARSKA SEKCIJA PD TOLMIN V LETU 1999

 

ImageSISTEM MIGOVEC

OBČINA TOLMIN, JULUJSKE ALPE, SLOVENIJA

NADMORSKA VIŠINA 1861 m, GLOBINA – 970 m,

DOLŽINA 10,87 km

Imperial College Caving Club

Jamarska sekcija Planinskega društva Tolmin

1994 – 1999

Natančnost meritev BCRA 5 B

 
 
 
 
 
 
 
 
 

Smo eno redkih, če ne že kar edino planinsko društvo v Sloveniji, pod okriljem katerega delujejo tudi jamarji. Jamarska sekcija beleži v preteklem letu nekoliko manj akcij kot v prejšnih letih. Pozna se pomanjkanje sredstev, pomanjkanje aktivnih članov in težave s klubskimi prostori. Kljub temu so bile akcije uspešne. V začetku leta smo skupno s člani nekaterih najboljših slovenskih klubov nadaljevali delo v Mali Boki. Projekt raziskav Male Boke je velik in težak izziv, saj spada med najpomembnejše slovenske jamarske naloge. Le-ta pa je uresničljiv le z velikimi finančnimi in časovnimi možnostmi. To pa zaenkrat presega zmožnosti amaterizma. Ostale pomembne in večdnevne akcije so potekale v Kačni jami pri Divači, Smoganici in Rakovcu. Novih jam, ki smo jih evidentirali za jamarski kataster, je bilo osem, nahajajo pa se v breginjskem kotu. Spomladi, ko so glavne akcije ustavljene zaradi vremena, smo se posvetili mladim članom. Opravili smo nekaj teoretičnih predavanj, sedem diaprojekcij, od katerih je ena obravnavala največje Južnoameriške jame. Poleg tega smo z mladimi člani izvedli še štiri vaje na terenu in dva zunanja treninga vrvne tehnike. Klubskega tečaja se je udeležilo pet pripravnikov, ki pa se žal zaradi neusklajenih terminov niso udeležili regijskih izpitov, kar nameravamo storiti prihodnje leto.

Dejavni smo bili še na vseh območnih in republiških reševalnih vajah, in sicer : Črni Kal, Korošica, Golokratna jama in Ocizla. Republiške vaje so večjega pomena in obsega, saj se zvrstijo štirikrat letno in trajajo po več dni, medtem ko so lokalne vaje pogostejše in krajše. Udeležili smo se tudi jamskega reševanja avgusta meseca v Črnelskem breznu na Rombonskih podih, kjer si je jamar zlomil gleženj. Sekcija ima dva operativna reševalca in tri pripravnike.

Največji uspeh smo letos zabeležili na Migovcu, kjer smo odkrili novo, do sedaj 200 m globoko jamo. Nadaljevanje kaže, da se bodo ti rovi povezali v že znani Sistem MIG. Le to pa bi pomenilo, da je ta jama s petimi vhodi dolga preko 11 km, kar bi jo uvrstilo v najdaljšo alpsko jamo v Sloveniji.

Omeniti velja tudi sodelovanje z biologi z univerze v Ljubljani, ki nam bodo v strokovno pomoč pri naših bioloških raziskavah.

Udeležili smo se seminarja na temo Turistične jame v Sloveniji. Prizadevamo si namreč, da bi zaščitili našo Dantejevo jamo pred vse večjim vandalizmom naključnih turistov. Želimo jo uvrstiti med turistične jame za organizirane obiske.

Letos smo začeli urejati zanimiv jamarski foto arhiv sekcije. Članstvo se do sedaj ni bistveno spremenilo. Naziv „jamar” ima 25 članov, „mlajši jamar” pa pet.

 

 

 

 

 

NAČRTI ZA LETO 2000

 

Uresničitev načrtov za leto 2000 bo odvisna od finančnih sredstev. Lani nam je Jamarska zveza dodelila del materialnih sredstev, da smo lahko izpeljali predvidene akcije v Mali Boki.

Z dodeljenimi sredstvi Planinskega društva smo si kupili le del najnujnejše opreme, vse ostale stroške pa smo si krili sami. Raziskave v Mali Boki ter novi rovi na Migovcu bodo glavni cilj dela v novem letu. Ostale akcije bodo sledile po potrebi in možnostih. Izvedli bomo tudi klubski tečaj za mlade jamarje in se kasneje udeležili še jamarskih izpitov.

Veliko dela nas čaka pri urejanju klubskih prostorov in foto arhiva.

Matičnemu planinskemu društvu se zahvaljujemo za pomoč, saj bi bilo delo brez nje precej bolj okrnjeno.

 

 

 

 

RAZMIŠLJANJA O JAMARSTVU IN NALOGAH

 

Ko srečamo človeka z nahrbtnikom, ga ponavadi vprašamo, če gre morda v hribe. Obstaja pa tudi možnost, da se nekdo z zajetnim nahrbtnikom odpravlja v jame. Običajni zemljani ne bi kaj takega počeli za nič na svetu. Tudi take izjave niso redkost: „Plezat bi že šel. A je pa zrak tam doli?" V enakem slogu se komentar tudi nadaljuje. V njem pa je govora o črni temi v jamah, o kačah in drugih gnusnih živalih. „Oh ne in še enkrat ne. In potem se vam kaj zgodi, mi davkoplačevalci pa moramo dajati denar za milijonske reševalne akcije, da vas gasilci izkopajo. Reševalci bi morali reševati tiste ljudi z zdravo pametjo, ki ostanejo vkleščeni v razbitinah avtov , ko se na avtocesti z dvesto kilometri na uro zabijejo drug v drugega. Jamarjem bi morali zaračunati vse do zadnje minute reševanja, ki ga povzročijo z svojo nerazumno dejavnostjo!”

 

In vendar jame so in jamarji tudi. To je eden od športov v Sloveniji, pri katerem ni gneče.

 

Dandanes, v dobi novih idej in podjetniškega pristopa k športu, dobiš posnemovalce tudi ,če se lotiš skakanja na pločnik z nebotičnikov, samo v tistih gnusno temnih in spolzkih jamah je mir. In samo jamarji vedo za užitke pri raziskovanja novih rovov, brezen, kjer ni bil še nihče.

 

Morda nas je to vodilo, da smo v Tolminu že v začetku sedemdesetih začeli raziskovati visokogorski kras na Migovcu. To je osameli izrastek venca bohinjsko-tolminskih gora. Za njegovim vrhom se na sever proti Tolminskemu Kuku rahlo vzpenja planota visokogorskega krasa. Tu je jamarski raj , kjer je 25 jam in brezen. Od leta 1996 pa je odkrit tudi t.i. Sistem Mig, ki povezuje Kavkno jamo, M 16 in Jamo strgane srajce.

 

Do leta 1979 smo prišli v Kavkni jami do - 350 m, nato leta 1994 v M 16 do globine - 547 m. Za nekaj časa nam je zmanjkalo zagona, tako da smo proti koncu devedesetih let opustili raziskovanje Migovca. Sledilo je nekaj odprav tujih jamarjev, vendar jih dolgotrajen in naporen pristop do jamskih vhodov ni opogumil, tako da je Migovec sameval vse do leta 1994. Takrat je skupina študentov iz Imperial College Caving Club-a navezala stike z Jamarsko sekcijo Planinskega društva Tolmin . Organizirali smo bazni tabor v vasi Tolminske Ravne in šest tednov raziskovali nove in stare jame visokogorskega krasa. Rezultati niso bili ohrabrujoči.

 

Globina novih jam ni presegla 100 m. Odkrita je bila Jama strgane srajce (M 18). To je zelo težavna jama, z ozkim meandrom, kjer se je bilo treba včasih sleči do spodnjega perila, saj je jamar s podkombinezonom, kombinezonom in pasom preobilen za nemoteno napredovanje. Kljub vsem mukam pa je bila izmerjena globina samo -78m. Toda jamarski šesti čut je dal slutiti nadaljevanje. Tako so se Angleži leta 1995 spet prikazali in skupaj smo nadaljevali raziskave. Tokrat smo prišli v M 18 do vodoravnega dela jame, v katerem smo postavili podzemni bivak. Zaradi prepiha bivak ni bil najboljši, vendar je to dalo slutiti, da obstajajo novi jamski spleti. Na površju, na samem vrhu Migovca, smo postavili bazni tabor. Tako nismo izgubljali časa z dolgotrajno hojo v Tolminske Ravne. Do konca avgusta smo tako lahko prodrli do globine - 230m. Odkrili smo tudi možnost nadaljevanja, saj je bila odkrita črna luknja – brezno, kamor je padal kamen 5 sekund. Primerjava z meritvami Kavkne Jame (M2) je dala slutiti, da je brezno (Tolminski silos) v isti jami. Toda primanjkovalo nam je časa, tako da smo nadaljnje raziskave preložili na leto 1996.

 

To leto smo po prvem tednu transporta vse opreme ( 2 toni ), na 1850 m visok bazni tabor , prvo akcijo posvetili raziskavi črne luknje iz prejšnjega leta. Na dnu 80 m globokega brezna smo dobili peške suhih sliv, ki so nam dajale energijo daljnega leta 1979. Od teh zadnjih raziskav dalje na Migovcu nimamo samo jame, ampak tudi Sistem. Dolgotrajna vztrajnost se je obrestovala. Nadaljnje raziskave so povezale še jamo M 16.

 

Skozi to jamo se je sprostil dostop do sistema in do Promenade, to je horizontalne jamske galerije velikih razsežnosti. Horizontalo so prekinjala številna še neraziskana brezna. Preko teh brezen je bilo potrebno napeti vratolomne prečnice, preko katerih smo prišli do najnižje točke galerije, na minus 300 m. Angleži so avgusta odšli in že napovedali ponoven prihod naslednje leto. Vse na novo odkrite možnosti nam niso dale miru in tako smo v zimskih mesecih poglobili jamo skozi zaporedje brezen xxx, Sajeta in Pawoden do globine - 600 m.

 

Leta 1997 se je zopet začel ustaljen postopek: prvi teden transport, nato pavza v Tolminu ter higiensko očiščevanje, ki si ga potreben po tednu dni tabora, kjer primanjkuje vode že za pitje, kaj šele za kaj drugega. Poleg sodita seveda pivo in pizza - končno nekaj civiliziranega .

 

V jami na koti –605 m smo uredili bivak, z obetajočim imenom „Hotel Tolminka”. Od tu smo raziskovali naprej. Na tej globini je omrežje postalo že močno razvejano, kar je omogočilo odkritje novih rovov. Tako se je sistem podaljšal še za 4 km, globina pa je dosegla - 960 m. Cilj vsakega jamarja , doseči globino - 1000, se je že skoraj uresničil. Toda rovi so se začeli ožati, tisti najbolj obetajoči pa so se končali v sifonih. Zopet smo v zimskih mesecih sami raziskovali najgloblje dele jame in v stranskem delu prišli do - 940, toda tudi tu se je rov zožil in voda se je izgubila v neprehodno špranjo.

 

Leta 1998 je potres spremenil življenjske načrte marsikateremu prebivalcu Zgornjega Posočja, ni pa ustavil vztrajnih Angležev. Zopet so bili tu, prepričani da bomo premagali naš skupni sen, to je - 1000 m. Raziskovanje je zaradi globine in večje količine vode postalo zelo naporno. Vse to spremlja „vsiljive” raziskovalce podzemnega sveta od -350 m naprej in postane na globini - 900m že kar pravi potok. To je posebej nevarno zaradi možnosti nenadno povečanega pretoka ob poletnih nevihtah. V tridnevnih akcijah bivakiranja v Hotelu Tolminka, smo skušali zaobiti sifone in ožine, toda brez uspeha. Tako smo dosegli najnižjo točko -970 m ter 9 460 m dolžine celotnega sistema. Izvedli smo tudi nekaj geomorfoloških raziskav, vendar brez jasnega rezultata. Potencial jame je preko -1000m, če poteka v smeri proti dolini Tolminke. Tudi najgloblji del sistema je na zahodni strani platoja, to je na strani doline Polog. Vendar je višina sifonov na 900 m dejanske nadmorske višine, kar pa je tudi blizu višine izvira Zadlaščice pod vasjo Tolminske Ravne na južni strani masiva. Najbrž bo treba poiskati višje v jami starejše dele jame, ki imajo povezavo z dolino Polog, saj je tam več hudourniških izvirov, ki pridejo na dan ob izdatnejših padavinah. Vsekakor se nam obeta še dovolj dela in kilometrov za naslednje leto.

 

Leta 1999 je vse potekalo po ustaljeni proceduri. Dogovori z Angleži, prošnja za taborjenje v Triglavskem narodnem parku in pričakovanje ponovnega snidenja.

 

V začetku julija so prišli in uredili skladišče kakor prejšnje leto, v napol podrti Skalarjevi domačiji v Ravnah. Po transportu opreme v bazni tabor na Migovcu smo predvsem izmerili manjkajoče, že prej odkrite rove. Razočarani zaradi nedoseženih - 1000 m, nismo šli v globino, ampak samo do - 500 m. Tako je ostala globina neizpremenjena, poligon pa se je podaljšal na 10.870 m izmerjenih rovov.

 

Jeseni smo na zahodni strani platoja odkrili novo jamo, do sedaj globoko 200 m, ki daje slutiti povezavo s sistemom. V kolikor bomo v letu 2000 ti dve jami povezali , bomo imeli na Migovcu najdaljšo alpsko jamo v Sloveniji .

GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA SLOVENIJE 50 - letnica Postaje Tolmin (1948 – 1998)

DELO POSTAJE GRS TOLMIN V LETU 1999

Postaja šteje skupno 54 članov, od tega 8 neaktivnih. Od 46 registriranih je 38 članov, 1 pripravnik in 7 zaslužnih članov. Po usmerjenosti dela v GRS imamo 5 inštruktorjev, 4 letalce reševalce, 3 zdravnike, 2 vodnika lavinskih psov in 2 minerja snežnih plazov.

 

Zaradi velikega območja naše postaje (8 občin s priblično 1000 km2 in hitrejšega reševanja ter boljše koordinacije dela ima postaja organizirane tri reševalne skupine z osnovno opremo: v Kobaridu, Podbrdu in Idriji.

 

REŠEVALNO DELO

 

V preteklem letu smo imeli 22 reševalnih akcij v katerih je sodelovalo 29 gorskih reševalcev, ki so opravili 683 reševalnih ur.

 

Za primerjavo povejmo, da smo v letu 1998 opravili 25 reševanj s 1009 urami, 4 helikopterska reševanja in 8 s sodelovanjem zdravnika.

 

Pomoč smo nudili 19 ponesrečencem. Od tega jih je bilo !0 poškodovanih, 6 mrtvih, 3 brez poškodb. Tri akcije so bile iskalne. Pri 10 akcijah je sodeloval zdravnik, pri 6 reševanjih pa je pomagal helikopter.

 

VZGOJNO DELO

 

V letu 1999 so člani in pripravniki na letnih in zimskih vajah, obnavljalnih izpitih, tečajih prve pomoči, na različnih reševalnih vajah v organizaciji podkomisij GRS (letalska, za snežne plazove, za vzgojo, za zveze itd.) opravili 1704 ur vzgojnega dela in 4930 ur kondicijskih pohodov.

 

RAZLIČNO DELO ČLANOV

 

Pri različnih delih (dežurstva v letni sezoni, ob različnih prireditvah, spremstvo na pohodih, vzdrževanje opreme, organizacijsko delo, gradnja prostorov postaje GRS itd.) so člani opravili 4585 ur dela.

 

Izstopa 1700 ur prostovoljnega dela pri gradnji novih prostorov naše postaje.

 

Vodstvo postaje se je sestalo na 12 sejah. Na njih so bili - z željo, da se prenese problematika postaje GRS na ostale člane - prisotni člani nadzornega odbora ter vabljeni vodilni člani GRS (vodje reševalnih skupin, inštruktorji itd.).

 

PREVENTIVNO DELO ČLANOV

 

Različne oblike preventivnega dela obsegajo predvsem sodelovanje članov GRS pri delu z mladimi planinci, z učenci šol, alpinisti, planinci na tečajih, šolah v naravi, predavanjih ter sodelovanje s civilno zaščito. Gorski reševalci so tovrstnem delu namenili 611 ur.

 

Omeniti velja udeležbo na različnih tekmovanjih, ki jih organizirajo postaje GRS v Sloveniji: Jezersko, Pohorje, Okrešelj, Koflerjev memorial, tek na Črno prst itd. Na njih nas zastopajo člani podbrške skupine naše postaje.

 

Tudi v letu 1999 smo poskrbeli za dopolnitev opreme na postaji in v skupinah: lopatasta nosila in novi vitel za postajo, UT 2000 za skupino v Kobaridu, vakumska blazina za reševalno skupino v Podbrdu in Idriji. Nabavili smo opremo za nove postajne prostore.

 

Gorski reševalci so dobili tudi naslednjo dodatno osebno opremo: letno vetrovko, zimske kape, letne gorske čevlje, GSM mobilne telefone itd.

 

FINANČNO POSLOVANJE

 

Iz finančnega poročila je razvidno, da nam polovico finančnih sredstev za delo postaje zagotavlja Komisija za GRS, drugo polovico sredstev pa si moramo pridobiti sami, z lastnim delom, sponzorji, s podpornimi člani ter prispevkom članov za nabavo osebne opreme. V letu 1999 smo zaključili z deli na adaptaciji prostorov za postajo GRS. Celotna vrednost investicije, kamor štejemo poleg vloženih finančnih sredstev tudi ovrednoteno delo gorskih reševalcev in prispevke sponzorjev, znaša 10.154.081 SIT.

 

Zahvala za uspešno izvedbo projekta ureditve prostorov postaje GRS gre Ministrstvu za obrambo - Upravi RS za reševanje, Občini Tolmin ter sponzorjem. Posebna zahvala gre podjetju Renova d.o.o. za opravljeno delo v vrdnosti 1.000.000 SIT. Zahvala velja tudi vsem reševalcem, ki so pod vodstvom gospodarja Vlada Skubina opravili 2000 ur prostovoljnrga dela.

 

PROBLEMATIKA DELA NA POSTAJI

 

Pravilnik Gorske reševalne službe se v svojem 3.členu glasi: »Naloge GRS so: preprečevati nesreče v gorah.« V 6. alinei piše: «v naravnih in drugih nesrečah reševati prebivalstvo na ogroženem gorskem območju in drugod itd.«

 

Območje, na katerem dela postaja je zelo veliko (pribl. 1000 km2). Poleg gorskih nesreč moramo posredovati tudi pri drugih nesrečah, kjer lahko gorski reševalci s svojim znanjem in opremo lahko pomagamo.

 

Normativna ureditev, glede financiranja in števila reševalcev po postajah, ni urejena. Za normalno delo postaje si moramo del sredstev pridobiti sami. Iz istih razlogov ne moremo razviti skupino GRS v Idriji in načrtovano skupino v Novi Gorici, saj nam normativi število reševalcev omejujejo. V podobnem položaju smo tudi pri sprejemanju novih pripravnikov.

 

Opozoriti velja tudi na vedno prisotno vprašanje, katere vrste nesreč še lahko smatramo kot gorske nesreče, t.j. tiste, ki bi ozko gledano spadale v domeno GRS. Dejstvo je, da je zlasti na našem področju v porastu število nesreč, ki so povezane z raznimi športnimi aktivnostmi v težko dostopnih predelih (padalstvo, kajakaštvo ipd.) in prometnih nesereč. Za pomoč v takih primerih običajno kličejo GRS, ki je edina usposobljena za reševanje v tako težavnih pogojih. Taka sprememba v strukturi reševalnih akcij pa zahteva tudi drugačnen pogled na delo reševalcev.

 

Poročilo zaključujemo z zahvalo vsem reševalcem, ki so sodelovali pri reševanjih in pomagali pri delu na postaji. Hvala gospodarju, namestniku, inštruktorjem in vodju inštruktorjev, prav tako pa tudi vodjem skupin, zdravniku, odgovornemu za zveze in vozila, tajniku, računovodkinji ter posameznim reševalcem, ki kakorkoli pomagajo pri vodenju postaje. Brez njih postaja ne bi dosegla takšnih uspehov.

 

V SLUČAJU NESREČE KLIČI REGIJSKI CENTER ZA OBVEŠČANJE - telefon: 112

ALI

POSTAJO GRS TOLMIN – telefon: 065-81 266 GSM 041-352 580

 

 

 

JELINČIČEVO LETO

ImageV letu 2000 bomo počastili 100-letnico rojstva tigrovca, prosvetnega delavca in organizatorja, publicista in planinskega aktivista Zorka Jelinčiča. Rodil se je v Logu pod Mangartom 5.3.1900, umrl pa 13.7.1965 v Trstu. Osnovnošolska leta je preživel na Ilovici pri Podmelcu, kjer je bil njegov oče učitelj. Leta 1918 je maturiral na idrijski realki, kasneje pa nadaljeval študij na filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Življenjska usoda je Zorka Jelinčiča pahnila v središče narodnostnega boja v najtežjih časih primorske zgodovine. Zaradi očetove smrti je prekinil že skoraj končan študij in leta 1924 prevzel mesto tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici, le malo kasneje pa še Dijaškega društva Adrija.

 

Z Gentilejevo šolsko reformo (l.1923) je tedanja italijanska oblast v nekaj letih pometla s slovenskimi šolami na Primorskem. Sledila je prepoved rabe slovenskega jezika v uradih in ukinitev prosvetnih, kulturnih, političnih, socialnih, športnih in mladinskih društev s knjižnicami. Ukinjen je bil slovenski tisk in gospodarske družbe. Do leta 1928 je bilo tako pretrgano življenje celotnega družbenega razvoja, ki je brez prekinitev potekal med Slovenci in Hrvati na Primorskem od narodnega preporoda dalje.

 

Zorko Jelinčič se je v vse bolj zaostrenih razmerah uspešno in z vsem žarom predal tajniškemu delu v ZPD in Adriji. Oblike združevanja so postali skupinski izleti z zborovsko pesmijo, ilegalni kulturno-prosvetni tečaji s predavanji in širjenjem slovenskih knjig. Mladina se je udeleževala tudi številnih izletov v odmaknjene gorske kraje in na vršace, združenih s prepevanjem slovenskih pesmi in recitacijami. Tako je tudi nekdaj svobodna planinska dejavnost dobila drugačne okvire, ki jih je na poseben način dodatno omejevala še rapalska meja. Sredi tega mladostnega, narodno - obrambnega vrveža je kot organizator deloval Zorko Jelinčič. Iz teh vrst je nastala leta 1927 ilegalna organizacija TIGR. Mladi intelektualci, študentje različnih fakultet ljubljanske univerze, so na Jelinčičevo pobudo na Tolminskem leta 1924 ustanovili ilegalni planinski klub Krpelj. Njihova aktivnost je pomenila udejanjenje idej ideologa tedanjega naprednega alpinizma, dr.Klementa Juga. Raziskali pa so tudi tolminski podzemski svet in z objavami v koledarju Goriške Mohorjeve družbe postavili temelje jamarstva v severnoprimorski regiji. Ob tako široko razpredenem ilegalnem delu je postajal Zorko Jelinčič vse bolj izpostavljena osebnost in s tem trn v peti tedanjih raznarodovalnih oblasti. Fašizem se je sredi leta 1928 že dodobra utrdil. Jelinčičeva težka poškodba hrbtenice v gorah (pod Višem, l.1928) je sicer nemirnega človeka za dalj časa prikovala na posteljo, s tem pa tudi pod lažjo kontrolo karabinjerjev. Leta 1930 je bil aretiran. V strogi izolaciji je bil zaprt v Kopru, nato v Rimu, kjer je v Regina Coeli pričakal proces proti 30 obtožencem. Decembra 1931 je bil obsojen na 20 let ječe. Zaradi amnestije jih je preživel devet in sicer v kaznilnicah v Civitavechii, S.Giminianu in v Sieni. Planine so ga telesno tako okrepile, da je lahko vse skupaj preživel. Vendar vse to ni bilo dovolj. V konfinacijo na jug Italije so poslali tudi Jelinčičevo ženo (poroka l.1929), znano aktivistko in kulturno delavko Fanico Obid s hčerko Rado. Po prestani kazni sta se za več let preselili v Celje. Fanica se je s hčerko vrnila domov ob moževem povratku iz zapora, leto kasneje pa na porodu hčerke Jasne umrla. Kmalu se je začela 2.svetovna vojna. Zorka Jelinčiča so ponovno aretirali in ga poslali v internacijo v Isernio. Ob zlomu Italije se je prebil v partizane. Po vojni se je naselil v Trstu in delal najprej pri kulturnem oddelku PNOO, kasneje pa pri Prosvetni zvezi. Leta 1948 se je ponovno poročil in z ženo prof.Danico Žunovo v drugem zakonu imel sinova Zlatka in Dušana (danes znani zamejski publicist in pisatelj). 5.maja 1946 je v Trstu spet zaživelo Slovensko planinsko društvo, katerega predsedništvo je za obdobje od ustanovitve do svoje smrti (1965), torej za skoraj dvajsetletno dobo, prevzel Zorko Jelinčič. Bil je tudi eden glavnih pobudnikov za ustanovitev Zveze primorskih planinskih društev (oziroma Primorskega planinskega društva - 9.7.1946 na Nanosu) v času cone A in B, ko Primorska še ni bila priključena matični domovini. Povezava z naprednimi italijanskimi planinskimi organizacijami (zveza je imela italijanski in slovenski odsek) je dajala zvezi širši značaj.

 

Zorka Jelinčiča so oblikovale težke razmere v svinčenih časih fašističnega raznarodovanja na Primorskem. Skupaj s prijateljem in stanovskim tovarišem Klementom Jugom si je izoblikoval strogo miselnost ob vzoru njunega visokošolskega profesorja dr. Franceta Vebra. Kot poklicno usmerjen vzgojitelj jo je posredoval mladini. Najbolje je njegovo vlogo označil prijatelj dr.Slavko Tuta. “Od začetka brezkompromisne borbe, ki je sicer ni on začel in vodil do kraja, ga bo zgodovina uvrstila med tiste, ki so kot akterji in vzorniki prispevali, da je tisti del naroda, ki je bil v času iztrebljanja najbolj izpostavljen, šel po pravilni poti resničnega patriotizma izven ideoloških razlik za dosego svojih vzvišenih ciljev.”

 

Jelinčičevo publicistično delo sega vsaj v leto 1924. Leta 1926 je v spominski knjigi o dr.Klementu Jugu (izd. Dijaško društvo Adrija - Gorica, 1926) napisal dve razpravi: Dr.Klement jug (1898-1924) in Jug Planinec. Pri tej knjigi po njegovi zamisli je imel tudi glavni delež. Sodeloval je pri časopisu Edinost (Politično društvo v Trstu), Našemu glasu (glasilo udruženja slovenskih srednješolcev v Italiji), Planinskem vestniku, Borbi, Biblioteki za pouk in zabavo, Dnevnem vestniku, Domovini, Primorskem dnevniku, Jadranskem koledarju, Razgledih in Naših jamah. Po vojni (1956) je izšla v Planinski založbi nova izdaja o Klementu Jugu (Zorko Jelinčič, dr.V.Kajzelj, dr.V.Bartol: Dr.Klement Jug veliki slovenski alpinist). Po njegovi pobudi in zasnovi je bil natisnjen Etnografski zemljevid Tržaškega ozemlja z ledinskimi imeni (Lj.-Trst 1978) z imenskim delom več avtorjev (Petaros, Levak, Budal).

 

Primorski planinci so se njegovemu spominu oddolžili s poimenovanjem planinskega doma na Črni prsti.

 

Zamisel o obeležitvi jubileja Jelinčičevega rojstva je vzniknila v planinskih krogih, točneje v našem planinskem društvu. Podprl jo je Meddruštveni odbor PD Posočja. Sodeluje tudi Društvo TIGR Primorske. V t.i. Jelinčičevem letu se bo zvrstilo več dogodkov. Meseca maja bo v Tolminu simpozij o vlogi Zorka Jelinčiča v naši zgodovini. Na njem bodo sodelovali avtorji iz cele Slovenije in zamejstva. Referati s posvetovanja bodo objavljeni v »Jelinčičevem zborniku«, ki bo izšel jeseni. Vsebina je zamišljena tako, da bo zaokrožila današnje poznavanje njegovega življenja in dela. V mesecu aprilu bodo v Novi Gorici odkrili Jelinčičev doprsni kip in po njem poimenovali novo ulico med Gradnikovo in Kidričevo. S tem bo izpolnjen dolgoletni dolg mesta Nove Gorice temu velikemu Primorcu. Člani Slovenskega planinskega društva v Trstu bodo 9.marca priredili spominski večer posvečen njihovemu dolgoletnemu predsedniku in ustanovitelju, Zorku Jelinčiču. To bo istočasno uvod v letošnje prireditve »Jelinčičevega leta«.

 

-žr-

 

 

 

 

Vesna Ličer: TURNOSMUČARSKI VELESLALOM NA PLANINI RAZOR

Soški alpinistični odsek (SAO) Tolmin je že spomladi leta 1996 organiziral turnosmučarski veleslalom s Krna. To je bil prvi organizirani turnosmučarski veleslalom na Primorskem katerega pobudniki so bili Marko Čar, Simon Čopi in Peter Mežnar. Le-ta naj bi postal tradicionalen in se udejanil vsako leto, vendar je zaradi neugodnih snežnih razmer nastalo zatišje in šele v letošnjem letu je na pobudo Simona Čopija dobil nadaljevanje na planini Razor nad Tolminom. Ker so zime zadnja leta skope s snegom na južni Krnovi plošči se je turnosmučarski veleslalom v celoti prenesel na planino Razor in bo odslej organiziran vsako leto prvi ali drugi vikend v februarju. Posvečen bo spominu na prezgodaj umrlega Marka Čara, ki je pogosto zahajal v te hribe.

Preden sem se odločila ali naj se udeležim turnega veleslaloma nad planino Razor sem se zamislila nad svojim obvladovanjem zasneženih strmin. Zavoj levo, zavoj desno, prenašanje teže. Da, malo sem izpopolnila tehniko, pa vendar… Nato se mi prikaže topla koča na planini Razor, nasmejani obrazi v soju luči, prijazen oskrbnik Jože… S Tolminci je res vedno žur. Da, grem, sem zaključila premišljevanje.

Sobota. Z Iztokom kot utečena ekipa hitro zbaševa robo v golfa in že dirjava po soški dolini. »Hej, bova zamudila 20 minut«, tulim v GSM. »Hi hi hi, da, saj midva tudi«, se na drugi strani reži Mateja. »No, potem pa super«.

Ob prihodu v Tolmin se snidemo še z delom udeležencev. Saj teh Korošcev je za eno v redu kovaško delavnico, si mislim, ko vstopim v Kavabar Kovačija. Beseda ali dve za ogrevanje. Že dolgo se nismo videli. Zunaj se dela mrak in četica avtomobilov se odvleče skozi Žabče, Zadlaz in nato po ostrih serpentinah v Tolminske Ravne. Noč je svetla, luna nam osvetljuje pot skozi gozd. Ta specifičen vonj, ki je v tem gozdu mi v trenutku sproži spomine na ostale krati, ko nas je bogvekateri razlog že spravil v te konce. Škrip škrap prične delati pod nogami tik pod kočo.

Ob vstopu se že kadi z mize pašta z maslom ali brez (kar pomeni z mesom) in lačnim želodcem se »prikaže Marija«. Jože in njegova ekipa nas postreže tudi s kakšnim pivom. Renato kontrolira prijavljene skupine in vnaša morebitne popravke. Preštevilčni »AnÄ‘eli i Ä‘avoli« se moramo razdeliti na dve nasprotni si ločini »AnÄ‘ele« in »čavole«. Nato se že vrti diaprojektor in »marsikomu znani Peru«, kakor pove predavatelj Borut, se nam v vseh svojih oblikah smeji z diapozitivov. Odprava AO Nova Gorica in SAO Tolmin v Peru leta 1999 je uresničila lepe vzpone, poleg tega pa se v deželi starih Inkov ni pozabila zabavati.

 

Jutranji čaj in ostalo kar sodi zraven nam poživi telo in duh se vzdrami, ko ozračje ogreva sonce. Renato nas spet obleti s svojim spiskom. Iz doline pridirja organizacijski vodja Simon, ki je noč prebil pri svoji ponovno pomlajeni družinici. Sledi žrebanje vrstnega reda skupin odhajajočih na turno smuko. Glej ga, zlomka, »čavoli« se znajdejo tik za nami, »AnÄ‘eli«.

 
Image
Foto: Simon Čopi

Ura je devet in skupine se prično s petminutnimi presledki podajati v bele strmali. Čeprav ura teče in nič ne reče, se vsakdo podredi svojemu ritmu in tehniki. Nekateri na smučeh, drugi s smučkami na nahrbtniku, tretji so smuči vlekli za seboj, prisotna pa je bila tudi sekcija s snežno desko. Kmalu se nas je na »flanki« med kočo (1315m) in Vrhom planje (1863m) vilo vseh dvanajst skupin. »Hej, kaj nisi bil ti deset minut za nami?« se sliši po snežišču. Pordela lica, nasmejani obrazi in klepet razbijajo belino. Razmere so fantastične in srenače na smučeh se mi lepo zapikujejo v zamrznjeno podlago. V grapi je še senca, ampak sonce ogreva ozračje in odvečna oblačila se kmalu znajdejo v nahrbtniku. Zgornji del ture pa je obsijan s soncem, zato ob obremenitvi s smučko odstopa zgornja plast snežne odeje in se kot stekleni biseri sesuva v dolino.

 

Zberemo se na sedlu V Planji med Vrhom Planje in Globokim. Skupaj s »Seniori« preženemo morebitne prehlade. Pod nami se na sever razprostira Komna, Triglav s svojo četico vrhov in ob pogledu nanje preučimo turne smuke. Zaradi močne odjuge vladajo v hribih prave spomladanske razmere.

 

Odločimo se za spust. Nekaj jih odsmuča niže, jaz pa še preganjam odvečni strah. Zgornja plast je odstopila za kakšen centimeter in boljših razmer si ob lepem vremenu ne bi mogla želeti. Poženem se in po par zavojih že vriskam. Niže se ustavim ob rdečih vratcih, ki zaznamujejo progo. »Po kateri strani naj ga obidem?« vprašam enega od organizatorjev v bližini, v skrbi, da ne bi bila naša skupina diskvalificirana. Nasmeh na obrazu je zadosten znak, da nadaljujem »prosto po Prešernu«, kot se za hribe spodobi. Prečim levo čez 40-stopinjsko strmino v lažji teren, Iztok pa se ne more upreti in odsmuča naravnost po njej v dolino. Spodaj prečimo desno čez rušje, sledi spust proti koči. Zmanjka mi zaleta in končni blag vzpon moram »preštamfati«. V cilju se prikažem kot poslednji »Angel« in s tem zakoličim čas celotne skupine.

 

Pol ure potem, ko prispe v cilj zadnja skupina, sledi razglasitev rezultatov. Najboljši čas doseže ekipa »PD Podbrdo«, nagrado za najboljši umetniški vtis ob splošnem odobravanju poberejo »Seniori«, preostale ekipe pa smo nagrajene z žrebom.

 

Utrujeni in srečni posedamo po klopeh pred kočo. Nekateri se sončijo in mežikajo v sonce. Domnevam, da je približno tako v nebesih.

 

Marko, na svidenje.

 

 

 

 

 

ČLANARINA 2000

Upravni odbor PDTolmin je na seji dne 26.1.2000 določil naslednjo višino članarine za leto 2000:

 

Član A 6000,00 SIT
Član B 1400,00 SIT
Člani PD starejši od 70 let lahko ob včlanitvi uveljavljajo 50% popust.
Član C 400,00 SIT

 

Pri včlanitvi obeh staršev v planinsko društvo imajo vsi C člani 50 % popust pri članarini. C člani so mladi do dopolnjenega 18. leta in redni študentje do dopolnjenega 25. leta starosti.

 

D člani (donatorji): prispevek 40.000,00 SIT za fizične osebe
300.000,00 SIT za pravne osebe.

 

UGODNOSTI ČLANOV PZS V LETU 2000

B in C člani

popusti v planinskih kočah, kot jih določa Pravilnik o upravljanju planinskih postojank
nezgodno zavarovanje za primer invalidnosti ali nezgodne smrti v času, ko se ukvarjajo s planinsko dejavnostjo

 

A člani

 

imajo poleg ugodnosti B in C članov še:
50% višje zavarovalne vsote pri nezgodnem zavarovanju
brezplačno revijo Planinski vestnik
kritje stroškov reševanja v evropskih gorah
brezplačen izvod Koledarja akcij PZS

 

Pravice A članov veljajo od dneva, ko Tajništvo PZS prejme prijavni kartonček, ki se izpolni ob včlanitvi v društvo.

 

 

 

 

ALI SO ČLANI PZS TUDI NEZGODNO ZAVAROVANI ?

Vsi člani Planinskih društev so nezgodno zavarovani v prostem času v gorah. Zavarovalna vsota za primer nezgodne smrti znaša 188.000,00 SIT, v primeru trajne invalidnosti pa 364.000,00 SIT. Resničnost članstva potrjuje za B in C člane matično društvo. Imenski seznami A članov pa se sproti pošiljajo na PZS, ki jih posreduje zavarovalnici. Ti člani so torej zavarovani za višje vsote od tedaj, ko v pisarni PZS prejmejo kartonček »Prijava A člana«.

 

 

 

 

KJE LAHKO PORAVNAMO ČLANARINO?

Člane prosimo, da ne čakajo s plačilom članarine do začetka letne sezone. Poravnajo jo lahko:

vsak četrtek od 17.00 – 19.00 ure v pisarni PD Tolmin

v trgovini Tulpa na Trgu 1.maja v Tolminu

Image
Pomoč pri gradnji koče beneških planincev na Matajurju (Foto: Jože Mežnar)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

ČLANI UPRAVNEGA, NADZORNEGA ODBORA IN ČASTNEGA RAZSODIŠČA V MANDATNEM OBDOBJU 1997-2001

 

PREDSEDNICA

Milena Brešan

UPRAVNI ODBOR

1. Brešan Slavica

 

2. Valter Černigoj

 

3. Vlado Hožič

 

4. Mirjam Hvala

 

5. Leonarda Jeram

 

6. Cvetka Jug

 

7. Darij Kenda

 

8. Janko Koren

 

9. Zvonko Lesjak

 

10. Jože Mežnar

 

11. Dragica Obid

 

12. Majda Pagon

 

13. Franc Peternel

 

14. Valentin Rink

 

15. Dejan Ristić

 

16. Tomaž Rovšček

 

17. Žarko Rovšček

 

18. Sandra Štrukelj

 

19. Vlado Šorli

 

20. Mara Vidic

NADZORNI ODBOR

1. Srečko Brešan

 

2. Rudi Rauch

 

3. Jože Šimon

NAMESTNIKI ČLANOV NO

1. Tatjana Božič

 

2. Dušan Jug

ČASTNO RAZSODIŠČE

1. Slavica Boljat

 

2. Tone Bolko

 

3.Marija Šavli