Tolminski planinci smo planinarili na otoku Elba

Written on .

b_250_150_16777215_00_images_stories_pohodi_2015_Elba_2015_11.jpgV času od 20. do 25. aprila 2015 se je trinajst planincev, članov Planinskega društva Tolmin, udeležilo planinarjenja po otoku Elba, ki sta ga skrbno pripravili Slavica in Lili.

Elba je največji izmed sedmih glavnih otokov toskanskega arhipelaga in tretji največji otok v Italiji. Po legendi je Venera, boginja lepote, med poletom nad morjem izgubila biserno ogrlico. Ko je sedem biserov padlo v moje, je iz njih nastalo teh sedem otokov, raznolikih pokrajin, vegetacije, zgodovine, kulture in umetnosti. Med njimi velja Elba, ki ima obliko ribe, za najlepšega. Površina otoka Elba znaša 223 kvadratnih kilometrov, v dolžino meri 29 km, v širino pa dobrih 18 km. Je pretežno iz granita in kamnine, sestavljene iz apnenca in laporja, v preteklosti znana po bogatih nahajališčih železove rude in mineralov. V gozdovih prevladujejo jelša, bor, beli gaber in kostanj. Je zelo zelen otok z bogatim živalskim svetom, zlasti pticami in morskimi ribami.

Na Elbo smo potovali z manjšim avtobusom, dosegli smo jo iz Piombina, kjer smo se vkrcali na trajekt, in po dobri uri pristali v pristanišču in glavnem mestu Portoferraio. Naše začasno bivališče na otoku je bil nekaj km oddaljeni kamp Village Scaglieri v zalivu Biodola, kjer smo se nastanili v treh počitniških hiškah. Kamp je postavljen na terasasti vzpetini, od koder je možno plažo doseči po cesti oz. po številnih stopnicah. Od tu smo ob večerih uživali v prečudovitih sončnih zahodih, najpogumnejši pa so se ob povratku iz tur osvežili v čistem, a v tem času še vedno hladnem morju.

Naslednjega dne smo krenili na prvo turo v smeri proti jugovzhodu Elbe. Naš prvi cilj je bil Castello del Volterraio, impozantni grad, viden iz vseh strani, postavljen na 409 m visoki prepadni pečini južno od Portoferraia. Dosegli smo ga deloma po asfaltni cesti, neprevozni za avtobuse, in nato po strmi markirani poti. Žal nas je grad pričakal z zaprtimi vrati, saj je v zelo slabem stanju in čaka obnove. Postavljen je bil v srednjem veku, zapuščen pa v začetku devetnajstega stoletja. Služil je predvsem v obrambne namene. Zaradi zaraščenosti in nedostopnosti okolice smo se morali po isti poti vrniti približno do polovice prehojene poti, do bunkerjev iz druge svetovne vojne. Pot smo nadaljevali po žgoči asfaltni cesti do prelaza, kjer smo po gozdni poti krenili proti našemu drugemu cilju, 410 m visokemu Mt. Capannello. Tu smo prvič intenzivneje zaznali vonje borovcev in oljk, ki so se mešali z vonjem cvetočega rožmarina, sivke, smiljke, citronke, visokega resja. Ja, Elba nas je sprejela z vsem cvetočim sijajem in tako je bilo tudi vse naslednje dni, čeprav vsak dan nekoliko drugače. Nato smo »odžagali« proti tretjemu cilju, 427 m visokemu Mt. Strega, kjer smo nekako omagali in nas je misel na hladno pijačo pognala proti morju. Po južnem pobočju smo se spustili do cerkvice Santa Caterina, ki se nahaja na višini 260 m visoko blizu vasi Rio nell' Elba. V bližini cerkve je samostan, v katerem so prvotno živeli puščavniki, sedaj pa je preurejen v mednarodno kulturno središče. Na bližnjem parkirišču nas je pričakal avtobus, ki nas je popeljal proti letovišču Rio Marina na okrepčilo, tako da smo zadnji zastavljeni cilj, Torre del Giove (Jupitrov stolp), opazovali zgolj od daleč, čudovito panoramo, ki bi je bili deležni, če bi ga dosegli, pa zamenjali s kratkim avtobusnim izletom v Cavo na severovzhodnem delu otoka. Žrtev pač.

Cilj naše druge ture je bil 1.018 m visoki vrh Mt. Capanne, ki je hkrati tudi najvišji vrh Elbe. Vrh je mogoče doseči tudi z vzpenjačo, rumenimi košarami, v katerih lahko hkrati stojita dve osebi, in je na vrh speljana iz mesta Marciana. Domačini pravijo tej gori tudi nora gora, to pa zaradi nenormalnega obnašanja živine, ki se je tu pasla. Vzrok temu je bilo močno sevanje magnetita iz osrčja gore. Mi smo se na vrh podali iz mesteca Poggio, ki je kot ptičje gnezdo pripeto na njeno severno pobočje. Pot se od tu strmo vzpenja vse do samega vrha, ki smo ga dosegli v dobrih treh urah. Ves trud je bil poplačan s prekrasnim razgledom, saj je z njega mogoče videti pretežni del otoka. Zaradi izredno lepega vremena smo lahko občudovali tudi s snegom pobeljene vršace na 50 km oddaljeni Korziki, na severozahodu tudi 33 km oddaljen otok Capraia, proti jugu pa 39 km oddaljen otok Montecristo, bolj poznan iz znanega romana Aleksandra Dumasa, proti jugovzhodu pa še 50 km oddaljen otok Giglio, v novejšem času znan po tragičnem brodolomu Coste Concordie. Z vrha smo se približno tristo višinskih metrov spustili po isti poti, nato pa v bližini značilnega kamnitega zavetišča (caprile), ki je včasih služilo pastirjem, krenili levo po nekoliko položnejši poti proti samostanu San Cerbone, ki se nahaja sredi starega kostanjevega in hrastovega gozda. Skušali smo najti tudi votlino, kjer naj bi Cerbone živel kot puščavnik dve leti, pa smo bili žal neuspešni.

Tretji dan, ki je bil za razliko od ostalih dveh, izrazito sončnih, bolj oblačen, smo se namenili na Mt. Castello, 390 m visoki vrh. Pešpot smo pričeli v Rio nell' Elba in se po južnem pobočju podali do prelaza, nato pa krenili levo po grebenski poti proti Cima del Monte, 516 m visokemu vrhu, in nato proti Mt. Castelo. Občasno, ko so se oblaki in megla razkadili, smo proti severni strani uživali v prelepem razgledu na trdnjavo Volterraio, na katero smo se povzpeli prvi dan, in Portoferraio. Malo pred vrhom Mt. Castelo smo se začeli strmo spuščati ponovno proti jugu, po poti, ki vodi po gostem gozdu plutovca in dosegli cerkvico Madona di Monserrato, ki se nahaja na koncu očarljive doline na skalnatem obronku, zagozdena med dvema vodotokoma, okrašena z nekaj cipresami, oljkami in nasadom agav. Ob poti do cerkve, do katere vodijo številne stopnice, je postavljen križev pot, narejen iz značilne otoške keramike. Kot zanimivost so za cerkvijo vidni ostanki starodavnega vodovoda, ki je včasih oskrboval svetišče. Žal je deloma porušen, tako da ne služi več svojemu namenu. Nadomeščen je s številnimi plastičnimi cevmi, ki so speljane kar po površju, in takih neuglednih novodobnih rešitev smo na otoku videli kar nekaj. Po dolini smo se odpravili proti eni najlepših plaž na otoku, Barbarrosa, mimogrede smo si ogledali ogromen bor, ki so ga otočani poimenovali Nonno Pino. Pot smo nadaljevali po sprehajalni poti mimo mogočne obalne utrdbe Forte Longone ter dosegli glavni trg mesta Porto Azzuro. Lomljenje valov ob strmih pečinah, prečudovito žvrgolenje številnih ptic, oglašanje galebov v preletu in pisani cvetovi pomladnega cvetja so bili boniteta zadnjega kilometra te poti. Na obrobju mesta smo si ogledali trgovino, muzej in rudnik mineralov, prirejen za potrebe turistov za prikaz življenja in dela v rudniku mineralov.

Četrti, zadnji dan naših tur, smo se namenili na »La Tavola«, 936 m visoki greben na zahodni strani otoka med Mt. di Cote in Galera, nato pa sestopili proti jugu v vasico Pomonte. Na celotni peš poti,ki smo jo pričeli v srednjeveškem mestu Marciana, smo uživali v prečudoviti panorami, slikovitih balvanskih skulpturah, vseskozi nam je družbo delal potepuški pes, ki nas ni zapustil vse do konca poti. Sam zaključek poti je bil pravi sladkorček, na eni strani razgled na opuščene vinograde, ki jih je zdesetkala trtna uš, na drugi strani zadnji planinski koraki v nasadu sivke, rožmarina, opuncij in drugih cvetočih kaktusov.

Otok Elba je znan po karizmatičnem voditelju Napoleonu Bonaparteju, ki je vladal Franciji v letih 1799-1814. Na Elbo je bil izgnan po izgubljeni bitki, ko so zavezniške sile Rusije in Prusije zavzele Pariz, in tu ostal za celih 300 dni. V času bivanja na Elbi je uvedel številne gospodarske in socialne reforme, zgradil bolnišnico in nasploh izboljšal življenje otočanov. Danes so objekti, povezani z njegovim imenom, ena glavnih turističnih zanimivosti, kot na primer vila Mulini, zimska rezidenca, zgrajena znotraj trdnjave v Portoferraiu, pa letna rezidenca v San Marinu, ki smo si ju v času bivanja na Elbi ogledali tudi mi. Napoleonov vodnjak, Napoleonova  »balvanska« kapa, Paolinin otok, znamenite terme, do katerih vodi prečudovit nasad evkaliptusa, in za katere je zgolj  urejanje vrta pred vhodom nakazovalo, da se znajo prebuditi do prihoda lepote željnih Evropejk v glavni turistični sezoni, je še nekaj izmed stvari, ki smo jih  videli na otoku.

Tudi jutra in večeri, ki smo jih skupaj preživljali na terasi v kampu, so bili nekaj posebnega. Spominjali se jih bomo po omamnem vonju sladke kave v manjšem loncu in nesladkane kave v večjem loncu, vedno enako, kot je rekla ena od udeleženk, da se ne poruši sistem. Pa po slastnih večerjah, ki so jih pripravljale planinke, vešče v kuhanju, ki so svoj višek dosegle zadnji dan, ko se je z ribjo večerjo izkazal voznik avtobusa Stane. Ni manjkalo duhovitih medklicev, ki jim je sledil gromek smeh, tako v kampu, na pohodih kot na vožnji z avtobusom.

Zbudili smo se v sobotno jutro, odeto v prosojno tančico megle, kot bi hotela zaviti vse, kar smo smeli lepega doživeti na Elbi. V obvezo za rane ovit mikrofon v avtobusu, izgubljen zemljevid, razbit kozarec in odkrušen ročaj skodelice za čaj so edina škoda, ki smo jo utrpeli na tem izletu. Za nas je to štiriperesna deteljica za srečo, nadejamo se, kot popotnica za nova planinska doživetja.

Dveurni ogled  trga Piazza del Duomo v Pisi s katedralo, krstilnico, pokopališčem in znanim poševnim stolpom nam je nekoliko skrajšal pot do doma. Razpoloženje se je umirilo, v Tolminu smo se na hitro razšli, vsak s svojimi mislimi, a z željo, da se kmalu snidemo na kakšni podobni turi.

V imenu vseh udeležencev zahvala vodnikom in planinskemu društvu za tako lep izlet.

Več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Besedilo: Mirjam Hvala

Foto: Srečko Brešan

Natisni