Planinsko društvo Tolmin

  • image1.jpg
  • image2.jpg
  • image3.jpg
  • image4.jpg
  • image5.jpg
  • image6.jpg
  • image7.jpg
  • image8.jpg
  • image9.jpg
  • image10.jpg
  • image11.jpg
  • image12.jpg
  • image13.jpg
  • image14.jpg
  • image15.jpg
  • image16.jpg
  • image18.jpg

Iljada Kocić (1950 – 2016)

b_200_160_16777215_00_images_stories_pd_2017_Iljada_9.jpg29. decembra se je od nas poslovila Iljada Kocić, od leta 1978 dalje skoraj desetletje aktivna in uspešna jamarka, članica Jamarske sekcije PD Tolmin. Po poklicu frizerka in kasneje delavka na AET Tolmin je bila mati dveh hčera (Mojce in Nataše) in v času svojega aktivnega delovanja edina ženska, povsem enakovredna moškim kolegom v družbi naših jamarjev. To dokazuje tudi dejstvo, da se je skupaj z Andrejem Fratnikom kot prva prerinila skozi ožino Bučalnik (sprva še Pihalnik) v Mali Boki (Kanin), kar je pomenilo odprtje novega prehoda in možnost uspešnega nadaljevanja skozi povezavo navzgor proti breznu BC4.

 

Sodelovala je tudi v raziskavah v Skalarjevem breznu, kjer je dosegla globino 300 m; kasneje so jamarji prodrli še veliko globlje. V osrčju Tolminskega Migovca je bila uspešna pri raziskavah Kavkne jame (1978), M 16 in M 17 (1982 -1984). To je bil le del dveh večjih projektov, kjer je bila soudeležena, saj je Posočje že od nekdaj nudilo veliko možnosti za raziskave tudi drugih, manjših jam. Temu izzivu se tudi Iljada v času svoje najbolj intenzivne raziskovalne vneme ni odrekla.

Aktivna je bila vse do svoje nenadne bolezni (leta 1986), ki jo je prikrajšala za pot v globine zemlje in nadaljnje razvijanje njenega jamarskega talenta. Poslej smo jo srečevali sprva na sprehodih v družbi zvestega štirinožnega prijatelja v okolici Tolmina, kamor se je kljub oteženi hoji podajala s sebi lastno voljo in vztrajnostjo. Slednjo je pokazala tudi s kakšnim izletom izven ožjega domačega okolja  npr. na Vršič z okolico, občasno na planino Razor in še kam, saj so jo hribi vedno navduševali; običajno so jo prepeljali prijatelji, da si je lahko razširila krog svojih  običajnih sprehodov v bližini doma. Potem, ko je ostala sama, je minilo še nekaj let njenih samotnih sprehodov (znala se je veseliti še poslednjih drobnih stvari, ki jih ji je še nudilo življenje), vse do dni, ko se  ji je zdravje tako poslabšalo, da samostojne hoje ni več zmogla in je lahko računala le še na pomoč najbližjih. 

Metod Kos se je spominja, kako ga je po njegovih prvih alpinističnih poskusih pritegnila v jamarstvo. Z njo je kot novinec kmalu začel zelo intenzivno sodelovati. Svoje tehnične sposobnosti je izkazovala tudi v vse bolj uveljavljajoči se vrvni tehniki.  Bila je tudi dober organizator in mentor mlajšim. Veliko energije je vložila v opremo jamarskega skupnega prostora na Brajdi in v pripravo prve javne predstavitve z dia predavanjem o tolminskem jamarstvu v Tolminu. Prizadevala si je za večjo prepoznavnost jamarstva. Kos se spominja tudi skupnih raziskovalnih podvigov v Kavkni jami.   

Andrej Fratnik v mislih obnavlja, kako sta se s težavo prerinila skozi ožino Bučalnika v Mali Boki, nato splezala še prvih 10 m in tam pustila vrv. Ko so za njima prišli kasneje  jamarji iz Poljske, so opazili ostanke njune vrvi, kar jih je prepričalo, da tod niso prvi. Spominja se tudi, kako mu je med raziskavami na Migovcu (Kavkna jama) kar z nožem skrajšala predolge lase.

Dejan Ristić se je spominja kot osebnost, ki je na sestankih, te je večkrat vodila, in med raziskovalnimi akcijami vedno delovala pomirjevalno, z značilnim rahlim nasmeškom. Ko so jamarji sprejeli sklep, da si izdelajo emblem sekcije v obliki našitka, se je prizadevno vključila v njegovo izdelavo. Skupaj  z njo in Zoranom Lesjakom je sodeloval pri odkritjih v M 17 na Migovcu. 

Iljada je svoji dve hčerki Mojco in Natašo večkrat peljala tudi na planino Razor, kjer je pogosto pomagala pri delu v koči. V času bolezni se je v hrepenenju in žalosti ozirala proti Migovcu. Slutnjo, da ne bo nikdar več zmogla poti tja gor je glasno izražala. Tolažili so jo, da se bo to prav gotovo nekoč zgodilo in držali obljubo. Skupina najožjih prijateljev in njenih najbližjih se je 8. januarja od nje poslednjič in simbolično poslovila v bližini vhoda v Kavkno jamo na Tolminskem Migovcu.

Njen značilni, dobrodušni smehljaj je odtaval v večnost, se razblinil kot pepel na pobočjih Migovca. Poslej ga bomo nosili le še v spominu.

 Iljada s spoštovanjem in hvaležnostjo se te bomo spominjali!

 Več fotografij si lahko ogledate tukaj.                                                                                                               

 Fotografije: družinski arhiv, arhiv JSPDT

Besedilo: Žarko Rovšček

Natisni E-naslov